Hobotnica, volek in morski pes

Hobotnica je brez dvoma slavna žival. Predstavlja nekaj groznega in nevarnega, nekaj nemarnega in shizastega, o njej so si pisatelji izmišljevali tudi grozovite zgodbe (Victor Hugo v Pomorščakih, če omenimo samo najslavnejšega) in uspelo ji je priti celo v politiko. Imamo mafijsko, politično, vohunsko, Podobnikovo hobotnico in vse so prepletene med seboj. Imajo pač lovke, zato se lahko prepletajo, vtikajo, podtikajo, prisesajo na karkoli in zlezejo tudi v najmanjšo luknjico. (Mate Dolenc: Morski portreti)

Velja tudi za zelo inteligentno, takoj za delfinom. Ko so ji dali v akvarij posodo, zaprto s plutovinastim zamaškom, v posodi pa jastog, njena najljubša jed, jo je v eni uri odprla in pomljaskala raka. Ob takem opisu se samo po sebi zastavi vprašanje: če premoremo tudi v našem svetu hobotnice vseh vrst, smemo kot tako jemati tudi Evropsko unijo? Uf, to bi bila res velika pošast, taka, ki bi se po pričevanjih mornarjev ovijala okoli ladij ali vlekla kita v globino.

No, Evropska unija ni videti ravno inteligentna stvar, pravzaprav ne niti toliko, da bi znala izsrkati jastoga iz steklenice. Zato bi EU težko primerjali s to pametno živaljo. Kajti takoj, ko se znajde pred kako malce bolj zapleteno nalogo, postane nekako »delovno neopravilna« in se poskrije v svoje bruseljske gradove, ki so tam kot parada najslabših arhitekturnih dosežkov.

Tudi slovensko-hrvaški arbitražni sporazum razkriva neko mehko mišičevje EU, ko bi bilo treba odločneje ukrepati, ne pa tavati bo sobanah izkrivljenih zrcal. In takšnega tavanja je vse več, ne da bi se bili v Bruslju sposobni odločiti za kako spodobno reformo in reorganizacijo – čeprav sami z reformami solijo pamet drugim, najraje političnim pritlikavcem, kot je Slovenija. Že to, da ista pravila in predpisi veljajo za vsakogar drugače, pa kajpak ne more biti nič dobrega; je predvsem znamenje, da je »sistem« že v dekadenci.

Tu je seveda tudi begunska kriza, ki sta jo začasno zajezili Grčija in Makedonija (slednja ni niti članica niti še kandidatka za EU), toda Lampedusa »obratuje« dan in noč, tihotapci pa imajo seveda v rezervi še druge destinacije. Bruselj za nastale razmere nima celovitega odgovora, ampak skuša stvari nekako krpati, kot je pač vajen. Italijo je prepustil samo sebi, kot da je Lampedusa samo njena stvar, sever Evrope pa se je zavil v svoj znani »kaj me briga« ...

Vsekakor se premalo ukvarjamo s tem, da je taka nesposobnost osrednje birokracije EU naravnost uničujoča za odnose v skupnosti, pravzaprav tudi za prihodnost same EU. Te dni, na primer, so Avstrijci nameravali skoraj zamašiti komunikacije z Italijo, pri čemer naj bi policiji pomagala vojska. Pri nas bi bilo zaradi česa takega takoj novo razburjenje. Kakorkoli že, med državami rasejo nove žične ograje, kar namiguje na vrnitev v neke nekdanje čase.

Mimogrede: trenutno se zdi nekakšno zatišje, toda begunska kriza se očitno dolgoročno stopnjuje. Med državami izvora prebežnikov namreč prednjačijo Gvineja, Nigerija, Slonokoščena obala, Bangladeš itd. V glavnem Afrika. V četrtek pa smo morali v Delu poročati, da EU kaže popolno nezanimanje za življenje beguncev. Nekdo je očitno dvignil roke ali si jih umil.

Kajpak je v tem kontekstu treba omeniti tudi t. i. višegrajsko skupino, ki glede sprejemanja beguncev ignorira Bruselj in tamkajšnje nemočno preklinjanje birokratov. Naslednja članica Višegrada utegne biti Hrvaška, saj kaže skoraj toliko talenta za nepokorščino kot Orbánova Madžarska – v Bruslju pa še naprej fantazirajo o nadaljnji centralizaciji in celo o evropski federaciji.

Da to ne bo šlo tako zlahka, je pokazal predvsem brexit, ki se ni skuhal samo v pubih in omotičnih glavah angleških podeželanov, ampak bi si ga morala pripisati predvsem visoka politična birokracija EU, ki očitno še zdaj ni doumela, kaj se ji je bilo pripetilo. Dejstvo je, da je bila (in je še vedno) nedojemljiva za sleherno reformo, predvsem pa za demokratizacijo odločanja na ravni skupnosti enakopravnih držav. To, kar imamo zdaj, je nekakšen politični frankenstein, ki bi se mu čudili ali posmehovali celo v srednjem veku.

Seveda pa so bruseljski uradniki, celo nižji, avtoritarni in neustavljivi, ko gre za razne kazni in sankcije proti ne dovolj poslušnim državam. Zdi se, da imajo Slovenijo še posebej na piki, verjetno zato, ker lahko z njo po mili volji »eksperimentirajo« ali pa se na njej izživljajo, kdo ve. Tako nam zdaj ob neprodaji NLB grozi, da bodo banki zaplenili vse hčerinske enote na Balkanu, kar bi jo kajpak povsem obglavilo in jo skrčilo na raven podeželske hranilnice. Skupaj z drugimi napovedanimi ukrepi drastično, nadvse sovražno.

Nikoli ne bom razumel takega ali podobnega »evropskega prava«: da sme evropska komisija, ki ni niti vlada v pravem smislu, prisilno razprodati tvoje premoženje in s tem radikalno osiromašiti nacionalno gospodarstvo. To je zunaj vsake logike in parametrov civilizacije, da seveda niti ne omenjamo zdrave pameti. In seveda, država članica se niti nima kam pritožiti.

Ni pa seveda nobenih drastičnih kazni za, recimo, Madžarsko ali zdaj Hrvaško, ki po svoji politični kulturi nikakor ne sodi v omikano druščino. Namesto takojšnje obsodbe njenega petelinjenja po arbitražni obsodbi se je večina (razen Nemčije in držav Beneluksa) odzvala medlo in še posebno je bilo opazno nekakšno »omahovanje« orkestra ljudskih strank v evropskem parlamentu. Hudiča, smo dobili mednarodno veljavno mejo med članicama, ki jo je treba odslej jemati resno kot vse druge, ali ne? Kaj je tu še takega za premlevati? In doklej še?

K sreči se je po nekaj dneh pokazalo, da Hrvaške ne podpira nobena članica Evropske unije in da je v tem pogledu osamljena. Toda s tem zgodbe še ni konec. Hrvaški premier Andrej Plenković v Bruslju: »Ne vmešavajte se!« Plenković je evropski komisiji odrekel sleherno pristojnost v zvezi z arbitražo. »Obstajajo države, ki rešujejo mejna vprašanja s svojimi komisijami in postopki trajajo sto let,« je dodal. A tako, jih bomo čakali še sto let?

Kakšna vehemenca! Hrvaške politike sicer malce skrbi, da nimajo odkritih zaveznikov, toda zanimanje za naš arbitražni sporazum utegne kmalu splahneti in vse utegne biti spet po starem. To ni slaba kalkulacija, še zlasti ker je tako rekoč na dlani, da Bruselj ne bo uvedel nobenih sankcij – čeprav bi jih lahko. Ni namreč vseeno, če ena članica ignorira mednarodnopravni sporazum o meji z drugo in se zanaša na nekakšna dvostranska pogajanja v neskončnost. To bi bilo seveda tudi v posmeh »mentorjem« arbitraže, evropski komisiji.

Pravzaprav se je zelo hitro začelo dogajati tisto, kar smo bili napovedali v prejšnji številki Sobotne priloge: mineštra, mučkalica, hrvaška enolončnica s špricerjem. Hrvaška ima spet svoj »domovinski rat«, le da tokrat ne potrebuje orožja, le brezskrupulozne politike in diplomate. In če ji bo ta igra spričo nedejavne, anemične EU uspevala, utegne postajati vse bolj evforična. Ampak videli bomo, ko bodo prihajali na vrsto schengen in drugi mejni problemi …

Če smo se že odločili, da EU ne bomo prisodili statusa hobotnice (ker je ta inteligentnejša), poglejmo, kako je s Hrvaško. Lahko bi bila morski pes, vendar pozor, na Jadranu po navadi ne tehtajo več kot nekaj kilogramov. Zadržujejo se globoko na muljastem blatnem dnu. Pa vendar so morski psi ena najslavnejših živali na svetu! Slovenijo pa bi lahko mirno poimenovali z volekom, morskim polžkom, ki, kot pravi Mate Dolenc, nima prav nič z »božjim volekom«. Menda niso mehkužni, ampak kruti mrhovinarji, ki se prilepijo na vsako crknjeno ribo.