Izbrisano ljudstvo

Rešitev dveh držav je bila vedno le retorična figura, s katero se je ohranjalo bližnjevzhodni mirovni proces.
Objavljeno
06. april 2018 14.21
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek
V petek so prebivalci območja Gaze, največjega odprtega zapora na svetu, začeli obhajati sedemdeseto obletnico nakbe (arabsko: katastrofa), veliko tragedijo palestinskega ljudstva, ko je bilo med ustanavljanjem izraelske države z domov pregnanih 700.000 ljudi. To je bil prvi dan Velikega pohoda povratka, ki bo trajal šest tednov - vse do 15. maja, datuma ustanovitve Izraela. Tedaj se je tragedija Palestine in Palestincev dejansko šele začela.

Tisoče neoboroženih ljudi se je približalo izraelski »meji«: visokemu betonskemu zidu, bodeči žici in stražnim stolpom - okupacijski infrastrukturi, ki boleče spominja na neke druge čase. Izraelske oblasti so na že tako popolnoma militarizirane robove območja Gaze, ki je že enajst let pod vojaško in ekonomsko blokado, v zadnjem desetletju pa je doživelo (in preživelo) že tri izraelske vojaške intervencije, tik pred začetkom protestov poslale sto dodatnih ostrostrelcev. Najvišji izraelski politiki so palestinskim protestnikom, udeležencem Velikega pohoda povratka, (za)grozili vnaprej. Grožnje so hitro uresničili. Vojaki so - sledeč ukazom in, kot navaja poročilo organizacije Human Rights Watch, neogroženi - začeli streljati. Ubitih je bilo 18 protestnikov. Ranjenih je bilo okoli 1500, med njimi polovica s strelnim orožjem. Dvajset ljudi je še vedno v kritičnem stanju. In to je bil šele prvi dan protestov. Ti so se danes - z novimi grožnjami izraelskega političnega vrha - nadaljevali.

Bolj neposredne podobe razmer v Izraelu in Palestini si ni mogoče zamisliti. Na eni strani ena najbolj modernih in močnih svetovnih vojska nekaznovano in s polno politično podporo skrajno desne vlade Benjamina Netanjahuja ter širše mednarodne skupnosti sistematično pobija protestnike. Na drugi strani desettisoče ljudi, ki po dolgih letih životarjenja v oblegani sredozemski konzervi lahko izgubijo le še življenje, obeležuje še edino, kar je ostalo od njihove domovine - spomin, idejo, metaforo, neoprijemljivo, že skoraj metafizično identiteto. Na eni strani globalna gospodarska in tehnološka sila, ki na razkosanem Bližnjem vzhodu oblikuje nova nenačelna zavezništva (denimo s Saudsko Arabijo), na drugi množica obubožanih, ponižanih in brezpravnih ljudi, ki ne živijo le pod blokado in večno grožnjo letalskih napadov, ampak tudi pod avtoritarno vladavino islamističnega gibanja Hamas. To se - v odsotnosti vsakršnega oprijemljivega političnega načrta in kredibilnosti med palestinskimi politiki tako na Zahodnem bregu kot v Gazi - napaja iz tragedije lastnega ljudstva, hkrati pa Izraelu samo po sebi ponuja alibi stopnjevanje terorja. Na vseh ravneh.

Palestinsko ozemlje se je krčilo in krčilo. Palestine nikoli ni bilo manj. Palestinsko vprašanje, dolga desetletja predvsem v arabskem svetu zlorabljeno za utrjevanje avtoritarnih režimov, nikoli ni bilo geostrateško manj pomembno kot danes. Že vsaj od leta 2001, ko je na okupiranem Zahodnem bregu zrastel zid, je popolnoma jasno, da tako imenovana rešitev dveh držav ni mogoča. Tedaj, po drugi intifadi, je kraja palestinske zemlje in vode dobila silovit pospešek. Izraelske oblasti so postopno gradile sistem »modernega« apartheida. Sledila je še »aneksija« vzhodnega Jeruzalema, nesojene prestolnice nesojene palestinske države.

Palestincem so se z desetletji odrekli tudi arabski bratje. Na čelu z Egipčani, ki na pogon bogatega plinskega dogovora z Izraelom »tvorno« sodelujejo pri blokadi območja Gaze. Danes so Palestinci, večni begunci, politično bolj osamljeni kot kadar koli, hkrati pa nekaj takega kot »palestinsko stališče« že dolgo ne obstaja več. Dolga leta izraelske politike apartheida ter politike »deli in vladaj« so namreč nepovratno razklala palestinsko politično in družbeno tkivo - dejansko ni nikogar več, ki bi v mednarodni skupnosti lahko kredibilno zastopal »palestinsko vprašanje«. Izraelu se lahko le smeji.

Rešitev dveh držav je bila vedno le retorična figura, s katero se je v nekoliko drugačnem razmerju moči v regiji in svetu pri življenju - vsaj v teoriji - ohranjalo bližnjevzhodni mirovni proces, nekakšno »pogajalsko valuto«. Tega je dokončno pokopala - s to potezo je le iskreno izrazil odnos ameriške zunanje politike do Palestine - odločitev predsednika Donalda Trumpa, da veleposlaništvo Združenih držav iz Tel Aviva preseli v Jeruzalem, čustveno jedrsko bombo. Palestina je bila tako dokončno zbrisana s političnega zemljevida sveta, zdi pa se, da bo iz zavesti mednarodne skupnosti kmalu izbrisano tudi trpljenje palestinskega prebivalstva.

Klavrno propadel poskus slovenskega priznanja Palestine kot neodvisne in suverene države, posledica močnega izraelskega in ameriškega lobiranja ter neobstoječe slovenske zunanje politike, je zategadelj le še ena drobna alineja v izbrisu ljudstva, katerega tragedija je - to nikakor ni primerjava - posledica neopisljive tragedije nekega drugega ljudstva.

Ne, Palestine ni več.