Tiskane izdaje
Je profesorica kriminologije na oddelku za kriminologijo in sociologijo prava na univerzi v Oslu, kjer je leta 2003 tudi doktorirala, in ena vodilnih raziskovalk migracij in njihove kriminalizacije ter avtorica številnih knjig in znanstvenih prispevkov. Dobitnica več mednarodnih nagrad ob migracijah in vprašanju begunstva raziskuje globalizacijo, nadzor meja in mednarodno sodelovanje policij(e).
Že dolgo živite na Norveškem, ki je dejansko migrantska družba – in država. Tudi sami ste migrantka. Kako se Norveška po migrantski pa tudi begunski politiki razlikuje od Evropske unije?
Norveška je dokaj pozno postala migrantska družba. Do druge svetovne vojne je bila revna država, iz katere so ljudje emigrirali – predvsem v Ameriko. Šele v zadnjih treh desetletjih, zlasti po širitvi Evropske unije, se je situacija zelo spremenila. Danes je približno 15 odstotkov prebivalcev priseljencev. Največ jih prihaja iz Poljske, Litve in Švedske.
Norveška begunska politika se v bistvu ne razlikuje ravno veliko od politike Evropske unije. Norveška je del schengna in sodeluje v večini evropskih iniciativ na področju migracij. Tudi politično ozračje je dokaj podobno, saj je Stranka napredka (Fremskritspartiet), ki zagovarja restriktivno priseljensko politiko, zdaj že peto leto v vladi in ima tudi mandat pravosodnega ministra in ministra za integracijo. Prav na tem področju je ta stranka najbolj zaznamovala svojo politiko, še zlasti z izredno kontroverznimi predlogi in nastopi ministrice Sylvi Listhaug. Norveška se razlikuje od Evrope bolj po tem, da ji zaradi geografske lege in naravnih bogastev uspeva veliko bolj omejiti pritok beguncev kot večini drugih evropskih držav. Lani je bilo na Norveškem samo 3460 prosilcev za azil, kar je najmanj v zadnjih dvajsetih letih.
Ste pravnica. Je novela zakona o tujcih, ki jo je pozimi na predlog vlade sprejel slovenski parlament, zakonita? Govorim seveda o pravici do zaprosila za mednarodno zaščito, ki jo ta novela v izrednih razmerah zavrača. Številni mednarodni pravniki trdijo, da novela krši ključne mednarodne konvencije o človekovih pravicah.
Vsekakor se mi zdi novela izredno problematična, še posebno zato, ker daje zelo velika pooblastila policiji, ki ni usposobljena za sprejemanje tako pomembnih odločitev o potrebi po zaščiti. Tudi vračanje v drugo državo brez obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito je s pravnega vidika sporno. Na žalost Slovenija tukaj ni osamljen primer. Tudi Norveška, ki jo mnogi v tujini vidijo kot državo, ki da veliko na človekove pravice, je jeseni 2015 sprejela podobno novelo zakona v tujcih. Ta je na primer omogočila vladi, da je pozimi 2016 začela vračati v Rusijo prosilce za azil iz Sirije, ki so s kolesom prečkali norveško arktično mejo.
Norveška vrača tudi rekordno število afganistanskih državljanov v Afganistan, ker je večino provinc označila za »varne«. Državna politika tako te ljudi – tudi družine z otroki – pretvarja v notranje razseljene osebe. Vračajo tudi mladoletne begunce, ko dopolnijo osemnajst let. Letos naj bi Norveška vrnila v Afganistan 130 mladih ljudi, te dejansko vračata samo Norveška in Nizozemska. Takšni ukrepi so v nasprotju z načeli mednarodnega prava in nasprotujejo podobi, ki jo ima večina ljudi o izredno humanih in vključujočih skandinavskih državah.
Zanimivo je, da prav skandinavske države zdaj same aktivno spreminjajo podobo o humanitarni Skandinaviji, ker hočejo biti manj privlačne za migrante. Organizirajo na primer propagandne kampanje v afriških državah, kjer obveščajo ljudi o tem, kako težko je tujcem na Norveškem doseči socialne pravice in da tvegajo, da bodo ob prihodu v državo soočeni z rasizmom. Tudi danski »zakon o nakitu« je primer takšnega negativnega brandinga.
Kako ste sprejeli t. i. evropsko-turški begunski dogovor izpred poldrugega leta in – posledično – zaprtje balkanske begunske poti?
Ta dogovor vsekakor ne bi smel biti presenečenje. Evropska unija že dolgo prelaga odgovornost za nadzor migracij na tretje države, zlasti na severu Afrike. Ustvarja tako imenovani varovalni pas, ki jo ščiti pred neželenimi migracijami. Leta 2011 sem pisala o vlogi, ki jo je takrat imela Gadafijeva Libija kot evropski mejni policaj. Ta vloga Libije je spet čedalje bolj aktualna.
Evropska migracijska politika je odvisna od podpore in aktivne vloge tretjih držav. Te države je mogoče opremiti z najnovejšo tehnologijo za nadzor meja. Tudi deportacije ne bi bile mogoče, če tretje države ne bi aktivno sodelovale pri identifikaciji in sprejemanju svojih državljanov. Tudi balkanske države so v tem kontekstu pomemben partner EU. Kot kaže, da je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan za ključno vlogo Turčije izredno veliko iztržil, tako ekonomsko kot politično.
Po sprejetju dogovora so se prihodi beguncev iz Turčije v Grčijo nemudoma zmanjšali na minimum. To je bil vsaj za nas, ki smo ves čas na terenu spremljali begunske zgodbe in precej časa preživeli tudi s tihotapci, zadnji neposredni dokaz, da je begunski promet direktno upravljala turška država, a to za EU nikoli ni bilo sporno.
Ja, res je. Mislim, da je takšna politika EU problematična. Čeprav kratkoročno »rešuje« vroč politični problem, dolgoročno spodkopava temeljna načela vladavine prava, ki jih je EU dolgo promovirala kot bistveni del svoje identitete. Tako kot Norvežani vidijo sami sebe kot pravične in se imajo za borce za človekove pravice ter naslednike Fridtjofa Nansena [norveški polarni raziskovalec, znanstvenik in politik, tudi Nobelov nagrajenec], tako je tudi Evropa vložila zelo veliko truda v to, da se je definirala kot območje spoštovanja človekovih pravic in načel mednarodnega prava. Dvoličnost, lahko bi celo rekli hipokrizija, zdaj postaja očitna. Mislim, da bo imela posledice tudi za Evropsko unijo. Kako lahko EU od držav, kot sta Poljska in Madžarska, pričakuje, da se držijo načel pravne države, če pa sama tega ne zmore?
»Sekuritizacija« migracij je proces, ki poteka že dolgo. Vsekakor se je začel stopnjevati po 11. septembru 2001. Glavni vzrok za varnostno plat migracij po mojem ni terorizem, temveč revščina.« Foto: Osebni arhiv
Podobno »doktrino« – mi mastno plačamo, vi pa na vsak način ustavite ljudi, ki si želijo v Evropsko unijo – uvaja Bruselj tudi v odnosih z Libijo. Še prej z Nigrom in, denimo, Marokom. Ne le Bruselj – tudi države članice. Ali ni to na neki način tudi trgovina z ljudmi? EU se je odločila plačevati libijsko obalno stražo, ki jo sestavljajo pripadniki milic, ki vodijo tako tihotapske združbe kot (poročili organizacij Human Rights Watch in Amnesty International ter moji osebni terenski viri) suženjske zapore, v katerih vladajo grozljive razmere.
Prav imate. Migracijska politika s čedalje večjo militarizacijo meja ustvarja strukture, ki sistematično podpirajo izredno dobičkonosno ilegalno ekonomijo in rast organiziranega kriminala. Za večino svetovnega prebivalstva drugače danes sploh ni mogoče priti v Evropo. Boj proti organiziranemu kriminalu je potem uporabljen kot pomemben argument za še večjo militarizacijo meja. To je začarani krog. Ne pravim, da je to namerna politika EU. Je pa ilegalna ekonomija rezultat evropske politike, za katero se ve in se jo tolerira ter uporablja v svoje namene. To zame – kot kriminologinjo – ni nova dinamika. Prohibicije ustvarjajo ilegalne trge in krepijo organizirani kriminal. Podobno dinamiko lahko zasledimo na primer v ameriški vojni proti drogam, ki je posebej v zadnjih letih privedla do silovitega nasilja, večanja organiziranega kriminala in militarizacije v državah Latinske Amerike.
EU poskuša omejiti tudi dostop nevladnim organizacijam in zasebnim reševalnim ekipam. Kako vidite njihovo vlogo?
Občudujem in podpiram delo, ki ga opravljajo na primer Zdravniki brez meja in Rdeči križ. Vendar mislim, da je vloga nevladnih organizacij in skupin na področju migracij precej bolj kompleksna. Njihova rast je delno rezultat umika države in – lahko bi rekli – njene kapitulacije na humanitarnem področju. Čeprav se mi zdi pozitivno, da se civilna družba angažira in mobilizira, je rast nevladnih organizacij tudi izraz privatizacije pomoči. To je po mojem problematično. Pomoč migrantom bi morala biti javna naloga. Nevladne organizacije zdaj opravljajo naloge in imajo sredstva – na primer reševalne ladje in upravljanje centrov za pridržanje –, ki so tradicionalno pripadala javnemu sektorju.
V bistvu nevladne organizacije rešujejo probleme za evropske politike, ki niso naklonjeni temu, da bi migranti karkoli dobili od države, vendar jih ne morejo pustiti v popolni stiski. Prek nevladnih organizacij dobijo minimum. Begunci dobijo praktično pomoč, simpatijo in sočutje, ki verjetno dobro dene tudi tistim, ki ga ponujajo. Ne dobijo pa pravic, te lahko dobijo samo od države. Ustvarja se vtis gostoljubja, ki evropske države zelo malo stane.
Kdaj je begunsko in migracijsko vprašanje iz humanitarnega postalo varnostno in zakaj?
»Sekuritizacija« migracij je proces, ki poteka že dolgo. Vsekakor se je začel stopnjevati po 11. septembru 2001. Glavni vzrok za varnostno plat migracij po mojem ni terorizem, temveč revščina. Zahodne države čedalje ostreje varujejo svoje meje, ker se poskušajo zaščititi pred globalno revščino. »Sekuritizacija« migracij je odgovor socialnih držav na globalno neenakost. Socialne pravice pripadajo samo avtohtonemu prebivalstvu. Pri tem te države vedno bolj posegajo tudi po kazenskem sistemu in kriminalizirajo ilegalen prehod meja. To ni vidno samo v Ameriki, kjer zdaj kršitve zakona o tujcih predstavljajo polovico aretacij na zvezni ravni in presegajo vse druge oblike kriminala, tudi trgovino z drogami. Policija in kazenski sistem tako za kaznovanje in nadzorovanje revnih prebivalcev iz Latinske Amerike, ki nezakonito prečkajo mejo, porabita ogromno časa in denarja.
Tudi v skandinavskih državah je mogoče opaziti ta trend. Norveška je leta 2014 zvišala kazni za kršitev prepovedi ponovnega nezakonitega vstopa v državo s šestih mesecev na dve leti zapora. Posledica tega je, da norveško pravosodje zdaj kaznuje revne romske berače, ki so nezakonito v državi, tako strogo kot Norvežane, ki storijo zelo resna kazniva dejanja. V norveških zaporih je zdaj tretjina zapornikov tujcev. Tako je tudi v veliko drugih zahodnoevropskih državah; v nekaterih, na primer Avstriji in Švici, delež tujcev v ječah presega petdeset odstotkov.
Dublin II je spet v polni veljavi. Nemčija, denimo, vrača begunce v Grčijo, Slovenijo in na Hrvaško. Ne glede na osebne tragedije. Je pravo nad pravičnostjo?
Kratkoročno gledano vsekakor. Pravni sistem deluje počasi, kar evropske države izkoriščajo. Vedno so tri korake pred pravosodjem in traja kar nekaj časa, preden na primer evropsko sodišče odloči o zakonitosti dublinskih odločitev. Nočem pa biti preveč pesimistična, ker se mi vseeno zdi, da gre za boj, v katerem je tudi z vidika pravičnosti mogoče doseči majhne zmage, ki lahko preprečijo kar nekaj osebnih tragedij.
Tu lahko ponovno omeniva množične deportacije afganistanskih beguncev v domovino, pri čemer so ti žrtve milic, države, kriminalnih združb … (zadnje poročilo AI in številne izpovedi iz prve roke). Kako je to lahko sprejemljivo in, seveda, zakonito?
Po mojem to ni ne sprejemljivo ne zakonito.
Norveška je ena »vodilnih« evropskih držav po številu deportacij na število prebivalcev. Lani je norveška policija prisilno deportirala 8078 ljudi – to je rekord. Kljub nizkemu številu azilantov so jim politiki za letošnje leto zadali cilj, da deportirajo 9000 ljudi. Da lahko doseže te visoke politične zahteve, norveška policija čedalje pogosteje pregleduje dokumente na ulici in ustavlja tujce oziroma ljudi, ki so videti kot tujci. Takšna praksa je bila deležna kritike, da je rasistična – ne le v javnosti, temveč tudi znotraj policije. Neki izkušen starejši policaj je v intervjuju celo potožil, da bi se norveška policija morala bolje spomniti zgodovine in tega, kako je v drugi svetovni vojni sodelovala pri deportaciji Judov.
Pogledali ste v drobovje delovanja evropske mejne agencije Frontex. Kaj ste ugotovili?
Frontex je organizacija, ki je v zelo kratkem času kljub kritiki doživela veliko rast. Danes ima agencija 1700 častnikov, ki so razporejeni v različnih operacijah. Kmalu bo dobila svoja letala in drugo opremo, tako da ne bo več odvisna le od držav članic. Še pred nekaj leti je bil tak razvoj evropske mejne policije politično nemogoč. Države članice so ljubosumno varovale svojo suverenost. Vojska in policija sta med najvidnejšimi izrazi nacionalne suverenosti. Begunska kriza je vse to spremenila. V bistvu vidimo, kako migracije – kljub rasti nacionalizma – pospešujejo proces evropske integracije. Toda lepilo, ki zdaj drži skupaj Evropo, niso pozitivne vrednote, denimo solidarnost, demokracija in človekove pravice, ampak negativne, kot sta varnost in obramba pred neželenimi migracijami.
Kar zadeva drobovje Frontexa – to je zelo zanimiv fenomen. V raziskovalnem projektu, ki sem ga vodila zadnjih pet let, smo govorili s številnimi častniki, ki so sodelovali v operacijah. Mnogi so imeli zelo idealističen odnos do svojega dela in so hoteli pomagati migrantom ter izvajati svojo službo po mednarodnih pravilih in visokih profesionalnih standardih. Tudi Frontex to pogosto poudarja. Hkrati se agencija vedno bolj predstavlja kot borec proti kriminalu in zagovarja trde metode. Ta razcep med profesionalnostjo in učinkovitostjo se vse bolj poglablja.
Trenutno je v Evropski uniji, v kateri živi približno pol milijarde ljudi, toliko beguncev kot v Libanonu, kjer je pred začetkom vojne v Siriji živelo dobre štiri milijone ljudi – okoli milijon in pol. Libanon je, podobno kot Jordanija in, denimo, Uganda, ki gosti že dober milijon beguncev iz Južnega Sudana, tiho. Živi. Evropa pa – na čelu s Slovenijo – kriči ob bolečini drugega. Se strinjate, da v Evropski uniji nikoli ni zares bilo begunske krize? Razen seveda v Italiji in Grčiji, ki sta v številnih primerih prepuščeni sami sebi.
Prav imate. Ko govorimo o begunski krizi, se moramo vedno vprašati, čigava kriza je to, kriza za koga.
Kako vidite prihodnost migracij in begunstva?
Na to je težko odgovoriti. Evropa je celina s starim oziroma starajočim se prebivalstvom, je v neposredni bližini mlade Afrike, kjer prebivalstvo hitro narašča. Ta dinamika bo poleg podnebnih in drugih družbenih sprememb brez dvoma še dolgo ustvarjala pritisk na evropske meje. Hkrati lahko vidimo, da evropska zunanja politika aktivno poriva migracije stran od sebe in s poglobitvijo postkolonialnih odnosov širi svoj obrambni pas. Trenutno kaže, da ji to vedno bolj uspeva.
Je svet – na čelu z Evropsko unijo – sploh pripravljen na ključne migracije prihodnosti, klimatske begunce?
Dejstvo je, da so pri vprašanju klimatskih beguncev države, ki povzročajo največ klimatske škode, najmanj pripravljene na sprejem teh beguncev oziroma ljudi, ki zaradi podnebnih sprememb izgubljajo možnost preživetja v domovini. Norveška je s svojo proizvodnjo nafte dober primer. Mislim, da se to pomanjkanje politične volje in zavesti ne bo kmalu spremenilo.
Kakšna bi morala biti moderna azilna politika?
Odgovor je odvisen od tega, ali govoriva o idealih ali o tem, kaj si z določeno mero realizma lahko želimo v sedanjih razmerah. Mislim, da je spoštovanje osnovnih načel mednarodnega azilnega prava dober začetek. Nikakor si ne upam upati, da bi bile reforme, ki bi jih ustvarili v današnjih političnih razmerah, lahko boljše. Osnove mednarodnega azilnega prava so nastale po drugi svetovni vojni: v obdobju, ki bi ga lahko veliko bolj upravičeno imenovali obdobje begunske krize. Milijoni ljudi so bili izgnani, brez doma in na poti po Evropi. Fascinantno je, da je lahko mednarodna skupnost prav v takšnem času veliko večjih premikov ljudi in hujše materialne stiske ustvarila pravni sistem, ki ga mi danes, v času veliko večjega obilja, ne moremo uveljaviti.
Kaj si mislite o bodeči žici na slovensko-hrvaški meji?
Rast bodečih žic in mejnih zidov je v bistvu izraz simbolne politike. Ti ukrepi, ki jih ni mogoče opaziti le v Sloveniji, ampak tudi v Združenih državah, Izraelu, Grčiji, Madžarski in tudi na Norveškem, sami ne ustavljajo nedovoljenih prehodov meja. Njihov praktični pomen je zelo omejen. Njihov »uspeh« je v tem, da pošiljajo politične signale domačemu prebivalstvu, da politiki resno jemljejo vprašanje varnosti meja. Kot ugotavlja Wendy Brown, so mejni zidovi simboli državne suverenosti v obdobju, ko države izgubljajo suverenost na večini področij. Dajejo vtis, da politiki ukrepajo zaradi problema. Samo poglejte ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ustvarja spektakel, ki je še bolj spektakularen zaradi protestov liberalcev proti njegovim ukrepom. Toda spektakel okoli zaščite meja v bistvu prikriva impotenco.
