Humor po japonsko ob zvokih harmonike

Kimono, čezenj haori in plašč, rdeč klobuk na glavi in rdeč šal okrog vratu, na ustih pa širok pozdravni nasmeh s slovenskim »dober dan«. Tak je Katsura Sunshine, visoka postava z videzom Japonca in zahodnjaka obenem, kar kaže na njegove različne kulturne navezave. Živi v Tokiu, rojen je v Kanadi, a po srcu in rodu je Slovenec s pravim imenom Gregor Robič. Je edini tujec na Japonskem s poklicem pripovedovalca šaljivih zgodb po tradiciji rakuga ali sit-down oziroma sedeče komedije.

Rojstnega imena Gregor Robič že sedem let ne uporablja več, zamenjal ga je z umetniškim Katsura Sunshine, ki mu ga je izbral njegov učitelj rakuga. Kljub temu pa nikoli, v nobenem intervjuju na Japonskem, v Kanadi ali drugod po svetu, kjer gostuje, ne pozabi poudariti, da so njegovi starši Slovenci.

»Po srcu sem Slovenec,« ponosno pove, ko ga vprašam, ali je postal zdaj Japonec. Napove, da bo do prihodnjega poletja obnovil znanje slovenščine in zaprosil za slovensko državljanstvo.

Navezanost na slovenske korenine in tradicijo je vpletel tudi v svoje umetniške nastope, zato vsako predstavo japonskega rakuga začne z igranjem na harmoniko. Tudi na ponedeljkovem nastopu v ljubljanskem Siti teatru je publiko že v uvodu osvojil s harmoniko in petjem Mi se mamo radi in Jaz pa ti pa židana marela. Pesmi je zapel v obeh različicah, slovenski in izjemno lepo zveneči japonščini.

Slovenijo je nazadnje obiskal pred petnajstimi leti, tik preden se je iz rojstnega Toronta za vedno preselil na Japonsko. Tokratni obisk Ljubljane, ki je bil del njegove evropske turneje v Londonu, Edinburgu, Glasgowu in Parizu, je trajal teden dni. Ker ga številni sorodniki niso videli že dolgo, vmes pa je postal slaven umetnik, njegove soproge Chiho Kitagawe, profesorice rakuga v angleščini na univerzi v japonskem Kobeju, pa sploh še niso spoznali, je bil teden prekratek za številne obiske tet, stricev, bratrancev in sestričen. »Zdi se mi, da sem v sorodu s četrtino Slovenije,« se je pošalil tretji dan bivanja v Ljubljani, ki ga je namenil študentom japonologije na filozofski fakulteti. Razložil jim je zgodovinsko ozadje nastanka rakuga in kratko teorijo podložil z bogatim humornim nastopom.

Rakugo so si izmislili menihi

Rakugo je že 400 let stara japonska tradicija pripovedovanja šaljivih zgodb in anekdot. Izmišljevali so si jih budistični menihi zato, da bi bili njihovi obredi in pouk bolj zanimivi in da bi s pripovedovanjem šal obdržali pozornost učencev. Po drugi razlagi pa naj bi rakugo nastal zato, ker so bile starejše in bolj zapletene igre, kot je denimo no, namenjene samurajem, elitam torej, za navadne meščane, obrtnike, trgovce in celo kmete pa ni bilo nič bolj enostavnega in sproščujočega. Zato je v začetku 17. stoletja nastal rakugo in kmalu postal tako priljubljen med navadnimi ljudmi, da so nekateri postali poklicni pripovedovalci ali tako imenovani sit-down komiki. Pripovedništvo rakugo so od nastanka dalje gojili v dveh centrih, v Osaki in Tokiu. Obe mesti sta še zdaj močna centra, vsak s svojimi značilnostmi.

V tradicijo rakuga se je Gregor Robič usodno zapletel po več letih bivanja na Japonskem, ko je že obvladal japonščino, kabuki in igre no. Prav zaradi želje, da bi poglobil znanje o gledališču in komediji, se je iz Toronta, kjer je že zaslovel kot pisec komedije ali po domače muzikala po predlogi antičnega komediografa Aristofana, preselil na Japonsko.

Minimalizem z robčkom in pahljačo

»V rakugo sem se zaljubil, ko sem prvič videl nastop mojstra Katsure Bunshija VI.,« pojasni uganko o tem, kaj privede tujca do tega, da iz opazovalca postane poklicni pripovednik. Njegov nastop se mu je zdel usodno privlačen zato, ker je s samo dvema pripomočkoma, robčkom in pahljačo, dosegel izjemen učinek; pričaral je trkanje na vrata, odpiranje denarnice, pisanje pisma in druge situacije.

Tudi zgodbice so zaradi vsebine privlačne za vse, ker zajemajo iz vsakdanjega življenja, nikoli pa ne iz politike ali religije. Humorni nastop pripovedovalca rakuga spominja nekoliko tudi na stand-up komedijo, razlikuje pa se v tem, da pripovedovalec ves čas na odru kleči, zaradi česar se rakugo imenuje tudi sit-down ali sedeča komedija.

Kimono ne sme biti pisan

Sunshine: »Celoten nastop poteka v znamenju tradicije, ki jo ustvarjamo tako, da nastopamo v kimonu, klečimo in uporabljamo samo robček in pahljačo. Igralec rakuga nastopa v kimonu zato, ker tako bolj nazorno pričara ozračje in like iz stoletja starih zgodb. Če bi nastopal v običajni moški obleki, ne bi dosegel enakega učinka.

Kimono ne sme biti preveč pisan zato, da ne odvrne pozornosti gledalcev od likov, ki jih interpretira nastopajoči. Ponavadi v prvem delu nastopa nosim tradicionalni črn kimono, prek katerega imam roza ali rdeč haori, neke vrste plašč. V drugem delu nastopa se preoblečem v kimono, ki nosi znake države, kjer nastopam. Imam kanadski, ameriški, škotski in zdaj še slovenski kimono, prek katerega si ogrnem rdeče-beli haori s slovenskim grbom na levi in desni strani.«

Vsebino za nastop, ki traja ponavadi poldrugo uro in je sestavljen iz dveh 45-minutnih delov, lahko izbira med tremi možnostmi. Prva je ta, da igra zgolj tradicionalne zgodbice, stare do 400 let, ki se jih je naučil od svojega ali kakega drugega mojstra. Toda nobene zgodbe ne sme igrati, dokler ne dobi dovoljenja mojstra. To je pravilo. Če bi na primer nastopal z neko zgodbo brez dovoljenja mojstra in bi ga po nastopu gledalec vprašal, kdo ga je tega naučil, on pa bi odgovoril, da jo igra kar tako, bi si nakopal ogromno težav.

Druga možnost je, da igra zgodbe, ki jih je napisal njegov učitelj. Katsura Bunshi VI. je napisal več kot 240 zgodb, zato je zelo slaven, pri čemer mu sloves utrjuje tudi njegova tedenska zabavna oddaja na televiziji, kjer nastopa že 44 let.

Tretja možnost za nastop Katsure Sunshina pa je, da igra lastne komične zgodbe. Pravi pa, da je doslej za predstave pred japonskim občinstvom napisal samo eno ali dve zgodbi, zato svojih del ne igra. Ko nastopa v tujini, igra samo zgodbe svojega učitelja ali drugih mojstrov rakuga.

Enak nastop pred Japonci in Američani

Njegovi nastopi so skoraj popolnoma enaki pred japonskim, ameriškim, kanadskim ali evropskim občinstvom, prilagaja se jim edino v jeziku. Govori namreč japonsko, angleško in francosko, prihodnje leto pa bo, kot je obljubil, nastopil tudi v slovenščini. Vsebine nastopov ne prilagaja državam, kjer gostuje, ker je po lastnih izkušnjah ugotovil, da se ljudje, denimo v Ameriki ali Kanadi, niso veliko smejali, če je vsebino malce prilagodil. Zakaj? »Ker so gledalci pričakovali, da spoznajo pristno rakugo komedijo, takšno kot je na Japonskem, zato se prilagoditev ni obnesla.

Po tej izkušnji zdaj povsod nastopam z enako vsebino na Japonskem in drugod po svetu in ljudje se zabavajo. Nedavno mi je neka gospa, po videzu Kitajka, po mojem nastopu v enem od ameriških mest povedala, da vse do mojega nastopa ni vedela, da so Japonci lahko zabavni. To je bil zame največji kompliment, ki sem ga dobil doslej.«

Komik opazuje in zabava gledalca

Po Sunshinovi razlagi komik v prvem delu nastopa pripoveduje uvodne šale in opazuje publiko, da ugotovi, ali je stara ali mlada, izobražena ali manj izobražena. Glede na strukturo gledalcev domneva, kakšen je njihov okus, da potem iz zakladnice šal izbere tiste, ki bi se najbolj obnesle.

V drugem delu se pogosto liki pogovarjajo med sabo. Sunshine: »Zabaven dialog se začne, ko nekdo potrka na vrata: Dober dan! Nekaj bi vas vprašal: Je to skala ali kamen? Ali je oboje? Pogledaš levo, ko igraš prvi lik, in desno, ko drugega. Rakugo se je namreč razvijal štiri stoletja z namenom, da ohranja enostavno umetniško obliko zgolj za zabavo, kajti če občinstvo ne sledi pripovedovalcu, se ne smeje. Lahko je sicer več likov v eni zgodbi, toda en sam nastopajoči ne more sočasno pričarati vseh, zmore dva ali izjemoma tri like. Doslej sem samo v eni zgodbi zabaval z interpretacijo štirih likov. To je zelo težko, pa ne samo zame, ampak tudi za gledalce, ker težje sledijo zgodbi in se zraven še zabavajo. Nasmejati gledalce je namreč glavni smisel in namen rakuga.«

Na kolenih pred mojstrom

Po tradiciji so pripovedovalci rakuga Japonci, nikakor pa ne tujci. Kako je Gregorju Robiču uspelo preseči predsodek njegovega učitelja, da ga je sploh sprejel med učence, je posebna zgodba: »Šest mesecev sem zasledoval učitelja in ga prosil kleče in globoko priklonjen, kot veleva japonska spoštljivost, da me sprejme v uk. Prve tri mesece mi ni odgovoril niti z besedo, ker je bil prepričan, da sem malce čudaški tujec in da me bo že minilo veselje do rakuga. Pa me ni. Vztrajno sem ga zalezoval in ponavljal prošnjo. Kasneje se je omehčal in me končno sprejel. Postal sem eden od njegovih 19 vajencev.«

Vajeništvo po zelo strogih pravilih je začel leta 2008. Sunshine: »Tri leta brez enega prostega dneva sem delal pri mojstru. Vsak dan ob osmih sem začel delati pri njem, čistil sem mu hišo, pral perilo in avto, kuhal, nosil njegove torbe ... Skratka, delal sem vse, kar je mojster zahteval. Če se je sredi noči spomnil, da bi bral, in ni našel očal, me je poklical, da mu jih poiščem. Vajenci smo stanovali blizu njegovega doma, tako da smo mu bili ves čas pri roki. Domov nismo smeli brez njegovega dovoljenja. Če je kak dan pozabil povedati, da gremo lahko domov, smo čakali na njegovo besedo do pozne noči ali celo do zgodnjega jutra. Tri leta sem prebil tako rekoč v ječi, saj kot vajenec nisem smel piti in kaditi, niti hoditi na zmenke. Seveda nas je učil tudi zgodbic iz zakladnice rakuga in tiste, ki jih je sam napisal. Mojster mi je izbral tudi ime Katsura, zato da vsi vedo, pri kom sem se učil. Sunshine je dodal zato, ker ima prvi del besede podlago v zapisu japonske črke in tudi zato, da bi ime razumeli povsod po svetu.«

Triletno vajeništvo po trdi metodi se mu zdi smiselno zato, ker utrjuje spoštljivost do tradicije, mojstra in njegove osebnosti, hkrati pa učencu omogoča, da osvoji pristen duh tradicionalnega pripovedništva. »Ko mojster vzame v uk vajenca, se zaveže, da bo zanj skrbel vse življenje, vajenci pa smo postali bratje, imamo celo skupno družinsko drevo, ki sega globoko v preteklost. Tista tri leta je mojster plačal vse stroške za nas, za stanovanje, hrano ... Edini način, da povrnem mojemu učitelju vse, kar je naredil zame, je, da nadaljujem tradicijo, vadim in morda še koga naučim. On je delal 45 let za to, da je njegovo ime danes slavno, in on mi je dal svoje ime, da ga nosim. Od njega sem se toliko naučil, ne da bi zanj veliko naredil. Čiščenje hiše ni nič v primerjavi s tem, kar me je mojster naučil.«

En tujec in 40 žensk

Danes je na Japonskem več kot 700 poklicnih pripovedovalcev rakuga, med njimi je približno 40 žensk. V moški rezervat so smele poklicno vstopiti šele v zadnjih letih. Še višje ovire za vstop veljajo za tujce, največ zaradi jezika in predvsem zato, ker v japonski družbi veljajo tradicionalna pravila, ki se težko spreminjajo. A prvo izjemo so naredili pred več kot stoletjem.

»Pred mano je bil Avstralec Henry Black, ki se je preimenoval v Kaira Kute Black. No, on je umrl pred približno stotimi leti, tako da sem zdaj jaz edini tujec v poklicu pripovedovalca rakugo zgodbic,« pojasnjuje Katsura Sunshine, ki je že sedmo leto predan rakugu. Na Japonskem nastopa v gledališčih, po šolah in univerzah ter celo v restavracijah.

V mestecu Ise, ki leži med Osako in Tokiem, ima majhno gledališče za rakugo, kjer enkrat na mesec, včasih pa tudi pogosteje, nastopa sam ali z gosti. Na Japonskem slovi tudi kot kulturni ambasador kanadske gospodarske zbornice, kar mediji ponavadi skrajšajo kar v kulturni ambasador Japonske, kadar pišejo o Katsuri Sunshinu. Njegove nastope po svetu, predvsem v Ameriki, pogosto sponzorira tudi japonska vlada prek svojih veleposlaništev.