Izgubljena stabilnost

Niti Nemčija ni več tako zelo drugačna od preostale Evrope.

sob, 07.10.2017, 06:00

Kanclerka Angela Merkel je izgubila šarm, to je začetek njenega konca. Poslej ne bodo več samo njene rešitve tiste, ki jih bomo imeli za edine možne. In vendar bo še vedno imela glavno besedo pri načrtih za prihodnost Evropske unije. Na ambiciozno vizijo francoskega predsednika Emmanuela Macrona o reformi EU se je odzvala pozitivno, toda težko si je predstavljati, da ne bi po porazu preuredila svojih prioritet.

Po nemških volitvah se v uradih predsednikov vlade povsod na celini pretvarjajo, da izid ni tako prediren, kot trepetajo, da je. Velikanski uspeh skrajne desnice ni šokiral samo Nemčije, pretresel je celotno Evropo. Za nemško politiko je bila vendar vedno značilna kontinuiteta. Če smo po volitvah v Franciji in na Nizozemskem mislili, da je skrajna desnica poražena, zdaj vemo, da so ekstremizmi vsajeni v jedro evropskih demokracij. Nemčija, najtrdnejša demokracija med vsemi, država, kjer ni bilo nikoli pričakovati velikih presenečenj, je izgubila politično stabilnost.

Že samo to, da je v prihodnji nemški politiki toliko neznank, ponazarja, kako radikalen zasuk se je zgodil. Tudi evropski pakt Merkel-Macron, o katerem se od pomladi sem na veliko govori, bo nemara bolj formalnost kot velika sprememba. Evropska politika pri nemških volitvah ni igrala tako rekoč nobene vloge, kampanja je bila usmerjena v nemški notranji svet, o največjih izzivih evrskega območja, prihodnosti Evope in položaju Nemčije v njej so vodilne stranke večidel molčale. Zato je vprašanje, kolikšen mandat ima kanclerka za korenite spremembe, ki jih hoče Francija. Prostor za kompromis se je zoožil. Nemško vodenje v Evropi bo manj trdno, kot je bilo.

Hipoteza

V Berlinu, takoj po njegovi inavguraciji, se je zatekla k Hesseju: »V vsakem začetku je nekaj čarobnega.«

Angela Merkel je polaskala Emmanuelu Macronu, četrtemu francoskemu predsedniku, s katerim se srečuje, odkar je že dvanajst let na oblasti, in tistemu, s katerim se je v teh nekaj mesecih sestala devetkrat. Že dolgo ni bila nemško-francoska os tako razglašana, Elizej rad opisuje nov začetek kot »evropsko renesanso«. To ustreza obojim: Nemčiji, ki ji nikoli po vojni ni ugajala vloga hegemona na celini, in Franciji, ki je od začetkov povezovanja kreirala evropske ideje.

Kljub vsemu je bil francoski predsednik prisiljen stopiti korak nazaj. Govoril je o obrambi, varnosti, reformi, o marsičem ni rekel nič. Njegov véliki govor na Sorboni, precizno načrtovan v povolilni fazi Nemčije, je bil v delu, ki se je nanašal na nadaljnjo integracijo evrskega območja, bolj zadržan, kot je bilo sprva pričakovati. Nedavno je svojo vizijo Evrope predstavil tudi predsednik bruseljske komisije Jean-Claude Juncker, nakar se je nemško volilno telo 24. septembra pomaknilo v drugo smer.

Ko gre za tesnejšo povezavo evrskega območja, tudi Macron ve, da je treba počakati na novo vlado v Berlinu. Nemška koalicijska pogajanja in oblikovanje vlade so tradicionalno dolga, letošnja naloga bo za kanclerko zagotovo še bolj mukotrpna in dolgotrajna. Angela Merkel je že izjavila, da bo Nemčija pripravila svoje predloge o evru, odvisni bodo od pogajanj o oblikovanju vlade. Negotovo pa je, koliko koncesij lahko pri velikih temah, kot so proračun evrskega območja, evropski finančni minister in transferji, dobi francoski predsednik.

Med možnimi vladnimi koalicijami je najverjetnejša hipoteza jamajška, torej povezava strank CDU/CSU, liberalnih demokratov FDP in zelenih, v takšni politični razvrstitvi bi kanclerka morda potisnila vstran nekatere načrte, pripravljene za zadnji, četrti mandat. Uradni Pariz je že pred volilnim razpletom trepetal pred možnostjo, da bi v prihodnjo vlado vstopili liberalci. Če bo vladala z njimi, bo Angela Merkel morala upoštevati bistveno bolj evroskeptično usmerjenost. Stališča voditelja Christiana Lindnerja, čigar ordoliberalizem je razvpit in ima ambicijo postati nemški finančni minister, bi bila za francosko vizijo reforme evrskega območja uničujoča. Stranka ne nasprotuje niti evropskemu finančnemu ministru, vendar samo, če bo skrbnik čvrste fiskalne discipline, ne dajalec nemškega denarja drugim članicam. Lindner ne skriva ostrine do Grčije, podobno bi lahko kmalu zadelo tudi kako drugo državo članico, na primer Italijo.

Posebej občutljivo vprašanje so priseljenci. Mogoče bodo še prej kakor Alternativa za Nemčijo pritisnili na kanclerko v lastnih vrstah, namreč bavarska Krščanskosocialna unija zahteva določitev zgornje meje prihodov prišlekov v državo. Bogata in konservativna Bavarska se počuti še zlasti ogroženo, ker je vstopna točka priseljencev v Nemčijo. Težko si je predstavljati, da bi si Nemčija poslej še prizadevala za razdelitev migrantskih kvot.

Vrnitev desnice

Navadili smo se že novega rituala evropskih volitev, takojšnjega preštevanja, koliko glasov je na novo pridobila skrajna desnica in kakšne posledice to prinaša. Nemčija je bila doslej odporna na trend ekstremizma. S tokratnimi volitvami se je njena politična krajina dramatično spremenila, politični prostor je fragmentiran, kar kaže, da niti ta država ni več izjema na evropski celini. Za uspehom Alternative za Nemčijo, tretje najmočnejše parlamentarne stranke – to je volilni uspeh, ki seže onkraj rasističnih vzgibov –, je razbrati kompleksne politične in socialne dejavnike, nemara tudi zmožnost spreminjanja nemške politike v prihodnje. Kanclerka ne bo dopustila, da bi bil kak dvom o proevropskosti nove vlade, vendar bodo njene evropske ideje morebiti bolj fluidne.

Poleg konstante Angele Merkel je med redkimi gotovostmi nemške politike vstop AfD v bundestag, in v nasprotju z zdajšnjim pisanjem, da se je zgodilo prvič, ni prvič. Süddeutsche Zeitung je v teh dneh spomnil na začetke republike, ko je prišla v parlament skrajna desnica. Leta 1949, 1953 in 1957 je sodelovala v treh koalicijskih vladah Konrada Adenauerja, stranka Deutsche Partei je bila radikalno desna politična sila s simpatijami do nacizma. Podobno tudi stranka BHE (Gesamtdeutscher Block/Bund der Heimatvertriebenen und Entrechteten), zastopnica Nemcev, ki so pobegnili oziroma bili izgnani po drugi svetovni vojni. A medtem ko so bile omenjene stranke obrobne, DP, denimo, je v povojnih letih zastopalo kakih petnajst do dvajset poslancev, trenutno vstopa v nemški parlament tako rekoč sto parlamentarcev skrajne desnice.

To je velik prelom, ki spreminja nemško politiko, vrnitev nemške desnice in trdega nacionalizma se je zaradi nacistične preteklosti zdela nepredstavljiva. V sistem, zgrajen na konsenzu in kompromisu, vnaša kontroverze in konflikt, obenem je AfD iz leta 2013 ustanovljene evroskeptične grupacije prerasla v eno najbolj dinamičnih, najuspešnejših političnih strank v državi. Značilna je tudi volilna baza. Skrajno desne populistične stranke drugod po Evropi, na primer Nacionalna fronta v Franciji, privabljajo večinoma brezposelne, frustrirane volivce z družbenega obrobja, medtem ko je skrajna desnica v Nemčiji pritegnila plast ljudi, ki je po izobrazbi in ekonomskem statusu nad povprečjem.

Implozija

Politični prostor za skrajno desnico je s svojim premikom proti sredini pomagala ustvariti ravno kanclerka. Vedno je veljalo, da desno od CDU/CSU ni prostora za nič več, po sprejemu beguncev je zazijala praznina. Aktualne volitve so dramatično predrugačile politični zemljevid Nemčije: številni volivci mainstream strank in tisti, ki v preteklosti niso glasovali, so izbrali skrajno desnico; mnoge volilne skupine, tradicionalno levosredinsko usmerjene, so se preselile na drugi pol. Vtem ko so se tudi v Franciji in na Nizozemskem ljudje odmaknili od strank političnega mainstreama, pa se tam, v nasprotju z Nemčijo, niso preselili na skrajni desni rob. Politologi ugotavljajo, da je podpora AfD precej bolj kot z ekonomskimi razlogi povezana z identitetno politiko, v državi, kjer se o nemštvu ves čas po vojni ni govorilo, so se na novo odprle razprave o nacionalni identiteti.

Toda najpomembnejša zgodba nemških volitev ni samo vzpon Alternative za Nemčijo, temveč tudi polom tradicionalnih strank. Krščanska demokracija in socialni demokrati so skupaj izgubili več kot sto poslanskih sedežev. Tudi nemška voditeljica, slovela je kot ta, ki zagotavlja blaginjo srednjega razreda in zna osamiti populizme, je razočarala.

Nemčija ima zdaj parlament, v katerem je sedem strank in šest parlamentarnih skupin, bistveno težje kot kdaj prej bo oblikovati večine, ki bodo zdržale. Volitve v najmočnejši, najtrdnejši evropski državi, ki je venomer predstavljala stabilnost, so dale velik zagon protestnim strankam. Politična sredina se je skrčila. Dvaindvajset odstotkov glasov sta pobrala oba skrajna politična pola, namreč Alternativa za Nemčijo in Levica, vsak peti nemški volivec je dal glas njima. Političnemu establišmentu v Nemčiji, ki je obvladoval leta in leta, še ni šlo tako slabo.

Nemški politični sistem je vsekakor dovolj čvrst, da bo vzdržal pritisk, a pomenljivo je, da model, h kateremu so se obračali mnogi, ni več tisto, kar je bil. Niti solidna Nemčija ni več odporna na aktualne politične trende.

Konec socialdemokracije

Katastrofalni poraz socialdemokratske stranke v Nemčiji – in nemška socialdemokracija je bila še edina socialdemokracija v Evropi, ki jo je bilo mogoče jemati resno – je obupen znak za evropsko levico. Ne samo za tiste z levo svetovnonazorsko opredeljenostjo.

Brez socialdemokracije si ni mogoče predstavljati povojnega oblikovanja zahodnoevropske demokracije in sploh največjih pridobitev stare celine: socialne države, družbene pravičnosti, enakih možnosti, »dobre družbe«, kot jo pojmuje Skandinavija. Socialdemokracija je promovirala družbeno solidarnost, mar ji je bilo obsežne mreže socialne varnosti, vedela je, da vsega pač ni mogoče prepustiti trgu. Kot da gledamo konec klasične socialdemokracije.

Z dobrimi dvajsetimi odstotki je letošnjo jesen dosegla najslabši rezultat v Nemčiji po drugi svetovni vojni, splača se spomniti, Gerhard Schröder je leta 1998 dobil dvakrat toliko. Podobno se dogaja drugod po celinski Evropi, celo v nordijskem svetu, kjer so bile socialdemokratske stranke nekdaj vodilne. Na Švedskem socialdemokratski premier Stefan Löfven v parlamentu nima zadostne večine, v Španiji so bili socialisti Pedra Sáncheza prisiljeni podpreti konservativno vlado Mariana Rajoya. Pred bližnjimi parlamentarnimi volitvami v Avstriji, dobrim gospodarskim kazalnikom navkljub, socialdemokratski kancler Christian Kern nima zadostne podpore za zmago. Njegov rosno mladi izzivalec Sebastian Kurz je iz konservativne stranke naredil privlačno blagovno znamko, ki novači glasove s protipriseljenskimi in protiislamskimi slogani. V Italiji je še na oblasti levosredinska vlada Paola Gentilonija, čeprav demokratska stranka Mattea Renzija ni ravno socialdemokratska. Italijanska levica je, še bolj kot druge, poudarjeno fragmentirana, pred parlamentarnimi volitvami prihodnje leto je v rahli prednosti Gibanje 5 zvezd.

Velika izjema je Jeremy Corbyn v Veliki Britaniji, laburisti so na junijskih volitvah presegli mejo 40 odstotkov. Premierka Theresa May je pogubna za konservativce, če bi bile zdaj volitve, bi zmagala levica. Morda pa Corbyn ni prepričljiv samo zaradi svojih stališč, ki so trdna in radikalna, temveč tudi zato, ker na Otoku ni bojazni pred podreditvijo v veliki koaliciji, Velika Britanija je verjetno zadnja v Evropi z bipartizmom.

Leta 2000 so v Evropi prevladovale leve vlade, in sicer v deseterici od tedanjih 15 držav članic, zdaj jih ni skoraj nikjer več oziroma obstajajo v peščici majhnih članic na obrobju. Kriza je odvzela volivce sredinskim in zmernim konservativnim strankam, naposled je docela spodnesla še levico. Slednja je odpovedala v trenutku, ko bi bila najbolj potrebna.

Povojno evropsko politiko je določala levo-desna paradigma. Stranke na eni in drugi strani so omogočale vsaj približno politično izbiro, ponujale so različne programe. S pomikom vsega proti sredini in zlepljenjem levosredinskih in desnosredinskih strank so se zabrisale razlike, nastal je prazen prostor za skrajno desnico. Socialdemokracija je izgubila lastno fiziognomijo, od evropske levice ni ostalo nič. V bistvu lahko obstanejo samo tiste leve stranke, ki ohranijo svojo nrav.

Mali zvezdniki

Vprašanje ostaja, kakšna bo v spremenjenem razmerju sil specifična teža Evropske unije in statura glavnih evropskih akterjev. Trumpova Amerika se umika, Velika Britanija odhaja iz Evropske unije, Nemčija bistveno bolj stavi na gospodarsko kot na politično moč, »strateško praznino« poskuša izkoristiti Emmanuel Macron. Ponovno vzpostavlja vlogo francoskega predsednika kot pomembnega mednarodnega sogovornika.

Angela Merkel se ni veliko ukvarjala s projiciranjem teže na mednarodno prizorišče, največja evropska država ni nikoli stremela za voditeljstvom. In vendar smo v preteklih letih gledali oboje, evropsko Nemčijo in nemško Evropo. V mandatu, ki je kanclerkin zadnji, bo na čelu bolj introvertirane Nemčije, verjetno jo bo obsedalo predvsem, kako se bo zapisala v evropsko zgodovino. Medtem Macron hoče vse. Še preden je dobro zasedel položaj, se že ukvarja s tem, kako ga bo pomnila zgodovina.

»Združene države se umikajo, vstopil je Macron«, piše v jesenski številki revija etablišmenta Foreign Affairs. »Z vase usmerjenimi Združenimi državami in Trumpom, ki je raztrgal tradicionalna zunanjepolitična pravila, poskuša novi francoski predsednik oživiti evropski projekt – in to je zanj način obnove francoskega vodenja.« Na neki način so si Združene države in Francija podobne, prve stavijo na svojo izjemnost, mit o ameriški izjemnosti je povezan z ameriškim mesijanstvom, druga se ima za zibelko človekovih pravic, svoje vrednote razglaša za univerzalne.

Medtem ko je Francija v preteklih letih izgubila velik del vpliva v Evropi, se zdaj pozicionira na novo. V Pariz je povabila Trumpa, v Versaillesu je gostila Putina. V času Obamove administracije je bila prva sogovornica Združenih držav Nemčija, vendar Angela Merkel težko shaja z naslednikom v Beli hiši. Francoski predsednik pa je sprevidel, da ameriška diplomacija išče sogovornike v Evropi onkraj Velike Britanije, ki odhaja, ponuja se, da bi bil to on. Njegov aktivizem je vpet v širši kontekst, Francija je venomer posebej pozorna, kaj je ojačevalec njenega vpliva v Evropi.

Hkrati bo kmalu edina članica v Evropski uniji s stalnim sedežem v varnostem svetu Združenih narodov, je edina jedrska sila v sedemindvajseterici in edina vojaško močna država. Na drugi strani se je Nemčija dolgo izogibala globalnemu vodenju. V njeno nacionalno kulturo sta globoko vsajena pacifizem in neangažiranost; nemški vojaki sicer sodelujejo v operacijah v Afganistanu, Iraku, Maliju in še kje, vendar ne v bojnih enotah in ne nosijo orožja. Obenem je Nemčija ves čas zmanjševala vojaške izdatke, lani jih je Berlin prvič po drugi svetovni vojni povečal.

Prijavi sovražni govor