Kilometri obljub, ki jim nihče ne verjame

Bila je sobota pred volitvami. Na ploščadi pred najnovejšim trgovskim središčem v Sarajevu nasproti nebotičnika, v katerem je nastanjen parlament Bosne in Hercegovine, je bilo živahno. Eni so v bližnjem lokalu posedali in klepetali ob kavi, drugi so na ploščadi igrali hokej. Brez drsalk ali rolk, vendar vseeno …

Hokej so si v Bosni in Hercegovini zamislili pred kratkim. Reprezentanca je odigrala že nekaj prijateljskih tekem, kar dve s Turčijo. V državi sicer ni ledene dvorane in je še dolgo ne bo, ampak volje ne manjka. Tudi kanadskemu trenerju in selektorju hokejske reprezentance BiH Anthonyju Londonu, ki so mu že podelili državljanstvo BiH, ne …

Vendar pa v državi, v kateri je več kot 600.000 brezposelnih, njihovo število pa se veča iz dneva v dan, v kateri je med 777.000 mladimi 67 odstotkov brez dela, 150.000 mladih pa je že zapustilo državo, ne manjka le ledena dvorana. Manjka še veliko drugega. Ljudje, ne le mladi, ampak tudi starejši, so letošnjega februarja na ulicah številnih mest v BiH pokazali, da so bili izigrani, politiki, obdani z zvestimi strankarskimi člani in močno politično infrastrukturo, pa še kar vztrajajo pri svojem. Polovica državljanov se volitev ne udeležuje, saj so izgubili zaupanje do oblasti. In zaupanje do oblasti je zagotovo ena osrednjih »zadev«, ki manjka v Bosni in Hercegovini.

S plakatov, na katerih so se nasmihali politiki in vabili volivce, naj jim namenijo svoj glas, so se »slišale« številne obljube. V slogi je moč, Za boljši jutri … Obljubljamo 50.000 novih delovnih mest, so zagotavljali eni, zagotovili bomo 100.000 novih delovnih mest, so napovedovali drugi. Niti eni niti drugi niso bili deležni večjega števila glasov nekaj manj kot 3,3 milijona volilnih upravičencev. »Le kdo politikom in njihovim obljubam še verjame?« mi z vprašanjem odgovori Adnan, absolvent ekonomije, ko ga vprašam, zakaj se ne namerava udeležiti volitev. »Verjamem le še sebi in sam bom tudi odločal o svoji prihodnosti, ki skoraj zagotovo ne bo tukaj, v Bosni in Hercegovini,« še doda in se pravzaprav »izda«, da sodi med 77 odstotkov mladih, ki bi nemudoma zapustili državo in šli s trebuhom za kruhom.

Pretesno parkirišče

Za vse pa življenje le ni tako črno. Goran Milić, zdaj programski direktor in urednik poročil na televizijski postaji Al Jazeera Balkan, ki ima sedež v Sarajevu, pravi, da kljub vsemu ne manjka tudi uspešnih ljudi, uspešnih poslovnežev. »Tukaj izdelujejo rezervne dele za avtomobilske znamke Porsche, Mercedes, Bentley, tudi nogometne čevlje Adidas izdelujejo v eni od tukajšnjih tovarn, pa čevlje Prada in izjemno drago pohištvo. Ne, res ni vse tako črno; na to sem pomislil tudi včeraj ali predvčerajšnjim, ko sem iskal parkirni prostor v naselju, kjer trenutno živim. Dobil sem občutek, da se je v treh letih, kolikor sem v Sarajevu, število avtomobilov v mojem naselju podvojilo,« pove Milić.

Že ničkolikokrat je zgodovina pokazala s prstom na Bosno in Hercegovino in dala vedeti, da je srce Balkana, kjer so se postavljali mejniki evropske zgodovine. Nihče ji ne more vzeti dejstva, da je bila del evropske zgodovine, kaže pa, da je želja, da z multikulturnostjo in multietničnostjo, čeprav z vse močnejšimi ločnicami med etničnostjo in kulturami, postane del evropske prihodnosti, nemalokrat izrečena s figo v žepu.

Države regije Zahodnega Balkana, prav vse po vrsti, s tako ali drugačno hitrostjo napredujejo na poti v Evropsko unijo; navsezadnje je Srbija pred dnevi dobila ugodne ocene od EU, Bosno in Hercegovino pa je doletela najslabša ocena doslej. Država da bi morala pokazati veliko več kolektivne politične volje za približevanje EU ter izvesti prepotrebne socialne in gospodarske reforme. BiH stopica na mestu in tone v vse globljo gospodarsko in socialno krizo.

BiH je poleg Kosova edina država v regiji, ki ji še ni uspelo zaprositi za članstvo v EU in ki še nima implementiranega stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma, pri čemer je BiH pogajanja končala že leta 2008, Kosovo pa je pogajanja začelo lani, kaj kmalu pa že pričakuje parafiranje. Politično vodstvo države raje skrbi za lastne interese in fevde kot pa za boljšo prihodnost državljanov.

Posebna zgodba je tudi daytonski mirovni sporazum, ki je sicer končal vojno v Bosni in Hercegovini ter stabiliziral regijo, ni pa zagotovil in omogočil funkcionalne države. Ustreznega paketa ustavnih reform, ki bo sprejemljiv za vse prebivalce in bo BiH omogočil napredek v moderno, v Evropsko unijo usmerjeno družbo vseh konstitutivnih narodov – Bošnjakov, Srbov in Hrvatov –, pa kot da se vsi izogibajo pripraviti. Bržkone tudi zaradi nacionalizma, ki kljub opozarjanju, kako je škodljiv, še vedno zagotavlja uspeh.

»Ekonomske in socialne reforme so mogoče tudi brez paketa ustavnih sprememb,« je Jan Pšenica, veleposlanik Slovaške, sporočil politiki v BiH; za slovenskega veleposlanika Iztoka Grmeka je pomembno, da vodstvo prevzamejo tisti, ki imajo jasno vizijo ekonomskega razvoja; švedski veleposlanik Frederik Schiller pa je v enem od pogovorov dejal, da mora oblast v BiH začeti reforme – takoj.

V zadnjih štirih letih se je Bosna in Hercegovina ubadala s številnimi težavami. Politična kriza, recesija in finančna kriza vse bolj tepejo obubožane državljane (povprečna plača je okrog 350 evrov, pokojnina pa približno 150 evrov), tukaj je še pojav skrajnih nacionalistov, poplave so hudo prizadele državo … »V zadnjih štirih letih je Bosna in Hercegovina preživljala morda najtežje čase v zadnjih dvajsetih letih oziroma od krvave balkanske morije,« so si enotni v Sarajevu.

Ko korupcija postane pravilo

Na korupcijo, ki naj bi v državi postala pravilo, ne pa izjema, na svojevrstni elitni organizirani kriminal in večmilijonske davčne utaje v državi opozarjajo številni tuji opazovalci. Akcije, kakršna je bila nedavna Meso, ko so priprli nekaj ljudi na visokih položajih zaradi utaje v domnevni višini skoraj 36 milijonov evrov, in Carinik, v kateri so pred leti zaprli nekaj deset carinikov zaradi nepravilnosti pri delu, so redke.

Sarajevo se spreminja. Počasi. Do moderne, v Evropsko unijo usmerjene družbe je še daleč. Zelo daleč. »Žalostno je, da so tisti, ki so bili v 90. letih del problemov, s katerimi smo se ubadali, danes postali del rešitve in se na vso moč trudijo obdržati svoje položaje,« pravi Ismeta Dervoz, nekoč pevka skupine Ambasadorji, pozneje urednica na osrednji TV, zdaj parlamentarka.

Kako črno je ta hip v BiH, kažejo tudi potepuški psi; kot pišejo nekateri mediji, jih je v Sarajevu več kot 11 tisoč. Samo letos so napadli že skoraj 470-krat. »So pač razdražljivi in lačni – tako kot ljudje,« mi je še dejal Adnan, ko sva se na enem od mostov čez Miljacko poslavljala in si obljubila, da se srečava v ponedeljek, dan po volitvah, ko naj bi bilo vse lepše in bolje.