Evropa v koscih

Evropski voditelji so se minuli mesec sestali v Bratislavi, prvič po 1973. brez britanskega premiera, vrh je bil namenjen iskanju skupnega stališča po brexitu. Sedemindvajseterica pa je razdeljena, niti z vajeno gesto lakiranja podobe ni mogla prikriti velikanskih razlik. Evropski svet – šefi držav in vlad – je najbolj problematična institucija EU, vsa njena politika je seštevek nacionalnih egoizmov držav članic.

Od neformalnega vrha, prvega po 43 letih brez Velike Britanije, ni bilo pričakovati veliko. Pravzaprav je bil cilj en sam, namreč pokazati enotnost. In vendar je bil polom popoln. V času Evrope brez Evropejcev, o kateri je pisal Aleš Debeljak – še nikoli ni bilo dvomov o Evropi več, še nikdar niso bili državljani dlje od EU –, so si voditelji krčevito prizadevali za skupinsko koreografijo. Mojstrstvo evropskih vrhunskih sestankov se semtertja kaže v dobri mizansceni in rabi dekorja. Tokrat je koreografijo pokvaril Matteo Renzi. Videza enotnosti niso skazile samo višegrajske, temveč tudi Italija, v ostrem konfliktu z Nemčijo o priseljevanju in varčevanju. Upanje o evropski enotnosti je pošlo.

Terapija brez diagnoze

Dobro oceno je dal Giorgio Napolitano v nedavnem intervjuju za Corriere della Sera. Enaindevetdesetletni nekdanji italijanski predsednik je spomladi izdal knjigo, neke vrste proevropski manifest (Europa, politica e passione). V nasprotju z aktualnim populističnim poenostavljanjem in drsenjem proti dezintegraciji zavzeto brani evropsko idejo. Njegova analiza razmer je stvarna: »Podoba 28 šefov držav, ki potujejo z enega srečanja na drugo in pogostoma obnavljajo odločitve preteklih sestankov oziroma odločitve predlagajo na prihodnje, odraža stanje evropskih institucij, ki postaja nevzdržno.«

»Najbolj očitno bolna in fragmentirana evropska institucija je evropski svet, v katerem prevladujejo optike nacionalnih držav,« je izjavil za milanski dnevnik. Vrh v Bratislavi češ da je kot zrcalo dveh različnih vizij Evrope. Edina realna ocena je po Napolitanovem prepričanju dokument »o stanju Unije«, ki ga je tri dni pred bratislavskim vrhom evropskemu parlamentu predstavil Jean-Claude Juncker, predsednik bruseljske komisije. »Niti trohice podcenjevanja krize ... je analiza pomanjkljivosti, regresij in napak, zaradi česar je dokument bolj samokritičen od stanja Unije kot kateri koli doslej.«

Napolitano med drugim poudarja pomen in duha šesterice ustanovnih članic Evropske gospodarske skupnosti, vključno z idejami Altiera Spinellija, enega prvih, ki je razmišljal o evropskem federalizmu. Na letalonosilki Garibaldi pred otokom Ventotene, kjer je pred 75 leti nastal manifest »svobodne in enotne Evrope«, se je v poznem poletju sestala trojica Merkel-Hollande-Renzi. »Evropski triumvirat« je dobil nov pomen, kot je v Repubblici komentiral Eugenio Scalfari. Sesul se je komaj mesec kasneje v Bratislavi. Nekateri upajo na zagon evropske integracije ob šestdesetletnici rimske pogodbe, simbolni datum ustanovnega dokumenta EU se omenja kot tisti, ključen za »rešitev«. In vendar se zaradi volitev in razlik med državami članicami ne bo zgodilo nič še najmanj leto, morda dve: decembra je na dnevnem redu ustavni referendum v Italiji, prihodnje leto volitve na Nizozemskem, v Franciji in Nemčiji, te zadnje morda proizvedejo drugačno koalicijo na zvezni ravni. Tudi pogajanja z Britanijo bodo posrkala veliko energije, med članicami bo veliko razlik.

Nova geometrija Evrope že postaja trdo jedro ustanovnih članic in periferije. Ne glede na razlike med tremi velikimi – Italija hoče manj varčevanja, Nemčija vztraja pri paktu stabilnosti, Francijo zanima predvsem varnost – bodo nekako shajale. Kar je še ostalo od Evrope, se kaže kot EU šestih ustanovnih članic.

Večji blok je na drugi strani. Četverici višegrajk se je že skoraj pridružila Avstrija, Slovenija je mentalno blizu. Preštevilne ostale države članice molčijo in se potihoma solidarizirajo z nacionalno, populistično logiko Viktorja Orbána. Celo skandinavska skupina, na primer Švedska in Danska, daje prednost nacionalizmu. Premnogi volivci se s tem strinjajo. Evropski voditelji so bili nekdaj zavezani iskanju evropskega kompromisa; zdaj proevropskih politikov ni več, predsedniki vlad razmišljajo nacionalno.

Nacionalni egoizmi

Sosledica kriz, ki se kot v vezni posodi pretakajo ena v drugo, je razkrila vse slabosti: evrska kriza razkorak med Nemčijo in tako rekoč vso preostalo Evropo; prihod beguncev razkol z nekdanjim Vzhodom; in naposled šok brexita, ki je globoko zarezal v evropsko tkivo; ni samo čudaški fenomen Otoka, temveč pokazatelj trenda v Evropi, vzvod za populiste na vseh koncih celine. Na neformalnem vrhu v slovaški prestolnici pa sta se spopadli tudi Nemčija in Italija, njuna stališča o priseljevanju in mejnem nadzoru ter ekonomski politiki so si daleč vsaksebi.

Evropska travmatična zgodovina najbolje govori o nevarnosti agresivnega nacionalizma, po drugi svetovni vojni so evropski voditelji razumeli, da je samo z enotnostjo mogoče preseči krvavo preteklost in zagotoviti blaginjo kontinenta. Leta 1951 so Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Zahodna Nemčija ustanovile Evropsko skupnost za premog in jeklo, iz katere je nastala EU. Evropska unija je pomenila transcendenco nacionalne države, kar gledamo zdaj, je vrnitev nacionalne države, v zadnji številki problematizira revija ameriškega establišmenta Foreign Affairs.

Poleg notranjih kriz in poudarjeno introvertirane Evrope niza zunanje krize in nevarnosti, od revanšistične Rusije, krize v Ukrajini do razmer na evropskem jugu, ki proizvajajo begunce in porajajo teren za islamski terorizem. Kaos je cena evropskega ignoriranja geopolitike. Evropa ima danes razpoznavne sovražnike, recimo Islamsko državo, in »to skrbi Evropejce bistveno bolj kakor potencialni nered, ki ga lahko prinese razpad EU. Ljudje svoje upanje vlagajo v to, da bodo individualne nacionalne države poskrbele za varnost, ki je Bruselj ne more zagotoviti.«

V Evropi obnovljenih nacionalnih držav so čedalje pomembnejša interesna zavezništva držav članic. Značilen primer je višegrajska skupina, predvsem Poljska, s šovinistično politiko premierke Beate Szydło oziroma voditelja stranke Pravo in pravica Jaroslawa Kaczynskega v ozadju, in Madžarska, s suverenizmom predsednika vlade Viktorja Orbána. Leta 1956 je Evropa ponudila zatočišče več kot 200.000 Madžarom, ki so pred sovjetsko represijo prebegnili na Zahod. Nihče se ni spraševal, ali je dolžnost Evropejcev, da sprejmejo begunce. To nedeljo Madžarska uprizarja referendum o begunskih kvotah.

Orbán je najglasnejši v skupini nekdanjih komunističnih držav, ki so se leta 2004 pridružile Evropski uniji. Toda ni sam.

Vzhodni lok

O višegrajski skupini zdaj razmišljamo samo še na en način: četverica je postala umazana blagovna znamka, pojem ksenofobije in islamofobije, prostor demokratične regresije in nacionalkonservativne avtoritarnosti.

Ta čas, ko je francosko-nemški par disfunkcionalen in ne producira več rešitev, vodenje Angele Merkel pa, piše Financial Times, ostaja nepogrešljivo, vendar nezadostno, postaja čedalje močnejša višegrajska skupina. Je najglasnejši kritik Bruslja, njena ambicija je preoblikovanje evropskih institucij. EU je razdeljena, gledamo kakofonijo, kakršne še ni bilo, vzhodni blok pa je kompakten. Medtem ko je proevropski tabor, kot običajno, pogreznjen v svoje sholastične razprave o medvladnem federalizmu, metodah Unije in Evropah več hitrosti, je srednja in vzhodna Evropa prevzela vajeti. V bistvu se je začela kontrarevolucija, je nedavno povzel eden od vodilnih evropskih časnikov.