Tiskane izdaje
Je tudi judovski otrok iz Los Angelesa, potomec švedske aristokracije, njegov boter je bil Paul Newman, in nekdanji študent budizma pri profesorju Robertu Thurmanu, očetu Ume Thurman in njenega brata, jogijskega guruja Dechena Thurmana.
Na rimskem prazniku filma, festivalu netekmovalne narave, je pred nekaj dnevi z Jeffom Baumanom predstavil film Stronger, ki je nastal po knjižni predlogi Baumana, ki je 15. aprila leta 2013 ob bombnem napadu na bostonskem maratonu izgubil obe nogi.
Kot sogovornik je Gyllenhaal prepričan, da ga ni mogoče spoznati v tistih nekaj desetih minutah, kolikor traja intervju. »Za to bi potrebovali nekaj tednov.« Verjetno ima prav.
Ni ravno navdušen nad pogovori z novinarji, še zlasti če ga sprašujejo, ali pesem te in te ameriške pop zvezdnice, nekdanje simpatije, res govori o njem, kaj to pomeni, ali je zaljubljen, in če je, zakaj je oziroma zakaj ni ... Zgodi se, da ob takšnih trenutkih sikne predse kaj neprimernega. Vse to se je zgodilo nekaj minut, preden sem bila na vrsti jaz in nato še moj zaradi nastale neprijetne situacije prestrašeni italijanski kolega.
Igralci se v svojem poklicu trudite upodobiti nekaj, kar je plod domišljije nekoga drugega, njihovih besed in vizij. Početi to od svojega enajstega leta …
To je bilo vse, kar me je zanimalo. Da je igralski poklic strahovito izčrpavajoč, sem odkril šele kasneje. Starši so me spodbujali, naj hodim na avdicije. Oba s sestro Maggie sva hodila. Razlika je samo v tem, da je njej kljub delu uspelo dokončati fakulteto, jaz pa sem bil očitno bolj lene sorte. Znal pa sem poslušati zgodbe in jih potem pripovedovati naprej. Včasih sem kakšen pripovedni element zamenjal za drugega, spremenil smer pripovedi, zaključek. To sem počel še kot zelo majhen deček. Ljubezen do poklica raste z leti, ko spoznate njegove slabe strani, pasti, preizkušnje. Zdaj me zanima producentstvo in prišel bo čas tudi za režijo.
Zrasli ste s filmom, oče Stephen režiser, mama Naomi scenaristka in producentka, vaša botra sta Paul Newman in Jamie Lee Curtis, kot deček ste se družili z Martho Plimton in Riverjem Phoenixom, v sobi nad vašo garažo se je kalil mladi Steven Soderbergh, za njim Ethan Hawke …
Vse to zveni zelo idilično, a resnica je, da mama in oče nista snemala blockbusterjev, ampak predvsem politične filme, bilo je ob koncu osemdesetih, na začetku devetdesetih. In šlo je za filme o tem, kako živimo, kako smo živeli takrat. Nama s sestro Maggie nikdar nista skušala prikazati sveta lažno čarobnega in tudi šov biznisa ne. Naši prijatelji v njem so razmišljali podobno kot mi. Starša sta ustvarjalno neverjetna, a hkrati strahovito kompleksna. Kar ni vedno najbolj enostavno. A vcepila sta nama, da morava verjeti v svoje delo, ne glede na to, kako se bo vse skupaj obneslo.
Morda se zato zdi, vsaj tako kažeta vajini filmografiji, da gre vajin izbor vlog v smeri, ki ste jo pravkar opisali: odigrati lik in povedati zgodbo v imenu nečesa večjega. Te dni gledam serijo The Deuce, v kateri igra glavno žensko vlogo vaša sestra Maggie Gyllenhaal, ki je v ZDA prva brez zadržkov spregovorila o kulturno in rasno usmerjeni seksualni dinamiki Američanov, o raznolikosti podob ženskega telesa.
Ja, res dobra stvar. Maggie me je naučila marsikaj. Predvsem to, kaj pomeni biti igralka v filmski industriji in kaj pomeni biti feministka. Da ni nič zagotovljeno vnaprej, da se je treba boriti za odpravo vsakega predsodka posebej. In kot ste omenili, prikazati različna ženska telesa, glede na to, da serija govori o njujorški prostitucijski sceni v sedemdesetih, o začetkih porno industrije, je sestavni del tega. Zasledil sem pomisleke nekaterih ameriških novinarjev, češ, koliko poguma je imela, da se je popolnoma slekla pred kamero. Jo bo to stalo kariere? Neumnosti. Je profesionalka, zelo preprosto.
Ker vidim, kako dobro poznate njeno delo, naj vam povem, da me Maggie, ko za posamezne vloge načrtno shujšam, preoblikujem svoje telo ali se naučim kakšnih novih spretnosti, zbada, češ da ni treba spreminjati telesa, da odigraš določen lik. Včasih se strinjam z njo, včasih ne.
Če se vrneva k vam. Gora Brokeback je film, ki je mnogim dal glas – in njegov odmev je slišati še danes.
Tega sem zelo vesel. Ta film živi samostojno življenje naprej, mnogo ljudi je povezal na zelo različne načine. Povezal je Heatha in mene. Pogrešam ga. Tako pogosto, da mi je skoraj nerodno govoriti o tem. Pogrešam ga kot prijatelja in pogrešam ga, ker vem, koliko neverjetnih vlog bi lahko ustvaril v preteklih desetih letih. In vem, da bi brez oklevanja sedel tudi na režiserski stol.
Jake Gyllenhaal in Heath Ledger v filmu Gora Brokeback. Foto: Dokumentacija Dela
Snemanja Gore Brokeback ne bom nikdar pozabil tudi zaradi vseh, ki sem jih srečal na setu, zaradi energije, zaradi vsega, kar sem se naučil. Ko je film prišel v kinematografe in smo ga predstavljali na festivalih in premierah, nam ni bilo treba govoriti, ker so novinarji vse postorili za nas. Govorili so o pomenu tega dela za prihodnje generacije. Film je, vsaj v ZDA, povzročil pomembne politične in družbene implikacije. Ljudje so odkrito začeli govoriti o tem, kar čutijo, bili so ganjeni …
Ampak pred petnajstimi, desetimi leti ni bilo veliko ameriških igralcev, ki bi v filmih hoteli igrati homoseksualca.
Ne, no, seveda so bili prvi v tem Evropejci, Visconti, Pasolini pa Fassbinder, na svoj način, pa dvojec Merchant/Ivory, spet na svoj, ampak ja, danes hočejo vsi igrati geje (smeh). Zame to ni bilo nič posebnega, naivno sem verjel, da snemamo čudovito ljubezensko zgodbo, ki je po naključju ljubezenska zgodba dveh moških.
Odraščal sem v zelo svobodomiselni in napredni družini. Spomnim se, da mi je bilo rečeno, že takrat, pri šestih, sedmih letih, da so te in te učiteljice iz moje osnovne šole lezbijke, in to se mi je zdelo nekaj najbolj normalnega, samoumevnega. In ni bilo pogosto, da je bilo to nekaj samoumevnega. Amerika v nekaterih segmentih ostaja tako puritanska, kot je bila v 19. stoletju. Spet odvisno, v katerem njenem delu živite.
Ampak Gora Brokeback je tudi film o osamljenosti, o tem, kako ena osamljenost sreča drugo. O tem sva s Heathom veliko govorila, da četudi se odnosi končajo, četudi nekdo odide, umre, ga lahko imamo še vedno zelo radi. Čeprav zelo mlada, sva to razumela.
The Nightcrowler.
Ste ga videli? Scenarij je nekaj let krožil po Holivudu, lahko rečem, da je bil pred svojim časom. Lou je prodajalec posnetkov nesreč, ropov in umorov lokalnim televizijskim postajam, ki delujejo po principu več krvi, več denarja. In obratno. Katere vesti so najbolj brane pri vašem časopisu? Tragedije, nesreče, črna kronika, gotovo. Zato je tisti novinar, ki pokriva to področje, zmagovalec. A vseeno v drugačnem smislu kot Lou. Ali pa ne. Odvisno od tega, kakšne etične standarde premore določena medijska hiša. Vsekakor se med seboj lahko pokoljejo, ko gre za to, kdo bo prvi objavil vest o tragediji. In koljejo se tudi novinarji med seboj, freelancerji, vsi. Lou je v tem smislu brez vsakršne etike, je lažnivec in neodgovorni manipulator – izkorišča sodelavce in šefa. Zelo dobro razume odnose med sodobno prakso medijev in potrošniško kulturo. Več krvi, več denarja, kot sem rekel.
Sprašujejo me, zakaj sem moral toliko shujšati za to vlogo. Zato, ker so šakali izstradani. Hotel sem, da moj obraz postane obraz šakala, izstradanega volka, na trenutke ljubečega volka, ki pa ga žene samo nagon po še in še. Ljudje brez empatije so neustavljivi, so zmagovalci časa, v katerem živimo.
Predstava Sunday in the Park with George ni vaša prva izkušnja z gledališčem, je pa vaš prvi muzikal. Kako je šlo?
Posvečena je življenju in delu francoskega slikarja Georgesa Seurata. Od vedno sem rad pel, a za to je vedelo malo ljudi. Potreboval sem nekaj vaje s profesionalci in pri tem neizmerno užival.
Vsekakor ste, sodeč po posnetkih iz muzikala, talentiran amaterski pevec.
Hvala lepa.
Jake Gyllenhaal in Jeff Bauman. Foto: Promocijsko gradivo
Zakaj Broadway – zdaj?
Ne vem. Verjamem, da je treba takrat, ko hočeš kaj spremeniti v življenju, najti odgovor v sebi, da lahko stopiš na novo pot. Včasih takšne odločitve mnogi v tvoji bližini ne bodo takoj razumeli, ampak pomembno je, da sam pri sebi veš, da je bil takšen korak potreben.
Človek potrebuje kar nekaj poguma, da s sorazmerno varnega snemalnega seta skoči pred občinstvo in ob igri še poje.
Ja, se strinjam. Ampak ničesar me ni več strah. Kot najmlajši v družini sem se že davno moral dokazovati na vse mogoče načine. Vsak od nas ima veliko temnih značajskih plati, moja svetla pa je ljubezen do petja.
Med pogovorom se pogosto vračate v mladost. Spomnili ste me na Donnieja Darka, njegovo spopadanje s samim seboj in drugimi ob vstopu v svet odraslih. Kakšen najstnik ste bili?
Imel sem zelo visoko dioptrijo, nosil sem očala, kontaktne leče. In to me je ves čas spravljalo v zadrego, še posebej, ker so se sošolci ves čas norčevali iz mene, da sem očalar. Pri bejzbolu sem vedno vrgel prekratko žogo, na primer. Danes se mi to zdijo čiste neumnosti, ampak takrat sem zaradi vsega tega zelo trpel.
Spomnim se vaše misli o maščevanju z lanskega filmskega festivala v Benetkah …
Ne verjamem vanj. Verjamem pa v odgovornost.
V filmu Nočne ptice ste igrali dve vlogi, ampak zanima me predvsem tista pisatelja, ki nekdanjemu dekletu posveti roman s šokantno vsebino. Bi lahko kaj takšnega naredili v resničnem življenju?
Verjetno je vsaka stvar, ki jo človek naredi, tudi v profesionalnem življenju, nekomu namenjena. Temu se ni mogoče izogniti. Prav tako je pogosto nemogoče razmejiti čustva iz zasebnega življenja od čustev lika, ki ga igraš, še zlasti če doživljata podobne stvari.
Zakaj oziroma glede na kaj se odločite, da boste sprejeli določeno vlogo?
Starši so mi že zgodaj v igralski karieri dali vedeti, da dober scenarij še ne pomeni dobrega filma in slab scenarij slabega. Še najbolj se zanesem na svoje občutke med prvim branjem scenarija. Če je dober, nekaj v meni zavibrira. Ali pa se pojavijo občutki, ki jih do takrat nisem poznal oziroma sem že dolgo tega pozabil nanje. Takrat me povleče.
Kako je bilo s tem pri filmu Stronger?
Pred in med snemanjem sva se z Jeffom večkrat srečala. Še preden je bil scenarij dokončan. Pošiljala sva si sporočila. Velik del snemanja smo namenili Jeffovi rehabilitaciji. Ko sva se spoznala, je že zelo vešče uporabljal proteze, izdelane posebej zanj. Bilo je zelo koristno, da sem nekaj časa intenzivno preživel z Baumanovo družino. Zelo so povezani. Ne mine dan, ko se Jeff ne bi družil z njo.
Za Bostončane, predvsem moške, je nekako tipično, da so zelo zaprti in samozadostni tudi v bolečini. Jeff mi ni na dolgo in široko razlagal, kako se počuti. Obenem pred produkcijo o svojem življenju ni hotel ničesar skriti, zato mi je dovolil, da sem ga opazoval pri njegovem novem življenju.
Ste na koncu štiridesetih in izbirate filme in vloge, ki se neredko sprašujejo o vlogi moškega danes, o vidikih moškosti in tega, kaj danes pomeni biti moški v štiridesetih, petdesetih, kaj pomeni biti brat, oče, mož, ljubimec.
V to so me prisilili predvsem filmi, ki sem jih snemal v zadnjih letih, Southpaw, na primer, v katerem sem kot boksar moral računati predvsem na svojo telesnost, takoj zatem pa sem stopil v čevlje junaka v Nočnih pticah; začel sem se spraševati, kako zlahka je moški potisnjen v situacijo, ko je zelo ranljiv. In da je včasih to lahko tudi prednost. Vse, o čemer me sprašujete, je še pred menoj, mislim, da moram pred različnimi vlogami moškega, ki jih prevzame v življenju, še marsikaj izkusiti.
Pred dvajsetimi leti me je na smrt skrbelo, kakšen bo moj imidž, kaj si bodo ljudje mislili o meni, tudi tisti, ki živijo na drugem koncu sveta in jih nikdar ne bom srečal. Danes sem predvsem igralec, umetnik, ki do občinstva čuti odgovornost, ko gre za njegovo delo. Kaj si mislijo o Jaku Gyllenhaalu, ni več pomembno.
Gledališče ali film?
Rad sem na odru, zelo rad, ampak gledališče je pogosto predvsem prostor dramatikov, teksta, film pa je medij režiserjev. Gledališče ponuja več možnosti, čas vaj, ki omogočajo tudi čas pravih odločitev. Rad imam vaje tudi pri filmu. Sem igralec – samo poustvarjam.
Danny Kaye.
(Smeh.) Z mamo sva, ko sem bil majhen, gledala vse njegove stare šove, filme in koncerte.
Pri nas doma tudi.
Potem se spomnite, kako zanimiv in hiter je bil v mislih, odzivih in kako muzikalen je bil. Za otroke vir navdiha in smeha. In njegov Hans Christian Andersen. Ko me novinarji sprašujejo o mojih najljubših filmih in igralcih, mi razum pravi, ja, seveda, Pobesneli bik in De Niro pa Brando … Ampak na koncu se vedno konča tako, da ta imena ostanejo samo v mislih, neizgovorjena. Na glas pa povem: Danny Kaye, James Stewart. Gre za izbiro srca.
