Tiskane izdaje
Od generacije z začetka devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo dobili svojo državo, in jo je mogoče uvrstiti v kategorijo staršev večinoma nepolnoletnih otrok?
Čas je, da razmislimo o medgeneracijskem dialogu, je nedavno za Sobotno prilogo Dela, še posebej za Evropo in zahodni svet, opozorila tudi Kate Gilmore, namestnica visokega komisarja OZN za človekove pravice. Prepričana je namreč, da »je nujno, da bi vsaka država imela načrt, kako dati mladim vpliv tudi pri odločanju«, v ta namen pa zagotoviti »nujno politično vodstvo in usmerjenost, ki vodi v trajnostno prihodnost«.
To brez dvoma velja tudi za Slovenijo. Če se ne strinjamo s filozofijo »za nami potop«, bi se morali na razpotju, na katerem je današnja Evropska unija in mi z njo, odločiti, ali bomo z vsemi močmi pomagali odpraviti nekaj, kar se je v trenutni evropski dramatični situaciji razkrilo s skupnim imenovalcem demokratičnega primanjkljaja.
Pogled na domovino iz tujine
In če je verjeti nedavni anketi, v kateri je več kot polovica vprašanih sodržavljanov izjavila, da so pred petindvajsetimi leti živeli bolje, kot živijo zdaj, potem je treba sprejeti tudi sklep, da ima naša generacija prav zato v sedanjem času tem večji moralni dolg, obveznost in odgovornost do prihodnosti družbe in države, ki ima v ustavi zapisano, da je socialna država.
Ob koncu osemdesetih let je bilo na radiu in televiziji mogoče velikokrat slišati o »bratstvu in edinstvu« in mojo starejšo hčer, ki je komaj začela hoditi v osnovno šolo, je zanimalo, kaj to sploh je. Ko sem jo vprašala, kaj meni ona, je odgovorila, da »to pomeni, da imaš brata ali pa si sam«.
Po osamosvojitvi se nam je svet odprl z bolj širokim obzorjem, saj smo postali del mednarodne skupnosti. Tako so se nam ponudile tudi nove in bolj zanimive poklicne priložnosti.
Jeseni 1991 sem na cesti srečala dr. Franceta Bučarja, svojega nekdanjega profesorja na pravni fakulteti, in ga kar naravnost vprašala, ali naša država potrebuje diplomirane pravnike z znanjem tujih jezikov. Na njemu lastni način mi je brez oklevanja in jedrnato odgovoril: »Ja, seveda! Bom govoril z Ruplam, vi pa se jutri oglasite pri meni na skupščini!« In tako je tudi bilo.
Stara resnica je, da imaš domovino najrajši takrat, ko si v tujini, in zdi se, da ta občutek raste z geografsko oddaljenostjo. V zadnjem desetletju službene odsotnosti, najprej v Franciji in potem še v Braziliji, sem v dostopnih elektronskih medijih redno prebirala mnoga zanimiva razmišljanja svojih rojakov o vseh mogočih perečih vprašanjih. In s pravim olajšanjem vedno znova ugotavljala, da imamo doma neverjetno veliko znanja, razgledanosti in zavedanja o vzrokih in posledicah vsega, kar se dogaja urbi et orbi, in da kot skupnost premoremo tudi dovolj kolektivne pameti za odgovore in rešitve problemov, ki so poglavitni sejalci nelagodja in skrbi pred prihodnostjo.
Brazilci »sambisti«, Evropejci pa »pesimisti«
Gledano z južnoameriške celine – ki ima čisto druge težave in kjer je Evropa še vedno »prvi svet«, a Slovenije, nam v prid, ne jemljejo kot povsem identični del stare celine –, se je težko otresti prepričanja, da nam gre še vedno zelo dobro in da je odločno preveč malodušja. Pevka Daniela Mercury je dejala, da so Brazilci »sambisti«, Evropejci pa »pesimisti«. Slovenija bi se lahko odločila, da bo kot majhna država, ki razume več in bolje, v evropskem in svetovnem merilu postala bolj prepoznavna v zavzemanju za vse, kar krepi bolj humano in sočutno družbo.
Velikokrat se spomnim besed švedske kolegice v Svetu Evrope ob snovanju besedila enajstega dodatnega protokola k evropski konvenciji o človekovih pravicah, s katerim je bilo leta 1998 vzpostavljeno sedanje evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Za to, da je zastopala stališča Švedske, je imela, kot je povedala, le eno splošno napotilo svoje države glede iskanja skupnega imenovalca v pisani druščini »razširjene Evrope«, kot se s svojimi 47 članicami rad poimenuje Svet Evrope: predlaga in podpre naj vse tiste rešitve, ki krepijo vlogo in položaj sodišča.
Na začetku vstopanja v evropske in svetovne institucije je Slovenija imela veliko prednost pred nastajajočimi demokracijami drugih držav tako imenovane nove Evrope, ko je bila najboljša učenka, kot so jo radi nekoliko pokroviteljsko označevali predstavniki držav tako imenovanih uveljavljenih demokracij. Zadovoljna odličnjakinja je kasneje spregledala, da je to oceno treba jemati z mero samokritičnega razmisleka, temu pa sledi čedalje bolj zahtevno nadgrajevanje, ki vključuje tudi nekaj neposlušnosti do svojih »pokroviteljev«. Morda bi morala pri iskanju notranje moči večkrat pomisliti tudi na to, kako razsodno in pogumno so plavali proti toku slovenski predstavniki, ko so vztrajali pri osamosvojitvi države v takrat nenaklonjenem mednarodnem okolju.
Veliki in manjši
Slovenija ima kot manjša država, ne glede na vse stranpoti realne politike, načeloma zagotovljene enake pravice v vseh mednarodnih organizacijah, katerih članica je, saj vedno lahko pove svoje mnenje in glas vsake države, četudi z različno specifično težo, navsezadnje šteje kot enakovreden. Za dosego ciljev imamo vse, kar imajo veliki, vendar z veliko več talenta in truda, za dvig optimistične samozavesti pa bi nam koristilo, če bi se bolj zavedali svojih primerjalnih prednosti.
Ko je Matevž Lenarčič leta 2012 že drugič obletel zemeljsko oblo z ultralahkim letalom in je kar trikrat pristal na brazilskem ozemlju, mi je eden od navdušenih brazilskih novinarjev dejal: »To je fantastično in še posebej pomembno, da tako srčni človek s takšno univerzalno človekoljubno misijo prihaja iz tako majhne evropske države!«
Lenarčič na poti okoli sveta. Foto: Igor Zaplatil/Delo
Pred letom dni sem na mednarodni okrogli mizi na temo ekologije in umetnosti v Riu de Janeiru, skupaj s kolegi iz držav članic EU, doživela, da so legende brazilskih okoljevarstvenikov označile Marka Pogačnika kot evropski in svetovni vzor v njegovih prizadevanjih za zdravljenje zemlje. Slikarko Ejti Štih poznajo domala vsi v Boliviji in zanimivo je, da jo je več mojih diplomatskih sogovornikov občudujoče označilo s pridevnikom irreverente, kot samosvojo, drzno, odlično umetnico ...
Zdi se, kot da smo v naši državi zadnjega četrt stoletja skupaj z Evropo premalo poglobljeno razmišljali, zato smo v sedanjem prelomnem trenutku, »dan po« prazniku ob 25. obletnici obstoja Slovenije, ki je sovpadal s pretresom brexita, obstali kot ukleščeni. Kaj bi bilo treba narediti, da bi se bolje počutili med seboj v Sloveniji in v Evropi?
Slovenija ima na vseh področjih veliko izjemnih posameznikov, medsebojni odnosi pa so dostikrat premalo spodbudni. Morda bi morali za začetek najprej drug drugemu priznati kvalitete in vrline, se pravi, da bi bili v izhodišču bolj dobronamerni in radodarni. Tako bi povečali simbolno vrednost psihološkega kapitala nacije.
Manj zavisti, več skandinavskosti
V naslednjega četrt stoletja bi se tako lahko zavestno trudili in učili, da bi se drug na drugega obračali bolj po skandinavsko enakopravno in vedro radovedno, v slogu: Kdo si in kaj bi mi rad povedal?, ne pa v načeloma nezaupljivem slogu: Čigav pa si?
Še bolje bi bilo, če bi si v maniri najboljšega angleškega džentlemenstva kdaj pa kdaj dovolili, da celo zaploskamo svojemu nasprotniku. To je zdravo že zato, ker krepi odpornost do »dominantnega diskurza« in zmanjšuje dovzetnost za strahospoštovanje do nepravih in vsiljenih avtoritet. Sčasoma bi se lahko navadili preizkušati blagodejne učinke terapije dialoga, osvobojenega sovražnega govora. Bolj bi morali skrbeti za pomembnost javne besede.
Graditi z demokratskimi pravili ozaveščeno družbo ni le oguljena fraza evropske in naše demokracije, temveč postaja čedalje bolj imperativ, če hočemo obdržati lucidnost za pomembne odločitve v prihodnosti. Po brexitu, ki ga nekateri označujejo kar kot budnico za demokracijo v Evropi, pa je postala naš edini izhod iz tunela.
S tem, ko smo sprejeli pravila in standarde mednarodne skupnosti, smo verjeli, da je to tudi najboljša zaščita pred lastnimi družbenimi ekscesi. Slovenija bi si zato v svoje dobro morala čim bolj prizadevati, da v mednarodnem prostoru še naprej opozarja na spoštovanje doseženih standardov temeljnih človekovih pravic. Ne bi si smeli dovoliti, da plavamo v rastočem toku »koalicije nečlovečnosti v svetu«, ki izgublja človečnost, kot je ta zeitgeist v intervjuju za Delo lani septembra označil izraelski novinar in publicist Ari Rath, ki je leta 1938 kot otrok bežal pred nacisti čez tedanje jugoslovansko ozemlje. Elie Wiesel, pred mesecem dni preminuli nobelovec in eden tistih, ki so preživeli holokavst, je dobro vedel, kaj je mislil, ko je dejal, da se je treba opredeliti, in to vedno in kjerkoli ljudje trpijo in so ponižani.
Medgeneracijska povezanost
Za verodostojni angažma v mednarodni skupnosti pa je seveda treba najprej začeti pri sebi, to je doma. In tukaj je prostor za našo generacijo oziroma za poravnavo dolga družbi in potomcem, ki zahteva, da se jasno in glasno v vseh pogledih družno zavzamemo za vse tisto, kar bo našim otrokom in vnukom, v smislu spoznanja Viktorja Frankla, utemeljitelja logoterapije, ki je zgoščena že v naslovu njegove knjige Navkljub vsemu rečem življenju da, pomagalo delati to življenje bolj svobodno, četudi ne nujno bolj lahko.
Medgeneracijska povezanost in soodvisnost se v Sloveniji ponuja kot opcija zaradi demografskih značilnosti in bivanjske povezanosti. Lahko postane trden vzvod za bolj vključujočo in varnejšo družbo, ki se zaveda njenega pomena. S prišleki in begunci vred. Tako bi kot država in družba krepili pozitivno samopodobo in podpirali potrebo po vzdržnem in strpnem načinu življenja.
Namesto paranoičnega hlastanja po čedalje več bi morali upoštevati angleško protestantsko modrost enough is as good as a feast, torej spoznanje, da je zmernost v vseh pogledih najboljša, saj pretiravanje ne prinaša nobene dodane vrednosti.
Priložnost za temeljit razmislek
V sedanjem trenutku, polnem negotovosti in dvomov, bi se bilo morda dobro pri iskanju novega sožitja vsaj za trenutek povrniti k (iz)viru, se pravi: ugotoviti, koliko zares še tli duh evropskih vrednot, v imenu katerih je prišlo do združitve v EU. Vprašljiva je nadaljnja širitev Unije v tako imenovani zahodnobalkanski oziroma južnoevropski regiji.
Ravno na tej točki preloma, ki jo je povzročil brexit, bi bilo treba v vsesplošni razpravi, kako naprej, v vseh državah članicah postaviti temeljno vprašanje, kakšen je njihov resnični evropski genuine link oziroma kaj jih najbolj, če sploh, veže na EU. Tako bomo lahko vsi skupaj vsaj bolje razumeli, zakaj Velika Britanija oziroma večina britanskih volivcev, ki je odločila o rezultatu referenduma, ni čutila dovolj odgovornosti, da bi prevladal občutek solidarne obvezanosti do prihodnosti najpomembnejše evropske povezave. In komu je pravzaprav, tako kot nekdaj ogorčeni dijak škofovih zavodov, profesor France Bučar, z referendumom zalučala gnilo jabolko v hrbet?
* * *
To, česar resnično ne bi želela, da se pripeti Sloveniji do leta 2041, najbolje ponazarja epigram z naslovom Despertador (Prebujevalec) izpod peresa priljubljenega in v letu 2012 preminulega brazilskega humorista Millorja Fernandesa, ki se v prostem prevodu glasi:
Prebujevalec se prebudi,
zbudi se neprespan in prestrašen,
zakaj je noč tako kratka
in je že tako zgodaj pozno?
***
Milena Šmit je bila med letoma 2010 in 2015 slovenska veleposlanica v Braziliji.
