Evropa 2015 je vedno bolj podobna Evropi 1938

Pred dvanajstimi leti je v zbirki EU Monitor napovedal, da bodo »migracijski tokovi jutri neprimerljivo ­večji, obsežnejši in globalnejši kot v preteklosti«. Zaradi velikih ekonomskih neenakosti in različnih potreb na trgu dela je predvidel zelo dramatične migracijske procese. Ti so zdaj pripeljali EU na prag razpada, strah pred tem, kako naj sistem razpade brez vojn, pa je po njegovem edino še delujoče lepilo majave skupnosti.

Pred 12 leti ste zapisali, da ne Slovenija ne Evropa nimata niti migracijske niti demografske politike, obe problematiki pa se tesno prepletata. Sodeč po sedanji begunski krizi se to do zdaj ni spremenilo?

Seveda ne. Čeprav lahko dokaj natančno napovemo demografska gibanja za 50 let naprej, se s tem problemom nočemo spoprijemati. Pričakovali bi vsaj kratko- in srednjeročno načrtovanje, pa ga nimamo. Ne samo mi, Evropa nasploh. Po projekcijah Eurostata bo evropsko prebivalstvo raslo do leta 2025, ko bo nizko rodnost še zapolnjevalo neto priseljevanje, potem bo sledil negativni prirast. Število delovno sposobnega prebivalstva med 15 in 64 letom pada že od leta 2010. EU že živi znotraj velike demografske tranzicije, negativnega prirasta in staranja prebivalstva. Ne moremo si zatiskati oči, da je naša stopnja rodnosti nekaj­ nad 1,5, in nič storiti.

Bi morala Slovenija poskusiti povečati ­rodnost ali zapolniti demografsko luknjo s sprejemanjem tujcev?

Rodnosti ni mogoče zapovedati, z ukrepi je mogoče zadeve le stabilizirati, zmanjšati tveganja. Demografska politika ne sme posegati na področje človekovih pravic in svoboščin. Ni mogoče vohuniti za mesečnim perilom žensk, kot so to počeli v Ceaușescovi Romuniji.

V vseh razvitih državah OECD je stopnja rodnosti nižja od 2,1; takšna stopnja še zagotavlja enostavno reprodukcijo prebivalstva. Bolj dinamične države, kot so ZDA, denimo, to rešujejo s tako imenovano politiko mehkega trebuha. ZDA na eni strani s tekočimi migracijami, zlasti iz Mehike in Južne Amerike, zapolnjujejo kratkoročne primanjkljaje na trgu dela. Hkrati pa dobršen del prebivalstva, ki dobi državljanstvo, prinese druge kulturne in reproduktivne obrazce, zagotovi višjo stopnjo reprodukcije od bolj zaprtih držav.

Nekatere bivše kolonialne države so poskrbele za notranjo demografsko dinamiko s priseljevanjem ljudi iz nekdanjih kolonij, na primer Velika Britanija, Francija, Nizozemska. Druge, kot denimo Kanada, Avstralija, Nova Zelandija, zelo sistematično skrbijo za priseljevanje in imajo dolgoročne demografske politike. To seveda ne poteka na državni meji. Kako bomo prišli v Kanado, Avstralijo, Novo Zelandijo, je rezultat nekajmesečnih, tudi letnih priprav doma, pridobivanja različnih oblik vizumov.

Zakaj evropske države ob sedanji begunski krizi ne ravnajo tako?

EU nima nobene migracijske politike, vse je prepuščeno članicam. Vsaj pet let smo vedeli, da je arabska pomlad zanetila upor in vojne v Siriji, Libiji, Alžiriji, da vre v podsaharski Afriki, v Iraku in Siriji pa nastaja radikalna islamska država Isis. Evropa se je ves čas obnašala, kot da se je to ne tiče. Migracijski potencial na tem perifernem obrobju je okoli 25 milijonov. Ko so začeli begunci pred leti prihajati prek Sredozemlja, je EU poskušala preseliti ta problem v mejne države, Španijo, Italijo, Grčijo.

Tudi danes, ko se je pojavil velik kopenski begunski val, vlada enaka logika. Groteskno je, da v informacijski družbi še vedno nihče ne more napovedovati in spremljati teh migracijskih tokov. Vse poteka izrazito stihijsko. Nihče danes ne ve, koliko beguncev je na balkanski poti, kje so, kdaj, kako in kam prihajajo.

Bi morala Evropa že vnaprej ravnati drugače?

Na organiziran način bi morala skrbeti za migracijo. S posebnim režimom podeljevanja vizumov za obdobje vojn, denimo, za tri, štiri leta. To bi morali urediti že v begunskih taboriščih v Libanonu in Turčiji, kjer čaka od 4 do 5 milijonov sirskih beguncev. Tu so potem še iraški, ki bežijo zaradi širjenja Isisa ... Sirija in Irak sta sicer edini državi, ki danes omogočata pridobivanje statusa begunca, vsi drugi naj bi bili ekonomski migranti. Toda begunci prihajajo zaradi vojn tudi od drugod, vre v celotnem bazenu okoli Sredozemlja, tudi v Ukrajini, v podsaharski Afriki, vendar so poti od tam težje, zato so tudi pritiski manjši.

Zakaj delamo take razlike med političnimi in ekonomskimi migranti? Po mnenju človekoljubnih organizacij vsi prihajajo iz težkih razmer in potrebujejo pomoč.

Ločitev političnega od ekonomskega migranta je vedno arbitrarna, v izhodišču je večina političnih, na koncu vedno postajajo ekonomski. Njuno razlikovanje in povezovanje je polje migracijske politike. In ta se ne more začeti na meji, ne v Grčiji ne v Sloveniji, zlasti ne ob sedanjem številu in kaotičnem gibanju ljudi. Vstopna točka za ekonomsko migracijo je vizumski sistem, ki ga vzpostavite v državah, iz katerih prihajajo. Izhodišče politične migracije je azilni sistem, tu so v ospredju humanitarni, ne ekonomski kriteriji.

Evropa bi morala že v centrih, kamor so se ljudje zatekli, razločevati med tistimi, ki prosijo za politični ali ekonomski azil. Torej v Turčiji, Libanonu … To, kar se dogaja zdaj, so ljudje izsilili zaradi svoje stiske. Danes so begunci po definiciji politični migranti, če jih ne bodo zaprli v azilne centre, ampak jih poskušali integrirati, bodo postali ekonomski. To bo jasno šele v Nemčiji, ki je v središču begunskega eksodusa. Razlika med enimi in drugimi je zdaj popolnoma zabrisana, zato so njihovi bolj ali manj natančni popisi na vmesnih mejah, tudi v Sloveniji, brez pomena.

Za toliko let, kolikor v njihovi državi traja vojna, bi lahko dobili politični azil. V vmesnem obdobju bi lahko pridobili tudi začasna ali stalna delovna dovoljenja. Takšna migrantska politika je bila široko uporabljena po drugi svetovni vojni, ko so zavezniške sile deportirale vojne ujetnike iz Nemčije v Veliko Britanijo in druge države in jim ponudile možnost integracije. Tudi nekateri Slovenci so prek nemških taborišč prišli do Velike Britanije, se tam zaposlili in ostali, drugi so se morali vrniti. Profesor Zmago Šmitek je pred leti opisal domala filmsko zgodbo Blejke gospe Anžič in njenega moža v Londonu, ki sem ju dobro poznal, in nam veliko pove o kriznem menedžmentu povojne begunske krize v Evropi.

Danes imamo neprimerljivo boljše razmere, nimamo pa dobrega kriznega menedžmenta. Zavladal je popoln kaos, institucijam in članicam EU ni uspelo vzpostaviti skupnega azilnega sistema in minimalne skupne migracijske politike. Imamo Frontex v Varšavi, še eno prazno institucijo, ki ni sposobna uresničevati evropske migracijske politike, ne organizacijsko in logistično, še manj kadrovsko in finančno.

Evropa je pred meseci poskusila doseči dogovor, kako bi med države s kvotami razdelila pribežnike. Iz tega do zdaj ni bilo nič.

Ko so ljudje na mejah, je treba ukrepati takoj. Evropska pravila govore, da za begunce poskrbijo prve članice, ki jih dosežejo. Toda to je neuporabno in nepravično. Begunci prihajajo z juga in želijo na sever, Italija in Grčija sta bili na vratih EU, toda pomoči EU ni bilo in zato so jih začeli izpuščati proti zahodni Evropi. Medtem ko se je Bruselj mesece ukvarjal s kvotami, kako porazdeliti 160.000 beguncev med članice, je na kopenski poti prek Balkana 450.000 ljudi. Toda sedem držav ni hotelo sodelovati pri begunski logistiki, bruseljski birokrati niso bili sposobni organizirati posebne vstopne mreže, Nemčija pa je želela reševati problem s širokim povabilom, ki je še dodatno spodbudilo pričakovanja med begunci.

Tragedija skupnega pomeni, da ni kooperativne igre, da vse države in politiki začno igrati na karte nacionalnih interesov. V sedanji verigi držav, od Turčije, Grčije, Makedonije do Srbije in Hrvaške pa tudi Slovenije, ni posebnih bilateralnih prijateljstev. Begunci nas ogrožajo, pravijo. Veliko lažje je dobiti politično legitimnost s ksenofobno politiko, kot pa graditi politiko odprtosti, strpnosti, solidarnosti, multikulturnosti. To ljudje težje razumemo, zlasti če gre za »vdor« tuje kulture, za prišleke od zunaj. Slovenija je tipičen primer te domačijske zatohlosti.

Da smo obstali na prelomnici germanskega in romanskega sveta, smo stoletje gojili zaprto kulturo preživetja. Od tod politično-ekonomski odpor do tujih ljudi in kapitala, strah pred odprtostjo, nezaupanje do drugačnega. Potrebovali bi velik politični napor, da bi porušili te stereotipne predstave. Ko globaliziramo finančni kapital, je slovenska desnica polna liberalizma. Ko pa gre za človeški kapital, o katerem govorimo zdaj, prevlada nacionalizem in globalizacije nenadoma ni več.

Pred časom ste zapisali, da je slovenska politika na tem področju nesposobna in neodločna, družba pa ksenofobna. Se je od takrat kaj spremenilo?

Nič se ni spremenilo. V devetdesetih letih smo izvedli sramoten politični izbris ljudi, ker smo svojo nacionalno identiteto utemeljevali na nacionalnem prečiščevanju. Biti Slovenec je bilo tisto, kar je štelo in odlikovalo. Toda Slovenija je stoletja poskušala preživeti znotraj tujih političnih entitet, nekaj pod Italijo, veliko pod Avstrijo. V 20. stoletju smo z zvezo južnoslovanskih narodov poskušali pridobiti protigermansko, protiromansko identiteto, da bi laže obstali. Pa se je tudi to v dveh Jugoslavijah sfižilo. Potem smo upali, da bomo v nekem novem multikulturnem, globalnem evropskem svetu našli sebi lastno identiteto.

Komaj smo dobili svojo državo, že smo morali prenesti del njene suverenosti na druge. Nova evropska hiša se vse bolj kaže kot prostor omejene svobode, brez razvojne perspektive. Formalnopravno smo vsi enakopravni, vendar so eni bolj enakopravni od drugih, nekateri močnejši dobivajo in uveljavljajo svojo vlogo, ne pa tudi mi.

Zakaj nas je strah migrantov? Se bojimo izgube služb, nižanja plač?

Cel kup stereotipov je. Ekonomske analize dokazujejo, da so migracijsko odprte države bolj dinamične. Do leta 2030 bo Evropi na trgu dela primanjkovalo 25 milijonov ljudi, na obrobju Evrope pa jih 25 milijonov čaka na svojo priložnost. Danes se pogovarjamo o problemu milijona pribežnikov, to je 0,2 odstotka celotnega prebivalstva. Če bi Evropa posrkala pet milijonov ljudi, kolikor danes štejejo razseljeni Sirci in Iračani, bi to pomenilo le odstotek Evropejcev, delež muslimanov bi s 4 narasel na 5 odstotkov. Toliko o praznem strahu škofa Štumpfa iz sicer najbolj multikulturne in vključujoče regije v Sloveniji, meni tako ljubega Prekmurja. Kako bi se ti begunci in migranti porazdelili, pa je druga stvar.

Z migracijskim prilivom bi lahko vplivali na demografska gibanja, tako na trg dela kot na število prebivalstva. Danes s 4,2 aktivna Slovenca še lahko skrbimo za enega upokojenca, čez 20 ali 30 let bosta le še dva aktivna skrbela za prebivalca, starejšega od 65 let, razmerje med zavarovanci in upokojenci pa bo že zdavnaj izenačeno. Demografska, tudi migracijska politika, pri nas ni vključena v razvojno politiko. Z urejanjem begunskega problema se zdaj najbolj ukvarja notranji minister, begunska kriza je varnostno vprašanje, v resnici pa je to predvsem politično-ekonomski problem, prostor zagotavljanja človekovih pravic.

Tako pa že tedne nihče ne sme in ne zmore posneti beguncev za ograjo zbirnih centrov, na avtobusih in vlakih, ni kritičnih reportaž, mnenj ljudi, kdo so, kaj želijo, kje in kako so prespali, kdaj so se lahko zadnjič umili, kakšno je njihovo zdrav­stveno stanje … Celotna politika meri in servisira prilive in odlive beguncev, v paničnem strahu, da ne bi ostali evropski slepi žepi, če drugi zaprejo meje. Pri tem vztrajamo pri šengenskih pravilih, ki jih za begunce ni nikjer več. Abotni mejni popisi so norčevanje iz zdrave pameti, Cerarjevi pa v njih vidijo obrambo EU.

Po vašem mnenju bi morala Slovenija na leto sprejeti do 20.000 migrantov, da bi zapolnila demografsko luknjo.

Seveda, Slovenija je v kritični fazi demografskega razvoja. Tudi naša država bo imela, če bo stopnja rodnosti ostala nespremenjena, čez 40 let usoden demografski primanjkljaj, do 400.000 ljudi. Ta trend moramo nujno obrniti, saj smo kot majhna država in starajoča se družba demografsko, ekonomsko in politično ogroženi. Grozi nam občutno krčenje, in če ne bomo ukrepali zdaj, ko imamo prvič nacionalno državo in možnost kreiranja lastnih razvojnih politik, ne bomo nikoli. Demografske praznine najlaže zapolnjujemo z migracijsko politiko, ki jo moramo politično, socialno, ekonomsko podpreti. Toda odliv mladih nas sicer skrbi, tekoči priliv ljudi pa razumemo kot grožnjo. Z neto prilivom bi morali tako najprej nadomestiti manko prebivalstva in hkrati specifične manke na trgu dela.

Leta 2050 bo več kot tretjina ljudi starih nad 60 let, skupni koeficient starostne odvisnosti bo 80 odstotkov, kar pomeni, da bomo morali vzdrževati več kot tri četrtine mladega in starega prebivalstva, mi pa še vedno molčimo. O demografiji se moramo začeti pogovarjati, da bi postala politika. Politika, ekonomika, sociala,­ način življenja so v starajoči se družbi nekaj povsem drugega kot v mladi družbi. To velja za varčevanje, načine potrošnje, dohodke, davke in proračun, tudi socialni in zdravstveni sistemi so na radikalno drugačnih temeljih, kot jih poznamo danes. Reforma socialne države je zato stalen in dolgoročen proces. Če želimo danes spremeniti pokojninski ali zdravstveni sistem, moramo razmišljati o letu 2050, ne 2020, kot to počnemo zdaj.

Pa vendar v Slovenijo noče nihče ...

Vsaka država bi morala marketinško nagovoriti sedanje prišleke, če bi jih hotela pridobiti. To seveda zveni nekoliko paradoksalno (smeh). Ministrica za delo in minister za gospodarstvo bi morala povedati, koliko in kakšne ljudi potrebujemo, drugi bi morali zagotoviti prijazno zdravstveno in sanitarno obravnavo in nastanitev beguncev, kulturna ministrica bi lahko med njimi širila slogan Čutim Slovenijo. Beguncem in svetu bi se morali predstaviti kot dežela, ki potrebuje ljudi, ki jim socialna država lahko ponudi varnost, tudi delovna mesta …

Tako ravna Nemčija, ki jih bo kasneje postopno selekcionirala in integrirala. Vedeti moramo, da je večina beguncev šla na pot, ker ima voljo in moč, neko življenjsko energijo doseči drugačen, boljši svet. Nimajo naših kompetenc, imajo pa voljo do preživetja, neizmerno željo, da bi jim v Evropi uspelo. Vsega tega mnogi od nas nimajo.

Pri nas bi najverjetneje ostali le določen čas, azil in delovna dovoljenja bi dobili začasno, dokler se razmere tam, od koder prihajajo, ne bi spremenile. Spomnimo se preseljevanja v času vojn na Balkanu: tudi ti ljudje so se želeli vrniti domov. Verjetno imamo tudi popolnoma napačno predstavo o tem, kdo sploh so pribežniki. Nihče nam noče posredovati natančnejše socialne statistike, ki bi bolj razjasnila kompleksnost begunskega vala, pomagala razbiti stereo­tipe in strahove.

Kako migranti, ki prihajajo po balkanski poti, vidijo Slovenijo?

Ljudje bežijo v Evropo, vendar že ko so v Evropi, v Sloveniji, na Madžarskem ali Hrvaškem, to zanje ni Evropa. Šele Nemčija je, pa Švedska ... Gotovo je medsebojna obveščenost beguncev mnogo večja, kot je obveščenost uradnih institucij o njih. Zelo dobro spremljajo svojo pot, med njimi so celo organizatorji, zato vedo, da je Slovenija zgolj prehodna država. Tako jo tudi jemljejo, zato velikokrat ne bi niti vzeli hrane, ne bi se niti spočili, ampak čakajo le to, da bi se usedli v najbližje vozilo do Avstrije in Nemčije. Slovenija ima menda možnost nastaniti od 8000 do 10.000 ljudi, vendar migranti tukaj nočejo ostati. Mnogi so razočarani in ogorčeni zaradi slabih razmer v nastanitvenih centrih v Brežicah in Šentilju, in to upravičeno.

V Sloveniji je več kot sto tisoč brezposelnih,­ kar še utrjuje odpor do priseljencev. Je strah pred odžiranjem delovnih mest ­upravičen?

To je stereotip, ki nima empirične podlage. Strah je v posploševanju. Pri nas je med brezposelnimi veliko nezaposljivih, starih več kot 50 let. Teh zagotovo ne bo nadomestil tujec, starejši od 50 let. Lahko pa marsikaj nadomestimo, če prišlek zapolni neko nišo na trgu dela. Empirične raziskave kažejo, da skorajda ni negativnih učinkov priseljencev na trgu dela. Morda le pri nižjih kvalifikacijah, pri višjih absolutno ne. Za te je celo zaželeno, da prihajajo, mi bi si morali celo prizadevati, da bi nekatere med njimi vključili in zadržali. Gre za konkurenco, ki razgiba trg dela. Tiste države, ki so demografsko in migracijsko odprte, so ekonomsko učinkovitejše od zaprtih.

Nobena empirična raziskava ne potrjuje, da migranti vplivajo na znižanje števila delovnih mest, pogosto vplivajo celo na zvišanje. Naloga stroke in politike je, da poskuša ljudi, ki se počutijo ogrožene, prepričati in pomiriti s pravimi informacijami. Tudi s tem, da migracijski tokovi danes za Evropo niso tragedija, ampak celo njena demografska in socialna rešitev. Tragično je, kako smo na demografsko tranzicijo pripravljeni, kako smo se odzvali na človeške stiske beguncev. Drugače pa je to nekaj, kar bi že zdavnaj moralo biti razvojna politika EU oziroma posamične države, tudi Slovenije.

Koliko ima Slovenija priliva tujcev?

Tisti, ki pridejo, dobijo predvsem začasna delovna dovoljenja, največkrat gre za začasno bivanje, tudi študentov, denimo, ki dobijo štipendijo ali so na izmenjavi. Na prste ene roke bi lahko prešteli tiste, ki dobijo azil. Neto prilivi z leti nihajo med 2000 in 3000, selitveni prirast v povprečju povečuje 1,2 prišleka na 1000 prebivalcev, zadnja leta imamo tudi več kot 10.000 neto priliva, toda ta statistika zahteva previdno interpretacijo. Zajemanje teh tokov prek trga dela in demografskih sprememb ni natančno, zato nimamo jasne slike, kaj se pravzaprav dogaja. Vemo samo, da potrebujemo tujce, ne vemo pa, kako na pameten način priti do njih.

Kje je po vašem bazen, iz katerega bi lahko Slovenija črpala migrante? Vzhodna Evropa, države bivše Jugoslavije?

Usodno napako smo naredili v začetku devetdesetih. Najprej z izbrisom, kasneje pa nismo znali niti privabiti niti zadržati beguncev, ki so se zatekli v Slovenijo zaradi balkanskih vojn. Imeli smo fantastično možnost, ki je bila obenem humanitarna in ekonomska, da bi izkoristili bazen, ki nam je bil kulturno dovolj blizu. Zlahka bi integrirali ljudi, ki so z nami desetletja živeli v skupni državi, ki so doživljali Slovenijo kot domala sanjsko deželo. Na kulturnem in športnem področju smo sicer pomagali nekaterim znanim ljudem, vendar so bile to izjeme.

V devetdesetih letih bi lahko to sistematično počeli, danes je težje. Lahko bi se seveda tudi odločili in sprejemali ljudi iz Kitajske, azijski krog je zanimiv, Slovenija je zanje lahko okno do Evrope. Drugi krog je srednja Evropa, prvi pa zagotovo še vedno Balkan. Naša geostrateška prednost je, da smo blizu velikim ekonomskim prostorom, Italiji, Nemčiji. Tudi s pomorsko potjo smo privlačna točka, življenje tu je zelo prijetno ...

Vendar nihče tega ne ve ...

To je top secret, to skrivnost »čutenja in ljubezni do Slovenije« hranimo predvsem zase (smeh).

Ali imamo preveč zapletene zakone ali preveč zahtevamo od prišlekov?

Celotna zakonodaja, od azilne do integracijske politike, je omejevalna. Nimamo niti formalnih poti, kaj šele dejanskih možnosti, da bi poskrbeli za integracijo. Že Romi so tipičen primer neuspešne integracije, toliko težje je s prišleki. Vprašati se je treba, kaj lahko naredijo za integracijo mesta Ljubljana, Maribor, Celje, ne pa neki zaselek na obrobju. Najti je treba možnosti, da prišlekov ne bi tlačili v geta. Multikulturnost v velikih državah in urbanih centrih je največkrat potekala tako, da so znotraj mest nastala etnična naselja, kulturne in socialne favele, ki so dobile svojo lastno identiteto, brez prave povezave s celoto in drugimi. Tako obstaja nevarnost ustvarjanja zaprtih entitet, ki krepijo ksenofobne občutke. Zato se je treba odprtosti nenehno učiti.

Odziv je lahko tudi politični premik v desno?

Zagotovo, Nemci imajo na primer velike težave z vzhodnimi deželami in mesti, novi »tujci« jih bodo silovito stopnjevali. Angela Merkel s to potezo izgublja, čeprav želi povedati, da Nemci potrebujejo demografsko prenovo, dotok ljudi na trg dela, odprto držo do migracij, solidarnost in človekoljubnost, ki so jo v nacistični preteklosti poteptali. Toda to je po mojem tudi začetek njenega političnega konca. Z vidika ekonomskih funkcij, zlasti zapolnjevanja trga dela, je ravnanje Nemčije povsem racionalno. Neracionalno je to, da je bil ta ukrep stihijski, sprožil je globalni plaz pričakovanj, pri čemer niti EU niti Nemčija nista bili sposobni tako hitro absorbirati takšne množice ljudi.

Kljub nekaterim poskusom Evropi vendarle ni uspelo z enotno politiko rešiti tega migrantskega vala. Kako bi morala ukrepati?

Pristop, ki ga je ubrala, je bil tipično »evropski«. Zapoznelo, s sporazumi, ki nimajo jasne moči, brez prave koordinacije, centralnih pristojnosti, finančne pomoči … EU ne deluje kot država in tudi ne more, ima pa šengen, ki postaja v tej begunski krizi nevarna iluzija. EU je zgrajena iz zelo različnih nacionalnih entitet in politik, ki so zadnja leta pri reševanju skupnih sporov in problemov popolnoma odpovedale. Prenos suverenosti se je vrnil kot bumerang. Mejno in obmejno vprašanje je rešljivo zgolj v okviru državnih meja, kakšen širši sporazum nima nobenih možnosti za uspeh, ker politična unija, združene države Evrope, ne obstaja.

Vse drugo so brezupni institucionalni zapleti, za skupno ukrepanje pa je zdaj tudi že prepozno. Na poti bo vedno manj ljudi zaradi zime, na koncu jih bo na njej ostalo okoli 150.000, po­vprečno okoli 20.000 na državo, Slovenija jih bo morda zadržala okoli 10.000. Seveda bi morali že danes imeti dva centralna zimska centra za nekaj tisoč ljudi, kot ga je zgradila Hrvaška pri Slavonskem Brodu. Cerarjeva vlada pa kupuje ograje, na mejo pošilja vojsko s civilnimi pristojnostmi, nadaljuje slepomišenje, ki ga upravičeno kritizirajo tudi v Nemčiji in drugod. Le mi si zatiskamo oči.

Seveda, kriza je rešljiva, ne s kvotami in nesodelovanjem, temveč z upoštevanjem želja in potreb beguncev, tudi ekonomskih migrantov. Potrebujemo troje: organizacijo (Frontex), kapital (vsaj 20 milijard evrov na leto) in ljudi (1500 evropskih mejnih uslužbencev). Delovati bi morali proaktivno: pomoč dobivajo begunski centri na obrobju žarišč (Libanon, Turčija, Sirija …), tam se začenja aktivna migracijska in azilna politika. Državne meje so zgolj usmerjevalci, selekcija in integracija potekata na končnih točkah, ves proces je lahko logistično podprt s čim hitrejšim normalnim prevozom na želene destinacije. To ni politika žic, ograj, strelskih jarkov med balkanskimi državicami, kjer bodo morda jutri vzdrževali red vmesnih con z naperjenim orožjem in incidenti, na katere je opozorila Merklova.

Tudi sistem pomoči beguncem zunaj Evrope, ki je trenutno v obliki materialne pomoči, bi morali spremeniti. Turčija bo dobila tri milijarde pomoči, kako jih bo porabila v centrih, za katere mora skrbeti, pa je njena stvar. Velik del pomoči se pogosto izgubi, le petina denarja pride do beguncev. Manj kot desetina pomoči, ki jo prejmejo v zbirnih centrih na Bližnjem vzhodu, je v obliki denarja. Če bi bilo denarne pomoči več, bi jo bilo lažje kontrolirati in porazdeliti, hkrati bi ljudem omogočili svobodno odločanje. Če bi na primer turške tri milijarde razdelili na dva milijona beguncev, bi vsak dobil 15.000 evrov, kar je tudi ocena letnih integracijskih stroškov v Evropi. Iz zbirnih centrov bi nastali ekonomski centri, v njih bi ljudje, ki tam prebivajo tudi več let, lažje zaživeli, samostojno potovali …

Ta rešitev nas spomni na dilemo, kako naj deluje Evropska centralna banka. Recimo, ali naj s kvantitativnim popuščanjem omogoči državam kupovanje obveznic ali pa bi ljudem dala v roke neposreden denar za potrošnjo. Friedman je to nekdaj imenoval »helikopterski denar«, kot neko obliko državljanskega dohodka. Torej, namesto da rešujemo banke, rešujmo ljudi. Če bi beguncem dali denar kot neposredno obliko pomoči v Siriji, Turčiji, Libanonu in drugod, če bi imeli možnost svobodne odločitve in priprave na azil in delovne vizume, bi lažje obvladovali krizo od spodaj navzgor.

Vaše mnenje je, da se z dvigom BDP in razvojem manj razvitih držav migracije ne bodo ustavile, le drugačne bodo, saj si bo vse več ljudi lahko privoščilo nakup vozovnic.  

Socialna omrežja nimajo nacionalnih, državnih meja. Če se je odprl informacijski kanal, je popolnoma logično, da se bo globaliziral tudi tok ljudi. Demografske razmere – bogati, ki se starajo v centru, mladi, ki so revni na periferiji – so prava eksplozivna mešanica. Pritisk, ki bo temu sledil, s seboj prinaša popolnoma nove življenjske in kulturne obrazce, ki jih do zdaj nismo bili vajeni. Žal živimo v vrednostnih in religijskih sistemih, ki so stari 2000 let in so grajeni na medsebojnem izključevanju. Neoliberalizem je očitno nebeška mana, tržna konkurenca bogov pa spravlja vernike v brezumne konflikte in tudi vojne. Evropa 2015 je vedno bolj podobna Evropi 1938.

Vsepovsod je slišati, da je konec Evrope, kot smo jo poznali do zdaj. Kaj to pomeni?

Evropski projekt je zašel v slepo ulico. Evropski kapitalizem je paradoksalno zbolel za komunističnim sindromom, njegove ekonomske tržne reforme vedno znova trčijo ob zid nujnih političnih sprememb. EU lahko pri kopici želenih unij – monetarne, bančne, finančne, fiskalne … – preživi, če postane politična unija. Združene države Evrope so dejansko pogoj teh sprememb in ne njihova posledica. Toda politična unija je danes utopija, kot nekdaj komunistična vizija. Zato je z vsako ekonomsko reformo dejansko manj politične Evrope. In v precepu teh zablod že osem desetletij tiči tudi nemško vprašanje, ta neznosna lahkotnost nemške Evrope ali evropske Nemčije.

Zato nekaj relativno preprostega in človeško obvladljivega, kot je sedanja begunska kriza, spravlja Evropo in Nemčijo na kolena. Rešitev je vrnitev v prihodnost, nakazujejo jo bistri Britanci s svojim referendumom. Evropa kot meddržavni sistem, sestop na skupni trg, opustitev evra, širitev namesto poglabljanja Evrope, ohranitev odprtosti znotraj šengenskih meja. Za zdaj je strah pred tem, kako naj sistem razpade brez vojn, edino še delujoče lepilo EU. Begunci so odprli alternativo, pokazali so na blasfemičnost in cinizem Evrope pa tudi na svojevrstno moč ljudi, zmago človeškega kapitala nad finančnim.

Cerarjev faux pas o nevarnosti razpada EU je seveda govoričenje iz votlega v prazno, njegova vlada domači dokaz teh zablod. Toda tudi mračnjaška perspektiva Janševega šovinističnega nacionalizma, obmejnih žic, orožja in nestrpnosti je brezizhodna alternativa. Zato se bo treba kmalu odločiti med topovi in maslom. Upajmo, da bo to mirna in svobodna izbira.