Ime mu je bilo Saša Angelov

S svojim delom oživlja upanje, da raziskovalno novinarstvo še obstaja in da je mnogokrat edini medij, ki odkriva prikrite resnice, ki se dogajajo čisto blizu nas, in se postavlja na stran nemočnih.

Koliko časa že spremljate zgodbe o izkoriščanih delavcih?

Zgodbe o migrantskih delavcih spremljam že od leta 2010. Začela sem tik pred propadom vseh velikih gradbenih podjetij in moram priznati, da sprva sploh nisem vedela, kaj vse se dogaja, za kako grozljive zgodbe gre in kaj vse dopušča država.

Včasih v javnosti prevladuje občutek, da so to zgodbe za črno kroniko, ne pa resen politični problem, ki kaže na moralno stanje v družbi.

Veliko ljudi na začetku sploh ni verjelo, da kruto izkoriščanje delavcev obstaja in da gre za tako razširjeno mrežo. Mislili so, da so to zgolj posamezni primeri, a kmalu se je izkazalo, da gre za sistemsko urejen poslovni model izkoriščanja ljudi, ki se le še stopnjuje. In čeprav vse odgovorne inštitucije zagotavljajo, da naredijo vse, kar je v njihovi moči, in da inšpekcije delujejo, je realnost nekaj čisto drugega od njihovih floskul.

Zakaj se nič ne spremeni in zakaj zakonodajalci še vedno mislijo, da so to le posamezni ekscesi?

Ne vem, saj verjetno vedo, kaj se dogaja. Lahko samo ugibamo, da za vsem tem stojijo močni lobiji, ki pritiskajo nanje, oziroma da je takšen celoten sistem, ne le pri nas, ampak tudi drugod po Evropi. Delavec pač ni več človek, nanj se gleda le kot na strošek, zato se ga izrablja, dokler se ga lahko, potem pa se ga preprosto odvrže. Spremembe zakonodaje danes ne temeljijo na tem, da bi zaščitile delavce, ampak na tem, da bi se jim pravice še bolj znižale in omejile. O prvem maju, delavskem prazniku, se danes govori kot o komunističnem prazniku, kot da gre za stvar iz preteklosti. Ampak aktualnost je še bolj kruta, kot je bila nekoč. Stvari gredo glede delavskih pravic nazaj, in ne naprej. Delavci in sindikati so se nekoč desetletja borili za svoje pravice. S stavkami, demonstracijami in celo s smrtnimi žrtvami so si izborili boljše razmere za delo, osemurni delavnik, dopust, vsem dostopno kulturo ...

Tudi v socializmu so bili delavci zaščiteni. Zdaj pa prihaja čas, ko se je vse to razvrednotilo – pravice, ki so si jih izborili v preteklosti, pred našimi očmi počasi izginjajo. Fizični delavci delajo tudi do petnajst ur na dan, plače dobivajo z nekajmesečno zamudo ali pa jih sploh ni, nadur največkrat nimajo plačanih, prav tako malice, regresa, nimajo pravice do dopusta, bolniške, ne plačujejo jim prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ... Za posteljo v bedni baraki plačujejo po 150 evrov na mesec. Delajo ob sobotah, nedeljah, med prazniki, tudi v štirih izmenah. Nimajo nobenih pravic in nihče jim ne more pomagati. Delati morajo tako in toliko časa, kot jim ukaže delodajalec; če se mu uprejo, jim pokaže vrata, saj jih veliko čaka na njihovo delovno mesto. Zaposleni so prek agencij; če se poškodujejo in nekaj časa ne morejo delati, jih preprosto odpustijo.

Pred kratkim sem pripravila prispevek o mladi delavki iz Makedonije, ki je v Slovenijo prišla z možem in otroki. Oba delata za res mizerno plačilo, ona se je v službi poškodovala, zato so z njo prekinili pogodbo. K sreči se je obrnila na svetovalnico za migrante, tam pa so ji povedali, da je ne smejo kar odpustiti in pustiti brez vsega, tudi brez zdravstvenega zavarovanja.

Grozljive in nepoštene stvari se ne dogajajo le migrantskim delavcem, temveč tudi Slovencem. Tuji delavci so izkoriščevalcem bolj izpostavljeni že zato, ker so v tujem okolju, ker ne znajo jezika, ne poznajo zakonodaje. Saj je tudi mi ne poznamo, kaj šele kak človek, ki pride iz Bolgarije. Ko ga v Sloveniji delodajalci izkoriščajo, mislijo, da je to tukaj nekaj normalnega, ker je pri njih še slabše.

Obstaja cela mreža preprodajalcev, ki se ukvarjajo s trgovino z ljudmi, od Albancev, Slovencev, Makedoncev, Bolgarov do Slovakov. Gre za organizirano kriminalno mrežo, ki je razpeta po vsej Evropi in se dogaja pred očmi uradnikov.

Ljudje mi večkrat očitajo, da se preveč ukvarjam le z migrantskimi delavci in da pozabljam na domače. A ni res; ko mi slovenski delavci pripovedujejo o krivicah, ki so se jim dogajale, si največkrat zadnji hip premislijo in nočejo nastopiti pred kamero. Ne želijo se izpostavljati. Čeprav so mnogi že na zavodu in že dolgo več ne delajo v tem podjetju, jih je še vedno strah. Morda tudi zato, ker bi jih okolica lahko hitro obsodila, češ da delajo samo zdraho.

Je teh zgodb o izkoriščanju vedno več ali se nam to le zdi, ker jih vi in vaši kolegi objavljate?

Težko bi rekla, dejstvo pa je, da so ti posredniki in podjetniki dojeli, da lahko z izkoriščanjem delavcev zelo dobro zaslužijo. Številni slovenski podjetniki vidijo v tem zelo dobro poslovno priložnost: v Nemčiji konkurirajo na razpisu in dobijo posel pri velikem nemškem gradbenem podjetju, tja odpeljejo delavce iz Bosne, Bolgarije, Makedonije. Ti delavci tam nekaj mesecev po dvanajst ur na dan delajo na gradbišču, potem pa jih enostavno prenehajo plačevati. Nimajo niti za hrano. Eden od delavcev mi je pripovedoval, da mu je denar za preživetje morala v Nemčijo pošiljati žena, čeprav je odšel na delo v tujino zato, da bo on domov pošiljal svoj zaslužek.

Marsikdo se sprašuje, zakaj takšni delavci sploh vztrajajo na gradbišču, zakaj se preprosto ne vrnejo domov. Ostajajo zato, ker jim plačilo ves čas obljubljajo in jim vsake toliko časa vržejo na mizo po petdeset ali sto evrov. Upajo, da se bo nekaj uredilo. Mnogi ne morejo domov tudi zato, ker nimajo denarja za vlak ali avtobus. Ko imajo vsega dovolj, se obrnejo na svetovalnico za migrante, mi naredimo prispevek o njihovi usodi in potem nam začnejo delodajalci groziti.

Je teh groženj veliko?

Kar veliko. Vedno, kadar začnem pripravljati zgodbo in pokličem kakšnega od podjetnikov, me najprej nadere, češ da se nas to ne tiče. Nato se začnejo grožnje, da nas bo tožil, in potem raje plačuje drage odvetnike, kot da bi plačal delavcem, ki so garali zanj. Ti ljudje delavcem kradejo njihov težko prislužen denar, naše pristojne institucije pa to obravnavajo kot nekakšen prekršek, čeprav gre po zakonu za kaznivo dejanje. Zelo malo nepoštenih delodajalcev je obsojenih, mislim tudi, da bi morale biti kazni veliko strožje. Več bi jih morali poslati v zapor in jim odvzeti premoženje.

Ves čas trdite, da bi z nekaj ukrepi in zakoni tak sistem lahko zelo hitro spremenili, če bi za to bila politična volja. Kot primer dobre prakse omenjate bližnjo Avstrijo.

Tam lahko vidimo, kako te zadeve uspešno rešujejo. Tudi zasebno poznam ljudi, Slovence, ki v Avstriji opravljajo najnižja dela in dobijo pošteno plačilo, včasih je res nekaj nižje od domačinov, a tam med svojimi in tujimi delavci ne delajo bistvenih razlik. Zakonodaja velja za vse. Uvedli so zelo preproste in učinkovite metode. Velika pooblastila ima Arbeiterkammer oziroma delavska zbornica, ki rešuje vsa nesoglasja med delavcem in delodajalcem. Če nekdo delavcem ne izplačuje plač, ne more že naslednji dan odpreti novega podjetja kot pri nas. Če ugotovijo nepravilnosti, nekaj let ne more odpreti podjetja. V Sloveniji pa so se razpasla cela omrežja podjetij, tudi po sto dvajset jih je v takšni hobotnici, odgovorne osebe so iz Izraela, arabskih držav, Koreje ... Kaj vse se najde v teh poslovnih registrih!

Spomnim se vašega prispevka o bolgarskem delavcu, ki je izgubil službo, ker vam je v dokumentarnem filmu pokazal, v kakšnih, človeka nevrednih razmerah živi, in ker je bil kritičen do svojega delodajalca. Če prav pomislim, se to danes lahko zgodi v marsikaterem podjetju ali korporaciji – če delavec spregovori o kakšni krivici ali je kritičen do vodstva, je lahko hitro odpuščen.

Ta nepravični sistem nastaja že nekaj časa – počasi in zanesljivo nam režejo pravice. Lahko nas je strah, kaj bo z nami, ne samo s fizičnimi ali tujimi delavci, čez pet ali deset let. Nov način poslovanja se oblikuje pred našimi očmi in mi ne storimo nič, namesto da bi imeli prižgane vse alarme.

Kdo lahko še kaj naredi, če pač oblastniki zatajijo? Je morda prav raziskovalno novinarstvo danes bolj pomembno kot kdaj prej? Res je sicer, da pri nas neka zgodba izbruhne v medijih, vznemiri javnost, potem pa utihne.

Tudi novinarstvo je žal postalo instant dejavnost. Novinarji en dan delamo eno temo, naslednji dan že drugo. Danes nikogar več ne zanima, kaj se je zgodilo z delavci iz Loške doline. Takšne zgodbe bi morali nujno zasledovati, se tja vrniti po enem mesecu in pogledati, kaj se tam dogaja. Se je kaj spremenilo ali je še vedno tako, kot je bilo? Zelo rada bi delala zgodbo o tem, kje so zdaj Vegradovi delavci, so kdaj dobili plačilo, ki so jim ga dolgovali.

Mislite, da so ga?

Mislim, da ne. V Steklarski novi delavcem tudi po šest let niso plačevali prispevkov. To podjetje je bilo v državni lasti, kar pomeni, da je tako nepravično delovanje uvedla država. Ti delavci še vedno čakajo denar iz stečajne mase.

Pred kratkim ste delali prispevek o mladem fantu iz Bolgarije, ki je umrl na delovnem mestu.

Ime mu je bilo Saša Angelov. Imel je petindvajset let. Skupaj z bratom je prišel v Slovenijo iz Bolgarije. Njegova družina je zelo revna in težko živi. Saša je bil poročen, a z ženo še nista imela otrok, saj si je želel najprej zaslužiti nekaj denarja, da bi si v domovini zgradil hišo. Delal je za albanskega podjetnika, ki je opravljal dejavnost v podjetju Marof, ki je del Gozdnega gospodarstva Postojna. Po mojih informacijah je delal po dvanajst ur na dan, tudi na štiridesetih stopinjah Celzija. Tistega usodnega večera, kot mi je pripovedoval njegov brat in kot so mojemu kolegu novinarju pripovedovali sodelavci, ga je po celodnevnem delu začelo močno boleti v prsih. Svojega šefa je prosil, ali lahko neha delati, vendar mu je ta dejal, naj dela naprej. Potem se je zgrudil in že nezavestnega so odpeljali v Klinični center. Tam je kljub oživljanju umrl. Policija se je kasneje oglasila v njegovem podjetju, poizvedovali so in zbirali obvestila, a so ugotovili, da ni bilo suma kaznivega dejanja. Kot sem izvedela od virov v zdravniških vrstah, bi fant, če bi dobil pravočasno pomoč, lahko preživel. Pri infarktu štejejo sekunde. Iz postojnskega gozdnega gospodarstva družini mladega fanta niso poslali niti sožalja.

Ko sem gledala vaš dokumentarec Gradimo suženjstvo, me je pretreslo to, da se delodajalec ni držal nobenih stvari, ki jih je obljubil delavcem. Ko pa so želeli oditi iz podjetja, ker niso prejemali plač, jih je obvezovala pogodba, da morajo pri tem delodajalcu ostati najmanj dve leti, sicer bodo plačali kazen.

Delavci ostajajo brez vseh pravic, ko pa želi pravice uveljavljati delodajalec, potem sistem očitno začne delovati. A stvari gredo še dlje. Pred kratkim sem delala zgodbo o slovenskem lastniku velikega avtoprevozniškega podjetja, ki zdaj že bivšim delavcem iz Bosne pošilja nekakšne posojilne pogodbe, ki da naj bi jih podpisali in v katerih piše, da so mu dolžni tudi po 17 tisoč evrov. Delavci mi pripovedujejo, da so morali, ko so bili še zaposleni pri njem, res podpisati neke prazne papirje, z izgovorom, da gre za davke, on pa jih zdaj na podlagi teh podpisov izsiljuje. Ta avtoprevoznik je grozil tudi meni, prijavila sem ga, a ne vem, ali so ga že poklicali na zaslišanje. Delavci pripovedujejo, da jih je ves čas ustrahoval, da je njegova žena grozila, da bo nanje naščuvala pse.

Očitno je, da lahko v tej državi tisti, ki ima moč in denar, počne, kar želi, in ta nedelujoči sistem izrablja do skrajnosti.

Posneli ste tudi dokumentarec o spolnih zlorabah. Kakšni so bili odzivi?

Od zelo pozitivnih do negativnih. Doživela sem tudi precej napadov, češ da sem bila preveč nastrojena do pedofilov.

Čeprav v dokumentarcu jasno poveste, da ne gre le za pedofile, ampak tudi to, da se pri nas največ zlorab zgodi v družini?

Zlorabljajo očetje, stari očetje, rejniki, strici ... To so strašne stvari in težko je verjeti, da bi lahko oče zlorabljal svojo hčer. V dokumentarcu sem se izogibala podrobnostim o spolnih zlorabah. Želela sem prikazati, kako žrtve spolnega nasilja ostajajo same. Žrtvam težko verjame že lastna mati. Kadar zlorabo prijavijo, pa se morajo včasih spet soočiti z institucijami, ki so mnogokrat na strani močnejšega.

Ugotavljam, da živimo v državi, ki je zelo naklonjena nasilnežem vseh vrst, od podjetnikov, ki izkoriščajo delavce, do mučiteljev živali. Vsak lahko muči žival, to je čisto sprejemljivo. Vsak se lahko znaša nad šibkejšim, lahko gre za fizično ali psihično nasilje. Vse te zgodbe imajo skupni imenovalec – do nasilnežev imamo zelo veliko milosti, žrtve pa najraje še enkrat zbrcamo.

V dokumentarcu Gradimo suženjstvo vidimo, kako se krivice, ki se dogajajo posameznim delavcem, le še stopnjujejo, doživljajo vedno večje groze. Na primer Bosance, ki so jih slovenski delodajalci poslali na gradbišča na Hrvaško, kjer so delali brez delovnih dovoljenj, so tamkajšnji inšpektorji izgnali in jim prepovedali vstop v Hrvaško, tako da so morali domov v Bosno potovati čez Madžarsko in Srbijo ...

Da, vse jim gre narobe. To me zelo pretrese. Dobro namreč poznam bosansko mentaliteto, saj so moji starši iz Bosne. Bosanci so pošteni in dobri ljudje, Slovence imajo za večvredne. Pri Bosancih velja, da kar reče gazda, to je zakon. Tak karakter je idealen za izkoriščanje, saj se želijo prikazati v najboljši luči in bodo brez plačila delali, dokler ne omagajo. Nedavno sem bila na sojenju nekemu delodajalcu, ki sta ga zaradi izkoriščanja prijavila dva delavca. Pred razpravo smo sedeli pred dvorano, in ko je prišel ta delodajalec, sta oba delavca hitro vstala in mu želela odstopiti svoj sedež. Prišel je gazda! – kar zdrznila sta se. Šele ko jima je sodelavec iz svetovalnice za migrante dejal, naj se usedeta, saj jima nič ne more, sta se umirila. Tako dolgo sta bila ustrahovana, da tega nista mogla pozabiti, čeprav pri njem ne delata že več kot eno leto.

Žalostno je videti te delavce – sključene, zgarane, čeprav so še mladi, nekateri so videti desetletja starejši, mnogi so bolni, podhranjeni. V njihovih očeh lahko vidiš žalostno vdanost v usodo.

O migrantskih delavcih so pred kratkim razpravljali tudi v državnem zboru, a so ugotovili, da je zakonodaja ustrezna in nadzori učinkoviti.

Te razprave so v resnici same sebi namen, odločevalcev ne zanimajo. A prav politika ima vse možnosti, da naredi red in zadeve spremni. Treba je sprejeti ukrepe, ne pa zavajati javnosti z dolgimi razpravami, ki gredo mnogokrat v čisto druge smeri in na katerih govorijo o povsem nepomembnih zadevah.

Se vam zdi, da je razslojevanja na revne in bogate vedno več?

Borba za pravice delavcev je postala nekakšna psovka. Beseda proletariat je žaljivka. Prevladala je miselnost, da države ne uničujejo tisti, ki so nakradli milijone evrov in jih prenesli v davčne oaze, ampak tisti, ki zahtevajo delavske pravice in pošteno plačilo za svoje delo.

Ali je težko skoraj vsak dan od blizu spoznavati tako žalostne zgodbe?

Mnogokrat me stiska v želodcu, a predvsem zaradi nemoči, ker tem ljudem ne morem pomagati, ker ne morem spremeniti tega nepravičnega sistema.