Tiskane izdaje
Po spodletelem poskusu vojaškega državnega udara se politično-družbeno dogajanje v Turčiji razvija s silovito dinamiko. Navznoter in navzven.
Predsednik Recep Tayyip Erdoğan se je v torek v Sankt Peterburgu srečal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. To je bilo Erdoğanovo prvo »službeno« potovanje po krvavi noči s 15. na 16. julij, ki je na ulicah Istanbula in Ankare močno zaznamovala prihodnost Turčije. Erdoğanovo intenzivno druženje s Putinom bi se še pred nekaj meseci zdelo nepredstavljivo: po sestrelitvi ruskih letal ob meji s Sirijo (novembra lani) so se odnosi med Ankaro in Moskvo močno poslabšali, k temu je veliko prispevalo tudi dogajanje v Siriji, kjer Turčija in Rusija stojita vsaka na svoji strani različnih frontnih črt.
A ne gre pozabiti, da se je turški predsednik v mrzličnem vzpostavljanju novih zavezništev in igranju pokra na odprti geostrateški sceni že nekaj dni pred propadlim pučem opravičil Putinu za sestrelitev letal, ravno ruske (vojaške) obveščevalne službe pa so Erdoğana in njegov ožji krog nekaj ur pred pučem opozorile na »nenavadno komunikacijo« med častniki turške vojske in s tem pomagale zavarovati njegovo vladavino.
Turški predsednik, ki se po puču počuti celo tako močnega, da med vrsticami priznava svoje strateške napake, se je Rusiji hitro zahvalil »za nesebično pomoč«. V okviru množičnih čistk v vojski, policiji, sodstvu, šolstvu, zdravstvu, nevladnih organizacijah in javni upravi sta bila že dva dni po puču aretirana turška pilota, ki sta sestrelila rusko letalo. Njegov obisk Rusije je zato lahko presenetil le tiste, ki še vedno vidijo 21. stoletje v črno-belih barvah zakoličenih zavezništev hladne vojne.
Erdoğana je spodleteli puč osvobodil obvez, diplomatskih standardov in mednarodnih konvencij ter mu na stežaj odprl vrata diktature, katere jasne obrise je bilo mogoče minulo nedeljo videti na istanbulskem trgu Yenikapi, kjer se je na shodu v podporo turške »demokracije« zbralo več kot milijon ljudi. V morju rdečih zastav je bilo mogoče zaznati uravnilovko in popolno submisivnost opozicijskih strank predsedniku države in že trinajst let vladajoči Stranki pravičnosti in razvoja (AKP).
Izjema je le kurdsko-levičarska Demokratična ljudska stranka (HDP), ki ni bila povabljena na shod, oblasti pa jo obtožujejo sodelovanja s Kurdsko delavsko stranko (PKK), proti kateri po spodletelem puču sicer zelo oslabljena turška vojska na jugovzhodu države bije brutalno vojno. Ta se bo v prihodnjih tednih in mesecih zaradi popolnega molka mednarodne skupnosti gotovo le še razširila. Tako kot se po »drugi« Turčiji širita strah in tesnoba, ki Erdoğanovim privržencem omogočata nemoteno osvajanje še preostalega prostora svobode.
V tednih po prelomni noči se je Turčija močno, morda celo dokončno oddaljila od Evrope. Ta je na globalnem geostrateškem zemljevidu v zadnjih letih postala tako nepomembna, da je Ankara lahko po mili volji mešetarila z Brusljem z močno begunsko valuto na bazarju človeške tragedije, na katerem je le ena stran narekovala tempo igre. Evropa, na drugi strani, v paničnem strahu pred Erdoğanovimi »povračilnimi« ukrepi (beri: omogočenju novega begunskega vala) po puču ni bila sposobna primerno obsoditi turške kulturne kontrarevolucije – med drugim tudi celovitega pogroma nad civilno družbo in mediji.
To je bil za Erdoğana, ki ga je Zahod ves čas podcenjeval in s tem bolj ali manj že izgubil ključnega zaveznika, jasen signal, da si lahko privošči še bistveno več, kot si je privoščil do zdaj. Recimo, da se zavedajoč svoje nepogrešljivosti – druga največja vojska v Natu – zoperstavi tudi Združenim državam in v morda ključnem trenutku za svojo državo odide v Rusijo, kjer se v avtoritarnem ozračju državnega kapitalizma brez »demokratičnega balasta«, avantgardni vladavini prihodnosti, gotovo počuti zelo domače in mu zategadelj ni težko pogoltniti celo malce ponosa.
Ne gre pozabiti, da se je Erdoğan mudil v Rusiji v času, ko v Alepu, največjem sirskem mestu, ki leži (dobesedno) streljaj od turške meje, poteka odločilna bitka najbolj krvavega konflikta našega časa. Z ruskim gostiteljem sta se pogovarjala tudi o prihodnosti Sirije, v katero sta tako Ankara kot Moskva »vložili« velik del svojega strateškega, zunanjepolitičnega in vojaškega kapitala.
Dober karikaturist bi bitko za Alep lahko narisal tudi tako, da bi na porušen uporniški vzhodni del mesta postavil lutko turškega predsednika, na režimski zahodni del mesta pa lutko ruskega vladarja. Lutki bi si na razmejitveni črti izmenjali strasten poljub, vse okoli njiju, velikih in po novem pomirjenih pokroviteljev sirske klavnice, pa bi smrt sejala še bolj učinkovito. Nato bi se sredi klavnice od nekod pojavil napis premirje in vojni zločinci bi se, kot se spodobi, morda še letos znašli v ožjem izboru za Nobelovo nagrado za mir.
