Tiskane izdaje
Kateri stereotipi, ki si jih rada izmenjuje javnost, ne držijo o RTV Slovenija?
Glavni je ta, da je to televizija pa še čisto malo radio. Zelo malo ljudi pozna kompleksnost celega zavoda, število televizijskih in radijskih programov, regionalne programe, dejstvo, da imamo simfonični orkester, pa tudi, da smo odgovorni za arhivsko hranjenje vsega, kar posnamemo.
Kot generalni direktor ste po zakonu tako programski kot poslovni vodja, vendar pa je vaša izvršna moč omejena s pristojnostmi številnih drugih organov. Tako ste odgovorni tudi za odločitve, na katere nimate vpliva. Kako učinkovito lahko ob teh omejitvah sploh vodite hišo?
Omejitve so predvsem na področju programa, kjer imata direktorja televizije in radia praktično vse pristojnosti. Moč generalnega direktorja je tako v tem, da skuša ljudi prepričevati in da zahteva dosledno spoštovanje programskih, profesionalnih in etičnih standardov. Izkazalo se je, da to sicer ni čisto enostavno. Ko je bila zaznana kršitev teh standardov, sem predlagal določene ukrepe, programski svet jih ni sprejel, a življenje mora iti naprej.
Ker ste dober jadralec: kdo je na nacionalki torej skiper, ki skrbi za krmarjenje in navigacijo, kdo trima jadra in kdo pospravlja bokobrane in zlaga vrvi?
To se načeloma ve. Vendar ne gre za eno, ampak več ladij. Zato se bolj kot krmar jadrnice, ki ima vse pod nadzorom, počutim kot upravljavec flote, ki opazuje z distance, ali gre vse tako, kot mora iti. In če ne gre, skušam prepričati posameznega krmarja, da se vrne v pravi kurz. Zaradi raznovrstnosti flote je to kar naporno, vendar pa sem dobro vedel, v kaj se spuščam.
Nekateri menijo, da je nacionalka postala neobvladljiv organizem, ki ga poganjajo najrazličnejši interesi, da ima preveč zaposlenih in da je edina možnost, kako priti do avtonomnega, profesionalnega, sodobnega in ekonomsko učinkovitega javnega medijskega servisa ta, da bi nacionalko ugasnili in jo obenem ponovno vzpostavili.
Nacionalka je prevelika, da bi to sploh lahko naredili. Učinki bi se poznali šele na dolgi rok. Bolj sem privrženec tega, da natančno določimo, kaj v prihodnosti od javne radio-televizije pričakujemo. Osnovni problem je, da nam enostavno zmanjkuje denarja za obseg programov, ki nam ga nalaga zakon. Priznam, da nisem pričakoval, da so razmere tako zelo kritične. Prihodnje leto kljub vsem varčevalnim ukrepom, ki smo jih izvedli, denarja enostavno ne bo dovolj. Čakata nas dva velika športna dogodka, zimske olimpijske igre in svetovno prvenstvo v nogometu, ki staneta skupaj tri milijone evrov. Z oglaševanjem bomo morda dosegli milijon evrov prihodkov, a še vedno ostaneta dva, ki sta za nas dodaten strošek. Kot veste, so se sprostile tudi plače v javnem sektorju, kar pomeni dodatna dva in pol milijona evrov.
Tu vas težko ne vprašam, ali je obseg zaposlenih, ki je v zadnjem času spet močno narasel, optimalen.
Vsaj nekaj ljudi je gotovo preveč. Pred leti je bila narejena analiza, po kateri naj bi bilo na zavodu petsto zaposlenih preveč. Vendar pa nimamo nobene druge analize, na podlagi katere bi lahko potegnili zaključke in izpeljali ukrepe. Dodatno zmedo povzroča dejstvo, da smo morali kot zgledni javni zavod v zadnjem času zaposliti skoraj petsto ljudi, ki so bili naši stalni sodelavci. Ustavili smo edino zaposlovanje tistih, ki nimajo ustrezne izobrazbe, saj sta bili v tem primeru sprejeti dve med sabo nasprotujoči si sodbi, in sedaj čakamo, katera bo obveljala.
Vsi bi želeli imeti manj zaposlenih, obseg programa pa naj bi ostal enak. To enostavno ne gre. Produktivnosti ne morete dvigovati v nedogled. Morda je kje še vedno prenizka, večina zaposlenih pa je že zdaj zelo obremenjena. In to so naši glavni problemi. Zato nujno potrebujemo odgovor na vprašanje, ali si Slovenija še lahko privošči takšen obseg programa ali ne. Za kaj takega pa kot generalni direktor potrebujem pravega sogovornika, a ga pol leta pred volitvami seveda nimam. Ti problemi niso specifično slovenski, tudi drugod po Evropi jih imajo. Naša posebnost je pač v tem, da smo imeli vse od leta 2008 dodatni denar iz prodaje kapitalskih naložb, šlo je za tri do deset milijonov na leto, s katerimi so lahko financirali veliko posebnih projektov, investicij. Zdaj pa naj tega ne bi več počeli. Prav. Ampak potem je treba najti denar drugje.
Zdaj je že jasno, da sprememb medijske zakonodaje v tem mandatu ne bo. Če bi imeli škarje in platno, katere spremembe vidite kot nujne?
Najprej gotovo to, da bi morali imeti vsi državljani brezplačen dostop do programov javne radio-televizije. RTV Slovenija je sedaj vključena v pakete posameznih operaterjev skupaj z drugimi komercialnimi programi, ki seveda svoje programe zaračunajo. In ljudje se povsem upravičeno sprašujejo, zakaj plačujejo prispevek za RTV Slovenija, potem pa morajo plačati še za to, da nas sploh lahko gledajo oziroma poslušajo v kabelskem sistemu.
To je gotovo tudi socialno pereč problem. Pro Plus si je zaradi visoke gledanosti zlasti POP TV lahko privoščil, da je svoje programe umaknil z oddajnikov in se povezal s kabelskimi operaterji. Seveda na račun potrošnikov, ki so bili očitno pripravljeni za to dodati nekaj evrov. Za del prebivalstva pa je to nedosegljivo. Kot vem, ste si osebno prizadevali, da bi operaterji ponudili tudi paket, v katerem ne bi bilo plačljivih programov.
Žal nismo bili uspešni. Do ravni sodišča nismo šli, saj smo bili prepričani, da bo to prišlo z novo medijsko zakonodajo. Rečeno nam je namreč bilo, da je to najmanj, kar bodo naredili. No, zdaj ni nič od tega.
Kar pa se tiče same nacionalke in zakonodaje, je tu gotovo najprej problem upravljanja. Ureditev s tako številnim programskim svetom se izkazuje za ne dovolj operativno, poleg tega svet vsebuje številne parcialne interese – s tem morda ni nič narobe, treba pa se je tega zavedati.
Vzporedni nazorni svet sam po sebi tudi ni problem, vendar pa to postane, ko bi morala s programskim svetom delovati usklajeno. Programsko-produkcijski načrt za prihodnje leto kljub temu, da je po mnenju zaposlenih minimum minimuma, zaradi razlogov, ki sem jih naštel, ne prinese pozitivnega finančnega rezultata, če si ne pomagamo s prodajo kapitalskih naložb. Proti tej prodaji nima nič ministrstvo za finance, načrt je bil potrjen na programskem svetu, nadzorni svet pa pričakuje, da zvozimo brez dodatne uporabe rezerv. Če nadzorniki našega finančnega načrta ne bo potrdili, potem zakon predvideva plačevanje po dvanajstinah. Zaradi dodatnih obveznosti v prihodnjem letu bi bil to za nas izjemno velik problem.
Igor Kadunc Foto: Uroš Hočevar/Delo
Če prav razumem, so trenutne glavne težave RTV Slovenija finančne narave?
Ne samo trenutno, že nekaj časa, samo zavedali se tega niso. V preteklih letih je bilo v vseh načrtih zapisano, da hiša odproda tri do devet milijonov evrov premoženja in s tem oblikuje program. Zato je tudi bilo videti, da ima nacionalka povsem dovolj denarja, kar je ugotavljalo celo ustavno sodišče. Vmes so se povišali zneski za nakup pravic športnih prenosov, s prenehanjem veljavnosti zakona za uravnoteženje javnih financ (zujf) so se sprostile plače ... Vse to povzroča dodatne stroške. Zato smo dejansko v zelo hudih težavah.
Zaradi izjemnega zaposlovanja na eni strani ter zviševanja plač in okrnjenega programa na drugi je težko pričakovati, da bodo gledalci in poslušalci to z razumevanjem sprejeli.
Upravičeno. Gledalci so še posebej zaznali, da smo izgubili pravice do prenosa prvenstev iz košarke in odbojke. Izdatki, ki jih dajemo za šport, niso padli, le pravice so se podražile. Zato nam zmanjkuje za nekatere druge programske segmente, ki smo jih prav tako obvezani ustvarjati. In če bosta šla drugo leto dva dodatna milijona evrov za olimpijske igre in nogomet, to pomeni, da bomo morali omejiti lastni program. Dnevno-informativni program mora teči, ukinili smo nekatere oddaje, ker so bile produkcijsko predrage, varčujemo pa žal predvsem na račun izvirnega dokumentarnega in igranega programa. To je problem, na katerega ves čas opozarjam. Prispevek je že od leta 2012 enak, če bi bil višji vsaj za inflacijo, bi to pomenilo na leto štiri milijone evrov in bi večina teh problemov izginila.
Kako pa bi komentirali podatek, da evropske javne radio-televizije za stroške dela v povprečju porabijo okoli petdeset odstotkov vseh sredstev, naša pa več kot sedemdeset?
Zelo enostavno. Pri vsaki taki primerjavi je treba vedeti, da če mi, denimo, ustvarjamo Dnevnik, ga delamo za šeststo tisoč plačnikov. Če enak Dnevnik naredi hrvaška televizija, ki ima približno enako višino prispevka kot mi, ga dela za milijon in pol naročnikov. Obe oddaji pa staneta enako. Glede na prihodek so potem po matematičnem izračunu stroški dela sorazmerno zelo visoki, saj je prihodek na oddajo sorazmerno manjši. To je neprijetna plat matematike: če si majhna država, imaš velike težave pri zagotavljanju financiranja javnih dobrin. Pri nas je glede na EU odstotek BDP, ki ga dajemo za kulturo, med najvišjimi v Evropi. Tudi prispevek za RTV Slovenija je primerljivo gledano med najvišjimi. Ni pa s tem seveda tudi nominalno najvišji.
Smisel javnega medija je gotovo v njegovem vplivu na družbo kot celoto različnih javnosti. In ta vpliv mora biti večji, kot ga je mogoče statistično izmeriti glede na gledanost ali poslušanost javnega medijskega servisa. Javna televizija in radio torej ne nagovarjata potrošnika, ampak državljana – temu morata ponuditi dostop do kakovostno in celovito predstavljenih informacij, morata ga izobraževati, kulturno vzgajati pa seveda tudi kakovostno zabavati. Ali RTV Slovenija še sledi temu poslanstvu?
Menim, da še. V zadnjem času nam gledanost in poslušanost celo naraščata. Vedeti tudi moramo, da se gledanost komercialne televizije začne zares dvigovati šele od sedme ure zvečer naprej, pred tem pa ljudje gledajo nacionalko, otroški in mladinski program, izobraževalni program, program za starejše in tako naprej, se pravi vse tiste segmente, ki jih komercialne televizije zaradi njihove tržne nezanimivosti ne ustvarjajo. To je eno. Drugo. Menim, da bodo javni medijski servisi v prihodnosti še edini, ki si bodo lahko privoščili pravo raziskovalno novinarstvo in dopisnike. Komercialke jih tako rekoč nimajo več.
Tisto, česar me je strah, pa je, da ne zaznavamo sprememb, ki se nam dogajajo, in da na njih ne bomo pravočasno odgovorili. Kaj menim s tem? Prepričan sem, da morata imeti gledalec in poslušalec občutek, da program ustvarjamo zanju. Se pravi, da ne ustvarjamo oddaj, ki nimajo nikakršnega odziva, samo zato, da jih. Danes gledalcu ali poslušalcu ne moreš več vsiljevati vsebin, enostavno gre drugam. Imeli smo zelo žolčno debato o tem, ali po Odmevih zamenjamo vrstni red Kulture in Športa in slednjega prestavimo takoj za Odmeve. Analize so nam namreč pokazale, da takoj po Odmevih izgubimo velik del gledalcev, v poletni shemi, ko oddaje Kultura ni in Odmevom takoj sledi Šport, pa tega trenda ni. Moje vprašanje torej je, ali imamo pravico reči gledalcem, zdajle bo Kultura, glejte jo, ali pa se programsko prilagodimo želji gledalcev.
Tu seveda trčimo na vprašanje poslanstva javne radio-televizije. Nekateri ga vidijo v informativnem programu, drugi v kulturno-umetniškem, izobraževalnem, otroškem in mladinskem, športnem ... Dejstvo pa je, da je v vsem tem. Kljub temu se kopja o kakovosti programov nacionalke v javnosti lomijo skorajda izključno na oddajah informativnega programa, kot da drugega programa ni. Koliko je za to kriva nacionalka sama?
Na področju informativnega programa bi se gotovo dalo storiti več. Problem, ki ga imamo, je, da nismo dovolj razvijali uredniškega znanja. Danes nimamo več legendarnih urednikov, kot sta bila, denimo, Lado Ambrožič in Vlado Krejač.
Novinarji k obravnavi posameznih tematik pristopajo različno. S tem načeloma ni nič narobe, dokler se gibljejo znotraj zahtevanih standardov. Sicer ni vedno tako, kdaj tudi zdrsnemo. Manjkajo pa nam strokovne debate o določenih problemih in njihova širša osvetlitev pa tudi samorefleksija, ko česa ne naredimo, kot bi morali. To seveda v javnosti odmeva, enkrat v enem delu, drugič v drugem. Drugače pa menim, da je informativni program dovolj uravnotežen.
Ali je del uravnoteženosti, kot temu pravite, tudi dejstvo, da predvajate dve oddaji enakega formata in vsebinske zasnove? Tu mislim na Pričevalce in Spomine. Ena, ki bi združevala obe in skušala presegati delitve, ne bi bila dovolj? Če tu pustim ob strani, da gre za televizijsko izrazito netelegenični oddaji. Kako naj si gledalec to razlaga?
Da smo odprti za različne poglede. Tisto, kar je bistveno, pa ste omenili že sami – takšne oddaje morajo biti narejene profesionalno. Postaviti ljudi pred kamero pač ni dovolj. S televizijskega stališča bi lahko oddaji pripravljali bolje.
Vprašam drugače. Kot slovenska družba tudi slovenski novinarji nismo imuni na politične, ideološke in nazorske delitve. Del, in tu RTV Slovenija ni nikakršna izjema, medije celo razume kot nekakšen socialni inženiring, nekateri novinarji pa sebe celo kot aktiviste, katerih naloga naj bi bila svet spreminjati, ne pa o njem poročati, iskati dejstva, ga razlagati. Kako ta problem doživljate sami?
Doživljam ga predvsem kot gledalec, ki se na svoji funkciji v to ne sme spuščati. To je stvar direktorjev programov in odgovornih urednikov.
Kot generalni direktor ste odgovorni tudi za program.
Sem. In se tudi odzovem znotraj svojih pristojnosti, če se mi zdi, da so bili določeni standardi kršeni. Prej sva govorila o jadrnicah – te jadrnice so precej daleč, pa tudi določeno je, da jih več kot toliko ne smem krmariti.
Ali lahko vsaj zatrdite, da uredniška politika javne radio-televizije nastaja na Kolodvorski in ne kje drugje?
Lahko. Nisem soočen z nobenimi opozorili, ki bi kazala drugače. Če kaj storimo, storimo z lastnim vzgibom. Nekdo bo pripeljal enega sogovornika, drugi pač drugega. Želel pa bi si seveda, da bi imeli tudi oddaje, kjer bi se sogovorniki srečali, se pogovorili iz oči v oči, si povedali, o čem se ne strinjajo in zakaj. Gledalec mora imeti občutek, da smo mu dali neko celovito informacijo in celovit pogled na posamezen problem ali fenomen. Ne pa, da bo danes o nečem nekaj povedal ta, jutri pa v neki drugi oddaji na isto temo nekdo drug nekaj povsem drugega. To me moti.
Igor Kadunc je od leta 2013 upokojenec Foto: Uroš Hočevar/Delo
Informativni program ustvarjajo tudi naše komercialne televizije, izvirnih programov za otroke in mladino, izobraževalnih ter kulturno-umetniških pa ne. Zato tudi imamo javno radio-televizijo. Ali je ta še vedno največja kulturna hiša v državi?
Seveda je! Natanko zaradi vsebin, ki ste jih omenili. Drži pa, da so nas komercialke povsem prehitele glede nadaljevank in nanizank. V preteklosti smo bili v tem segmentu odlični, zaradi omenjenih razlogov pa je tega sedaj vse manj. Borim se, da bi našli sogovornika, ki bi prepoznal, da je to eminentna naloga televizije, in zagotovil dovolj denarja, da bi lahko ustvarjali ta program. Po drugi strani imamo trenutno najboljši simfonični orkester v državi. Tudi ta je sestavni del slovenske kulture.
Že že, vendar imamo s produkcijskega stališča tu še javno financirane filharmonijo in dva operna orkestra, na področju televizijskih nadaljevank in nanizank pa je za te programe javno financirana samo nacionalna televizija. To pomeni, da slovenski gledalec nima več možnosti videti izvirnih nadaljevank in serij, ki ustrezajo najvišjim vsebinskim in produkcijskim standardom. In to v času, ko sta žanra v ekspanziji ne le v ZDA, ampak tudi po Evropi.
To je tragedija te hiše, priznam. Vendar mi tega enostavno ne zmoremo več.
Zanimivo se mi je zdelo, ko ste ob pojasnjevanju, zakaj RTV Slovenija ni uspelo pridobiti pravic za prenos tekem letošnjega evropskega prvenstva v košarki, med drugim dejali, da so prav ob tem primeru gledalci ogorčeno zaznali, kako je šlo nekaj zelo narobe. Vendar pa tega, da ste letos posneli en sam igrani celovečerni film, najbrž ne bo opazil nihče.
To je pač ali žal razlika med položajem, ki ga ima v slovenski družbi šport na eni strani in ki ga ima bolj zahtevna kultura in z njo film na drugi. Filmu se ne godi slabo samo na nacionalki, ampak tudi zunaj nje. Ne spomnim se, kdaj smo ob osmih zvečer nazadnje zavrteli nov televizijski film. Enega bomo, Stekle lisice režiserja Borisa Jurjaševiča, med prazniki, potem pa spet dolgo časa ne bo nič.
Ko se boste odločali med gradnjo novega informativnega središča ali pa večjega vložka v ta segment programa, kaj boste izbrali?
Tu ni dileme. Mi moramo zagotoviti ustrezne prostore za delo. RTV ima najete prostore zunaj hiše, prav tako imamo nekatere prostore, ki bi jih lahko prodali. Če ne bomo zgradili novega središča, potem si bomo odžagali vejo za ustvarjanje programa v naslednjih desetih, dvajsetih letih. Informativni program, za katerega smo v novem središču predvideli nov studio, tehnološko tako napreduje, da v obstoječih studiih profesionalne produkcije programa enostavno ne moremo več zagotoviti.
Ali to pomeni, da RTV Slovenija ni več tehnološko primerljiva z drugimi javnimi mediji po Evropi?
Na srečo nam je v preteklosti z denarjem od kapitalskih naložb temu razvoju uspelo slediti. A sedaj ne smemo zaostati. Želeli bi si tudi v enem prostoru združiti informativce s televizije, radia in portala MMC. Ne da bi združevali uredništva, ampak da bi dosegli večje sodelovanje in sinergije, ki so danes v tem segmentu programa nujne.
Omenili ste MMC. Spletni portal sicer ni vaša zakonska obveza, saj ga ob sprejemu zakona v takšni obliki in obsegu sploh še ni bilo. Pa vendar se je sčasoma pokazalo, da gre za veliko konkurenco spletnim portalom, predvsem dnevnih časopisov, nekateri pa so prepričani, da gre za nelojalno konkurenco na trgu.
MMC razvijamo v smeri portala, ki bo naše avdio- in videovsebine posredoval naprej. To ni samostojen medij. Gre predvsem za platformo, na kateri lahko uporabniki dostopajo do naših televizijskih in radijskih vsebin. Tega sam ne vidim kot konkurenco.
Temu je težko pritrditi. MMC je tudi tekstovno vsebinsko zelo bogat spletni portal na vseh področjih. Če se omejim samo na kulturo, objavlja kritike, tematske članke, intervjuje, informacije, poroča in tako naprej. To še zdaleč ni samo spletni ponudnik vaše televizijske in radijske produkcije.
Tega ne vidim tako. Kot rečeno, razvijali ga bomo v smeri posredovanja naših vsebin. Nobenega namena nimamo konkurirati tiskanim medijem oziroma tržno usmerjenim spletnim portalom.
Obveznost plačevanja RTV-prispevka je pri nas, kot še marsikod po Evropi, vezana na odjemalce električne energije. Finska je bila pred leti prva, ki ga je ukinila in nadomestila z medijskim davkom, katerega višina je odvisna od dohodkov posameznika – ta način se zdi Fincem solidarnejši, po drugi strani zajame bistveno več uporabnikov, posledično s tem priteče tudi več denarja. Vi temu niste naklonjeni.
Potem bi bilo vseeno, če bi nam denar dajala neposredno kar država. Način, ki ga imamo, je posledica namere, da so javne radio-televizije neodvisne od vsakokratne izvršne oblasti. Če bi imeli davek, bi se to lahko hitro izrabljalo. Po drugi strani pa imate seveda prav, da prispevek ne zajame vseh uporabnikov. Še zlasti imamo danes mlajše generacije, ki nimajo ne radia ne televizije in vsebine spremljajo prek mobilnih naprav ali računalnika. Zato je seveda že skrajni čas, da premislimo, kako naprej. Na srečo je zavest plačnikov prispevka, da javno radio-televizijo potrebujemo, še vedno zelo visoka. Zato me za nekaj let še ne skrbi, tudi če bi prispevek povišali za pol evra ali evro. Prihodnost pa ni več tako gotova.
V začetku poletja ste želeli odstaviti direktorico televizije Ljerko Bizilj, saj ste presodili, da ni ustrezno ukrepala ob kršenju poklicnih standardov. Svetniki, ki so vam sprva naložili, da mora primer Thompson dobiti ustrezen epilog, vas potem pri tem niso podrli. Zaradi tega je odstopil predsednik programskega sveta Miran Zupanič. Kako to komentirate?
Naredil sem, kar je bila moja dolžnost in kar sem mislil, da je prav. Zadaj pa so seveda različni interesi, ki so se med sabo prešteli – in zmanjkal je en glas.
Čigavi interesi?
Tistih, ki so presodili, da je bolje, če Ljerka Bizilj ostane direktorica televizije.
Zdaj ste predlagali razrešitev odgovorne urednice informativnega programa Jadranke Rebernik. Stališče uredništva do vašega predloga je znano – v sredo so podali pozitivno mnenje k razrešitvi. Pomagajte nam razumeti: ko ste Biziljevi naročili ukrepe ob primeru Thompson, je odgovorno urednico zaščitila. Dobra dva meseca zatem pa vam je sama predlagala njeno razrešitev. Kaj se je vmes takega zgodilo?
Tudi sam ne vem, kaj. Nikoli nisem iniciiral, da bi se o tem ponovno razmišljalo. Zdaj sem od Biziljeve prejel predlog za razrešitev z utemeljitvijo, da Rebernikova ne zagotavljala ustreznega vodenja informativnega programa ne izvedbe dogovorjene reorganizacije, delala naj bi nevestno in nezadostno obveščala sodelavce. Poleg tega sem pred poletjem že ocenil, da je odgovorna za kršenje pravil poklicne etike v prispevku o Thompsonu pa tudi za to, da ni poskrbela, da bi člani uredništva bolje poznali svoja poklicna merila in načela novinarske etike. Takoj ko sem nedolgo tega izvedel, da se ni odzivala na pozive varuhinje poslušalcev in gledalcev in da ni pripravila zahtevanega odzivnega poročila, sem tudi te kršitve dodal med razloge. Več ne morem govoriti, ker je postopek v teku, in dopuščam, da bo iskala sodno varstvo.
Skupina United Group, ki je v lasti globalnega naložbenega sklada KKR in Evropske banke za obnovo in razvoj, je kupila medijski portfelj družbe CME v Sloveniji in na Hrvaškem. Ta prek družbe Pro Plus izdaja tudi programa POP TV in Kanal A. KKR je ob tem solastnik Telemacha. Prevzem sicer še ni dokončno izpeljan – pa vendar, kaj bi pomenil za RTV Slovenijo?
Veliko nevarnost. Oni zelo natančno vedo, da pomeni oslabljena nacionalka zanje lažje delo in večje dobičke. Vedo, da če bodo lahko odkupili še nekaj dodatnih športnih pravic, bodo imeli možnost večjega zaslužka, del plačnikov prispevka za RTV pa ne bo več videl smisla v njegovem plačevanju. Finančno nestabilna nacionalka je v interesu komercialnih televizij – ne v interesu njihovih gledalcev, ampak njihovega dobička.
Menite, da se tisti, ki so pristojni za odločitev, ali bo prevzem omogočen ali ne, zavedajo te nevarnosti?
Brez komentarja.
