Tiskane izdaje
Kaj sporočamo s spomeniki, česa se želimo spominjati in kako na sporočilo vpliva kontekst, v katerega postavimo spomenik v javni prostor, se javnost pogosto začne spraševati, ko spomenik že stoji in razprava ne more več spremeniti tega dejstva. Nazadnje se je to zgodilo ob nedavnem odkritju spomenika žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu in pred tem ob postavitvi spomenika Borisu Pahorju v Tivoliju.
Kamni učijo tisto, česar učitelji ne povedo, pravi latinski pregovor. Ko »kamne« postavljamo, ni nepomembno, kje stojijo, kakšne oblike so in kaj zapišemo nanje. Vsem na očeh ohranjajo spomin na pomembne osebnosti, zmagovite in tragične dogodke ter jih legitimizirajo. Spomin je namreč pomemben del identitete posameznika in družbe.Tako v uvodu v monografijo Mesto brez spomina zapiše Božidar Jezernik, etnolog Balkana in kulturni antropolog na ljubljanski filozofski fakulteti. Da bi lažje razumeli, kje smo in kam gremo, je osvetlil pot, ki smo jo že prehodili.
Klofute bronastemu kipu
Zlata doba postavljanja spomenikov se je pri nas začela v 19. stoletju in je trajala nekje do prve svetovne vojne. A nobenega spomenika niso postavili, ne da bi to v javnosti zbudilo vrsto vprašanj. Z izjemo prvega spomenika feldmaršalu Radeckemu, častnemu Ljubljančanu, ki so ga (kot pričajo razpoložljivi viri) brez javnih debat in slišnih nasprotovanj postavili v Zvezdi leta 1860. A že nekaj desetletij pozneje so njegov duh, ujet v bron, ponoči fizično klofutali nacionalno zavedni študenti. Poulične izgrede je osem let pozneje sprožil spomenik grofu Auerspergu na vogalu Križank, saj v njem niso videli le nemškega pesnika, ampak predvsem politika.
Dolgoletna javna diskusija o postavitvi spomenika Valentinu Vodniku se je začela leta 1858 (ob stoti obletnici Vodnikovega rojstva). Spomenik je končno stal 31 let pozneje. Še dlje je na svoje obeležje čakal Prešeren. Čeprav so mu ga hoteli postaviti takoj po smrti, je na to, da bi stal v glavnem mestu, moral počakati 54 let. Ker je ljubljanski župan Ivan Hribar vedel, da ima postavljanje spomenikov pomembno vlogo pri uveljavljanju Ljubljane kot političnega in kulturnega središča slovenstva, je k zbiranju sredstev pritegnil še vse slovenske občine. »Prešernov spomenik je postal simbolni branik slovenstva,« je dogodek tedaj povzel bodoči župan Ivan Tavčar, v resnici pa je postavitev narod tripolarno razklala.
Na njegovem odkritju 10. septembra 1905, ki je pritegnilo pomembneže od Prage, Beograda in Varšave do Moskve, se je zbralo 20.000 ljudi. V časnikih so skušali ovreči slovenskost Prešernovega spomenika z očitkom internacionalizma in zapisali: »Slovenski ta spomenik ne bo nikoli in ljudstvo ga ne bo nikdar smatralo kot svojo duševno last.« Pisatelj Ivan Cankar v opoziciji se je spraševal, kaj se je tisti dan pravzaprav slavilo, Prešerna, spomenik, Bleiweisa ali Hribarja. Umetnika Ivana Zajca pa je Cankar v vlogi umetnostnega kritika označil za »najmanj osebnega, najpuščobnejšega, najponižnejšega slovenskega kiparja« in pristavil: »Če bi na razpisu sodelovalo sedmero Rodinov, bi komisija za izdelavo spomenika vseeno izbrala Zajca.«
Kipar Mirsad Begić in Boris Pahor pred Pahorjevim kipom. Foto: Jože Suhadolnik
Spomenik samemu sebi
Danes sicer ne verjamemo več, da spomeniki prikličejo v prisotnost upodobljenega, ki bi se mu lahko poklonili ad personam ali pa ga oklofutali. Še vedno pa vliva vsebino kamnu, bronu ali železu vladajoči ideološki aparat. Čeprav, pravi umetnostna zgodovinarka Beti Žerovc, večina spomenikov po prvi in drugi svetovni vojni ni bila primarno ideološka, saj so bili postavljeni najrazličnejšim žrtvam vojne, ki jih je utrpela skoraj vsaka vas in jih je bilo treba dejansko ali vsaj simbolno pokopati. »Financirali in postavljali so jih ljudje sami ali lokalne zveze borcev. Tudi pri raziskovanju postavljanja spomenikov NOB se je pokazalo, da je bila država manj vpletena v njihovo postavljanje, kot si danes predstavljamo. Res pa je, da druga stran takrat ni prišla na svoj račun,« pripoveduje Beti Žerovc.
Tedaj je država razglasila eno ideologijo in raj na zemlji. Videti je, da v najlepšem mestu na svetu to logiko nadaljujemo še zdaj. Po mnenju Božidarja Jezernika je danes denimo postavitev spomenika Ivanu Hribarju (in ne na primer Hradeckemu, ki je županoval četrt stoletja) izrazito ideološki projekt. »Postavitev spomenika Hribarju (ki je danes čaščen kot najboljši župan, a je poleg tega, da je naredil veliko dobrega, brisal nemško preteklost mesta tako, da je v zanosu »modernizacije« porušil »največjo in najlepšo palačo«, zgodnjebaročni dvorec grofa Auersperga s kulturno-zgodovinskim pomenom) priča o tem, da se današnja politična opcija želi nacepiti na njegovo vejo in simbolno postavlja spomenik sama sebi. Enako je v primeru spomenika Francetu Bučarju (ki se je, spomnimo, za županstvo potegoval kot kandidat desnice proti Ruplu, ta pa je tedaj zastopal levico). Podobno si Pučnika, ki je bil vse življenje zaveden levičar, danes prisvaja desnica. Ne le to, na desno ga tišči tudi levica,« razlaga Jezernik, da bi skozi postavljanje spomenikov v določenem času opisal proces apropriacije zgodovinskih osebnosti, dogodkov in ideološko manipuliranje s kolektivnim spominom.
Podiranje ostankov preteklosti
S tem je seveda povezano tudi odstranjevanje »madežev preteklosti«. »Ni ga mesta na svetu, kjer bi bila življenjska doba spomenikov tako kratka,« je Jezernik zapisal v knjigi. Padali so železni in bronasti feldmaršal Radecký, grof Auersperg, cesar Franc Jožef, kralj Peter, kralj Aleksander in tovariš Tito. Nekaterih se nova oblast ni trudila niti podreti, ampak jim je zgolj pripisala nov pomen. Pred viško gimnazijo tako stoji spomenik z napisom Slava padlim za svobodo, ki prekriva nekdanjo vsebino spomenika, postavljenega v čast kralju Aleksandru, na katerem je pisalo Čuvajte Jugoslavijo!
»Slovenci smo tako ponosni, da nismo del Balkana, čeprav je najbolj 'balkanska' lastnost ravno podiranje ostankov preteklosti,« je do slovenskega brisanja spomina na mestih, ulicah in trgih kritičen Jezernik. »Več kot 700 let smo bili del Habsburške monarhije, pa se trudimo to na vsak način zanikati. Namesto da bi bili ponosni, saj smo v tistem času doživeli velik vzpon in si lahko malo lastili tudi Straussa in Mozarta, se svoji zgodovini odrekamo. Zavedanje o tem, od kod smo prišli in kaj so ustvarili naši predniki, je spodbuda za zanamce, da k temu odgovorno prispevajo,« v duhu pomembnosti zavedanja lastne in narodne identitete pripoveduje Jezernik.
»Spomeniki so bili najprej povezani predvsem s cerkvijo, potem so jih postavljali velikim osebnostim, kraljem, maršalom, herojem, literatom, kulturnikom. Tak način postavljanja spomenikov je preživeta praksa. Posebej literatom in kulturnikom. Ti so namreč nadomestili spomenike vojakom in politikom, da bi ustvarili novo mitologijo – češ mi smo narod kulture. A vendar nobenega naroda ni ustvaril pesnik,« zaključuje Jezernik.
Beti Žerovc se strinja, da je problematično, če se preteklosti ne spominjamo v produktivnem smislu in ne poudarjamo njenih pozitivnih vidikov, marveč jo vidimo zgolj v političnem kontekstu. Manipuliranje z zgodovinskimi dejstvi skozi postavljanje spomenikov jo je najbolj zmotilo v primeru spomenika žrtvam vseh vojn, ki so ga slavnostno odprli 13. julija. »Nikakor ne želim, da se opravičuje in zanika napake preteklega sistema, in strinjam se s tem, da se povojne poboje in mučenja obsodi in vključi v splošni govor o naši preteklosti. Zaradi mene lahko stoji tudi neki osrednji spomenik, ki spoštljivo in obzirno komemorira žrtve vseh vojn. A nikakor ne sme biti nič več kot to in ne sme napeljevati v izenačevanje sodelovanja z okupatorjem z bojem proti okupatorju ali v krivično enačenje socializma v Sloveniji s totalitarnim komunizmom pod egido Rusov,« je zapisala v članku, objavljenem marca v Sobotni prilogi. Ob tem je opozorila na problem negativnega sovplivanja spomenikov in stavb v okolici, ki nosijo nedvoumen zgodovinski pečat.
Osebni prostor javnega spomenika
Ob ponovnem valu postavljanja spomenikov, ki je zajel Slovence v nekako podobnem času kot val turizma, se porajajo nova vprašanja o količini in primernosti njihove umestitve v javni prostor. »V Ljubljani, polni lepih ostalin baroka, secesije, Plečnika in Ravnikarja, imamo občutek, da lahko s prostorom počnemo, kar hočemo, in tega ne moremo pokvariti. A vendar nam malo manjka, da se bo zgodilo ravno to,« pravi Beti Žerovc. Podatki, koliko kipov premore prestolnica, so zavajajoči. Register nepremične kulturne dediščine skulptur v Ljubljani (sem spadajo tudi okrasne dekoracije na fasadah, cerkvena kiparska dela, prostostoječa spominska obeležja, javne plastike …) našteje 185 del. Nekateri nedavni članki in prispevki pa jih najdejo celo od 350 do 400. Kakorkoli že, v Ljubljani smo po besedah urbanista Janeza Koželja le v zadnjih desetih letih postavili kar 22 spomenikov. Ob tem podatku navaja: »Najbolj pomembno je, da smo jih po dolgem premoru začeli na različne pobude postavljati na različnih lokacijah po vsem mestu.«
O primernosti pobud za spominsko obeležje nekega dogodka ali osebe, ki prihajajo od ustanov, ambasad, društev, posameznikov (tudi občine), razpravlja veččlanska strokovna komisija za postavljanje spomenikov in javnih obeležij, ki jo je kot svoje posvetovalno telo na ljubljanski mestni občini ustanovil župan. V komisiji sedijo predstavniki mestnih oddelkov (za kulturo in prostor), predstavnik MGML (Muzej in galerije mesta Ljubljane), umetnostni zgodovinarji, kustosi, konservatorji ustreznih področij, kipar in krajinska arhitekta (večkrat se jim pridružita tudi urbanist in podžupan). Na sejah pretresajo primernost postavitve spomenikov in primernost določene lokacije.
Kaj sporočamo, ko postavimo spomenik v določen kontekst, in kateri so ključni vidiki pri umeščanju spomenikov v javni prostor, je komentirala članica komisije, krajinska arhitektka Ana Kučan. »Preden se lotimo kakršnegakoli postavljanja, moramo razumeti, da je na spomenik vedno vezana ideologija, kar pomeni, da pomensko opredeli prostor. Tudi skulptura pomensko obogati prostor, vendar ne na enak način. Če jih je preveč, prostor postane zasičen in njihova govorica je preslišana, skulptura postane urbana oprema. Vsaka skulptura, vsak spomenik ima svoj 'osebni' prostor in ta prostor tudi potrebuje, sicer se pomen zbanalizira, postavitev postane del navlake. Zdi se, da pri nas vlada agorafobija. Čutiti je težnjo, da je treba napolniti vse prazne prostore, tudi parke, češ da parki nimajo vsebine. To je popolna neumnost! Prav fizična praznina je vsebina parka. Kontrast zasičenosti informacij, predstava narave v mestu, mir, zelenje in prosta igra,« pravi Ana Kučan.
Da ima prav izbira prave lokacije največ teže, meni Janez Koželj. »Vedno me je bolj zanimala mestotvorna funkcija javnega spomenika kot njegovo spominsko sporočilo. Slednje je namreč odvisno predvsem od umetniške moči kiparja in njegovega sloga.«
(Ne)posrečene
Med primere dobre prakse postavitve spomenikov v Ljubljani Ana Kučan šteje spomenik Francu Rozmanu - Stanetu na križišču Slovenske in Šubičeve ulice, portret barona Žige Zoisa na pročelju njegove hiše in Pot spominov in tovarištva, ki jo označi za »spomenik brez konkurence v svetu«. Koželj k temu doda novejši mestni pridobitvi; spomenik pesniku Njegošu v žepnem parku na Njegoševi cesti in spomenik arhitektu Maksu Fabianiju v prej anonimnem parku ob Roški cesti. Kipar in profesor na ALUO Matjaž Počivavšek pohvali Bernekerjevega Trubarja in Putrihovega Ilegalca. Beti Žerovc pa dodaja nekaj primerov zunaj Ljubljane: Ravnikarjeve spomenike na Rabu in v Dragi, Kocmutov in Tihčev spomenik na Osankarici, Lenassijev spomenik v Ilirski Bistrici.
Pot spomina in tovarištva. Foto: Leon Vidic
Ob kopici predlogov, ki jih vsako leto v razsojanje dobi komisija, njena vloga »ločevanja zrna od plev« ni vprašljiva. Kot se je pokazalo na zadnjem primeru postavitve spomenika Borisu Pahorju, sta očitno vprašljivi njeni odločevalska funkcija in moč. Negativno strokovno mnenje komisije so odločevalci popolnoma zaobšli in postavili spomenik Pahorju. Čeprav je znano, da je komisija posvetovalno telo in njeno mnenje ni zavezujoče, so se ob dogodku njeni člani vseeno začeli spraševati o smiselnosti obstoja komisije.
Soglasje za postavitev spomenika Pahorju so izdali na oddelku za gospodarske dejavnosti in promet na ljubljanski mestni občini. Ko smo jih tedaj vprašali, na podlagi kakšnih kriterijev, strokovnih parametrov in s kakšnimi argumenti so obšli mnenje komisije, so odgovorili, da mnenje komisije ni zavezujoče. »Spomenik je že postavljen; ocenjujemo, da je kakršnokoli nadaljnje polemiziranje brezpredmetno.« Znano je, da je vse aktivnosti glede postavitve spomenika Borisu Pahorju vodila Mladinska knjiga, vključno s predlogom lokacije in izbiro kiparja.
To, da strokovno mnenje komisije, ki ji je bila dodeljena skrb za javni interes, ni zavezujoče, utemeljuje pomislek, da gre na odločevalski ravni za uveljavljanje drugih interesov. Podžupan Koželj priznava: »Problem so včasih izsiljene odločitve gotovih dejstev, na katere komisija ne more kaj dosti vplivati. Poseben problem so tudi spomeniki pomembnim nacionalnim osebnostim, ki jih ob različnih obletnicah ambasade darujejo Ljubljani in jih moramo že iz dolžnosti glavnega mesta na njihove stroške postaviti na primerno lokacijo.«
Tudi sam javni interes je pri prej povzeti zgodovinski razcepljenosti glede spomenikov izmuzljiva kategorija. Koželj meni, da je odvisen od polarizacije političnih interesov in splošne razvitosti kulturnih potreb. Ana Kučan pa pravi, da je v družbi, kjer za postavljanje spomenikov in spominskih obeležij ni družbenega konsenza, težko braniti javni interes. V takem primeru, meni, je komisija dober mehanizem za odločanje o manjših, sprotnih zadevah in za odbijanje vsiljivih predlogov, ki nimajo nič skupnega z javnim interesom. »Kot skupnosti nam očitno ni jasno, komu in čemu bi postavljali spomenike, saj že več kot dvajset let ne vemo, kaj nas veže. Zato so prevzeli pobudo bolj ali manj vztrajni posamezniki, ki jim gre ponavadi bolj za lastno promocijo kot za obeležitev spomina na pomembno osebo, dejanje ali dogodek in celo zlorabljajo posamezne vzvode in institucije.«
Da bi v prakso postavljanja spomenikov vpeljali regulacijo, je nujno potrebno strokovno komisijo opravnomočiti. Po mnenju Matjaža Počivavška bi ji morali dodeliti popolna pooblastila, njene odločitve pa bi morale biti za odločevalce zavezujoče.
Procesi in mehanizmi odločanja
Člani komisije ugotavljajo, da slabo deluje tudi mehanizem natečajev, ki jih razpisujejo za izbor idejne kiparske in arhitekturne rešitve določenega spomenika. Tudi te se zlorablja za legitimizacijo neustreznih ali izsiljenih, celo nepotističnih odločitev, menijo nekateri sogovorniki. Beti Žerovc opiše procese odločanja v preteklosti: »Po vzoru drugih Slovanov smo konec 19. stoletja uvedli nacionalno opredeljene natečaje, na katere so se lahko prijavljali samo tisti, ki so se opredelili kot Slovenci. Ker pa nismo imeli dovolj kiparjev, so se nanje prijavljali študentje ali še neuveljavljeni kiparji, o katerih se je tedaj menilo, da delajo pod 'nadzorom' mentorjev z Dunaja. Ko se je po obeh vojnah postavljalo več spomenikov, je bilo naročil več in kvantiteta je sprožila kvaliteto. Po drugi svetovni vojni se je kot oblika naročanja uveljavil natečaj.« Danes to ni več smiselno, menijo nekateri sogovorniki, saj natečaj nima dovolj visokih nagrad, da bi se nanj prijavili uveljavljeni biroji in kiparji. Načeloma se jih udeležijo le tisti, ki jim kdo namigne, da utegnejo zmagati. Take lokalizacije izvajalcev, kot jo poznamo danes, še nismo imeli.
V zadnjih letih med avtorji spomenikov v Ljubljani rotira predvsem peščica imen Begić, Brdar, Žnidaršič ..., zato se postavlja vprašanje, kako ta krog razširiti. Počivavšek meni, da bi zadevo rešila večja transparentnost, Koželj pa dvomi, da bi krog lahko razširili zgolj med domačimi kiparji, ker jih je premalo, in dodaja: »Pri izvedbi natečajev se po nepotrebnem zapletamo v samoomejitve s pogojevanjem, kdo se lahko udeleži natečaja in kdo ga potem lahko žirira. Edina možnost bi bili mednarodni razpisi, za kar bi potrebovali bistveno večji sklad za nagrade in bolj zahtevno organizacijo natečajev.«
Pogosto, a prevečkrat post festum, je predmet debate tudi kakovost izbranih rešitev. Prek svojih spomenikov Slovenci sporočamo svojo konservativnost, so prepričani sogovorniki. »Pogosto so rešitve plitke, zastarele, slabe, problematične. Ni nujno, da je prava rešitev samo realistična, nekoliko stilizirana bronasta figura ali kamniti blok,« meni Beti Žerovc, ki z Ano Kučan deli mnenje, da je pot do izboljšanja stanja skrita v procesu. Nujno bi bilo v proces postavljanja spomenikov pred sprejemanjem kakršnihkoli odločitev vpeljati javno razpravo, ki bi osvetila različne plati spomenika. To še zlasti velja za spomenike, ki se dotikajo javnega interesa, so se z njima strinjali tudi prisotni umetniki in strokovnjaki na zboru za prostor, ki je na to temo potekal konec maja v okviru Mreže za prostor v organizaciji društva Maja Farol in Inštituta za politike prostora – IPoP. Čas odločanja o določeni postavitvi ter njeni vsebini in estetiki bi moral biti daljši. Dokler niso jasni vsi vidiki, bi bilo bolje val nepremišljenega postavljanja spomenikov ustaviti, oziroma kot se je ob tej priložnosti izrazil umetnik Miran Mohar: »Citiram svojega prijatelja, ki pravi, ko ne vem, kaj bi delal, ne delam nič.«
Spomenik žrtvam vseh vojn. Foto: Jože Suhadolnik
Spomin, ki ni vlit v bronV tujini so že davno presegli miselnost, da mora biti spomin vlit v bron, in vpeljali komemorativne prakse, ki z nekonvencionalnim in performativnim pristopom aktivno vpletajo posameznika oziroma ga direktno nagovarjajo. Beti Žerovc navede več primerov. Umetnik Jochen Gerz je v osemdesetih letih v Hamburgu na primer postavil 12-metrski spomenik proti fašizmu in povabil ljudi, naj pišejo na njegovo svinčeno površino. Popisani del stebra so vsako leto za dva metra spustili v zemljo, dokler niso po sedmih letih spomenika dokončno »pokopali«. Ostala sta zgovorna odsotnost in umetnikov zapis, ki se konča z besedami: Na koncu se samo mi sami lahko upremo nepravičnosti.
V Saarbrücknu je isti umetnik postavil spomenik proti rasizmu tako, da je v tlakovce na enem od osrednjih mestnih trgov vgraviral imena več kot 2000 židovskih pokopališč in jih nazaj položil z napisom navzdol. Trg so nato preimenovali v Trg nevidnega spomenika.
Različne performativne prakse se vse pogosteje pojavljajo kot aktivne oblike ohranjanja spomina. Skupina Public Movement je pred leti priredila performativni dogodek Pomlad v Varšavi – obredni pohod do židovskega geta, ki je vseboval elemente obredja različnih ideologij in religij. Britanski umetnik Jeremy Deller pa je s komemorativnim projektom The Battle of Oregreave prek intervjujev z resničnimi udeleženci in v živo odigrano »bitko« rekonstruiral stavko rudarjev iz leta 1984 ter tako mladim nazorno posredoval zgodovinski delček delavskega boja za pravice.
Primer vnaprejšnjega premisleka o spomeniku je tudi aktualna debata, ki poteka v Nemčiji. V Berlinu namreč nameravajo postaviti spomenik enotnosti Nemčije, in to v obliki velike gugalnice – gibljive ploščadi, ki se bo nagibala glede na to, kako se bodo po njej razporejali ljudje.
Postavljanje spomenikov torej ni in ne sme biti toga praksa, ampak živ, angažiran dogodek, pri katerem naj sodeluje celotna javnost. Vse pa je odvisno od odgovornega premisleka o tem, česa se moramo spominjati, kako želimo, da se spominjajo nas, in kaj s spomeniki sporočamo novim generacijam.
