Kitajski zid v glavi

Jean-Claudu Junckerju, ki očitno nima ne težav s preteklostjo ne vesti, bi radi prišepnili to zgodbico: Kako je Brežnjev postal predsednik. Svojo ostarelo mamo je povabil v veličastne kremeljske dvorane, nato pa jo je z limuzino odpeljal do svojega razkošnega stanovanja v Moskvi. Ves čas je molčala. Vse si je temeljito ogledala, ampak rekla ni nič. Potem sta sedla v helikopter in se peljala do podeželske vile v gozdovih blizu Moskve. Spet ni spregovorila niti besede. Na koncu jo je z zasebnim letalom odpeljal na obalo Črnega morja in ji pokazal marmorno palačo, kjer bo poslej preživljal dopuste. Tam mu je končno prišepnila: »Ampak Leonid, kaj pa če za vse to zvejo komunisti?«

Ta vic sodi nekako v leto 1982, v obdobje, ki ga je britanski novinar Ben Lewis označil kot »žalosten konec«. Humor je celo izza železne zavese tedaj hitro zamrl, v čemer tiči še neraziskan paradoks. Čemu je neki bizarni družbeni red izzival toliko posmeha, zabave in pozitivne energije, podkrepljene z vodko, na drugi strani puškinih cevi pa je desetletja vladala neka puščobna »normalnost«, ki so jo znali popestriti le z božičnimi ali velikonočnimi razprodajami. Zakaj, denimo, ni vicev o Junckerju ali Merklovi?

In vendar bi morali biti. Jean-Claude, na primer, ne zazna nobenega konflikta interesov, ker je vzpostavil nekakšen kitajski zid v svoji glavi, zid, ki ločuje preteklost in sedanjost. Veliki zid. Še zdaj hranim vstopnico na kitajski zid, kjer sem si za spominek kupil mongolsko kučmo z rdečo zvezdo; nič pametnejšega ali primernejšega ni bilo na izbiro. Toda kučma, ki je seveda že zdavnaj razpadla, me je lahko spominjala na divja obdobja, ko so s severa silili Mongoli, na mogočnem zidu pa so jih čakali »civilizirani« Kitajci. Ki so si potem za simbol prevzeli rdečo zvezdo in v času kulturne revolucije opustošili svojo preteklost.

Kaj se v resnici dogaja v Junckerjevi glavi, ki jo razmejuje nekakšen kitajski zid; prej je bil 19 let premier ali finančni minister Luksemburga in je lahko počel lokalne packarije vseh vrst, zdaj je šef evropske vlade in je torej preskočil kitajski zid. V civilizacijo? Prej je delal za Luksemburg, zdaj naj bi deloval za skupno Evropo. Prej je bilo prej, zdaj je zdaj … Nov dan? Ah, prelepo bi bilo, če bi moglo tako biti, kajti gospoda reklamirajo kot »velikega Evropejca«. Zdaj je politično res prvi, toda njegova luksemburška preteklost je močno vprašljiva. In je po svojem bistvu najmanj na robu velikega škandala.

Se da politiku spregledati preteklost? Ne. Sme preskočiti kitajski zid in se zavihteti na prvo pozicijo v Evropi, pri čemer ostajajo močni dvomi o njem? Ne. Stara celina je v preveč resnem zgodovinskem trenutku, da bi jo lahko krmilili prevaranti in fičfiriči.

Junckerjeva politična zgodba o Luksemburgu, kjer je skrbel za tamkajšnje finance (na račun drugih članic EU in njihovih davkoplačevalcev), in o zdajšnjem položaju vsemogočnega političnega komisarja nekako sovpada s smešnimi pojasnili Slovenskega državnega holdinga (SDH, zanimiva kratica!), da je pri prodaji Telekoma in svetovalnih družbah vse ok. Svetovalna družba Lazard, sicer solastnik bank po vsem svetu, naj ne bi bila v nikakršnem konfliktu interesov, pojasnjujejo strokovnjaki v SDH. Kot primer navajajo »kitajski zid« med oddelkoma za korporativno in finančno svetovanje ter oddelkom za posredovanje finančnih storitev podjetjem, z namenom ločitve tistih, ki svetujejo v postopkih prevzemov in združitev, od tistih, ki strankam svetujejo pri nakupu vrednostnih papirjev. »Zid je vzpostavljen za preprečevanje uhajanja notranjih informacij podjetij, ki bi lahko vplivale na svetovanje svojim strankam v zvezi z naložbami …« Skratka, Lazard naj bi imel v imenu skrbnosti in poštenosti nekakšen kitajski zid med svojimi dejavnostmi.

To ni blablabla, to je šentflorjanska bebavost ali pokvarjenost, kakor hočete. Ker je pomembneje prodati Telekom poštenemu lastniku prek poštenega posrednika in s poštenim svetovalcem, kot ga obdržati Slovencem, ki jim niti mobilnega telefončka ne kaže zaupati. No, gre za tisti »kitajski zid«, ki so ga, kot kaže, nekateri sposobni zgraditi v svojih glavah, na ravni korporacij pa celo povzdigniti na raven etike in ustrezne promocije. Prodajaš, recimo, kalašnikove in krvno plazmo v paketu. Na koncu prodaš še skrbno zloščeno samopodobo in potem že tvoje ime prinaša dobiček.

Naš Jean-Claude si je sezidal kitajski zid med svojo luksemburško preteklostjo, ko je 19 let izigraval evropska davčna pravila in skupno politično filozofijo socialne enotnosti in sodelovanja, potem pa ta zid preskočil na položaj evropskega voditelja. In kot da ni bilo nič pred tem. Tako seveda ne gre, javnost je ta salto morale in mortale kajpak opazila, nastal je škandal, ki se ga ne bo dalo kar tako utišati. Evropa je – drugače od kake Kitajske – še vedno občutljiva za etično in moralno občutljive odtenke, kar kajpak t. i. staro celino še vedno uvršča na sam vrh sveta. Amerika vselej zavida Evropi, pa niti do tega se ji ne uspe dokopati, zakaj.

Junckerja je njegova preteklost dohitela; ne sicer tako kruto kot kakega Gadafija ali Ceausesca, vendar bi morala biti evropska javnost neprizanesljiva. Evropski parlament, ki bo o tem odločal – če sploh bo –, bo kajpak ravnal po naše, narodnjaško, v debelih rokavicah. Evropa je, žal, postala žrtev »političnih struj«, kot so, denimo, t. i. narodnjaki, ki še zdavnaj ne izražajo dejanskega političnega reliefa Evrope, zmorejo pa prijateljevati z velikim kapitalom v vsaki krčmi. Juncker je dejansko špica tega dogajanja, najprej na konici svoje deželice, zdaj kot etiketa celotne EU.

Europa is dead, Evropa je mrtva, sem ničkolikokrat slišal v newyorških intelektualnih krogih. Morda je bilo celo nekoliko privoščljivo. Morda pa je bilo tudi zaradi raznih junckerjev, ki Evropo vse bolj banalizirajo in tiščijo pod vodo kot nekdanjo »veliko idejo«. Evropa je postala neki Juncker s kozarcem džintonika v roki, ki objema šopek babnic z vseh vetrov, ker jih potrebuje za ministrice. Za število, za kvoto. Za njim motri seveda še mrka prikazen gospodinje Merklove, le da Angelca valjar skriva za hrbtom.

Mojbog, gospod velja za »velikega Evropejca«, in to navzlic nesporno dokazanim dejstvom, da je luksemburški državni blagajni – tudi na račun preostale Evrope – priskrbel prihodke, ki jih ta državica sicer ne bi nikoli videla. Velja celo za »mistra evra«, čeprav vsem poučenim ne more zbežati iz spomina zaradi t. i. luksemburških davčnih zvijač. Raztegnjenih v na videz zakonite okvire. Za mimogrede še drobcen podatek: članice EU so že leta 1997 pod Junckerjevim vodstvom sprejele kodeks ravnanja glede obdavčitve podjetij. A prav takratni predsednik sveta Juncker je poskrbel, da kodeks ni postal pravno zavezujoč.

Lepo, važno je, da imamo na čelu »družinice narodov« izkušenega politika. Važno je, da vse skupaj še vedno funkcionira na ravni delovnih zajtrkov, partijev, kosil in slovesnih večerij. Tako se da Evropi ohraniti vsaj videz, »štimung«. No, nerodno je le to, da takšni baročni ali rokokojski Evropi v svetu nihče več ne verjame, ker so se stare zgodovinske pravljice že izpele in velja samo še surova fizikalna sila. Skrajšajmo: celo ameriškega predsednika Obame v svetu ne jemljejo več čisto resno – in kako naj bi potemtakem zaupali nekemu političnemu karieristu iz Luksemburga s »kitajskim zidom« v glavi?

In nekega dne bodo morda prijatelji v New Yorku imeli celo prav: Evropa je mrtva.

Zgodba o Leonidu Brežnjevu in njegovi materi, ki jo je zaskrbelo, kaj bodo komunisti porekli, ko bodo za »vse skupaj« izvedeli, nima epiloga. Lahko pa si ga izmislimo, priredimo, kakor hočete. Brežnjev bi lahko tedaj odštel k samemu Hudiču: Imate kak prostorček zame? Imamo. Imate še kaj hujšega? Imamo, ampak tam doli si niti sam ne upam iti, tam so samo sila pomembni.