Erjavčeva moskovska parada

Naš najbolj komični zunanji minister Karl Erjavec se je te dni še posebno izkazal. V intervjuju za Mladino so ga med drugim vprašali: »Prejšnji mesec ste bili zato kot eden redkih EU-ministrov v Moskvi, kjer si sicer v skladu z odločitvijo EU niste ogledali parade ob 70. obletnici druge svetovne vojne …«

Erjavec: »… sem pa bil zelo blizu. Videl sem recimo letala, ki so letela po nebu. Ne vem, ali to šteje, da sem videl parado.«

Mi si ne predstavljamo poti v Moskvo, ne da bi si tam ogledali parado – če že po naključju je. Od kod je potemtakem Erjavec opazoval letala, se je med parado umaknil, recimo, v živalski vrt? Vic iz prvega desetletja Leninove revolucije: Starka obišče moskov­ski živalski vrt, kjer prvič v življenju zagleda kamelo. »Ljubi bog,« vzklikne, »glej, kaj so boljševiki naredili iz konja!«

Je Evropska unija preobrazila Slovenijo iz konja v kamelo ali se je zgodilo nasprotno? Kajti takšne pohlevnosti, kot jo demonstriramo v mednarodnem prostoru, se ne spomnimo od rajnke Avstrije naprej. V EU naj bi se namreč odločili bojkotirati moskovsko parado – in seveda smo se takoj uklonili. Kdo je tako odločil, saj sme vsaka država voditi svojo zunanjo politiko? Erjavec se je sicer pohvalil, da so bili ob 70. obletnici v Moskvi samo štirje evropski ministri, francoski, italijanski, madžarski in, kajpak, on. Pohvalno.

Ampak vabilo je dobil predsednik Pahor, ki ga je potem predal Cerarju, ta je pa na bojišče poslal Erjavca! Ki se je očitno po Moskvi »skrival«. To pove vse o čvrstosti hrbtenice v naši t. i. politični eliti in samem državnem vrhu. Eliti? To naj bi bili po definiciji izbranci, odličniki, cvet nečesa, vrhnja plast družbe, skupina ljudi, ki ima nadzor … Gre sicer za francoski izraz, ampak ne moremo si kaj, da ne bi tu omenili Elitisa (Odiseasa), grškega pesnika, ki je leta 1979 prejel Nobelovo nagrado za književnost.

Elitis je bil sprva nadrealist, potem pa se je vrnil k čisti poeziji. Se vam ne zdi, da je naša politična in siceršnja »elita« hudo nadrealistična? In da lahko samo ugibamo, ali bo krenila še v čisto poezijo.

Vsekakor nobenega od naših odličnikov ne bo doletela Nobelova nagrada, še zlasti ne za ekonomijo. Erjavčevo skrivanje po Moskvi (te dni je v parlamentu jadikoval, da se težko odločajo, kaj uvrstiti v resolucijo in kaj v strategijo zunanje politike – le katere zunanje politike?) smo si namreč izposodili bolj za metaforo razmer v našem zamočvirjenem ribniku, v katerem se drenjajo samo še ščuke in kače. Krapi so v glavnem že pojedeni.

Boste kot član vlade povedali, kako je Telekom sploh prišel na privatizacijski seznam? so te dni vprašali Erjavca. »Ne, tega pa ne vem. To ve samo bivši finančni minister Uroš Čufer. Nikdar nam ni razložil, zakaj se je na seznamu znašel Telekom in kako je seznam nastal.« Bogseusmili. Zdaj se Telekom prodaja po manj kot polovični ceni, kar se Cerarju in zdajšnjemu financarju Dušanu Mramorju zdi celo ugodno, zunanji minister, ki bi moral imeti vsaj vpogled v take transakcije, pa samo zija ali pa se spreneveda.

NKBM so te dni špekulativnemu skladu Apollo prodali za bagatelo (250 milijonov, iztržili pa bodo še manj). Denar davkoplačevalcev, ki so reševali banko, je odletel na Luno.

Finančni ministri so od prve Janševe vlade naprej posebna zgodba. Te dni je javnost šokiralo malce prikrivano dejstvo, da smo bankrotirani Grčiji posodili 400 milijonov, država pa se je podpisala še pod okroglo milijardo garancij. Ta denar je za vselej izgubljen, se strinjajo ekonomisti, Mramor, ki je sicer hudo stiskaški računovodja države, pa ne vidi nobenega posebnega problema. Mimogrede: o posojilu Grčiji (ki je, ne vemo, čemu, glede na BDP največje v Evropi!) je odločal nekdanji finančni minister Franc Križanič, ki … ki zdaj na televiziji vehementno razlaga, da so tedaj pametno razmišljali. Z ekrana nas skoraj vsakodnevno poučujejo ekonomisti, o katerih bi težko rekli, da so se proslavili: Maks Tajnikar (spomnimo se Tama), Matej Lahovnik (Teš 6) itd.

Še bi lahko naštevali bisere naše »elite«, ki ji je, na primer, uspelo odlično prodati Mercator in se znebiti skoraj vse živilskopredelovalne industrije, letališča na Brniku, zdaj je na prodaj Adria Airways, Elan bo državna birokracija pustila propasti itd. Seveda ne moremo mimo tega, kako se je ministrstvo za infrastrukturo Petra Gašperšiča potegovalo za evropska sredstva za drugi tir železnice Koper–Divača; vlogi, ki so jo naslovili v Bruselj, bi lahko mirno rekli birokratska sabotaža. Za zamudami drugega tira je ena sama želja – po prodaji Luke, je ocenil kolega Šuligoj.

Mimogrede: bogu se zahvalimo za odločitev, da v Bruselj ne gre Bratuškova, ampak Violeta Bulc. Violeta bo tam zagotovo še mnogo dobrega postorila za Slovenijo – tako kot je njen predhodnik Janez Potočnik in tako kot to počnejo naši poslanci.

Prodati, prodati, prodati … vse prodati! Ta imperativ gotovo ni v genetski zasnovi sedanje »elite« srednjih let, ki si je prilastila državo in njeno (?) imetje, ampak se zdi bolj posledica nesposobnosti in sistemske korupcije. Pod zastavo neoliberalnega, koruptivnega menedžmenta, nesposobne vsakokratne oblasti, histerične strankarske scene in za psihiatrijo primerne birokracije so uspeli marsikoga celo prepričati s floskulo – da tujci lahko bolje upravljajo naše banke in podjetja. Seveda je to lahko celo res, ampak zakaj? Zato, ker naša »elita« dokazuje nekompetentnost na vseh ravneh.

Kitajci so se v treh desetletjih povzpeli v gospodarsko velesilo, kar gre pripisati tudi njihovi podjetnosti, ki jo je po dolgem času hibernacije prebudil Deng Xiaoping. In prodajajo po vsem svetu, od šivanke do igle. Mi (raz)prodajamo svojo ekonomsko substanco. O tem, da so znašali vkup to substanco, je pisal pokojni Niko Kavčič, ki je med drugim botroval nastanku Splošne plovbe in gradnji Luke. Zdaj so neki fičfiriči edinega slovenskega ladjarja prodali Nemcem, branjevska žilica pa jim ne pusti spati niti okoli Luke.

Bodo naposled prodali tudi državo? Ker bi jo znali tujci bolje upravljati od Slovencev? Možno je prav vse, ker sedanja »elita« srednjih let, torej sinovi partizanskih in domobranskih očetov, vsakodnevno dokazuje, da je bolj primerna za natakarje in kuharje, kot bi rekel France Popit, kot za kaj zahtevnejšega. Ta generacija, prežeta s korupcijo in prepredena s personalnimi in interesnimi mrežami vseh vrst, se seveda biološko ne razlikuje od predhodnih, vendar je očitno zrasla in se šolala (pa tudi spridila) v nekem preveč razvajajočem geološkem obdobju.

Navsezadnje celo pričakuje, da bi se o njej mislilo in govorilo le najboljše. Dr. Ivan Šprajc, strokovnjak­ za majevsko arheologijo in arheastronomijo, je povedal, da so Maji seveda imeli svojo pisavo, ampak nikoli niso pisali o gospodarstvu in demografskih problemih. Pisali so samo o svojih zmagah, vladarjih, rojstvih potomcev, verskih obredih itd. Majevska civilizacija je propadla. Seveda niti po naključju nimamo v mislih kake vzporednice s Slovenijo.