Tiskane izdaje
Srednji vek je vznemirljiv prostor za pobeg: popotni vitezi, trubadurji in njihove dvorne dame, viteške igre in križarske vojne ... Od tam izhajata mita o veliki usodni, nespametni ljubezni, o Lancelotu in Guinevri, o Tristanu in Izoldi in seveda mit o kralju Arturju, vitezih okrogle mize, svetem gralu in njegovem iskalcu Parzivalu, ki po avtorju znamenitega epa izhaja prav iz Hajdine pri Ptuju.
Vse to v novi knjigi o srednjem veku Parzival še išče gral? raziskuje Jani Virk, pisatelj, prevajalec in dolgoletni urednik kulturnih in umetniških programov na RTVS. V njej raziskuje mite in arhetipe in literaturo srednjega veka, razlaga ponoven vznik srednjeveške ikonografije na filmu in razbija prevladujoče mite o mračnem srednjem veku.
Nič čudnega, da je Virka tema pred časom obsedla tudi v romanu Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim. Tu šele se bralcu odpre nov vzporedni svet, čas pred osemsto leti med Ptujem in Rogatcem, ko je na Ptujskem gradu gospodoval Friderik III., čas, ko so to področje naseljevali tudi svobodni potomci Karantancev in kjer junak knjige križar Viljem sreča avtorja epa o Parzivalu Wolframa von Eschenbacha, ki je prav v okolici tega slovenskega mesta iskal tisto, kar še danes iščemo vsi.
Počnete toliko različnih stvari; ste pisatelj, prevajalec, urednik, scenarist in publicist, poznavalec nemške, latinskoameriške literature in raziskovalec srednjega veka. S tem ustrezate prototipu renesančnega človeka, ki naj bi po mnenju teoretikov pomenil rešitev za 21. stoletje. Kakšen je potem po vašem človek srednjega veka?
Mogoče pa je prav srednjeveški človek dvanajstega stoletja v svoji najvišji legi tisto, kar si predstavljamo, da naj bi veljalo za renesančnega človeka. Marsikaj, kar so nas pred leti in desetletji učili po šolah, da se je v zahodni civilizaciji zgodilo v renesansi, se je v resnici že v srednjem veku, na prelomen način predvsem v 12. stoletju. Razmejitev posameznika od amorfne družbe, vrednost posameznega, individualnega življenja ni, kot je domneval kulturni zgodovinar J. Burckhardt, najvišji antropološki dosežek renesanse, ampak zadeva 12. stoletja. To je s Petrom Abelardom prineslo tudi prototip intelektualca, urbanizacijo in laicizacijo Evrope z vznikom mest in univerz, razvoj obrti in trgovine, razkošno in razvejano versko in miselno imaginacijo, z rehabilitacijo logike in razumskega elementa, in ne nazadnje prodor žensk in ženskega elementa v kulturno, družbeno in versko orbito evropske civilizacije.Da ne omenjam gotske umetnosti in katedral kot celostnih umetnin, ki so vsaj do začetka dvajsetega stoletja nepresežno zaznamovale številna najodličnejša evropska mesta, ali listino Magno Carto iz leta 1215, ki je temelj angleškega parlamentarizma.
Srednjeveški človek je pravzaprav človek, ki ima v nastavkih vse to, kar mi v naši tehnični in denarni civilizaciji komaj še lovimo za rep in nam pred očmi izginja ali se vsaj radikalno spreminja v nekaj drugega.
Zakaj vas je mit o Parzivalu tako obsedal, da ste mu posvetili tako obsežno doktorsko študijo in s tem velik del svojega življenja? Zakaj srednji vek in z njim viteška literatura, trubadurska lirika, popotniški vitezi, mistika in križarske vojne?
Mogoče zaradi kompleksnosti, skrivnostnosti in predvsem predsodkov do tega obdobja, ki je trajalo tisoč let, od propada rimskega cesarstva v 5. stoletju do propada Bizanca v 15. stoletju. Večina to obdobje še danes odpravi s sintagmo mračni srednji vek, ob tem da je recimo 12. stoletje izrazito zaznamovala teologija in mistika svetlobe, ki je prešila zahodno civilizacijo od individualne do kulturne in družbene plasti. Karl Marx je izjavil, da je srednji vek zoološka doba človeštva. Kakšne bi bile potem po Marxu šele kasnejše, ko je zahodni človek opravil genocid na kontinentih, od Avstralije do Amerike? Kako potem označiti drugo svetovno vojno z vsemi grozljivostmi in žrtvami, vojno v nedavnih devetdesetih v nekdanji Jugoslaviji s 150.000 žrtvami, današnji trk civilizacij z rezanji glav ali čisto brezdušnim tehnološkim pobijanjem?
Seveda tudi križarske vojne niso bile nič romantičnega, bile so del ekspanzije zahodnega človeka, njegovih osvajalskih teženj in prebujene samozavesti, v dobrem in slabem. Mene mnogo bolj kot križarske vojne zanima literatura visokega srednjega veka kot neposredna predhodnica sodobne poezije in romanopisja, pa popotni vitez kot naš daljni duhovni prednik, ki nekoliko zgubljen v svetu med življenjskimi boji in avanturami išče smisel življenja.
Ker je mit o gralu, kot pravite v knjigi, predvsem mit o iskanju resnice, iskanju smisla in Parzival arhetip iščočega človeka, ki občuti vsa nasprotja in negotovost življenja?
Emma Jung, ki je skupaj z Marie-Louise von Franz napisala knjigo o legendi grala, pravi, da je Parzival simbol za modernega človeka. Živimo v svetu, ki je tako heterogen, da se v njem ne znajdemo, odgovore pa nam večinoma ponuja zgolj zožena racionalistična pamet ali pa zožena – ideološko, korporativno – religiozna, ki ima v sebi komaj še kaj mističnega in magičnega. Če rečem nekoliko po jungovsko, je resnica heterogena in kompleksna: ne moremo je najti le po racionalistično razsvetljenski liniji, niti ne samo po mistični mitološki liniji, ampak po obeh. V bližini resnice smo, ko smo v bližini celovitosti, skladja anime in animusa, kot katamaran ali sani, ki se peljeta po dveh elementih.
Morda je to sodobno sporočilo Parzivala, za katerega na primer Peter Handke pravi, da je v izvedbi Wolframa von Eschenbacha z začetka 13. stoletja najpomembnejši evropski roman.
Knjigo začnete s citatom Rüdigerja Safranskega: Človeški svet lahko ohranimo v njegovi človeškosti le, če ostanemo prebivalci dveh svetov. Zakaj prav ta citat in katera dva svetova ima v mislih?
To sta seveda realni racionalni svet in na drugi strani duhovni, mistični, mitološki, metafizični, če hočete infrafizični svet: če v kakšnem od njiju pretiravamo, izgubimo osnovno človeško celovitost. Poudarjena nacionalna mitologija recimo lahko pripelje do norosti, kot smo videli v nacistični Nemčiji in nazadnje tudi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na Balkanu, poudarjen racionalizem pripelje do brezdušne, kibernetične, virtualne resničnosti in do izbrisa človeka po drugi liniji, čemur se zahodna civilizacija bliža danes.
Je bilo tudi to vaše študijsko popotovanje po gotskem gozdu arhetipov, citatov, referenc, literature z namenom, da prodrete v srž skrivnosti in poiščete lastni gral? Romantiki pravijo, da svetega grala ni, ker je bistvo že v sami poti, v iskanju. Ste v tem smislu romantik?
No ja, s to študijo sem poskušal vsaj malo obračunati s svojo nevednostjo in usihanjem zmožnosti za prebiranje zahtevnejših tekstov, ki te prej ali slej doleti, če se leta in desetletja ukvarjaš z živčnimi novinarskimi in medijskimi posli.
Po drugi strani so me novejši francoski zgodovinarji, predvsem Le Goff, pa številne knjige in filmi, od Ecovega Imena rože ali Dorstovega Merlina pa do Bergmanovega Sedmega pečata in Bressonovega Lancelota z jezera napeljevali k temu, da srednji vek s svojimi temami še kako deluje v nas. Kar je bilo pri mojem popotovanju po literaturi in realnih krajih staromodno romantičnega, je bilo to, da sem knjige nabiral po knjigarnah in antikvariatih od Toulousa in Berlina do New Yorka in Londona in da sem hotel prehoditi vsaj glavne točke, kjer sta se dogajala ta renesansa 12. stoletja in arturjanska mitologija s Parzivalovim iskanjem grala.
Kaj je pravzaprav gral? Kako se recimo razlikuje v Chrétienovi in Wolframovi zgodbi o iskanju grala?
Gral je v sodobni kulturi lahko marsikaj. Za športnike teniški pokal za zmago v Wimbledonu, za hokejiste Stanleyjev pokal ... Gral je v splošni, žurnalistični rabi tisto najvišje, stežka dosegljivo, pa zato toliko bolj dragoceno, na katerem koli že področju. Marsikdo verjame, da je gral skodela oziroma kelih, ki ga lahko vidite v katedrali v Valenciji. V Sloveniji nekateri verjamejo, da se skriva nekje okrog Boča. V krščanskih legendah in mistični tradiciji se pojavlja kot dragoceni kelih, povezan s trpljenjem Jezusa. Pri Chrétienu je v 12. stoletju skodela, povezana s krščansko liturgijo in vero, pri Wolframu se nekaj kasneje pojavlja v različnih oblikah, predvsem kot kamen s čudežnimi močmi, in je precej manj vezan na krščanstvo. Če rečemo, da je gral simbol prehoda iz stvarnega v duhovni svet, medij neke višje ali globlje ali bolj celovite resničnosti, smo kar blizu temu, kar mislim, da predstavlja gral v zahodni duhovni tradiciji.
Pri avtorjih razvpite študije Sveta kri in sveti gral je sveti gral sveta kri, sad ljubezni med Marijo Magdaleno in Jezusom. Preveč mistična interpretacija za vaš okus?
Mogoče preveč žurnalistična, senzacionalistična. V izhodišču sicer možna, vendar malo verjetna, vsekakor pa zelo biologistična, zemeljska izvedba zgodbe o gralu. Medijsko privlačnih interpretacij grala je veliko, dovolj sočna je tudi psihoanalitska, po kateri gral kot posoda predstavlja ženski element oziroma kar spolni organ, sulica pa moškega. V materialni obliki je lahko tudi krogla, ki jo ima v rokah Orson Welles v Državljanu Kanu.
Ali »rosebud«, rožni popek, beseda, ki jo državljan Kane zašepeta ob uri svoje smrti.
Seveda, lahko je ključ za prehod v drugi svet. Kakšen je ta drugi svet, kaj si pod njim predstavljamo, katere interpretacije so tu odprte, je druga zgodba. Predvsem je to element, ki presega človeško imaginacijo, ujeto v eno samo podobo ali v racionalno dojemanje, ki se izmika dokončnim in zaprtim interpretacijam; zdi se mi prav, da tako ostane. Ko gral ujameš, zgubi čudežno in magično moč, posuši se in sprhni, in ga torej nimaš.
V knjigi večkrat omenite, da je doba tista, ki reinterpretira mit, ga posvoji, mu da novo dimenzijo, nov sloj razumevanja. Kako mit o svetem gralu dojema naš čas zdaj?
Pri mitu o Parzivalu je zanimivo to, da je arhetipski za naš čas, da ga prav v moderni dobi aktualiziramo bolj, kot so ga zgodovinske dobe po srednjem veku. Zanimivo in paradoksalno je, da je prav tehnično najbolj kompleksen umetniški medij, film, največ naredil za vrnitev srednjeveških, mitoloških, arturjanskih in gralovskih tem v imaginacijsko in ikonografsko vesolje zahodne kulture.
Pred tem pa najbolj Wagner z operami Tristan in Izolda, Nibelunški prstan ...
Ja, ta nesrečni, velikopotezni velikonemški mitologizator Wagner je bil gotovo velik skladatelj, pa mogoče nekoliko manjši, kar zgrešeni interpret zgodbe o gralu …
Zakaj?
Ker je naboj mita o Parzivalu in gralu zaprl v ozko krščansko temo sočutja, ki sama zase izven obnebja mita seveda ni nepomembna, pa ga hkrati obtežil s protijudovsko noto, kar je Nietzsche še posebej preziral. Če povem iskreno, Nietzsche mi je v svoji lucidni, pogumni drži na robu vzdržljivosti mišljenja in hkrati na robu norosti ljub, Wagner pa se mi zdi sicer dober, pa hkrati pompozen avtor in velikonemški megaloman, ki je opero oziroma glasbeno gledališče z vso težo nemške mitologije postavil v srčiko nemške kulture, hkrati pa je zanjo odprl nevarne poti in generaliziral nekatere stvari s povsem napačnimi poudarki: že sam naslov njegove opere Parsifal je zgrešen, ker je zmotno menil, da fal parsi po arabsko pomeni nekaj takega kot navaden tepec, čisti tepček, božji volek.
Kako si torej razlagate pojav blockbusterjev, ki z velikim uspehom pri občinstvu oživljajo ikonografijo srednjega veka, od Gospodarja prstanov do serije Igra prestolov ali uspešnice Harryja Potterja? Je res v tej stehniciziranosti, odčaranosti sveta, ki se dogaja intenzivno vsaj zadnjih šestdeset let, spet nastopila potreba po mistiki, magiji, po viteških junakih?
Srednji vek zaznamujejo sugestivna ikonografija, magičnost, skrivnostnost in mistika: vse to je sijajna snov za film in množice gledalcev. Že prvi filmi so črpali iz srednjeveške mitologije ali srednjeveških tem. Georges Hatot je že leta 1898 posnel kratki film o Ivani Orleanski, dve leti za njim je Orleansko za temo kratkometražca izbral George Meliés; slabo desetletje po rojstvu filma se je pojavil tako imenovani arturjanski kino, leta 1904 je Edwin Porter na filmski trak posnel osem prizorov prav iz Wagnerjevega Parsifala ...
Zakaj se mitologija tako dobro druži z medijem filma, je najbrž retorično vprašanje.
Film je blizu mitologiji, ne nazadnje ima kljub tehničnim razsežnostim tudi sam izrazito mitologizatorsko noto. Gledalce zapeljuje po pokrajinah, ki v izobilju naseljujejo območje nezavednega, od mitičnih, mitoloških, erotičnih plasti do kaotične, temne magme vsakršnih instinktov in predracionalnih vzgibov, ki tičijo v našem genskem zapisu in duhovni matrici. Filmska industrija to spretno izkorišča s sugestivnimi vabami, kot recimo pri Indiani Jonesu ali Da Vincijevi šifri.
Po srednjem veku je bila zahodna kultura do začetka dvajsetega stoletja predvsem civilizacija knjige, torej linearne, enosmerne pripovedi. Srednji vek je filmu blizu tudi po tem, da je bil v bistvu zelo vizualen.
Vizualen? Ponovno nekaj, kar so nas učili, da velja predvsem za renesanso in barok.
Zgodbe so za večino ljudi pripovedovali predvsem na pročeljih katedral, torej na zelo plastičen način, do uveljavitve viteško dvorskega romana nastopi pesnikov niso bili suhoparno branje, ampak celostna umetnina, performans, nastop z besedo in igro in glasbo.
V knjigi omenjate, da se je v Nemčiji sredi 18. stoletja začel krepiti občutek nacionalne pripadnosti in s tem zavedanja o pomenu zgodovinske in mitološke dediščine. Je morda zdaj za Slovence pravi trenutek, ko moramo v evropskem talilnem loncu znova poiskati jasnejšo kulturno identiteto, če želimo preživeti kot narod?
Vsak narod, ki pozabi na svojo kulturo v njenih raznovrstnih legah in na svojo mitologijo – v našem primeru slovansko in predkrščansko –, na silo odreže del korenin, iz katerih poganja neki kolektiven genski zapis, iz katerega nastaja imaginacijski, duhovni horizont in domet neke kulture, način njenega delovanja. Slovenci se po osamosvojitvi nismo vzpostavili kot resen narod, ki bi znal opredeliti svoj duhovni, kulturni, civilizacijski raison d'etre in ga uskladiti z nekakšno razvojno strategijo, ki bi temu narodu in tej kulturi zagotavljala prihodnost.
Kot dolgoletni urednik kulturnih in umetniških programov na nacionalni televiziji ocenjujete, da ste naredili vse, kar je bilo mogoče v danih okvirjih? Ali ste se tudi vi kot Don Kihot borili z mlini na veter?
Precej ljudi, novinarjev, urednikov, umetnikov, od režiserjev do pisateljev, se donkihotsko bori proti aktualnim trendom v medijih, proti zniževanju standardov, ki prinaša še večjo erozijo javnega prostora. Prav dosti pa to ne pomaga. Priča smo usihanju tradicionalne medijske in knjižne kulture, resni mediji so v precejšnjem zatonu in tri največje in hkrati najpomembnejše slovenske založbe so recimo na robu preživetja.
Tudi zaradi svojega odnosa do kulture ostajamo zgodovinski polizdelek, ne prepoznamo signalov zahodne civilizacije, ki se unificira okrog velikih nacionalnih kultur. Praktično nobeni slovenski poosamosvojitveni vladi ni uspelo zagotoviti razmer za vitalen zagon slovenske kulture na sodoben način, da bi lahko državljani iz nje črpali nacionalno suverenost in ponos.
Se vam zdi, da naši politiki to razumejo?
Ni se še našel junak med predsedniki države ali vlade, ki bi rekel: glejte, državljanke in državljani, razumem, da je naša kultura v bruseljskih projekcijah in njihovih kohezijskih skladih povsem nepomembna zadeva, tako kot so tudi naša sociala pa zdravstvo, šolstvo in humanistika, ampak če naj ima naša država in naše igranje demokracije sploh kakšen smisel, potem bo treba tej naši kulturi zagotoviti razmere, da se bo ohranila in razvijala. Aktualno stanje v kulturi pa je, kot vemo, nekako takšno, da so ob zatonu tiskanih medijev in komercializaciji elektronskih vsaj tri veje umetnosti na robu obstoja ali že malce pod vodo.
Nekaj mesecev ste tudi predsednik sveta javne agencije za knjigo. Je kaj upanja, da se stvari za bralno kulturo, knjige in avtorje odvijejo na bolje?
Upanje obstaja vedno, seveda pa potrebuje konkretne poteze, da ne izpade smešno. Slovenska država za film in knjigo skupaj na leto nameni slabih deset milijonov evrov: toliko je mimogrede pobasal ali v črno luknjo spustil že povprečen lokalni tajkun, zgrešene investicije ali nepregledni finančni tokovi grejo v trimestne milijonske evrske zneske, bančna luknja, ki jo menda krpamo vsi državljani s svojim pridnim, servilnim odpovedovanjem, pa se meri v milijardah evrov … Tu je vsakršno sprenevedanje odveč: če država ne bo bistveno več investirala v preživetje knjige in vse verige okrog nje, bomo v nekaj letih izgubili še to simbolno sidrišče slovenske kulture, ki nas je sploh vzpostavilo kot narod kulture. Očitno je politikom vseeno, če bodo zanamci recimo namesto vrhunskih pesnikov dvajsetega stoletja, Kosovela, Zajca, Strniše, Kajetana Koviča, Šalamuna, brali kataloge Sparov, Lidlov ali kitajske hitre hrane.
Že v uvodu pravite, da vam je kot študentu germanistike domišljijo podžigala sodobna nemška literatura, pa literature srednjega veka, svet temačnih nibelungov, minezengerjev, torej nemških viteških lirikov ... Kar, mimogrede, veliko pove o vas.
Mogoče več kot o meni pove o moči, sugestivnosti te literature. Rad imam poezijo in trubadurji so predhodniki sodobne lirike, kot so vaganti oziroma goliardi – poznamo jih iz Carmine Burane – predhodniki pesniško-boemske svobodoljubnosti in anarhizma, upiranja hierarhiji, avtoriteti, kar bi moralo biti vsaj do neke mere blizu vsakemu pravemu študentu. Hja, če rečem idealistično: tudi vsakemu odraslemu človeku.
Kako to, da večina ljudi pri nas še vedno ne ve, med njimi sem bila tudi jaz, da v enem temeljnih delov evropske književnosti, v von Eschenbachovem Parzivalu, nastopajo slovenski kraji Rogatec, Celje, Ptuj in da naj bi rod najbolj paradigmatičnega iskalca grala oziroma smisla v literaturi in mitologiji izhajal prav iz Hajdine pri Ptuju?
O tem je že pred leti pisal odlični germanist in moj nekdanji profesor Anton Janko, pa še kdo … Preprosto to še ni preskočilo v javno zavest, mogoče zato, ker Wolframov Parzival še ni preveden v slovenščino in ker to dejstvo pri nas pozna zgolj peščica germanistov in referenčnih, vendar ne mainstreamovskih kulturnikov in humanističnih samohodcev, kot sta recimo Marko Pogačnik ali Jan Ciglenečki. Pa saj pri tem ne gre za poskus vzpostavitve neke nove nacionalne mitologije, ne, gre preprosto za to, da določen narod v svoj kulturni horizont samoumevno in samozavestno vključi tudi to, da se eden temeljnih tekstov evropske kulture dogaja tudi na prostoru današnje Slovenije.
Tudi podatek, da je Friderik Ptujski na tem koncu sveta skoraj zajel Riharda Levjesrčnega, ni nič manj zanimiv.
Friderik III. Ptujski je pri Brežah na Koroškem res skoraj zajel Riharda Levjesrčnega po vrnitvi s tretje križarske vojne, o tem dejstvu sta si dopisovala takratni francoski kralj in nemški cesar … In takih dobrih zgodb in zanimivih dejstev iz zgodovine je še ogromno, pa jih bolj ali manj ne poznamo, ker smo bolehno razcepljena in zideologizirana skupnost, v resnici globoko ignorantska do lastne kulture, če ta ne nosi s seboj ideološkega naboja. Zato pač ne vemo dobro, kaj in kako naj bi počeli z lastno kulturo, pravzaprav niti ne vemo, kaj bi z lastno državo.
V Evropi so najbrž države, ki imajo še večje težave, recimo Grčija. Je recimo njena Siriza po vašem bolj prototip Parzivala, ki se upira ustaljenim vrednotam in išče novo možno ureditev, ali Don Kihot, ki se bori z evropskimi mlini?
Težko bi rekel, ali je recimo vodja Sirize Cipras bolj parzivalovski ali donkihotovski tip: po malem oboje. Pred dnevi, tik po grškem referendumu, sem se lahko v živo prepričal, kako čustveno in tako rekoč s celim telesom večina Grkov verjame vanj in njegove poskuse spremembe prevladujoče vseevropske politične, na vsak način nehumanistične in povsem ekonomistične kulture. Kot vemo, so se kasneje stvari spremenile. Zdaj bi prej rekel, da je bolj dedič starogrške mitologije, da prej spominja na Sizifa, ki vali skalo navzgor in je v vedno večji nevarnosti, da ga bo kmalu zdrobila pod sabo; ali da mu bo kot Prometeju jastreb kmalu izkljuval takšen kos jeter, da se ne bodo mogla več obnoviti.
Kot je rekel Žižek, le nova herezija, ki jo ta čas zastopa Siriza, lahko zaščiti tisto, kar je vredno zaščititi v evropski dediščini: demokracijo, zaupanje v človeštvo, egalitarno solidarnost.
Kar zadeva herezijo, je srednji vek kar poučen za mentaliteto zahodne civilizacije. Cerkev in francoska monarhija sta na začetku 13. stoletja recimo zatrli katarsko herezijo v Provansi oziroma Languedoku in s tem eno najvišje razvitih kultur tistega obdobja, ki pa se je kljub vsemu lahko vsaj razvijala nekaj desetletij. Zdi se mi, da bo grška herezija v izvedbi Sirize še bolj kratkega veka. In da je demokracijo – pa seveda tudi idejo o evropski kulturi kot heterogenem seštevku različnih kultur, ki v interakciji ustvarjajo še dodano vrednost – v Evropi v bistvu že pred časom izvotlila trda ekonomija.
Kdor vsaj malo pozna grško kulturno dediščino in njen prispevek k moderni evropski kulturi ali se je vsaj malo potikal po Grčiji, kdor je vsaj nekaj tednov v zadnjih letih preživel med Grki, jih opazoval in z njimi komuniciral, razume in čuti, da je evropsko ravnanje do Grčije škandal. Grčija je vendar sijajna evropska država na njenem krhkem robu, v kateri prevladujejo ljudje z visoko osebno kulturo, ki ima seveda mediteranske poteze! Brez mediteranske kulture, ki se krha od Portugalske do Grčije, pa Evropa izgublja pomemben del svoje identitete. Iz Grkov ne smemo narediti Nemcev ali Fincev niti sterilnih Evropejcev iz bruseljskih valilnic!
In kje je po vašem rešitev?
Ne vem. Seveda si ne smemo zatiskati oči pred nekaterimi slabimi dejstvi, ki ne govorijo v prid niti Grčiji, niti Sirizi: vemo, kaj vse so naredile narobe njihove prejšnje vlade in grški oligarhi, poznamo dejstva o anomalijah v njihovih javnih službah in slabih, klientelističnih praksah, vemo, koliko milijard prihrankov so Grki odnesli v tuje banke, vemo tudi to, da je celo Siriza v razrezu proračuna zdravstvo, kulturo in družino postavila na rep svojih prioritet. Po drugi strani pa je katastrofa, da se grški problem ne rešuje niti skozi geostrateško logiko, ki je bruseljska Evropa za razliko od ZDA očitno itak ne zmore več, kaj šele skozi humanitarno, širše kulturno, civilizacijsko, temveč izključno skozi finančno, skozi nepopustljivo denarno logiko nemškega finančnega ministra in kanclerke Merklove.
Vaš zadnji roman Kar je odnesla voda, kar je odnesel dim je postavljen prav v čas križarskih vojn, in to na Ptuj, kjer se protagonist križar Viljem zaljubi v Slovanko. Je bila vaša doktorska študija sprožilec za roman ali je prav obremenjenost z zgodovinskimi podatki morda obtežila nekaj, kar bi se sicer lahko še bolj razplamtelo v vaši domišljiji?
Možno je seveda oboje. S preučevanjem teme srednjega veka se je nabralo zelo veliko snovi, ki je neobdelana obležala v bazenu spomina. Potem sem naletel na zgodbo o Frideriku Ptujskem, ki je zajel nekaj vojakov iz spremstva Riharda Levjesrčnega, in potem niti ni bilo več daleč do zgodbe o angleškem križarju, ki se iz zapora na ptujskem gradu zaljubi v lepo Slovanko in kasneje sreča avtorja Parzivala Wolframa von Eschenbacha, ki se je bržkone v resnici potikal po krajih današnje Slovenije.
Za konec ne moreva mimo trubadurjev in njihove bolečine, v smislu, bolj ko je daleč, bolj jo ljubim, iz katere se napaja cel zahodni roman. Hrepenenjska, nedosegljiva nemogoča ljubezen in ženska v njenem središču.
Dejansko moderna lirika izhaja iz trubadurske lirike, ki se je pojavila v 12. stoletju in je bila v svojih avtentičnih viških pregnetena z individualnim in izostrenim občutjem časa in bivanja, in se je s široko paleto prebujenih občutij še posebno uglasila na temo ljubezni, s silovitostjo, svežino in spontanostjo, ki jo večina med nami pozna iz izkušenj prvih zaljubljenosti. S takšno ljubeznijo pa sta, kot vemo, pogosto povezana neustavljivo hrepenenje in prikrita bolečina minevanja.
Na vsak način pa je vznik trubadurske lirike v 12. stoletju povezan s tem, da se je v mentalno strukturo in kulturo tega obdobja umestil ženski element, povezan s suverenim vstopom žensk v socialne in družbene strukture zahodne družbe. Šele iz heterogenih, različnih delov lahko nastane iskra, ki vžge ljubezen, zaneti spremembe, šele iz različnosti in trkov lahko nastane dinamizem, ki spodbudi kaj novega ali kaj starega dvigne na višjo raven.
V tem toku se je pojavil tudi kult Marije Magdalene ...
Dvanajsto stoletje je bil izrazito odprto obdobje, dovzetno za nove impulze iz tako rekoč vseh smeri in v vse smeri. Vzpon Marije Magdalene v krščanstvu, ki je kot grešnica, kot ženska iz krvi in mesa antipod Mariji, je značilen za odprtost tega obdobja. Takšna ženska iz mesa in krvi je bila v 12. stoletju recimo Eleonora Akvitanska, ena najvplivnejših osebnosti visokega srednjega veka: najprej je bila žena francoskega kralja, po škandalu vseevropskih razsežnosti je dosegla razveljavitev poroke in se poročila v Anglijo s kasnejšim kraljem Henrikom. Kot vemo, je bila med drugim mati Riharda Levjesrčnega, vlekla je niti evropske politike 12. stoletja in bila najbolj zaslužna za razmah nove viteško dvorske kulture po evropskih dvorih. To obdobje zaznamuje vrsta močnih in vplivnih žensk na različnih področjih: Marie de France je recimo eno najpomembnejših imen francoske literature, Hildegarda iz Bingna je ena največjih mistikov srednjega veka, ki je imela vpliv tudi na papeže in nam je poleg splošno znanih zeliščnih receptov zapustila tudi sijajno poezijo, polno mistike svetlobe, najbolj referenčno enciklopedijo 12. stoletja je sestavila opatinja Herada ...
Verjetno je bil položaj »običajne« srednjeveške ženske v vsakodnevnem življenju malo manj zavidljiv ...
Seveda je bila razlika med življenjem na gradu ali v preprosti koči. So se pa spremembe zgodile tudi tu, kamine so uvajali tudi v preprostejša bivališča: ženske so postale varuhinje ognjišča in doma, posestev, v višjih slojih pa središčne osebe, ki so uvajale nov kodeks oblačenja, higiene, vedenja, kulture. Med križarskimi vojnami so bile žene kraljev regentke, običajnejše soproge pa so vodile posestva ali pač skrbele za svoje bolj ali manj skromne domove.
Hočem reči, da je bilo 12. stoletje tisto, v katerem se je ženski element suvereno vrnil v evropsko mentalno zgodovino oziroma je sploh šele prav zaživel v njej, precej bolj kot v kakšnem kasnejšem obdobju. Zato jungovci iz srednjeveškega mita o gralu lahko izpeljujejo teorijo o celovitosti človeka kot usklajenosti moškega in ženskega principa, anime in animusa.
V srednjem veku se je po psihoanalitiku Milivojeviću začel tudi izvirni greh »mita o romantični ljubezni«, ki je po njegovem mnenju umetno ustvarjen, in sicer s pomočjo trubadurjev in mitskih parov, kot sta Tristan in Izolda ali Lancelot in Guinevera.
Ne bi rekel, da je ustvarjen umetno. V razvoju zahodnega sveta, njegovih mentalnih in družbenih struktur je v 12. stoletju preprosto prišlo do stopnje, ko se je človek tako individualiziral, da je na enkraten, neponovljiv način začel dojemati tudi ljubezen. Ljudje so se na specifičen način začeli zavedati enkratnosti svojega življenja in drugih človeških bitij, ne nazadnje človeške lepote in njene minljivosti. Prav iz interakcije med temi elementi je, tako se mi zdi, preskočil element hrepenenjske ljubezni, romantične ljubezni, ki lahko tudi boli in je lahko tudi usodna.
A napaja vso umetnost zahodnega človeka.
Ja, v različnih plasteh in na vedno nove načine. Iskre takšne blažene norosti, ki se prepletajo z občutji večnosti ali večne izgube, takšne viteške romantične ljubezni so ironizirali že pred Cervantesovim Don Kihotom, v obdobju evropske romantike pa so se razplamtele do višav. Goethejev Werther je sploh eksemplaričen literarni dokaz, kakšno katastrofo lahko povzroči romantična hrepenenjska ljubezen, ki se razgori čez vse pametne meje. In vemo tudi to, da se zabavna popevkarska in filmska industrija izdatno hrani iz instantnih ponaredkov romantične ljubezni … Vseeno pa sam še mnogim generacijam zanamcev privoščim, da se v razumnih količinah namesto virtualnim in kibernetičnim svetovom ali tehnološkim vsadkom raje prepuščajo avtentičnemu mitu o romantični ljubezni. Tako bodo lažje ostali prebivalci dveh svetov.
