Globoko v gozdu

Ni lahko narediti filma o sprehodu po gozdu, če to ni ravno Odrešitev. Gozdovi so sicer odličen prostor za napete zgodbe, za pravljice o izgubljenih otrocih, grozljivke, za krvavo obračunavanje domačinov s prišleki. Kaj pa če želi film govoriti samo o dolgi hoji skozi gozd, brez velikih pretresov in krvi?

Sprehod po gozdu je prav tak film. Režiral ga je Ken Kwapis, v glavnih vlogah pa nastopata Robert Redford in Nick Nolte. Igrata ostarela možakarja, ki se odpravita na najbolj znano ameriško Apalaško pot, dolgo veličastnih 3500 kilometrov, ki vodi od gore Springer v zvezni državi Georgia pa vse do Katahdina, najvišje gore v Mainu. Pohodniška pot se vzpenja čez štirinajst zveznih držav in vsako leto jo uspešno prehodi manj kot 500 ljudi. Ko človek v zapuščenem in zanemarjenem Koloseju gleda neduhovite, nezanimive, predvidljive in dolgočasne predfilme, je vesel preprostosti Sprehoda po gozdu. Film ni nič posebnega, a je z lahkoto prebavljen, dobro odigran, na trenutke duhovit. Konec koncev bi lahko bil tudi televizijski izdelek.

Film je inspiriran z istoimensko knjigo Billa Brysona iz leta 1998. Kar pomeni, da je bila napisana davno pred Divjo Cheryl Strayed, ki je pred leti znova obudila navdušenje bralcev nad pohodništvom, samoto, pogumom in naravo. Redford je pravice za Brysonovo knjigo kupil že davno, saj je želel, da bi bil to zadnji film, v katerem bi nastopil skupaj s Paulom Newmanom, s katerim sta bila nepozaben duo v legendarnih Butchu Cassidyju in Sundanceu Kidu (1969) ter Želu (1973). A je žal Newman zbolel in leta 2008 umrl. Devetinsedemdesetletni Robert Redford se je kljub temu odločil, da bo realiziral film; našel je režiserja in soigralca ter se opravil na pot. Če je Brysonova knjiga zgodba o krizi srednjih let, saj se je pisatelj po Apalaški poti pognal v svojih štiridesetih, je zdaj to film o tem, da so osemdeseta lahko nova petdeseta, o trmi življenja in o tem, da nikoli ni prepozno uresničevati neuresničljivih reči – ali za spogledovanje z debelušno lastnico roza spodnjega perila v pralnici. Zato se film začne z ugotovitvijo glavnega junaka, da ima dovolj pogrebov in starostnih tegob in da je edino, kar mu preostane, to, da v nahrbtnik stlači sendvič in skoči čez domačo ograjo.

Nick Nolte, ki igra Katza, je neverjeten sopotnik za to dolgo pot – laboratorijski primerek na pol živega, a živahnega moškega z vijoličnim obrazom in brez sape, ki je, kot pravi, pol življenja porabil za ženske in pijačo, drugo polovico pa je zapravil za čisto brezvezne stvari.

Od knjige do filma

V resnici je Brysonov Sprehod po gozdu ena bolj zabavnih knjig, ki sem jih brala, tista redka, ki te vsakih nekaj strani pripravi do glasnega krohotanja. Nisem velika oboževalka popotniške literature; mnogokrat je samozagledana, dolgovezna in slabo napisana. Pri Brysonu je drugače, saj on ni zgolj nekdo, ki rad odkriva nove kraje, nove kulture in ljudi; ne, on rad potuje udobno, spi v postelji, se ne gre rokoborbe s krokodili in sovraži komarje, je pa radoveden, neusmiljeno načitan ter odličen pisatelj. V slovenščino imamo žal prevedeno le njegovo uspešnico Kratka zgodovina skoraj vsega, a njegov opus je obsežen, barvit in nujen. In ko prebereš eno njegovo knjigo, kupiš tudi vse ostale. Je Američan, ki že desetletja živi v Veliki Britaniji. Piše o vsem: o Shakespearju, o jeziku, zgodovini doma, zgodovini ZDA, majhnih ameriških mestih, Veliki Britaniji, Afriki, Avstraliji, Lindbergu, otroštvu ...

Njegove knjige so polne najbolj nemogočih bizarnosti in nobena ni izmišljena. Knjigo o Avstraliji začne z zgodbo o tem, da v Avstraliji ni nič takšnega, če gre ministrski predsednik kdaj surfat in potem izgine ali pa ga požre morski pes. Saj se to ves čas dogaja. Da bi razložil, za kako veliko in neobljudeno deželo gre, napiše, da so leta 1993 seizmografske naprave v zahodni Avstraliji zaznale potres, vendar se nihče ni preveč vznemirjal, saj je šlo za puščavsko območje. Šele dve leti pozneje so ugotovili, da to ni bil potres, ampak prava atomska eksplozija. Člani japonske sekte Aum Šinrikjo so namreč tam kupili velikansko zemljišče, na katerem so pod vodstvom dveh nuklearnih znanstvenikov iz nekdanje Sovjetske zveze opravljali poskuse z atomsko bombo, s katero so želeli umoriti čim več ljudi. Člani sekte so leta 1995 z živčnim plinom napadli potnike v tokijski podzemni železnici, kjer je umrlo dvanajst ljudi, več kot 5000 pa jih je bilo ranjenih.

Zgodovina Amerike in doma

V knjigi Made in America Bryson govori o zgodovini ZDA, o kateri še nikoli niste slišali. O tem, kako težko je bilo najti imena za vse kraje, vasi in zaselke v novi domovini in da so to ponavadi delali postajenačelniki, ki so jih poimenovali po vseh svojih otrocih in sorodnikih ter vseh krajih, ki so jih kdaj obiskali ali slišali zanje. V knjigi boste našli tudi pripoved o tem, da sta bila utemeljitelja zdrave prehrane Kellogg in Graham v resnici puritanska čistuna, ki sta kosmiče za zajtrk ponujala mladim fantom zato, ker sta mislila, da bodo tako manj masturbirali. Kellogg je v svojih znamenitih zdraviliščih debelim bolnikom sadistično pobrusil zobe, da niso mogli več jesti. Izvemo tudi, kako počasna je bila v 18. stoletju čezatlantska korespondenca – če si konec novembra iz Bostona poslal pismo v London, ga je naslovnik lahko prebral šele naslednjo pomlad. Bastilja je padla julija 1789, v Washingtonu pa so za to novico slišali šele jeseni.

Knjiga Neko poletje: Amerika 1927 govori o Lindbergovem poletu in norih dvajsetih letih. O tem, da so imeli piloti med prvo svetovno vojno najkrajšo življenjsko dobo – osem dni, v štirih letih jih je padlo kar 30.000. To je bil tudi čas, ki je oboževal časopise. V ZDA so prodali 36 milijonov časopisov na dan, bralci so imeli najraje črno kroniko in tabloide. Hollywood je bil na vrhuncu in leta 1927 so tam posneli 800 filmov. Filmska industrija je zaposlovala več ljudi kot Ford in General Motors skupaj, vsak teden so prodali prek sto milijonov kinovstopnic. Ko se je Lindberg po slavnem preletu Atlantika vrnil v New York, ga je na ulicah pričakalo pet milijonov ljudi in nikoli več ni imel zasebnega življenja, saj so se za njim vedno kotalile množice oboževalcev. Nihče v zgodovini človeštva ni bil tako slaven, kot je bil on tistega poletja 1927.

Bryson se je nekoč odločil, da bo napisal knjigo, za katero mu ne bo treba nikamor odpotovati – ostal bo kar v copatah v svoji hiši, se selil iz kuhinje v kopalnico in iz spalnice v dnevno sobo ter napisal zgodbo o zgodovini doma. Med drugim v tej zelo debeli knjigi recimo ugotovi, da prostori v hiši niso bili tako ločeni kot zdaj, vse je še najbolj spominjalo na stanovanje, ki ga v svojih kratkih esejih rad opisuje Janez Suhadolc, saj so se ljudje selili iz sobe v sobo glede na letne čase. Imeli so poletne in zimske prostore, spalnice pa so bile namenjene tudi sprejemanju obiskov in ne le spanju. Intima je sodoben pojav. Pred izumom elektrike so bile hiše izjemno temne. Ko so v stanovanja prišle plinske luči, so ljudje prvič res lahko videli, kaj jedo za večerjo. In ker so dlje ostali budni, so tudi dlje brali, zato je takrat naraslo zanimanje za knjige in časopise. Bryson ugotavlja tudi, kako strupene so bile v viktorijanskih časih tapete, saj so bile poslikane z barvo, ki so jo izdelovali iz arzena in svinca. Bolj pisano spalnico je imela družina, hitreje so njeni člani zbolevali in umirali. Nikoli se jim ni zdelo čudno, da so se iz njihove hiše izselili podgane, miši, ščurki in stenice, ki so dobro vedeli, kako smrtonosni so ti prostori. Knjiga o zgodovini doma je v resnici napeta zgodba o zgodovini človeštva.

Zelena divjina

V tem kontekstu je Brysonov Sprehod po gozdu čisto drugačna literatura, a vendar ni, saj je prav tako polna podatkov. Žal je tako, da je film najslabši prav v trenutkih, ko želi Redford, ki igra Brysona, gledalcu pojasniti kakšno geografsko in zgodovinsko posebnost, saj takoj postane pedagoški – ko recimo govori o strukturi kamenin ali o tem, kako veliko je galaksij v vesolju, se človek komaj zadrži, da ne začne zehati. K sreči v knjigi (knjige so televizija za pametne ljudi, pravi Bryson) ni tako in pisatelj spretno meša svojo zgodbo o hoji skozi gozd in smešne detajle o sopotniku Katzu z različnimi resnicami o drevesih, zgodovini ZDA, medvedih, razdaljah, statistikah. Ko so Evropejci prvič prišli v Novi svet, je bil ta poraščen z 950 milijoni hektarjev gozda. Velika večina je sicer izginila – od velikanskega gozda sekvoj v Kaliforniji se je danes ohranilo zgolj pet odstotkov –, a vendar je količina gozdov v ZDA še vedno strašno impresivna. Kar tretjina države je še vedno prekrita z gozdom, ki pa žal, in to je omenjeno tudi v filmu, zelo hitro izumira. Drevesa napadajo zajedavci in bolezni, čez slabo stoletje, pesimistično napoveduje avtor, bodo tam, kjer je danes gozd, morda le še puste vetrovne savane.

Gozd je skrivnosten prostor, ki ima več dimenzij; drevesa vse okoli nas in nad nami rada potvarjajo naš pogled, zato v njem mnogokrat vidimo tisto, česar ni. Gozd nima horizonta, smeri neba so tu zabrisane in tudi tisti, ki gozd dobro poznajo, se v njem radi izgubijo, največkrat začnejo hoditi v krogih (levičarji menda na levo stran, desničarji na desno). V teh zelenih džunglah je vse živo, diha, bori se za obstanek. Drevesa so velikanska in hkrati izjemno občutljiva bitja, ves čas morajo tekmovati za svetlobo, vodo, hranila, prostor. V tišini gozda nam ni čisto jasno, kaj vse se dogaja globoko pod skorjo drevesa. Bryson pravi, da na vroč dan drevo iz zemlje načrpa več tisoč litrov vode in zna to narediti v čisti tišini. »Si predstavljate, s koliko hrupa bi takšno količino vode iz zemlje načrpala komunalna služba ali gasilska brigada?«

Živali in ljudje

»Če takrat, kadar si ti v gozdu, gozd ni v tebi, s kakšno pravico si ti v gozdu?« je zapisal ameriški transcendentalist in izumitelj državljanske nepokorščine Henry David Thoreau. Preselil se je v hišo v gozdu ter pisal o hoji, pticah, naravi in zelenjavi, ki jo je gojil pred hišo, a v resnici ni živel čisto v divjini, saj se je vsak dan peš odpravil domov k mami na kosilo. Nekoč pa, ko se je sam vzpel na goro Katahdin, je bil čisto preplašen zaradi divjine, s katero se je prvič soočil; narava se mu je nenadoma zazdela nevarna, zastrašujoča, surova, bil je histeričen. In Bryson ga razume, zato je, preden jo je mahnil na pot, prebral vse članke o tem, koliko ljudi so na Apalaški poti napadli medvedi, kako in koliko jih je umrlo. »Napadi so redki, a črni medvedi so vedno lačni in imajo izjemen voh.« Pohodnikom zato lahko reši življenje pametni nasvet, da nikoli ne smeš s seboj v gozd nositi dišečih sladkih reči, kar Katz, ki je sladkorni bolnik in ne more živeti brez sladkih čokoladic, ugotovi, ko je skoraj že prepozno. Bryson se na pot odpravi zaskrbljen, saj ugotovi, da se napadi medvedov na ljudi povečujejo, da jih je največ marca in še več tista leta, ko je divje jagodičevje slabo obrodilo. Bill in Katz sta se v gozd odpravila marca in jagodičevje je tisto leto izjemno slabo obrodilo.

Nevarni so tudi risi, klopotače, strupeni insekti, strupene rastline, kojoti, volkovi, divji prašiči. Bral je o moškem, ki je sredi noči hodil okoli svojega šotora in naletel na nerodno sovo, ki mu je z močnimi kremplji snela skalp, da ga je potem le še videl bingljati z vrha drevesa, in o mladi ženski, h kateri je sredi noči v spalno vrečo prilezla klopotača. Slišal je tudi, da je mnoge pohodnike zadela strela, da so se nanje prevrnila velikanska drevesa, da jih je odplavila reka, bral je o strupenih komarjih, katerih okužbe lahko usodno prizadenejo človekove možgane, o nevarnih klopih, ki ti za vedno uničijo življenje.

A najbolj nevarni so ljudje; od leta 1974 do konca 90. let je bilo na tej dolgi poti umorjenih kar deset ljudi, dve dekleti prav v času, ko je tam hodil Bryson s prijateljem Katzem.

Pa ne gre le za morilce, v resnici so bili na tej poti – naša glavna junaka sta je prehodila manj kot polovico – najbolj nadležni ljudje. In bralcu ali gledalcu so vsi videti nekako znani. Moški, ki so se želeli dolge ure pogovarjati o tem, kakšne znamke je vaš nahrbtnik, kje in za koliko ste ga kupili, kakšne pohodne čevlje imate, koliko ur ste potrebovali, da ste prepešačili od točke A do točke B, in podobnih nesmislih.

Kaj šele Mary Ellen, ki sta jo srečala na poti in sploh ni prenehala govoriti. »Vedno se mi je zdelo, da je Bog naredil načrt, da bom v življenju vsaj nekaj trenutkov preživel z vsemi najbolj neumnimi ljudmi na planetu, in Mary Ellen je bila dokaz, da mi z njimi ne bo prizaneseno niti v samotnem gozdu.« Vase zaverovana ženska brez trohice privlačnosti ju je že v prvi uri obtožila, da sta neumna, slabo pripravljena in debela. In tako kot je naredil vsak moški v njenem življenju v civilizaciji, sta to storila tudi osamljena pohodnika v gozdu – komaj sta čakala, da sta se je znebila. Našla sta cesto, ustavila mimoidoči avto, se odpeljala nekaj kilometrov naprej in jo pustila daleč za sabo.

                                                                           * * *

Kaj sem se naučil iz te izkušnje v gozdu, se na koncu vpraša Bryson. »Naučil sem se, kako postaviti šotor in kako spati pod zvezdami. Za kratek in ponosen trenutek sem bil vitek in v formi. Globoko sem začel spoštovati divjino, naravo in temno moč gozda. Šele zdaj razumem, kako velikanski je v resnici svet. V sebi sem odkril potrpežljivost in srčnost, ki ju prej nisem opazil. Videl sem Ameriko, za katero na milijone ljudi sploh ne ve, da obstaja. Našel sem prijatelja. Vrnil sem se domov.«

Že nekaj mesecev pred premiero Sprehoda po gozdu so se gozdni čuvaji in gozdarji trudili popraviti stezice in koče za spanje, saj vedo, da bosta Redford in Nolte inspirirala na tisoče ljudi, ki se bodo podali na dolgo Apalaško pot, in da jih bo na cilj prišla le peščica. Američani kar 93 odstotkov vseh opravkov izven doma opravijo z avtomobilom, in kot v knjigi napiše Bryson, na teden prehodijo le dva kilometra. Apalaška pot je zanje bolj daleč od Rimske ceste.