Izgubljeni v supermarketu

V sredo je imela angleška kraljica govor v angleškem parlamentu. Če si angleška kraljica, so povedali na CNN, ni treba veliko, da se v državi začne igra ugibanj. Nosila je namreč klobuk, ki je na moč spominjal na barvo evropske zastave in v njem so bile posajene rožice, tudi v barvi evropske zastave, in v sredici so imele pestič, ki je bil v rumeni barvi evropskih zvezdic. Na ta način, so se sprožila ugibanja, bi angleška kraljica lahko tiho sporočila svoje protibrexitovsko nastrojenje. Medtem sta Emmanuel Macron in Angela Merkel snovala novo podobo EU brez Velike Britanije.

O vrednotah, ko se deli denar

Bilo je 16. junija, ko je v tišini, bolezni in skorajda v osami za vedno odšel Helmut Kohl, združitelj obeh Nemčij, vzhodne in zahodne, in velik privrženec združene Evrope. S tedanjim francoskim predsednikom Françoisom Mitterrandom sta zasnovala maastrichtsko pogodbo. Že tedaj sta vedela, da sta prijateljstvo in močna vez med Nemčijo in Francijo odločilna za evropsko povezovanje držav in narodov. V teh dneh je zdajšnji francoski predsednik Emmanuel Macron za nekaj evropskih časopisov pred vrhom evropskih držav in šefov vlad nakazal, da si želi obnoviti »zvezo zaupanja« z Nemčijo. »Želim si, da bi se vrnili k duhu sodelovanja, kakršen je nekoč že vladal med Françoisom Mitterrandom in Helmutom Kohlom,« je povedal za Süddeutsche Zeitung.

Evropska zadeva se vse bolj kaže kot svetilnik, toda ali je le zaupanje in zveza (četudi zaveza) zaupanja res dovolj za tako pomembno zadevo?

V nemškem Frankfurter Allgemeine Zeitungu so zaznali, da Macron to željo povezuje s temeljnimi ekonomskimi reformami, ki jih je Nemčija opravila že pred poldrugim desetletjem, in so neodložljive zaradi svojega bistvenega pomena – če namreč Francija želi postati in ostati motor EU. Rekel je tudi, da se moč ene ne bi smela napajati iz šibkosti drugih in Nemčija da danes to že razume.

Macronova teza o duhu zaupanja in sodelovanja, se zdi, ne poseže dlje od duha korporativnega upravljanja Evrope, njenih družb, gospodarskih reform, pokojninskih reform in posledično menedžmenta supranacionalnih zadev. Toda ne glede na to je Macron uporabil jezik za opisovanje evropske vizije, govori o prihodnosti evropskih demokracij in evropske demokracije kot zibelke demokratičnih vrednot. Postavil je javno vprašanje, ali bo Evropa branila svoje temeljne vrednote, ki jih je sicer desetletja razširjala po vsem svetu, ali jih bo naobrnila nazaj v tip aliberalne demokracije in avtoritarnih režimov.

Toda, spet, katere so evropske vrednote, ki jih Macron izpostavlja? Iz povedanega so komentatorji sklepali, da je dal lekcijo Poljski in Madžarski. Govoril je o nekaterih političnih voditeljih vzhodne Evrope, ki da imajo do EU ciničen odnos: služi jim za razdeljevanje denarja, ne spoštujejo pa njenih vrednot. »Evropa ni supermarket, Evropa je skupnost, ki jo je povezala usoda.«

Eni močni, drugi šibki ...

Niz Macronovih misli nakazuje profil državnika, ki ve, kaj hoče, in govori, kot bi mu bilo mar za prihodnost Francije, Evrope in demokracije. Toda v njih se zrcalijo vsaj tri ravni, ki nakazujejo potencialno protislovnost njegovih stališč. Prvič, precej očitno je, da Macron ne ločuje temeljnih evropskih vrednot od neoliberalizma in da obrambo teh vrednot enači z uspešnostjo (gospodarskih) reform v Franciji. Če ta hoče biti motor Evrope, je rekel, mora sprejeti temeljne reforme. Francozi, je rekel, so reforme odlagali, kolikor časa so jih le mogli, zdaj so razumeli, da so potrebne, zato so izvolili njega in s še večjo prepričljivostjo tudi njegovo stranko. Tu bi lahko nastal problem, kajti ideologija varčevalnih ukrepov se je povsem sprla z duhom evropske demokracije, čeravno je na drugi strani res, da gre pri pokojninski reformi za čisto civilizacijsko in hkrati tehnično nujnost, kajti starostna meja ljudi se pomika navzgor in ljudje vse več časa preživijo v pokoju.

Drugič Macron kaže očitno željo, da bi Nemčija sodelovala pri opolnomočenju Francije in da bi se odpovedala vlogi ekskluzivnega evropskega hegemona, ki bi se kot najmočnejši napajal iz šibkosti drugih. To bi lahko bilo pozitivno, toda na drugi strani je težko spregledati interese Pariza, da bi upravne, finančne in pravne storitve, ki so bile do zdaj organizacijsko locirane v Londonu, preselili v Francijo. Če Velika Britanija slabi, pa tega še ne ve, ali si noče priznati, Macron kaže zaznavne znake, kako bi se njegova država želela napojiti »iz šibkosti drugih«. Videti je, kakor da Macron natančno ve, da je v imenu svoje države za Nemčijo in EU postal še bolj strateški partner in da to dejstvo kaže unovčiti.

In tretja raven, ki nakazuje protislovnost njegovih stališč, je njegov sicer pravilen, vendar paternalistični odnos do Poljske in Madžarske. Kaže na morebitni učinek barvne slepote v prepoznavanju vrednot demokracije. Begunsko vprašanje, ki sta ga Madžarska in Poljska nedopustno radikalizirali (in Macron je to pravilno obsodil), je hkrati tudi vprašanje evropske debate o francoski in britanski intervenciji na Bližnjem vzhodu, predvsem tudi v Libiji, od koder v Italijo prihaja največ afriških beguncev. Potem to pomeni razpravo o posledicah francoske kolonialne politike, ki v naslednji generaciji priseljencev očitno generira teroristične aspiracije, osamljene volkove in občutek neenakosti, ki je v temeljnem nasprotju s temeljnimi vrednotami Evrope in njene demokracije. Z drugo besedo povedano: dogaja se podobno, kot se je s fiskalno disciplino. Ko so države sprejele maastrichtske kriterije, sta bili prvi, ki sta jih prekršili, prav Francija in Nemčija, toda tega jim ni mogel očitati nihče. Če bi namreč tedaj, v izhodišču, dogovor vzeli zares, grškega fiskalnega problema nikoli ne bi bilo. Tako se zdi, da je v EU primer dvojnih meril pri kršenju dolžnosti in človekovih pravic vsaj toliko pereč kot Orbanova očitna »neevropskost«.

Kdo podtika sanje

Seveda, in če se hkrati ozremo tudi na obletnico slovenske osamosvojitve, pa se postavi vprašanje, kakšen smisel bi imela EU, če bi pomenila zgolj enotni trg in nič več. Kaj bi lahko pomenilo obnavljanje evropskih vrednot, namreč ni bilo razvidno niti iz političnih izjav pomembnih politikov EU, zbranih na evropskem vrhu konec tega tedna. Donald Tusk, predsednik evropskega sveta, je prodajal optimizem, češ da moč protievropskih sil upada in da je sanjač, ki, podobno kot nekoč John Lennon, sanja, da Velika Britanija sploh ne bo izstopila iz EU. Potem so naprej sanjali o skupnih oboroženih silah za obrambo EU in da so glede tega že prestopili Rubikon, da pa niso še prišli do Rima.

Toda tovrstne sanje se zdijo kot sanje, ki jih je predvsem podtaknil Donald Trump. Med njimi na primer ni sanj o socialno korigirani in usklajeni Evropi. Slovenski premier Miro Cerar si je za nalogo »ob robu vrha« dal evropskim voditeljem pojasnjevati okoliščine arbitraže glede meje s Hrvaško. Poanta je na dlani: leta 1991 smo sanjali Evropo brez meja, zdaj sanjamo izid arbitražnega sporazuma o meji na eni strani, na drugi pa žičnate in panelne ograje na isti meji, ki bi bolj virtualno kot realno preprečevale prehod bolj virtualnih kakor realnih beguncev, potem ko je bila zaprta balkanska begunska pot. Na praktičnem primeru lahko vidimo, kakšen simbolni in realni učinek ima meja (in protibegunska ograja) na podobo Evrope na naših tleh in predvsem v naši zavesti. Čeprav beguncev ni več, je celotna Slovenija v EU postavljena v tiho senco negotovega begunstva in upanja na boljši delež v prihodnji Evropi dveh ali več prestav. To je sprto z vsako dostojno samopodobo in partnerskim dostojanstvom, toda Slovenija si je nastavke za ta tiha in bolj kakor ne samodejna ponižanja simbolno podstavila tisti dan, ko je na begunce pogledala zviška in je med njih in sebe postavila žičnate ograje. Te so namreč postale stanje evropskega duha in nobenega dvoma ni, da izhodišča evropskega komajda preprečenega razkroja tičijo tu in v novi ekonomistični ideji, ki je spodmaknila evropski humanizem.

In podobno je s celotno »vizijo EU«, ki smo jo osvetlili ob francoskem predsedniku Macronu. Tudi glede temeljnih človekovih pravic je podobno kot z Evropo pri Madžarih in Poljakih. Te niso supermarket, so temeljne pravice, ki jih je z EU in našo civilizacijo povezala usoda, zato bo sleherni prihodnji evropski vrh kaj pomenil le, če bo govoril o novi socialni geometriji Evrope, njenih delov in njene periferije na podoben način, kot se v luči maastrichtskih kriterijev načrtuje in zahteva finančno poenotenje in kapitalska ustreznost posameznih državnih proračunov.

Vse ostalo je prepuščeno samovšečnim sanjam poklicnih evropskih politikov.