Kadar ženske pridejo na potezo

Spomladi se zgosti in poglobi občutek za nove stvari, za prerojenja, za nove začetke in za pokop starih stvari. Tako ni le s konkretno koledarsko pomladjo, temveč tudi z vsemi pomladmi, in v to ni zapakirano samo dobro, temveč tudi slabo. Preobrazbe so lahko varljive, celo zelo nevarne.

V zadnjem nemškem tedniku Spiegel so tematizirali, kako vera, točneje zlorabljena vera, v svetu pa tudi v Evropi in ZDA bodisi dobiva (politično) moč bodisi povzroča politične probleme oziroma družbene pretrese. Zdi se, da se Evropa v luči begunskega dogajanja, ki ga imenujejo kriza, sooča z izzivom, v katerem bodo vere in religije igrale odločilno vlogo. Zdi se tudi, da je sočasno s temi procesi na udaru razsvetljenska tradicija Evrope. Podobno, če ne enako, je v Sloveniji, le da religijsko-verska nevarnost ne prihaja toliko iz cerkva kakor iz politično uporabljenih, torej zlorabljenih zakristij, in, še pomembneje, iz tiste levice, ki se je z uporabo verske nacionalne tradicije postavila na desno in zavzela ves desni prostor.

Saj nisem smet

Predzadnjega marca smo v medijih izvedeli, da so v Los Angelesu zaradi velikega števila brezdomcev (po nekaterih navedbah 44.000, po drugih 26.000) sprejeli zakon o omejitvi njihove lastnine. Po novem zakonu lahko oblast zaseže njihove predmete, če njihova prostornina presega 227 litrov in če jih postavijo na javna mesta. Toliko volumna ima zabojnik za smeti. Protestniki v obrambo beguncev so se, pravijo poročila, protestno postavili pred mestno upravo in razvili sporočilo: Sem človek, ne smet. Katera religija to dovoli? Morda neoliberalistična?

V ZDA, pravi Spiegel in se opira na raziskavo Univerze San Diego, nobena generacija med 19. in 29. letom starosti še nikoli ni bila tako malo religiozna kakor zdajšnja. Podobno je v Angliji, kjer že 70 odstotkov mladih Britancev ne verjame v Boga. Obiskanost rednih verskih obredov je z izjemo večjih praznikov, kakršna je velika noč, po vsej Evropi zelo nizka. V Sloveniji, če se sklicujemo na skoraj dvajset let stare raziskave (Niko Toš), je tedaj versko dejavnost prakticiralo nekaj pod dvajset odstotkov Slovencev, v evropskih velemestih so te številke vsaj štirikrat nižje. Že leta 1997 se je v Sloveniji med neverne prištelo 60 odstotkov prebivalcev, čeprav je še leta 2002 skoraj 58 odstotkov državljanov izrazilo pripadnost katoliški veri. Pojem osebnega Boga za svojega od vseh vernih pri nas privzema le kakih dvajset odstotkov ljudi.

Seveda pa je povsod po svetu povsem drugače, ko se verske zadeve prepletejo s politiko. Osemdeset milijonov Američanov se ima za protestantske kristjane in predvsem republikanski politiki v tej masi vidijo močan korpus volivcev, ki bi se jih splačalo politično peljati čez kategorije, ki jim jih je v dušo nalila religija in ki jim nekaj pomenijo. Pri republikanskih kampanjah so molitve postale redni del političnega predvolilnega dogajanja, sklicevanje na Boga neizogibno politično orodje. Celo Trump se je v Teksasu povsem prilagodil religioznim pričakovanjem. Toda tragična napaka ga lahko zruši, je zapisal komentator Howard Fineman v Huffington Postu.

Ko je ateizem bolj pošten

Trumpova posebnost je, da v ZDA pooseblja to, kar pri nas Janša: dominacijo na desnici in posest ustreznih z religijo podprtih pojmov, ki pa jim v resnici ne pripada in ga ne zanimajo kaj več kakor za politične potrebe in za zmago na volitvah. Gre za voljo do moči – in to je bržkone vse. V tej volji do moči pa je naredil serijo seksističnih napak, ki so rezultirale v eno generalno: zameril se je ženskam, pravi Fineman. Stalno se je prepiral z novinarko Foxa Megyn Kelly, in to toliko časa, da je v prepir vpletel referenco na (njeno) menstruacijo. Privoščil si je diskvalifikacijo videza republikanke Carly Fiorine, ki s svojim šolanjem na MIT bržkone visoko presega njegovo intelektualno raven. Polomil ga je z žaljivo primerjavo fotografij žene Teda Cruza Heidi (na fotografiji se neprivlačno pači) in njegove lepe Melanije. Potem se ga je prijelo grobo nasilje Coreyja Lewandowskega, njegovega vodje kampanje, ki je odrinil in poškodoval novinarko in si s tem prislužil obtožbo. In končno se je ženskam najbolj zameril, ko je za MSNBC povedal, da bi morale biti kaznovane ženske, ki naredijo nelegalni splav, sploh pa bi morali vsi splavi, tudi tisti iz nosečnosti s posilstvom, postati nelegalni.

Trump je igral na karto religijske statistike, toda uštel se je v dejstvu, da je 55 odstotkov žensk v ZDA za splav v vsakem primeru. Še bolj se je uštel v dejstvu, da ženske glede intimnih stvari razmišljajo povsem drugače kot on in da splave, ne prav ponosno, toda vendar, dela zelo veliko vernih žensk, ki se v statistiki ne bi izpostavile kot privrženke splava. Komentatorji v Trumpovem političnem razmerju do žensk vidijo križišče, na katerem se bo njegov vlak iztiril, njegovo letalo pa v plamenih padlo z neba.

Poanta povedanega je dvojna: prvič, da se v tem desetletju 21. stoletja na Zahodu pojavlja problem naraščanja verske in religijske note za politične potrebe in hkrati zmanjševanje verske dejavnosti oziroma nižanje odstotka ljudi, ki verujejo v Boga. To je nenavadna in nevarna kontradikcija, ki služi predvsem jezdecem »volje do moči«. Drugič pa se to dejstvo kombinira z globalnim dogajanjem, zlasti na Bližnjem vzhodu, kjer se po enakih načelih populizma za politične potrebe in za moč akterjev krepi verski fundamentalizem. Obe odtujitvi ena drugo napajata in obe to počneta v imenu »svetih vrednot«. Tu je ateizem veliko bolj pošten od tako deklarirane vere.

Nekaj o volji do moči

Ko je Janša dve novinarki slovenske nacionalne televizije razglasil za »odsluženi prostitutki«, se najbrž ni nameraval zgledovati po Trumpovih flopih. Bržkone gre za enak miselni vzorec ljudi, ki skušajo udejanjati svojo voljo, in oba sta primera politikov, ki imata prebojno moč manipulacije z javnostjo, dostop do njihovih predsodkov, do neke mere tudi do njihovih duš, do strahov, ne pa zadosti inteligence, da bi nadzorovala proces in učinke lastne manipulacije. V političnem smislu ju to dela večne poražence in bilo bi veliko presenečenje, hkrati pa velika grožnja za svet, če to ne bi bilo tako. Toda prava volja do moči, ki je usmerjala evropsko zgodovino, je svoj zlovešči obraz bolj pokazala v brezosebni in tihi diktaturi svetovnega kapitala, ki pomeni seštevek vseh moči, prevar, strasti in odtujenosti od dela ljudi, kakršni, kot bi rekel Max Weber, so v delovnem procesu še spojeni s svojo etiko.

Kako gre v Sloveniji prava volja do moči, sta v svoji polemiki, o kateri je pisal Tine Hribar v 57. številki Nove revije 1987, razkrila Dušan Pirjevec in Edvard Kocbek. Pisala sta o prevari partije v zadevi OF, v kateri se je Kocbek čutil prevaranega, toda Pirjevec ga je postavil na »hladno«: Ne more se pritoževati, da je partija zaradi svoje moči prevzela oblast nad njim in ga spremenila v sredstvo komunistične revolucije, kajti v izhodišču je bilo jasno, da ni bila nosilec slovenske suverenosti, temveč je imela svoje oporišče v Moskvi. Priznati bi si moral tole: Kocbekova mesijanska ideja, iluzija o preoblikovanju slovenskega narodnega značaja, je rekel Pirjevec, bi utegnila biti njegova projekcija volje do moči.

O tem je seveda mogoče na dolgo razpravljati, toda poanta dramaturškega zapleta je enaka kakor v primeru razmerja med religijo in politiko v današnjem času. Zdi se, da je vsa današnja slovenska politika vrnjena v prevaro volje do moči v vseh oblikah in agregatnih stanjih in da se OF, v našem primeru osamosvojitev države, kaže kot zgodba o zlorabi dveh vrst ljudi: tistih, ki so verjeli (verovali) ali še verujejo na osebni ravni in iz tega izpeljujejo svojo življenjsko etiko, ter tistih ateistov (agnostikov), ki se ne spuščajo v vodnjake vere, a svoje prepričanje jemljejo zares in si ne dovolijo manipulacij v imenu »višjih« idej ali stvari. Oboji na družbeni ravni zaradi dogovora in ker so ga kot izdelane osebnosti zmožni spoštovati, namreč tudi spoštujejo vladavino prava, ustavna pravila države, in živijo po kodeksu nečesa, kar jim vsak dan sproti in v perspektivi življenja pove, kaj je prav in kaj narobe. Trumpovska logika in logika vseh, ki so mu podobni tudi pri nas, pa je prav obratna in zato prenekaterim množicam privlačna, torej populistična: z Bogom na ustih, (slovensko) tradicijo v zakristijah ali pa s Titovo štafeto v roki, vseeno, z govorom o novi veliki Ameriki ali o vrednotah osamosvojitve, v pogodbi s hudičem do politične zmage in do pogubne uresničitve volje do moči. Kaj že bi pod soncem lahko bilo novega?