Globoko grlo zunanjega ministra

Hrvaška je v zadevi arbitraže glede Piranskega zaliva prvič protestirala že spomladi in tedaj je bržkone v rokah tudi že držala posnetke pogovora med slovenskim arbitrom Jernejem ­Sekolcem in agentko Simono Drenik. Osrednja figura dogajanja pa nista bila onadva, temveč slovenski zunanji minister Karl Erjavec.­ Dvajsetega junija je arbitražno sodišče objavilo pismo, povod pa je bila pritožba Hrvaške na Erjavčeve izjave, ki jih je konec marca dajal za velenjsko televizijo VTV.

Ena od njegovih misli je šla takole: »Po informacijah, ki jih imam jaz, ki so sicer zelo neformalne, tudi na podlagi nekih občutkov, ki jih ima naša odvetniška skupina, ki je sestavljena iz najbolj uglednih svetovnih pravnikov za pomorsko pravo, nekako imamo nek optimizem, da bo arbitražno sodišče določilo ta stik z odprtim morjem.« Petega maja letos je arbitražno sodišče obema državama poslalo pismo (to, ki ga je javno objavilo 20. junija), v katerem je izrazilo zaskrbljenost, ker naj bi ena stran bila seznanjena z zaupnimi informacijami, ki zadevajo vsebino odločanja na sodišču.

Ko je treba molčati

Že tedaj je sodišče imelo za potrebno pozdraviti dejstvo, da obe strani brezpogojno priznavata svoje obveznosti iz 10. člena arbitražnega sporazuma. Ta določa, kako se pogodbenici vzdržita vsakih dejanj in izjav, ki bi lahko zaostrile spor in ogrozile delo arbitrarnega sodišča. Toda če sta obe državi res brezpogojno priznavali te obveznosti, to ne pomeni, da so bile v resnici tudi spoštovane. Slovenski zunanji minister Karl Erjavec je dokazal, da zaveze iz 10. člena sporazuma niso spoštovane, točneje, da jih on sam kot zunanji minister in prvi predstavnik države navzven prvi ni spoštoval. Tedaj je hrvaški Večernji list zapisal, da je arbitrarno sodišče pozvalo Erjavca, naj se vzdrži komentarjev glede delovanja in odločitev sodišča. Slovensko zunanje ministrstvo se je odzvalo in zagotovilo, da zaupnost postopka pred arbitražnim sodiščem dosledno spoštuje.

Hrvaška danes trdi, da je bila Slovenija ves čas poenotena z dejanji Sekolca in Drenikove, in od tega bi po mnenju specializirane londonske odvetnice Ane Stanič (Delo, 29. julija 2015) lahko bila odvisna izpeljava sklepa, da nacionalni arbiter Sekolec od agentke ni imel namena le pridobivati podatkov, temveč je sočasno s sodelovanjem države vplival tudi na druge sodnike. Pri tem bi državi Sloveniji, pravi, koristilo, če bi se prepričljivo ogradila­ od dejanj zdaj že odstopljenih agentke in slovenskega arbitra, nemara proti njima celo sprožila postopke, kajti s tem bi pokazala, da so njune komunikacije potekale brez vednosti in sodelovanja države Slovenije. Najbrž zato ni naključje, da je premier Miro Cerar že v prvi izjavi na afero poudaril, da niti on niti država Slovenija o nepravilnem dogajanju nista nič vedela. Od tega vidika je odvisna uporabljivost 60. člena dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb, na katero se zdaj sklicuje ­Hrvaška.

Slovenski zunanji minister Karl Erjavec pri zunanjem neodvisnem opazovalcu vsekakor pušča vtis, da je o zadevah vedel več, kakor bi se zdelo iz uradnih izjav. Omenjal je informacije, ki da jih ima, simptomatično je zanikal njihovo formalnost, ne da bi ga kdo o tem kaj vprašal, skliceval se je na občutke slovenske odvetniške skupine in v nadaljevanju izjav, ki so dosegle vrhunec na njegovih letošnjih počitnicah, se je skliceval na hrvaško nervoznost, ker da izgubljajo primer. Ko je Hrvaška prevzela v medijih objavljene interpretacije (ki puščajo sledi klasičnih obveščevalnih operacij, in jih obrnila v očitek Sloveniji), je bil Erjavčev odziv takle: »Neumnost. Volilna kampanja, kaj hočemo ... Hrvati so očitno zelo živčni.«

Medtem ko se je Drenikova odzivala s trditvijo, da je presenečena, se je zunanji minister Erjavec spet zatekal k interpretacijam, ki so veren posnetek napake s konca marca na lokalni televiziji, zaradi katere si je Slovenija prislužila opozorilo arbitražnega sodišča in skladno z duhom 10. člena sporazuma poziv k zadržanosti in previdnosti v izjavah.

Logično: prost dostop

Mnenje mednarodne pravnice Vasilke Sancin je bistveno drugačno od mnenja Ane Stanič. Slovenija se lahko izvleče iz te zanke, kajti objektivno naj pri okuženosti arbitra ne bi šlo za bistveno kršitev pogodbe. Poleg tega je status take mednarodne pogodbe izredno stabilen in v njej so zajete vse mogoče situacije, tudi ta, ki je nastala. Še več.

Njeno mnenje je nekako potrdila tudi drža evropske komisije, ki se je postavila za arbitražni sporazum. Tiskovna predstavnica evropske komisije Mina Andreeva je v sredo povedala: »Naj bo jasno: čeprav bo hrvaški parlament izglasoval umik od arbitražnega sporazuma, se bo delo nadaljevalo. Evropska komisija ne vidi nobene ustrezne alternative arbitražnemu postopku in odločno spodbuja Hrvaško, naj bo še naprej del tega postopka.«

To je bilo naslednje dejanje po sanaciji škode, ki je nastala z odstopom slovenskega arbitra Sekolca. Slovenija je za njim za arbitražnega sodnika uradno predlagala strokovnjaka mednarodnega prava Ronnyja Abrahama in mnogi strokovnjaki kot poznavalci zadev so to potezo ocenili za dobro in pametno. S tem naj bi bilo zadovoljeno kriteriju nepristranskosti in strokovnosti, in pa seveda popravi vtisa, ki je nastal po aferi, ki jo je na podlagi prisluškovanj sprožila Hrvaška.

Po tednu dni je bolj kakor ne postalo jasno, da je Hrvaška snela rokavice in je pripravljena v zadevi izhod Slovenije na odprto morje umakniti vse skrupule in poseči po vsakršnih mogočih sredstvih, ki bi ji pri tam pomagala. Postalo je tudi jasno, da bi Hrvaška našla moment za izpeljavo svojega načrta, četudi se Sekolec in Drenikova ne bi ujela na limanice. V tem je bila namreč ideja prve problematizacije Erjavčevih izjav iz maja.

Poleg tega Hrvatov prav nič ne skrbijo očitki o svoji lastni pristranskosti. Vtis je, da bi si jih celo želela, kajti v tem primeru bi lahko arbitražni sporazum spodnesla iz dveh smeri, zato najbrž ni naključje, da uradna Slovenija nikoli ni problematizirala dejstva, kakršno je v četrtkovem Delu omenila Janja Hojnik z mariborske pravne fakultete: hrvaški arbiter ima svojo pisarno kar v prostorih hrvaškega veleposlaništva v Haagu, kar ni dejanje, ki bi vzbujalo prepričanje o neodvisnosti in nepristranskosti hrvaškega arbitra.

Toda bistvo evropske perspektive v reševanju zapletenega vprašanja Piranskega zaliva in slovenskega izhoda na odprto morje je širše in globlje. Evropa je taka, kot je, in kot ideja nastala na skupni kulturi in na spoznanjih o nesprejemljivosti nacionalističnih teženj in grabežljivosti narodov ali držav. Za iztočnico mirovnih pogajanj (v Parizu leta 1918), kot smo pred tedni že predstavili na tem mestu, je Woodrow Wilson predstavil štirinajst točk, katerih spoštovanje bi na svetu zagotovilo trajni mir. In druga točka zahteva tole: Prost dostop do morij v miru in vojni.

Pogodbe je treba spoštovati

Snovalci arbitražnega sporazuma – in mednje najbrž ni mogoče pripisati le zainteresiranih Slovencev, temveč tudi pametne ljudi, ki so kompetentno premišljevali vrednote Evrope, miru in sožitja – so bržkone imeli v mislih zdravorazumsko postavko, da neke države, ki ima morje in ki je kot nekdanja zvezna republika že prakticirala izhod na odprto morje, v sodobnem svetu ne moreš umetno zapreti v zaliv, ki bi spominjal na novo Bohinjsko jezero. Posebej pa ne zato, ker bi se tako zahotelo Hrvaški.

Povsem jasno je, da je, če kaj, izhod Slovenije na odprto morje v vitalnem nacionalnem interesu. Tega ni mogoče primerjati s hrvaškim, saj ima morja in izhoda iz njega na pretek. Kot je Italija morala popustiti in v interesu regionalnega miru 2004 »spustiti« Slovenijo v EU, je tudi Slovenija leta 2013 prižgala zeleno luč Hrvaški in v zameno dobila zagotovilo, to je arbitražni sporazum, ki unikatno prejudicira to temeljno nacionalno pravico do izhoda na odprto morje. V njem je namreč upoštevano načelo pravičnosti. Hrvaška je ta pogoj sprejela in od prvega dne snuje metodo balkanskega izigravanja pravnih zavez in nedotakljivosti vladavine prava.

Zato je pričakovati, da bo EU ne glede na slovenske interese preje varovala temeljne vrednote EU kakor nacionalne Hrvaške. Tu sta dve pomembni postavki: arbitražni sporazum je sprejet in podpisan in glede na evropske vrednote vladavine prava bo obveljalo pravilo Pacta sunt servanda. Tu Hrvaška nima nobenih možnosti. Pogodbe je vedno treba spoštovati.

Drugič pa EU lahko obstane le skozi vrednote EU, to je skozi vrednote miru in sožitja, in so zaradi izkušenj iz druge svetovne vojne zelo občutljiva tema glede politik na nacio­nalističnih podlagah. Prav posebej občutljivo je območje Balkana, ki si še ni opomoglo od nedavnih vojn, in Hrvaška ima mejne spore s tako rekoč vsemi sosedami. Spor s Črno goro v zalivu Boke Kotorske bi reševala na meddržavnem sodišču v Haagu, spora z BiH, ki je nastal kljub sklenjenemu dogovoru med Alijo Izetbegovićem in Franjem Tuđmanom, ne bi reševala pred haaškim sodiščem, kajti omenjeni dogovor bi ji škodoval, spora v Piranskem zalivu spet ne bi reševala prek podpisanega arbitražnega sporazuma, temveč na haaškem sodišču, mejo s Srbijo na Donavi bi reševala po katastru, ne po sredini reke, in podobno.

Hrvaška kapriciozna zunanja politika je izrazito tvegana in njeni visoki toni v EU niso dobro sprejeti. Vse to narekuje Sloveniji preudarnost, zadržanost, privrženost vladavini prava, izpolnjevanju dogovorov in v tem je bila tradicionalno boljša od Hrvaške. Toda tu nastopi slovenski zunanji minister Karl Erjavec.

Kdo govori zadnji

Teza je, da si v takem primeru, kot so okoliščine afere in spori okrog arbitražnega sporazuma, predstavniki države, še najbolj pa zunanji minister, ne morejo privoščiti neprimernih izjav, posebej ne hoje po robu zaveze iz 10. člena pogodbe, ki pravi: »Pogodbenici se vzdržita vseh dejanj ali izjav, ki bi lahko negativno vplivali na pristopna ­pogajanja.«

V resnici se je uradna Slovenija s premierom Cerarjem na čelu, in z izjemo Erjavca, odzivala zadržano. V tišini in miru je poenotila stališča, tokrat ni minirala potez niti desna opozicija, in za novega arbitra predlagala Ronnyja Abrahama. Toda v sredo se je spet oglasil Karl Erjavec in ob Abrahamovem imenovanju prav nič zadržano prevzel pobudo: »Včeraj je bila velika zmaga slovenske diplomacije.«

Erjavec spet ni razumel pravil igre: četudi delaš dobre poteze, jih medetapno s pozicije uradnega predstavnika ne razglašaš javno. Najprej pokažeš končne rezultate, potem stopiš pred javnost in jih komentiraš.

Na drugi strani zunanji minister ni kazal pretiranih znakov agilnosti, ko se je bilo treba odzvati na prvi hrvaški napad. Bil je na počitnicah nekje v Franciji in zadevo, kot smo že povedali, označil za neumnost, predvolilno kampanjo in hrvaško živčnost. V ponedeljek je priznal, da je bil premier Cerar »malce nezadovoljen«, ker se ni takoj vrnil z dopusta. Potem je spet pripomnil v svojem slogu: »Vendar glede na to, da sva bila dogovorjena, da ne bom dajal nobenih izjav, da bo izjave in zadevo prevzel predsednik vlade, niti ni bilo smiselno, da bi se vrnil z dopusta, ki je bil že vnaprej plačan in organiziran.«

Poanta slovenskega problema je nazorna. Hrvati bi svoj načrt izpeljali tako ali drugače, ne nazadnje ga nadaljujejo z razpravo o ne­upravičenosti slovenske blokade pri odpravi šengenske meje. Slovenska diplomacija je v zadnjih letih očitno delala dokaj dobro in očitno je bil arbitražni sporazum (zaradi katerega je bil Borut Pahor kot tedanji premier deležen kritik) dobra odločitev. Toda dve veliki napaki sta bili izogibni in eno bi bilo teoretično mogoče še vedno odpraviti.

Prva je bila neprimerna in etično nekorektna komunikacija med Sekolcem in Drenikovo, druga pa je Karl Erjavec, slovenski zunanji minister, ki se v diplomaciji premika kot slon v trgovini s porcelanom in bi moral odstopiti z mesta zunanjega ministra že včeraj in ne jutri. Paradoks slovenske politike je, da je politična stabilnost Slovenije ta trenutek pomembnejša od Erjavca, zato si Erjavec kot pomemben koalicijski partner lahko privošči svoj politični narcisizem, kajti ve, da si Cerar ne more privoščiti vladne krize.

Toda tu so še slovenski volivci in ti imajo prej ko slej zadnjo besedo.