Tiskane izdaje
Poskus prevrata je v samo eni noči pahnil Turčijo daleč v preteklost. In predsedniku Erdoğanu na široko odprl vrata v diktaturo, pravi Ertuğrul Kürkçü, eden najbolj znanih kurdskih aktivistov, politikov in publicistov. Leta 1972 ga je vojaško sodišče v Ankari obsodilo na smrt, a so mu kazen zaradi amnestije dve leti kasneje spremenili v dosmrtno ječo. Sedel je 14 let. Zdaj mu spet grozi zapor, morda celo znova smrtna kazen.
Njegova prokurdska Ljudska demokratična stranka (HDP), kjer je zdaj njen častni predsednik, se je lani prvič prebila v turški parlament, za kar je bilo treba premagati izjemno visok (10-odstotni) volilni prag. S tem je postala sila boleč trn v peti Erdoğanove vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj (AKP), saj ji je s svojim prebojem v parlament odvzela absolutno večino. Predsednik države je zato že pred julijskim neuspelim poskusom prevrata v državi skozi parlament spravil ustavni amandma, ki prav vsem 59 poslancem HDP (in še nekaj deset drugim poslancem) odvzema poslansko imuniteto. To pomeni, da lahko vsi končajo v zaporu, saj jih oblast nenehno obtožuje sodelovanja s prepovedano Kurdsko delavsko stranko PKK in s tem rovarjenja proti državi. Po prevratu so te obtožbe postale še nevarnejše, saj je Erdoğan sklenil temeljito obračunati z vsemi, ki se ne strinjajo z njegovo politiko. In kot prvi bodo na udaru prav prokurdski politiki in aktivisti.
Ertuğrul Kürkçü, rojen pred 68 leti v Bursi, je v politiki zelo dolgo. Že v mladih letih je bil član različnih levičarskih gibanj. Leta 1972 je sodeloval pri ugrabitvi dveh Britancev in enega Kanadčana, tehnikov v Natovem oporišču, ki se je končala tragično za vse vpletene. Akcije se je lotilo deset mladeničev, v glavnem študentov (med njimi sta bila tudi en učitelj in kmet), med katerimi jih je nekaj pred kratkim pobegnilo iz zapora. Tri tujce so ugrabili zato, da bi jih zamenjali za tri študentske voditelje (Deniz Gezmiş, Hüseyin İnan in Yusuf Aslan), ki so v zaporu obsojeni na smrt čakali na eksekucijo. Talce so skrili v vasi Kizildere v okrožju Niksar. Toda generalom ni bilo do pogajanj z ugrabitelji. Tridesetega marca 1972 so specialci za boj proti gverili, šlo je za oddelek turškega Gladia, napadli hišo, v kateri so se skrivali, in brez usmiljenja pobili vse vpletene. Tudi zajete tujce. (O tej akciji turške kontragverile piše Daniele Ganser v svoji knjigi o tajnih enotah Nata.) Preživel je samo Ertuğrul Kürkçü, ki se mu je v hiši uspelo zavarovati pred bombami in streli. Toda ker je vojska ostala v vasi, ni imel kam pobegniti, tako da so po nekaj dneh skrivanja našli tudi njega. Vojaško sodišče ga je kmalu zatem obsodilo na smrt, toda po amnestiji leta 1974 so njegovo kazen spremenili v dosmrtno ječo. V njej je preživel 14 let.
Leta 2011 se je kot neodvisni kandidat kurdske Stranke za mir in demokracijo (BDP) prvič prebil v turški parlament. To mu je potem uspelo tudi lani, takrat v vrstah HDP, ki je nadomestila prepovedano BDP. Od leta 2011 je član turške delegacije v parlamentarni skupščini Sveta Evrope.
Ertuğrul Kürkçü
Politični položaj v Turčiji je po julijskem poskusu državnega prevrata naravnost kaotičen. Na udaru so vsi, ki se že pred tem dogodkom niso strinjali s politiko predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. Toda zdi se, da je njegova trda roka najhuje udarila prav po Kurdih in po vaši prokurdski Ljudski demokratični stranki (HDP), ki se je na lanskih parlamentarnih volitvah prvič prebila v parlament. Kakšno je zdaj stanje v stranki? Ali sploh lahko delujete?
Kot parlamentarna stranka teoretično za zdaj še lahko delamo. Uradno nas še nihče ne preganja, ne ustavno in nekakšno drugo sodišče. Toda v praksi je stanje v resnici alarmantno. Erdoğanova Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) nas hoče dobesedno zlomiti. Pritiski režima so strahotni, zlasti na naše aktiviste v provincah, kjer živijo Kurdi. Veliko jih je v zaporih. Takoj po udaru je bilo odstavljenih več kot 60 izvoljenih županov kurdskih mest. Pred kakšnim tednom so aretirali skoraj 180 najvidnejših članov naše stranke v Kurdistanu. Ta teden so zaprli še Gültan Kışanak in Fırata Anlıja, sožupana Diyarbakirja, največjega kurdskega mesta v državi. Preiskali so tudi njuni hiši in pisarni. Oblast se na ta način surovo maščuje našim lokalnim politikom. Za žrtve, padle v spopadih s Kurdsko delavsko stranko PKK. Obtožujejo jih sodelovanja z gverilci in terorizma. Naši aktivisti so zaradi tovrstnih obtožb postali neke vrste talci režima. Krivci za vse probleme, ki jih vlada doslej ni rešila, pa bi jih morala. Pri tem mislim seveda predvsem na kurdsko vprašanje.
Takšno početje je v izrednih razmerah, ki jih je po udaru uvedel predsednik Erdoğan, še toliko lažje opravičevati?
Bojim se, da bo to izredno stanje postalo nekakšno permanentno politično stanje današnje Turčije. Vse gre v to smer. Zamenjanih je bilo več kot 130.000 javnih uslužbencev. Odletelo je skoraj 3000 sodnikov. Padli so neodvisni mediji. Prepovedane so nevladne organizacije. Po udaru so se v državi v resnici zgodili dramatični zasuki. Ministrstvo za pravosodje je denimo že objavilo osnutek zakona, po katerem se večina pristojnosti sodišč prenaša na tožilstva in na policijo. Ta v bistvu že od udara sem nadzoruje vse politično življenje v državi. Policija ima v rokah neverjetne pristojnosti. Vse je pod njeno kontrolo, kar ne pomeni nič dobrega. Namesto da bi režim poskus prevrata izkoristil za utrjevanje demokracije in političnega pluralizma v državi, saj smo praktično vse stranke v državi obsodile julijski coup d'etat, se dogaja ravno nasprotno. Namesto da bi oblast torej varovala in krepila svoboščine, jih v bistvu surovo ukinja.
Je to čutiti tudi v parlamentu?
Vladajoča stranka je skupaj z dvema tako imenovanima opozicijskima strankama, gre seveda za kemalistično Republikansko ljudsko stranko (CHP) in za skrajno desno nacionalistično Narodno gibanje (MHP), sestavila nekakšen notranji parlament, iz katerega je povsem izključena naša prokurdska stranka. Za zdaj seveda še sedimo v parlamentarnih komisijah, toda vse odločitve sprejema v bistvu že omenjeni notranji parlament. Sodelujemo seveda tudi na plenarnih zasedanjih, kjer resda lahko govorimo, toda problem je, da nas nihče noče več poslušati.
Z ustavnim amandmajem je dobrih sto poslancev izgubilo celo poslansko imuniteto. Ta ukrep velja tudi za vse poslance vaše stranke!
Res je. Prav vsi smo ob imuniteto, vseh 59 poslancev HDP. Zdaj že prihajajo vabila s sodišč. Vabijo nas na zaslišanja zaradi naših poslanskih nastopov in govorov na različnih sestankih in mitingih. Vsi smo obtoženi terorizma. Pravzaprav smo se znašli v nekakšnem obroču, ki so ga okrog nas sklenile varnostne službe in vladajoča Erdoğanova AKP. Stisnili so nas v kot. In skozi ta obroč se je skorajda nemogoče prebiti. V parlamentu denimo še lahko govorimo, toda naših nastopov ni na režimskih televizijskih kanalih. V uradnih medijih ne obstajamo več. Novinarji iz strahu pred posledicami preprosto ne prihajajo na naše novinarske konference.
Neodvisnih medijev v Turčiji pravzaprav ni več?
Položaj v medijih je katastrofalen. Tiste, ki jih oblast ni mogla več nadzorovati, so preprosto ukinili. Po prevratu je tako prenehalo delovati kar 131 različnih medijskih hiš. Ob delo je bilo najmanj dva tisoč novinarjev, okrog 120 jih je v ječah. Vlada je denimo zaprla kar 23 televizijskih in radijskih postaj. Obtožbe so v vseh primerih enake: podpora separatistom in podtalni politični dejavnosti. Med prepovedanimi kanali sta denimo tudi Govend TV, ki je predvajala ljudsko glasbo, in Zarok TV, ki je oddajala otroški program v kurdskem jeziku. Kako je ta dva kanala mogoče povezovati s terorizmom? In ukinjen je tudi kanal IMC, ki je bil eden najbolj gledanih informacijskih kanalov v državi. Opremo te televizijske hiše so denimo kar z vladnim dekretom preselili v državno televizijo TRT. Svobode tiska v Turčiji danes ni več. Novinarji so po zaporih. Nekateri utihnejo tudi za vselej. Oblast cenzurira celo internet in tviter. Kakor da bi bili v Iranu, na Kitajskem ali v Rusiji.
Ertuğrul Kürkçü
Oddajati je nehala tudi zelo priljubljena kurdska Med Nuçe TV, ki je imela svoj sedež v Bruslju.
Ta kanal je v Turčiji gledalo več milijonov gledalcev, ne le Kurdi. Ta zgodba je v resnici zelo nenavadna. Vodstvo kanala je nedolgo tega dobilo elektronsko pošto iz Eutelsata, kjer je bilo v nekaj suhih stavkih birokratsko napisano, da Eutelsat na prošnjo turških oblasti kanalu ne bo več na voljo s svojimi satelitskimi storitvami. Bruselj je brez vsakršnega boja preprosto pokleknil pred pritiski Ankare.
So vas v Ankari že povabili na zaslišanje?
Na vabilo še čakam. Obtožujejo me 15 različnih zločinov. Vsi organizatorji protivladnih mitingov, tudi tistih pred udarom, smo zdaj obtoženi propagande v prid prepovedani PKK, podpore terorizmu in organiziranja nezakonitih demonstracij. Prva zaslišanja bodo novembra in decembra. Pred sodniki bodo prav vsi poslanci naše stranke. Zato mnogi že zdaj pravijo, da bo november mesec sodnih zaslišanj v Turčiji. V stranki smo se soglasno odločili, da vabil na sodišče ne bomo prevzemali. Tako bo sodišče od primera do primera odločalo, kaj storiti. Ena od možnosti je, da nas bodo na silo odvlekli na zaslišanje. Toda to se za zdaj še ni zgodilo.
Položaj je torej sila nevaren?
Nevaren je za vse, ne samo zame. Za vse poslance HDP. Sodniki lahko storijo, kar hočejo. Imajo popolnoma svobodne roke, tudi za najhujše kazni. Na dlani je, da mnogim med nami grozi zapor. Vprašanje je samo, koliko let bo kdo sedel. To bo odvisno izključno od režima. Po državnem udaru leta 1980 bo to prvič, da bodo morali poslanci v zapor v času, ko so uradno pravzaprav še poslanci.
So to Erdoğanovi sodniki?
Tega ne morem reči za vse. Nočem kriviti vseh sodnikov po vrsti. Vsi seveda še zdaleč niso naklonjeni vladajoči AKP. Toda spoštovati morajo pravila in norme, ki jim jih narekuje visoki sodni svet, ta pa je zdaj pod popolnim nadzorom Erdoğana in njegove stranke.
Kam Recep Tayyip Erdoğan pravzaprav peha Turčijo?
Turčija postaja totalitarna država, nekakšna postmoderna diktatura. Evropski poskusi ugajati zdajšnjemu turškemu režimu so izjemno škodljivi. Ni se mogoče znebiti občutka, da Evropa z Erdoğanom ravna tako, kot sta nekoč Chamberlain in Daladier ravnala s Hitlerjem. Vsa Evropa mu je takrat preveč popuščala, kar je potem pripeljalo do katastrofe. Zato tovrstno zatiskanje oči pred dejstvi ni rešitev, prej narobe. Evrope seveda ne moremo prositi, naj vojaško zasede Turčijo in nam prinese demokracijo, toda dejstvo je, da Evropa mora zdaj podpreti predvsem turško prebivalstvo, ne pa tirana.
Ali za poskusom državnega udara res tiči Fethullah Gülen?
Zdaj o tem od vlade še ni nobenih konkretnih dokazov. Nihče ni še ničesar pokazal javnosti. Tudi sodni procesi proti aretiranim generalom se še niso začeli. Za zdaj poznamo le posamezne izjave osumljencev, ki občasno pricurljajo v medije. Toda vse so povsem kontroverzne. Nekateri denimo priznavajo, da so del Gülenovega gibanja, drugi pa izjavljajo, da so se udaru pridružili izključno zaradi boja proti Erdoğanu. Da bi na ta način osvobodili Turčijo. A trditve o Gülenovi vpletenosti seveda niso brez podlage. Toda to so v bistvu vsem dobro znane stvari. Turški svet za nacionalno varnost je denimo že leta 2004, Erdoğan je bil takrat še premier, za zaprtimi vrati trdil, da je Gülenova sekta resna notranjepolitična grožnja in da bi vsekakor morali ukrepati proti njemu. Toda ko je ta tajni dokument leta 2013 prišel v javnost, so v uradnih krogih vsi po vrsti govorili, da je to laž in da dokument nikoli ni zaživel v praksi. To z drugimi besedami pomeni, da je zdajšnji režim z Gülenom sodeloval leta in leta. In da je njegovim privržencem v bistvu sam odpiral vrata v državne inštitucije, tudi v sodstvo, policijo in vojsko.
To pomeni, da sta bila Erdoğan in Gülen pravzaprav vsa ta leta tesna zaveznika in prijatelja?
Točno to. Konflikt med njima je izbruhnil šele leta 2013. Erdoğan je celo javno izjavil, da mu je ves čas dajal vse, kar je zahteval. Prav zato sem kot poslanec postavil javno vprašanje premieru Binaliju Yıldırımu, kaj so Gülenovi možje v resnici zahtevali in kaj jim je vlada zares dajala. Toda odgovora do danes seveda nisem dobil.
So morda zahtevali oblast?
Poskus udara to nedvomno dokazuje. Dejstvo je, da islamske frakcije v državi niso bile zadovoljne z Erdoğanovo politiko. Takšnega mnenja je bila tudi večina prebivalstva. Če bi dan pred udarom spraševali ljudi, kaj si mislijo o Erdoğanu, bi vam ogromna večina Turkov in Kurdov odgovorila, da mora oditi. Toda ne na takšen način, z vojaškim prevratom. Turki ne marajo udarov, preveč so jih že doživeli. Zato je Gülenova hunta največ škode naredila prav demokratičnim silam. V Turčiji so se namreč že začele debate o demokratični zamenjavi oblasti. Tiranijo in totalitarizem so mu zato kar sami prinesli, tako rekoč na zlatem krožniku. A največjo škodo so naredili nam, prokurdskemu gibanju in Kurdom. Erdoğan zdaj z nami počne ravno to, kar bi z nami počel Gülen. Zapira opozicijske voditelje, ukinja neodvisne medije, poslancem grozi z ječo. Napovedal je odločen boj proti kurdskemu osvobodilnemu gibanju in s tem kri in nove žrtve. S Turčijo zdaj počne vse tisto, kar bi z njo v primeru prevzema oblasti počel tudi Fethullah Gülen.
Ta je potemtakem v bistvu pomagal predsedniku Erdoğanu?
Ko gre za našo usodo in za usodo Kurdov, prav gotovo. Ko je uvedel izredne razmere v državi in ukinil demokracijo, je izjavil, da je bila hunta pravzaprav nekakšen božji dar zanj. Po tej plati je Erdoğan v bistvu zelo iskren politik.
Zunanji minister Mevlüt Çavuşoğlu je v nastopu v Strasbourgu dejal, da ima vlada v rokah tisoč dokazov o Gülenovi vpletenosti v udar.
To je res izjavil, toda hkrati ni poslancem iz vse Evrope ponudil niti enega dokaza. Spet samo besede.
Kakšen je bil po vaši oceni njegov nastop tu v Strasbourgu?
Poln laži. Prišel je, da bi opravičeval dogajanje v državi in prikril pravo stanje stvari. Nič novega ni povedal. Nobenih rešitev, nobene pripravljenosti na dialog s tistimi, ki niso z Erdoğanom, a so proti udaru. Izognil se je vsem kritikam od zunaj. Najhujša laž pa je bila seveda trditev, da so bili poslanci naše HDP ob imuniteto zato, ker da so dostavljali orožje prepovedani PKK. To je laž brez primere. V zvezi z orožjem je bil doslej v vseh uradnih preiskavah omenjen samo en naš poslanec.
Kdo je bil to?
Faysal Sariyildiz. Tožilstvo je začelo proces proti njemu. In izjavilo, da ni nobenih trdnih dokazov o njegovi vpletenosti v dostave orožja PKK. A tožilec je potem vendarle dodal, da kljub temu obstaja dovolj razlogov za odvzem poslanske imunitete. Samo Faysal Sariyildiz je bil torej omenjen v povezavi z orožjem in nihče drug iz HDP. Zato je minister Çavuşoğlu v Strasbourgu zavestno zavajal vso evropsko javnost. Prijatelj Faysal je poslanec z območja Şırnaka, kjer vojska najbolj krvavo preganja Kurde. Kljub nevarnosti ni hotel oditi iz svojega kraja. Opazoval in beležil je vsa tamkajšnja dogajanja in pokole. In seveda skrbno poročal o tem. Zdaj potuje po Evropi. Politikom in javnosti razlaga, kako turška vlada s pomočjo vojske rešuje kurdski problem, za zdaj samo z zapori in s pobijanjem. Zato ga preganjajo v Ankari. Toda tega zunanji minister v Strasbourgu ni povedal. O takšnih stvareh vlada že po tradiciji najraje molči.
Je pa minister zato omenil, da Turčija znova uvaja smrtno kazen. Da tako pravzaprav zahteva turška javnost?
Ta nevarnost v resnici obstaja. Če bo vlada res storila ta korak, bo to groba kršitev evropske konvencije o človekovih pravicah, ki jo je Turčija podpisala že zdavnaj. To bi moral vedeti tudi Mevlüt Çavuşoğlu, ki je kar dve leti predsedoval parlamentarni skupščini Sveta Evrope.
Vi seveda dobro veste, kaj je to smrtna kazen?
Enkrat sem že bil obsojen nanjo, a so me potem amnestirali. Sedel sem celih štirinajst let. Podobne izkušnje ne bi več rad doživel.
Videti je, da Erdoğan vleče poteze, ki so na las podobne potezam Kremlja. Tudi Vladimir Putin razmišlja o ponovni uvedbi smrtne kazni in se po krajši ohladitvi znova tesneje povezuje z Ankaro.
Kar za Turčijo ni dobro. Uradna Ankara bi se morala povezovati predvsem z Evropsko unijo. Tja gre kar 70 odstotkov vse turške trgovinske menjave. Posli z Rusijo pa letno dosegajo le kakšnih 12 milijard dolarjev. Erdoğan se je res začel tesneje povezovati s Putinom. A ta že ve, zakaj mu zna to koristiti. Erdogana bo izkoriščal predvsem za retorične napade na Evropo in za zapiranje plinskih pip, ko bo Evropo stiskal mraz. Pred petimi leti je nastal nekakšen neformalni klub, v katerem so sodelovali Recep Tayyip Erdoğan, Vladimir Putin, Nicolas Sarkozy in Silvio Berlusconi. Zdi se, da zdaj spet nastaja nekaj podobnega. Duet Erdoğan-Putin to vsekakor dokazuje.
