Tiskane izdaje
Ker to pišemo v četrtek, ko Škoti sprejemajo zgodovinsko odločitev, pojdimo z mislimi v Edinburg. Hkrati naj bi danes imenovali novo slovensko vlado, ki obeta biti nekaj trdnejšega in bolj racionalnega od vsega po »tridesetletni vojni« v slovenski politiki. A pred nami so že nove volitve, čeprav »samo« lokalne, torej hiperpolitizacija vsega na Slovenskem kar noče in ne more pojenjati.
V Edinburgu ste gotovo naleteli na spomenik Davidu Humu, morda najpomembnejšemu Škotu, vsekakor pomembnejšemu od Seana Conneryja, imenitnega igralca, med drugim tudi posebnega agenta britanske kraljice št. 007. In zagrizenega Škota. David Hume (1711–1776) je bil sin škotskega posestnika pri Edinburgu. Za tri leta je odpotoval v Francijo, njegova prva dela so bila »mrtvorojena deca«, v Edinburgu ali Glasgowu ga niso hoteli za profesorja, dobil je le skromno mesto bibliotekarja edinburške pravne fakultete. No, David Hume je vsekakor eno najpomembnejših imen angleškega razsvetljenstva. Ali škotskega?
Razsvetljenstvo si lahko lastimo vsi po malem, Angleži, Francozi, Nemci, celo Slovenci s kakim Žigo Zoisom in njegovimi predhodniki. Razsvetljenstvo je bil čas, ko je bila t. i. Evropa mnogo bolj intelektualno združena kot zdaj v Evropski uniji. Vprašanje je, ali smo sploh sposobni novega vzpona razsvetljenstva, kajti sedanji Bruselj & co. deluje bolj mračno od nekdanjega Vatikana, Filipa II. in španske inkvizicije skupaj.
Davida Huma, ki se mu je v njegovem racionalizmu med drugim zapisalo, da je resnica samo v matematiki in izkustvu ter da moralno in naravno lepoto bolj občutimo kot dojamemo, je nekako treba uvoziti tudi v slovenski prostor. Uvoziti razsvetljenstvo. Saj res, smo ujeti le še v »samodejnost« dogajanja, ki ga definirata povsem odtujeni ekonomija in politika, ali smo še sposobni zakuriti ogenj in si narediti luč za razmislek? Zdi se, da so bile zadnje volitve na Slovenskem kar dober povod za temeljitejši razmislek o vsem. Ta nacija namreč ni »samo« pred problemom, je že sama sebi postala problem.
Ker seveda ne moremo odgovoriti na vse skupaj, začnimo »secirati«, recimo pri desnici, ki je doživela nesporen polom. Janševa desnica je seveda več kot pretirano ideologizirala z »zgodovino«, dobila je svoje pričakovane glasove, a je na fronti v celoti pogorela; vse skupaj ni bilo ravno racionalno. Tudi se ni bilo racionalno »obešati« na političnega zapornika, na nelegitimnost volitev in podobne prazne floskule; čas pa gre naprej, dijaki gredo na jesen v šole, ne meneč se za partizane in domobrance. Mimogrede: ob obletnici priključitve Primorske v Izoli je mrgolelo ničkoliko rdečih zvezd. In? Si kdo drzne protestirati proti priključitvi Primorske domovini, ki so jo nekateri prodajali za Provinicia di Lubiana?
Se t. i. javno mnenje zares istoveti s političnimi strankami? Ali pa morda živimo v dveh virtualnih prostorih, ki se le tu in tam dotikata? Smo Slovenci zares soočeni z grobo realnostjo političnih strank ali samo skomignemo z rameni?
Čas je za nov razmislek, kaj se dogaja. Naša »odcepitev«, kot bo ali ne bo morebitna škotska, je bila vsekakor enkraten zgodovinski dogodek, potem pa so jo vaški fantje ideološko, versko in finančno tako spridili, da smo spet skoraj na robu obstoja, ekonomsko in kulturno. Smo zdaj znova sposobni natisniti Trubarjevo Cerkovno ordningo? Nismo, ker ni denarja. Ker je nacija v preteklih desetletjih dejansko močno nazadovala, tako da nismo izgubili samo industrije in kmetijstva, ampak smo tudi pred razpadom šolstva, zdravstva, univerze … Pravzaprav nam razpada celoten »sistem« - kot posledica ideološkega veseljačenja vaških plejbojev.
Morda ni najpomembnejše, da se je na minulih volitvah do nebes povzpela stranka Mira Cerarja, neprepoznavna v vseh pogledih; morda je pomembneje opazovati, kaj se je bilo dogajalo na levi in na desni strani. Na levi je združena levica Luke Mesca katastrofalno porazila dotlej etablirano socialno demokracijo Igorja Lukšiča, kar verjetno govori prav o tem, da sta si bila virtualna svetova dejanskega javnega mnenja in strankarskega establišmenta vsaksebi. Tega v socialni demokraciji očitno niso opazili. Končni rezultat: levica, ki je praktično ni bilo, se je nenadoma izjemno okrepila. Spet je na sceni.
Na desni strani je seveda ostala SDS, ampak bolj kot nekakšen mrtvouden rokav politiki – ki se prej ali slej zamočviri. To je morda najpomembnejši rezultat zadnjih volitev, ki mu je sicer težko napovedati konec, vsekakor pa bo za seboj še nekaj časa vlekel dolgi rep o Janezu Janši in »statusu poslanca – zapornika«. To je pravniško in sicer povsem nesmiselno vprašanje, ampak na šentflorjanskem se da tudi meglo postaviti na mizo in ponuditi kot specialiteto. Škoda, da ni več prijatelja Cankarja.
Bodimo resni: na zadnjih volitvah je desnica razpadla, levica je dobila novo okostje. Kar je vsekakor zanimivo, je morda počasno oblikovanje nove, bolj kristalizirane strukture strankarskega prizorišča. Bodite pozorni na retoriko Ljudmile Novak, ki je popolnoma zapustila partizansko-domobransko bojišče in gre v smeri, ki bi ji Milan Kučan rekel »žlahtna desna stranka«. No, kaj je v politiki žlahtno, o tem se da modrovati. Vsekakor ni dvoma, da Slovenija potrebuje »žlahtno desnico«, še zlasti po popolni finančni blamaži Cerkve – saj Cerkev ni v posesti vseh naših vrednot, mar ne?
Morda se bo politični prostor malce preoblikoval, izkristaliziral? Največja neznanka je kajpak Cerarjeva »sredinska« stranka, ki ima vse možnosti, da bo nadaljevala po Drnovškovi poti – ki je bila dolgo uspešna, po Drnovšku pa se je sesula kot hišica iz kart. Njegovi nasledniki, oprostite, niso bili dorasli nalogi.
Predvsem je treba Slovenijo po zadnjih volitvah, ki so, kot se zdi, stvari vsaj malce pomirile in zbistrile, izvleči iz hiperpolitizacije, ki je uničujoča. Samomorilska. To se je pokazalo tudi v zadevi preambiciozne Alenke Bratušek, kar je na koncu znal premier Cerar pametno pomiriti z državniško odločitvijo, da so pač državni interesi nad parcialnimi. Naj bo Bratuškova pač Devica Marija, če hoče! Mi smo še vedno tukaj, spodaj. Morda je to ena prvih gest za odpravo hiperpolitizacije. Morda se bomo nekega dne zavedeli v budnem stanju. Morda bomo v Sloveniji nekega lepega dne imeli, kot se temu reče, normalno politiko.
Kot vidite v primeru Škotske, stvari niso nikoli dorečene. Angleži in Škoti so že 300 let skupaj rogovilili po svetu, škotske dude so bile najhujša pretnja sovražniku. Vse ženske na svetu še vedno ugibajo, kaj se skriva pod Škotovim kiltom.
Kaj se skriva pod kiltom šentflorjanca? No, mi smo osamosvojitev že dali »skozi«, ampak neke nacionalne čvrstosti, kot jo zmorejo Škoti, še dolgo ne bomo dosegli – kar je pravzaprav versko vprašanje. Cerkev. V neki škotski kapelici so mi dali celo priložnost, pravzaprav je bila dana vsem, da bi pridigal v slovenščini, seveda v smislu svobodnega, razsvetljenega duha. V slovenščini. Nezaslišano. Bogseusmili, kako daleč je Škotska.
Slovenci, majčken narod, ki so mu mnogi (nekateri pa ne) pomagali h kulturnemu in zgodovinskemu preživetju, bi moral gojiti posebno senzibilnost do narodov v Evropi, ki premorejo, recimo, Davida Huma. Škota, mimogrede, ki celo doma ni mogel dobiti akademske profesije. Ampak pustimo te malenkosti, Mariborčani bodo Škotsko vedno lahko nabili v fuzbalu (ali pa oni nas, skoraj vseeno); dejstvo je, da bo vsekakor treba vzpostaviti neke nove, posebne kulturne »senzibilitete«. Škotska po današnjem četrtku, ko to pišemo, bo seveda še vedno Škotska, ampak obravnavati jo bo treba drugače. Ji pokukati pod kilt.
Pod kilt – če jo je sploh kaj tam – si mora pogledati tudi slovenska politika, ki je zašla daleč stran od realnosti. Imamo samo finančnega ministra, ki ve povedati, kje smo, vsi drugi so »zvezdogledi«. Mojbog, kam sta izpuhtela Hume in razsvetljenstvo?
Slovenija potrebuje neko novo samosvoje razsvetljenstvo, drugače ne bo šlo.
