Tiskane izdaje
V prispevku bomo pogledali, kako smo se glede tranzicijskega privatiziranja podali v svet liberalnega kapitalizma in s tem približevali ravnem produktivnosti in blaginje razvitih družb. Po mnenju nekaterih najbolj priznanih analitikov sodobnosti je jedro kapitalizma prav v zasebni lastnini. Eksplozivni svetovni materialni napredek zadnjih stoletij, tudi napredek materialne blaginje, je nesporno koreliran z zgodovinsko uveljavitvijo tržno posredovanega zasebnega upravljanja proizvodnje.
Evropsko razsvetljenstvo 18. stoletja je ustvarilo sodobno naravoslovje, to pa je dalo družbam moč, da nadomestijo staro, zgolj od naravnih danosti odvisno proizvodnjo dobrin s tako rekoč nenehnim industrijskim tehnološkim napredkom. Ideološko in politično »osvobajanje« je podredilo to novo produktivno bazo dinamični zasebni »podjetnosti«. Stekel je razmah aktivnosti in ustvarjalnosti, v katerem so do danes že milijarde ljudi presegle lakoto in druge, vso prejšnjo zgodovino določujoče elementarne fizične omejitve človeškega življenja.
Po drugi strani pa sta današnja absolutna liberalizacija in absolutna privatizacija kapitalizma nesporno tudi med glavnimi vzroki njegovega sedanjega socialnega, političnega in že kar fizičnega propadanja. Ko ocenjujemo slovensko privatiziranje, moramo torej vedeti, da obravnavamo področje, ki ni jasno in enoznačno. Pojdimo po vrstnem redu, v katerem je potekalo privatiziranje.
Prvi in drugi val
Preskočimo našo unikatno »denacionalizacijo«, ki ima samo politična ozadja in nič ekonomskih. Sočasno uvodno kuponsko in interno »lastninjenje« pa je bilo smiselno. Namenjeno je bilo – po neizogibni zgostitvi izhodiščno razpršenih deležev – sestavljanju prvih domačih koncentracij zasebnega finančnega kapitala in preobrazbi uspešnih menedžerjev v pooblaščene lastnike svojih firm, glede katerih smo takrat še gledali predvsem v napredni industrijski izvozni sektor.
Do te uvodne privatizacije smo pogosto kritični. Prezremo, da ne more biti na hitro opravljeno privatiziranje nikoli idealno. Lahko je katastrofa. Če je že bilo treba, kdo ve, zakaj, privatizirati čez noč, se je takrat pred petindvajsetimi leti še zelo dobro izteklo. Po tej privatizaciji je gospodarstvo odlično napredovalo. Od leta 1993 pa do začetka kreditnega deformiranja sistema slabih petnajst let pozneje smo imeli visoke stopnje gospodarske rasti in naglo zmanjševanje zaostanka za produktivnostjo in blaginjo razvite Evrope – s pretežno lastnim (državnim in zasebnim) kapitalom ter brez primanjkljajev in zadolževanja. Uvodni slovenski skok v kapitalizem je povsem upravičil pričakovanja. Ljudje so volili stranko na oblasti dvanajst let zapored.
Značilno drugačen je profil novega privatiziranja zadnjih desetih let, ki se prekriva s hudo krizo in tudi po njej z zelo medlim okrevanjem. V zadnjem času je v sistemu spet nekaj več dinamike, in če gledamo zgolj »ekonomsko«, so procesi trenutno res pozitivni. Če pogledamo malo širše in v malo daljši časovni okvir, pa se slika že popači. Produktivnost dela, ki je glavno merilo dobrega delovanja liberalne ekonomije, se je povečevala v prvem delu tranzicije povprečno na leto za štiri odstotke, zdaj samo za pol odstotka. Gospodarsko rast poganja predvsem ekstenzivno zaposlovanje cenene in brezpravne delovne sile. Povprečna realna plača je bila konec lanskega leta še vedno približno taka kot pred petimi leti ob zagonu zakona za uravnoteženje javnih financ (zujf), drugi dohodki od dela in transferni prejemki prebivalstva so bili nižji kot pred petimi leti. Končna poraba gospodinjstev je bila še vedno manjša. »Rast« (okrog šest odstotkov v teh petih letih) sta spremljali povečanje revščine in zmanjšanje blaginje – v velikem odmiku od naših tranzicijskih pričakovanj in ciljev.
Poglejmo takole. V obdobju po prvi privatizaciji je bilo gospodarstvo še vedno pretežno »državno«. Dokler je bil sistem še dokaj omejeno liberalen, smo se uvrščali sami in so nas uvrščali drugi v že na pol zrelo in kompetentno »srednjo Evropo«. Odkar je v novem valu privatiziranja v zadnjem desetletju dokončno prevladala ekonomska filozofija zasebnega, nas obravnavajo tako v tujini kot v naši lastni novi eliti kot del zaostale in opravilno nesposobne »vzhodne Evrope«. Kako si to razložiti? Kaj ne gre skupaj? Po čem je (bilo) to novo privatiziranje drugačno in očitno napačno?
Prvi razlog
Pogosto beremo, da je slovenske težave povzročila zelo specifična »sanacija bank« leta 2013 in pozneje. To ni res. Kakršna koli je bila, ni bila glavni vzrok. Glavna vzroka sta bila manično privatiziranje in njemu posvečeno »umikanje države« v letih pred krizo, ko je bilo s sistematičnim spregledovanjem pravne države in makroekonomskega upravljanja dopuščeno ekstremno zadolževanje, ki je financiralo privatiziranje. Finančne konstrukcije tako sestavljenih kapitalov so bile nevzdržne, propadle bi tako ali drugače. Njihova poznejša »sanacija« je bila le svojevrstno nadaljevanje tega izvirnega sistemskega kolapsa: te izvirne ukinitve pravne države in državnih politik zato, da se naredi prostor zasebnemu.
Privatiziranje te vrste je zajelo predvsem na videz nezahtevne, od zunanje konkurence izolirane in na politični klientelizem pripete panoge. Ko so prešli položaji najvplivnejših ekonomskih elit z državnih direktorjev na zasebne lastnike, so prešli iz dotlej vodilnega industrijskega izvoznega sektorja v svet lokalnih gradbenikov, pivovarjev, trgovcev z orožjem in finančnih špekulantov. Ekonomsko-politična omrežja desetletja vzgajanih podjetnikov tehnološko naprednega gospodarstva in njihovih političnih pokroviteljev so nadomestila ekonomsko-politična omrežja drobnih provincialnih mešetarjev in špekulantov (v gospodarstvu in v politiki). Kakovost poslovnega okolja in kakovost političnega establišmenta sta se zrušili.
Včasih je zaznati obžalovanje nad to zapravljeno privatizacijo, zaradi katere smo ostali brez velikih »tajkunskih« kapitalov, kakršne so znali ustvariti, na primer, v Rusiji ali kje na Balkanu. Ta logika je grozljiva. Le kako si lahko kdo želi kapitalistov, po katerih podobi se sestavljajo današnje ekonomske in družbene strukture Rusije in Balkana? V Sloveniji smo do pred desetletjem še imeli dober kapital in dobre kapitaliste, v podjetjih in v državi – in bi jih s takim privatiziranjem velik del uničili tudi, če bi uspelo.
Drugi razlog
Strošek reševanja novega nizkoproduktivnega vrhnjega razreda so prevalile vlade prek zniževanja dohodkov od dela in socialnih transferjev, prek dvigovanja DDV in trošarin ter prek siromašenja javnih storitev predvsem na najrevnejše sloje prebivalstva. Slovenski strankarski establišment se je v krizi z nizom temeljnih strateških preusmeritev soglasno – potem ko se je že prej soglasno odpovedal »pravni državi« – kot edini v srednji Evropi odpovedal imperativu »socialne države«. To ni tema tega prispevka (je pa obrazložena v spremni besedi Sreča Dragoša in Vesne Leskošek k slovenski izdaji lanskega poročila Oxfama Gospodarstvo za 1 %).
Naša tema so samo javne storitve, ki vključujejo nekatere najpomembnejše in najbolj produktivne dele slovenske ekonomske reprodukcije. Glede produktivnosti je morda potrebno pojasnilo. Dodana vrednost na zaposlenega v tako imenovanem »gospodarstvu« je pol manjša od avstrijske ali nemške. V netržnih panogah ni mogoče meriti tako, zagotovo pa kakovost slovenskega zdravstva in šolstva (še) ni pol manjša od avstrijske ali nemške. Zdravstvo in šolstvo sta pač med tehnološko in upravljavsko najzahtevnejšimi in najvišje razvitimi slovenskimi panogami. V primerjavi z njima so v »gospodarstvu« te tehnološke ravni (s takimi sestavami zaposlenosti) še zelo skromno zastopane in je povprečje znatno nižje. V zasebnem sektorju so visokotehnološki sistemi večinoma bolje upravljani kot v javnem – a je mest, kjer so v zasebnem sektorju zmožni tako kompleksnih sestav proizvodnje, pa še to samo v bistveno manjših obsegih, še zelo malo.
Če povzamemo, vidimo, da slovenskega privatiziranja zadnjega desetletja ne označuje le degradacija »gospodarstva«. V ideološki klimi opuščanja vsega javnega zato, da se uveljavi zasebno – to naše današnje arhaično, primitivno zasebno –, lomastijo vlade v svojih fiskalnih politikah zelo značilno predvsem po znanosti in visokem šolstvu (in prav tako značilno po nacionalni »kulturi«). Še večjo škodo povzročajo z do neba vpijočo brezbrižnostjo do upravljanja svojega sektorja, ki jih zato, ker ni zaseben, sploh ne zanima več. Po obeh poteh ubijajo nekatere naše tehnološko najnaprednejše panoge in tiste, od katerih sta povsem odvisna tudi kakovost in napredek vseh drugih.
V današnji Sloveniji so dejansko na udaru vse človeške dejavnosti višjih stopenj kompleksnosti. Prav vsiljuje se primerjava s politikami slovenskih komunistov po drugi svetovni vojni, s katerimi so grdo izropali tedanji nosilni kmetijski sektor, a zato, da so zgradili nov sektor šol, inštitutov in industrije. Liberalci pravijo temu ustvarjalno uničevanje. Takratna nova slovenska elita je gradila kapitalizem. Današnja ga ruši.
Neresnični kapitalizem
Kako si to razložiti? Kam je šel tisti poganjajoči naboj kapitalistične liberalizacije? V najrazvitejših gospodarstvih je očitno že iztrošen, tam morajo že iskati poti v postmaterialno in postliberalno (ki ne bo zgolj neoliberalno in zatem fašistično). To veliko sodobno zgodovinsko prelamljanje moramo znati razumeti, saj želimo, da bo nekoč tudi naše. A moramo hkrati razumeti, da v Sloveniji temeljni liberalni naboj še ni iztrošen. Če se vrnemo k naši temi: zasebno upravljanje podjetij, ki delujejo v konkurenci na trgu, je zagotovo smiselno. Mesto države je v njenih politikah, ne v lastništvu. V Sloveniji pa je postalo privatiziranje kar nadomestilo za politike. Zdaj, ko ni več primernih domačih kupcev, prodajajo državni kapital tujcem. Ta »zadnji stadij« je že navadno beračenje. Vlade tržijo Slovenijo kot deželo poceni in upogljive delovne sile, v kateri ni okoljskih in drugih politik, ki bi ogrožale kratkoročne dobičke. Po desetletju, posvečenem privatiziranju, smo prišli do sem.
Na skromnem preostalem terenu »domačijskega« privatiziranja pa prihajajo očitno na vrsto zdravstvo in druge javne storitve. Tehnološko in upravljavsko izredno zahtevne panoge, katerih učinkovitost je odvisna od njihove konsolidacije v dobro organizirane in v dolgi rok usmerjene nacionalne sisteme, prepuščajo politiki interesom in miselnim vzorcem iz sveta obrti in drobnega podjetništva. V ozadju je dejstvo, da tudi na ravni države že naglo razpadajo aparati za upravljanje s tem čisto posebnim bitjem, ki ni drobno in enostavno, temveč veliko, skupno, nacionalno. In ki odloča, pa če se tega zavedamo ali ne, tudi o preživetju vsega drobnega in enostavnega.
Ko izginja družbena oziroma državna lastnina, ki je nekoč vcepljala v slovensko politiko zavest o kompleksnosti in sofisticiranosti narodnogospodarskega in družbenega upravljanja, prehajata ekonomska in družbena moč v zasebno, zgolj tehnološko, komercialno in finančno sfero delovanja – a prehajata vanjo absolutno in izključujoče, s popolnim odpisovanjem nekoč že prisotnih znanj in etik »velikih sistemov«: gospodarstva, države, družbe in razvoja. Naš »novi liberalizem« je utemeljen na uničevanju delov sistema, ki prav pogojujejo zgodovinsko učinkovitost liberalizma.
Kako naprej?
Upoštevajmo, da slovenski cilj – v tem žepku relativne zaostalosti med nekaterimi najbogatejšimi predeli razvite Evrope – ni nekaj odstotkov več ali manj BDP znotraj danih produktivnih in širših družbenih struktur, temveč nujno nadaljnje družbeno preobražanje čez njihove okvire. Razvoj teče v valovih. V zadnjih petdesetih letih smo imeli v Sloveniji val velikega napredka v obdobju 1965–1976, potem (jugoslovanski) kreditni bum in po njem dolg zastoj, pa nov val v obdobju 1993–2006 in nov (lastni) kreditni bum in dolg zastoj. V valu, ki se začenja zdaj, bi morali vsaj v grobem že doseči ravni materialne blaginje razvite Evrope.
Če vzamemo za kazalnik družbene uspešnosti v kapitalizmu samo najenostavnejši kazalnik blaginje, bi se morale v tem valu slovenske plače povišati za 50 odstotkov bolj kot avstrijske in nemške (ki zdaj presegajo naše za skoraj sto odstotkov). Če se ne bodo, se bomo v naslednjih desetih letih zadušili v naraščajoči konfliktnosti znotraj preozkih meja obstoječega. Zgolj s prerazporejanjem deležev bolj ali manj danega kolača ne bo zdržal dolgo še tako vešč neoliberalni populizem, podprt s še tako premetenimi politikami kruha in iger.
Zgoraj navedeni številki sta v resnici številki o razlikah v produktivnosti, to se pravi v kakovosti podjetnikov in državnih politik. Za to vsebino gre, za te razlike in za ta cilj. Se zdi pretiran? Poglejmo spet samo posredni kazalnik plač. V prvem obravnavanem ciklu so se povprečne realne plače v 13 letih do leta 1976 povišale za 61 odstotkov. V naslednjem ciklu so se v 14 letih do leta 2006 povišale za 67 odstotkov, plače, merjene v mednarodno primerljivih evrih, pa zaradi tedanje realne apreciacije še bistveno bolj. Ali smo v današnji Sloveniji sploh še sposobni dojemati, da so tako dinamični procesi ne le možni, temveč tudi normalni in nujni? Ali v Sloveniji sploh še znamo razmišljati v kategorijah napredka in razvoja?
Ali sploh še vemo, čemu služi privatiziranje? Privatiziranje, ki izrine iz sistema državo, je katastrofa. Dobro delujoča liberalna ekonomija je čisto nasprotje odsotnosti države. Okolje, prežeto s pravnim neredom in odsotnostjo nadzora, ki je zavrglo javni interes in javne politike in ki ustvarja svoje »elite« na račun zaničevanja dela in znanja, bo le težko ustvarjalo podjetnike. Ustvarjalo bo špekulante in tatove. V takem okolju bosta ekonomski in družbeni razvoj »strukturno« blokirana, pa če bo privatiziranje še tako uspešno – kot je nadvse uspešno že petdeset let v Latinski Ameriki.
Delujoča liberalna ekonomija, ki vodi k blaginji kapitalistične razvitosti, je zahteven projekt. »Razvitost« je izredno kompleksna struktura. Osrednji problem tega projekta ni privatiziranje. Problem je tej strukturi doraslo upravljanje države. Vse dokler slovenski politiki tega ne znajo, bi jim morali njihovo igračkanje z lastnino, s katerim so povzročili že toliko škode, preprosto prepovedati: prodajanje državnega kapitala, vstopanje v javno-zasebna partnerstva, podeljevanje koncesij, dopuščanje »avtonomije« DUTB in SDH. Le tako se bodo, morda, naučili voditi državo.
***
Stališča avtorja so njegova osebna stališča.
