Evropa v limbu

Pred Nemčijo se je razprostrl nepoznan svet. Prvič po rojstvu zvezne republike leta 1949 ni večine, ki bi bila voljna oblikovati koalicijo, nemški politični sistem ni zmožen proizvesti trdne vlade. Politična stabilnost je nemška konstanta, ponazarjajo jo trije kanclerji v petintridesetih letih, nenadoma je stabilni kolos sredi evropske celine postal nestabilen; »nemške izjemnosti« ni več. Evropo je vedno zaposlovalo »nemško vprašanje«: kako zadrževati politično najvplivnejšo in gospodarsko najmočnejšo evropsko državo, ki obvladuje celino že od 15. stoletja, ne samo od obeh vojn. Zdaj jo obseda njena šibkost. Nemčija je postala problem.

Šok je stresel podobno kot brexit in Trump, hipoteza jamajške koalicije je bila od začetka videti težavna, vendar ne nemogoča. Toda politična krajina v Nemčiji se je spremenila, skrajna desnica AfD jo je preoblikovala za vedno. Sistem, zgrajen na konsenzu in kompromisu, se je prelomil. V pregovorno solidni politiki je naenkrat preveč neznank. Nova velika koalicija? Manjšinska vlada? Vnovične volitve? Te dni Nemčija nekoliko spominja na italijanski kaos. Severno od nas radi govorijo o situazione all'italiana, kadar želijo opisati italijansko politiko oziroma kaotično situacijo na splošno. Tačas so jo sproducirali sami. A medtem ko ima italijanska politika neskončno domišljije in sposobnosti eksperimentiranja, z manjšinskimi vladami in predčasnimi volitvami je razvila veliko domačnost, nemške metode ne bi mogle biti dlje.

Za povojno Nemčijo so to razmere brez precedensa, za Evropo je zadrega neskončna. EU je dezorientirana: z nedokončanim brexitom, nerešenim vprašanjem Katalonije in nazadovanjem demokracije v Španiji, nepopolnim procesom tranzicije na vzhodu, prebujanjem fašizma in zatonom človekovih pravic. Evropska unija postaja impotentna tvorba, ki ne more uveljaviti najosnovnejših vrednot in pravil. Nemčija v mnogočem uteleša nepremakljivost Unije, Angela Merkel ni političarka, naklonjena spremembam. Treba se je spomniti na varčevalni diktat, med finančno krizo vsiljen državam evropske periferije, in na ekonomsko politiko Evropske unije, nekompatibilno z demokracijo. In vendar brez Nemčije Evropa ne more naprej, je »nepogrešljiva sila«.

Paradoksalno, kanclerka je hotela četrti mandat, ker se je hotela zapisati v zgodovino z reformo EU, nakar so jesenske volitve nakazale začetek njenega konca. Zdaj utegne najvplivnejša država članica pospešiti politično fragmentacijo v Evropski uniji, negotovost prihaja iz jedra. Za introvertirano Nemčijo je revitalizacija evropskega projekta postranska zadeva.

Evropa bo morda do pomladi paralizirana, negotovo je, koliko bo Nemčiji do sprememb v Uniji. Nemčija je čakala na evropsko Francijo kakih trideset let, ambiciozni Emmanuel Macron bo moral čakati Nemčijo. Njemu se mudi, Pariz je predlagal meddržavne delovne skupine, ki naj razpravljajo o evropski institucionalni reformi »vsak teden, če že ne vsak dan«. Če se ozremo deset let nazaj, pa zdajšnji nemški pretres niti ni večji od francoske zavrnitve evropske ustave leta 2005. Razen tega je evropska politika počasna, vedno se pomika naprej zlagoma, korak za korakom.

Francoski predsednik, ki je vse stavil na Nemčijo, še nekaj časa ne bo dobil odgovora iz Berlina, negotov je tandem Macron-Merkel, čeprav se je zdelo, da edinstvena os po kakem desetletju dobiva zagon. Njegov evropski projekt temelji na obnovljenem francosko-nemškem partnerstvu, predsednik v Elizeju ima vizijo in vnemo, vendar brez Nemčije ne more nič. V aktualni krizi vodenja v EU – z Nemčijo brez vlade, Veliko Britanijo, ki odhaja, Španijo, oslabljeno zaradi Katalonije, in predvolilno Italijo – je specifična teža Francije večja, zna se postaviti tudi na mednarodnem odru. Toda v sredici Evrope je zazijala praznina, fenomen Macron je ne more zapolniti. Država je ekonomsko prešibka, gospodarsko nekonkurenčna in zadolžena, da bi lahko vodila sama. Poleg vsega je Nemčija venomer znala gojiti odnose tudi z manjšimi državami, Francija je največkrat arogantna, ima tradicijo ignoriranja drugih.

Ostaja še problem Angela Merkel. Ni problematična samo nemška politika, problematična je kanclerka osebno, vsi se otepajo koalicije z njo. Ni še imela tako malo avtoritete, prvič v njeni eri ima krščansko-demokratska unija manj kot 30 odstotkov podpore, nakazuje se velika menjava generacij. Do včeraj najmočnejši evropski voditeljici moč bliskovito odteka, ostala je hladna, preračunljiva političarka, ki ni državnica, za celino že dolgo ni blagodejna. Ni verjeti, da se bo v kriznem trenutku umaknila, njen pristop v politiki pač ni tak, tako kot ni odstopila od ordoliberalnih principov v času varčevanja. Morda bo preživela, vprašanje je, koliko močna, da bi lahko karkoli spremenila v Evropi. Ona ni tista, ki lahko Evropi povrne vitalnost.

Niti največji politiki v demokratičnih ureditvah niso uspešni več kot dobro desetletje, ni bil ne Kohl, ne González, ne de Gaulle. Politično življenje se pogosto konča klavrno, redki se znajo umakniti dostojanstveno in ob pravem času. Dobro je vedeti, kdaj čemu oziroma komu poteče rok trajanja.