Išče rešitve. Pa razume?
Fri, 22.01.2016, 20:00
Išče rešitve. Pa razume?
Finančni minister Dušan Mramor ostaja. A ostaja tudi problem.
Predsednik vlade se je odločil pičli dve uri zatem, ko je javnost izvedela, da je finančni minister ponudil odstop. Ker Dušan Mramor dela dobro, ponujenega odstopa ne bo sprejel. Grehe kreativnega računovodstva iz obdobja, ko je bil Dušan Mramor dekan ljubljanske Ekonomske fakultete, je Miro Cerar s tem vzel nase. Finančni minister Mramor je sredi tedna javnost obvestil, da je celotno vsoto neupravičeno prejetega »dodatka na pripravljenost« vrnil Ekonomski fakulteti. In opravičil se je. Njegova kolegica Maja Makovec Brenčič, ministrica za šolstvo, dodatke še vrača. Ni znano, kaj je z ostalimi, ki so v zadnjih letih prejemali dodatek, ki pritiče gasilcem, voznikom rešilcev, policistom ali kirurgom. In ni znano, kolikšen del tistih, ki delajo v »javnem sektorju«, prejema še kakšne druge čudaške dodatke. Vemo sicer, da so nekatere fakultete delu zaposlenih od rednih dohodkih izplačevale še dobro zabeljene avtorske honorarje. Vemo pa tudi, da v akademski sferi dela velika množica ljudi s pomembnimi mednarodnimi dosežki. In slabimi plačami.

Preden se lotimo »iskanja rešitev«, moramo problem vsaj za silo razumeti. Prvič, slovenski »javni sektor« le deloma ustreza laboratorijsko čisti definiciji »javnega sektorja«. Ljubljanska Ekonomska fakulteta za redno izobraževanje študentov prejema denar iz proračuna, hkrati pa vsak trenutek na fakulteti študira še nekaj sto študentov iz tujine in izrednih študentov, ki šolanje plačujejo. Hkrati fakulteta na trgu s svetovalnimi storitvami in projekti kar dobro zasluži. Enako velja tudi za inštitute, ki za potrebe globalnih trgov razvijajo, denimo, zmogljive baterije. Inštitucije, ki opravljajo kulturno poslanstvo, so v resnici hibrid med javnim sektorjem in podjetjem. Celo policija, ki naj bi bila laboratorijsko čist primer javnega servisa, nekaj prihodka naredi na trgu. Ekonomska fakulteta ima danes lepo fasado zato, ker so si fasado obnovili z denarjem, ki ga je šola zaslužila na trgu. In niso si kupili zgolj fasade.

Pustimo ob strani vprašanje, ali so ta hibridna stanja dobra ali slaba. Morda so dobra, morda slaba. A od točke, ko se je javni sektor spremenil v križanca med podjetjem in državno institucijo, do vprašanja, kaj bo s plačami ljudi, ki delajo v teh hibridnih institucijah, je le pol koraka. Ta korak pa ni bil nikdar formaliziran.

Ker ni bil formaliziran, obstajata dva možna učinka. Ljudje, ki hkrati opravljajo dejavnost za trg in javni servis, razmišljajo, ali bodo javno službo še opravljali. Bodo raziskovali ali poučevali v slovenski javni sferi ali bodo priložnosti iskali v domačem ali globalnem zasebnem sektorju? Morda se bodo odločili, da profesionalno pot nadaljujejo v manj togem delu globalnega javnega sektorja.

In druga možnost? Učinke druge možnosti spremljamo zadnjih nekaj mesecev. Institucije s hibridno vsebino in delovanjem, ki pa so formalno del javnega sektorja, improvizirajo. Nekatere s honorarji, druge s sejninami, tretje z dodatki, ki bi po logiki zakona pripadali gasilcem ali reševalcem. Ta možnost ima dva učinka. Prvič, ljudje, ki so zaposleni v javnih službah, se ne odločajo, da bi javno službo zapustili. In javni sektor s sposobnimi javnimi uslužbenci vsaka resna država potrebuje. Gre torej za pozitiven učinek.

Drugi učinek pa je katastrofalen, razkraja družbeno tkivo. Improvizacija namreč vodi v iskanje pravnih lukenj. Kakorkoli obrnemo, javni sektor je pripet na državo. Na državno oblast. Če v ustavni demokraciji velja, da je posamezniku dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, državni oblasti pa je dovoljeno zgolj tisto, kar ji je izrecno dovoljeno, improvizacija vodi v situacijo, ko javni sektor kot podaljšek države oblasti išče luknje v zakonu. Država je namreč po eni strani avtor, izvajalec in varuh zakona, po drugi strani pa podaljšek državne oblasti zaradi neurejenega hibridnega statusa v zakonu išče luknje in obvode. Da to zaznamo in razumemo, ni treba biti prav zelo pameten. To se v državi dogaja dve desetletji. Vsaj dve. Zelo veliko ljudi ve, da so stvari takšne. Vprašanje je torej, kakšni interesi so povezani s stanjem, ki vodi v razkrajanje temeljnih načel.

Minister Mramor dela dobro, pravi predsednik vlade. Kot kaže, bo minister Mramor po dvournem razmisleku predsednika vlade na oblasti še dve leti. Da je v času, ko je vodil finančno ministrstvo, res delal dobro, bomo lahko trdili šele tedaj, ko bo zaznal in tudi odpravil razmere, ki vodijo v iskanje obvodov in lukenj v zakonih. Pri tem ne gre zgolj za nekaj deset ali nekaj sto milijonov evrov. Bistveno večje stvari so v igri.


Išče rešitve. Pa razume?

Foto: Jože Suhadonik

Prijavi sovražni govor