Portret tedna: Uroš Ahčan

Devetinštiridesetletni kirurg Uroš Ahčan je dosegel že skorajda vse, kar je v medicini ali na kaki drugi karierni poti sploh mogoče doseči. Doktoriral je z nalogo Reinervacija kože po poškodbi perifernega živca pri človeku na ljubljanski medicinski fakulteti že pri svojih tridesetih, to je bilo celo prej, kot je naredil specialistični izpit in postal specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije. »Najbrž sem edini v Sloveniji, ki sem za specializacijo potreboval dvojno dobo, to je osem let,« se danes nasmeji. Bil je najljubši učenec prof. dr. Zorana Arneža, ki je bil izredno zahteven in natančen. A Uroš Ahčan, danes redni profesor prav tako kot Zoran Arnež, ki je svojega učitelja leta 2008 nadomestil tudi na predstojniškem mestu v UKC, je Arnežu hvaležen za vse znanje in pouk, prav tako kot Marku Godini, pionirju estetske mikrokirurgije na svetu in pri nas. V medicini je prenos znanja iz rok v roke in iz rodu v rod najpomembnejši za odlično znanje.

Odličnih zdravnikov ima Slovenija veliko. Takih, ki jih opazi mednarodna zdravniška skupnost in jih vabi predavat ali operirat po vsem svetu, je tudi nekaj. Uroša Ahčana predstavljamo tokrat kot enega izmed najuspešnejših. Mikrokirurška tehnika rekonstrukcije dojk s 3D-modelom, ki so jo pred časom prvi na svetu izvedli v UKC Ljubljana pod njegovim vodstvom in jo zdaj redno izvajajo, je bila uvrščena med najboljše rekonstrukcijske tehnike dojke v knjigi Flaps and Reconstructive Surgery , iz katere se učijo kirurgi po vsem svetu. To je tako pomembno za Slovenijo, da je UKC ta teden sklical tiskovno konferenco, na kateri je predstavil tudi 17-minutni video tovrstne operacije v UKC Ljubljana, ki je del omenjene knjige. »Slovenija je na svetovnem zemljevidu,« ne skriva veselja Uroš Ahčan.

Najožja specialnost, ki jo ima portretiranec v malem prstu, je mikrokirurška rekonstrukcija dojke. V UKC jo izvedejo hkrati z odstranitvijo rakave dojke. Ker hkrati uskladijo še drugo dojko, ima ženska, ko se zbudi iz anestezije, velikokrat lepše oprsje, kot ga je imela pred operacijo. Lahko bi rekli, da je Uroš Ahčan s sto in sto prenovljenimi dojkami umetnik in pravi stvaritelj simbola ženskosti. Kot tudi tisti mlajši kirurgi, ki jih je naučil šivati z mikroskopsko majhnimi šivi in z nitko, debeline lasu, občutljivo žensko kožo tako, da skorajda ni videti brazgotin. Na oddelku jih je vsega skupaj osem. Bilo jih je deset, a letos dva odhajata: eden v Kuvajt, kirurginja pa v Ameriko. »Sam imam na mizi tri ponudbe: za Katar, Kuvajt in Dansko. Najbrž bi še dva ali trije z oddelka šli z mano, če bi odšel. Bojim se, da bi oddelek tako razpadel, rekonstrukcijske in plastične kirurgije, ki smo jo v UKC razvijali desetletja, bi bilo konec. Neizmerno odgovornost čutim, da se to ne zgodi,« pove sogovorec.

Ni edini, ki govori o odhodih. S tistih oddelkov v UKC, kjer so razvili odlično medicino, predvsem kirurške discipline, je marsikdo že odšel. Predstojniki z velikimi težavami držijo oddelke skupaj in ohranjajo raven medicine, ki je pogosto tako visoka ali višja kot v tujini. To se pokaže na mednarodni medicinski sceni, kamor vabijo zdravnike predstavit slovensko znanje. Ko pridejo domov, ugotavljajo, da je naše zdravstvo še zelo dobro, sploh glede na sredstva, ki jih država nameni temu družbenemu podsistemu. Na tujem zasluži kirurg za operacijo desetkrat več kot v Sloveniji, v Kuvajtu, denimo, ima letni zaslužek okoli pol milijona evrov, v ZDA pa še več. Novost je, da v zadnjih letih zapuščajo državo mladi zdravniki takoj po diplomi. V Sloveniji so razmere za delo pač rigidne in se slabšajo. Na Ahčanovem oddelku so dobili letos za raziskave in razvoj tisoč evrov – na vsakega zaposlenega 12 evrov. To seveda ne pelje nikamor. Družba je nenaklonjena zdravstvu, predvsem zaradi dolgih čakalnih vrst. Zdravniki in bolniki se zatekajo po zgledu tujine v zasebne ambulante, brez katerih tudi pri nas ne gre več. Marsikatera je opremljena bolje kot vrhunski UKC in zdravniki imajo v njih več časa. Tudi zato gredo pacienti radi tja, pa čeprav kot samoplačniki.

Tudi profesor Uroš Ahčan dela v UKC le še tri dni na teden, dva dneva pa na fakulteti in v svojem zasebnem estetskem centru. Tako skrajšan delovni čas in zasebne ordinacije imajo vsi kirurgi na oddelku za plastiko, rekonstrukcijo, estetiko in opekline. Njihov predstojnik pove, da za estetske operacije v UKC ni ugodnih razmer – preveč na očeh množice zaposlenih so, pa tudi preslabe bivalne razmere niso privlačne. Te odvračajo tudi tuje bolnice z rakom na dojki, ki bi sicer zaradi odličnih rezultatov rade prišle v Ljubljano. Ahčan je zato že pred leti predlagal, da se ustanovi ločen evropski center za dojke v Ljubljani. A je njegov predlog naletel na gluha ušesa. Zdaj pravi, da še ni prepozno. Natančnega dela bi še lahko naučil mlade zdravnike. Mikrokirurgom se čas namreč hitro izteka, saj potrebujejo zelo mirne roke in dober vid. Povečano število tujih pacientov bi prineslo sinergijske učinke v gospodarstvo, predvsem zdravstveni turizem. Tak evropski center za dojke bi lahko bil v bolnišnici Petra Držaja v Šiški ali morda na lokaciji hotela Bellevue v Tivoliju.

UKC ima še nekaj primernih disciplin, zanimivih za tuje paciente, ki bi prinesli v Slovenijo denar, a naše države in zavarovalnic to ne zanima, raje vozijo naše paciente na Hrvaško, v Romunijo, na Madžarsko. Predvsem v Nemčijo, Anglijo, na Češko, Hrvaško in v Srbijo pa hodijo občasno delat tudi naši zdravniki. »Če bom slovenskega zavarovanca operiral v Zagrebu, bo slovenska zdravstvena blagajna to plačala, če v svojih prostorih v Ljubljani, pa ne,« kaže na absurd Ahčan. Denar in s tem davčni prihodki se iz Slovenije prek bolnikov na ta način seveda zlivajo v tuja gospodarstva. A to kot da nikogar ne zanima.

Številni časopisni članki, v katerih je portretiranec pred leti nastopal ali jih napisal sam, kažejo, da si je zelo prizadeval, da bi se naš javni zdravstveni sistem razvijal v pravo smer. Pred desetletjem, ko se je zakon o zdravstveni dejavnosti z enakimi rešitvami, kot jih zdaj ponuja ministrica Milojka Kolar Celarc, prvič pojavil v javnosti, mu je ostro nasprotoval, javno si je prizadeval za drugačno vodenje bolnišnic, za možnost tržne dejavnosti za tuje samoplačnike v njih, da ne bi bilo treba zdravnikom v zasebno prakso in drugam. In zdaj? »Malo sem obupal. Zdaj je vse še slabše,« pravi. V odgovor ima zdaj zasebno prakso in tudi on razmišlja o tujini.

Uroša Ahčana je v ta kratki portret nemogoče v celoti zajeti. Znanstvenih objav, strokovnih in poljudnih člankov, televizijskih oddaj, uredniških funkcij pa tudi knjig, katerih avtor je, je preveč. Ni edini med zdravniki, ki je tako plodovit. Zanimivo je, da v Sloveniji marsikoga, ki štrli iz povprečja, posekajo, bodisi s kako korupcijsko afero, ki se potem nikoli ne dokaže na sodišču, bodisi z nesmiselnimi omejitvami, prek katerih kaže oblast vseh vrst svojo moč. Prof. dr. Uroš Ahčan je za zdaj še »živ«.

Živi pravzaprav vse bolj in bolj. Njegova najbolj znamenita knjiga Ko se življenje obrne na glavo, ki je bila doma skorajda prezrta, je prevedena že v angleški, poljski, hrvaški in turški jezik, pripravlja pa se tudi prevod v italijanščino in ruščino. Prinaša najbolj celovit vpogled v organ, ki simbolizira žensko in moško hrepenenje.