Tiskane izdaje
Nato je naše ustavno sodišče iz formalnih (procesnih) razlogov zavrglo ustavno pritožbo dr. Milka Noviča zoper ponovljeni pripor, češ da mora o tem najprej odločiti vrhovno sodišče – pri tem ni nepomembno, da je bil ta človek (in to po mojem mnenju vpijoče nezakonito) poprej priprt že skoraj 24 mesecev in da kar o dveh ustavnih pritožbah zoper to sploh še ni bilo odločeno, razlogi tudi za ponovljeni pripor pa so v bistvu še vedno enaki kot poprej! Ena od temeljnih zapovedi »pripornega prava« je, da je o pripornih zadevah treba odločati kar najhitreje.
Podobnost obeh »visokih« razsodb
To, da sta omenjeni visoki sodišči pri teh dveh odločitvah »spregledali« ali zanemarili zapovedano nujnost hitrega odločanja v takih zadevah (obakrat gre za prostost, za svobodo gibanja itd.), ni edina podobnost teh dveh primerov. Podobne so tudi formalne ovire hitremu odločanju, ki sta jim obe visoki sodišči dali prednost pred varstvom temeljnih človekovih pravic: v prvem primeru je to bilo zgolj vprašanje, katera izmed dveh držav naj končno začne odločati o prošnji za azil, v drugem primeru pa zgolj vprašanje, katero izmed dveh sodišč je pristojno odločiti o zadevi.
Obe visoki sodišči sta pri tem pokazali vrhunsko izurjenost v skrajno zapletenem »slalomu med paragrafi«, ki določajo, ali naj bo za odločanje pristojna prva ali druga država, prvo ali drugo sodišče, in skrajno malo zanimanja za to, kar bi moralo biti njuno glavno vodilo: kaj ta pretirana skrb za formalnosti postopkov pomeni za temeljne človekove pravice prizadetih ljudi in nepotrebno podaljševanje njihovega morebitnega ali celo nesporno ugotovljenega kršenja (v primeru azila povsem nespornega kršenja, v primeru pripora je to formalno še treba ugotoviti, čeprav je enkrat ustavno sodišče prav v tem primeru to celo že ugotovilo, pa so pristojna sodišča to ponovno ignorirala).
Manj me to preseneča pri sodišču EU, ki je pač sodišče neke ekstremno zbirokratizirane in skrajno zapletene »naddržavne« organizacije, kjer se ta usmerjenost celotne EU (po mojem mnenju) žal nujno odraža tudi pri izboru sodnikov v njeno najvišje sodišče – z izjemami, med katere prištevam tudi slovenskega sodnika dr. Marka Ilešiča, ki je pomembno prispeval k nekaj sodbam, na katere je to sodišče lahko ponosno (čeprav so zaradi narave EU tudi te večinoma utemeljene tako drobnjakarsko-formalistično, da naši formalisti bistva nekaterih še danes ne razumejo).
Bolj me prej navedeno preseneča pri našem ustavnem sodišču v njegovi novi sestavi, v kateri izrazito prevladujejo sodniki iz akademske sfere, od katerih je pričakovati več posluha za temeljne pravice in manj za formalizme, ki niso nujni.
Kdaj so formalizmi nujni in kdaj ne
Za laične bralce ob tem morda še tole pojasnilo. V pravu sta dve vrsti pravil: vsebinska (imenovana tudi materialno pravo) – kaj je prav (dovoljeno, prepovedano, kaznivo itd.) – in formalna – kateri organi naj o tem, kaj je prav, odločajo in po kakšnih postopkih (to imenujemo organizacijsko in procesno pravo). Da bi ljudje pravo in odločanje po njem lahko sprejeli kot razumno in pravično, je treba seveda spoštovati obe vrsti pravil, vsebinska in formalna. Če o pravicah nekoga odloči nepravi (nepristojni) organ, se takoj lahko pojavijo sumi, da ima oseba v postopku tam svoje osebne ali politične prijatelje ipd., in zaupanje v pravo in državo se poruši.
Pretirani formalizem pri odločanju pa zadnja desetletja vse uspešneje blaži in odstranjuje splošno uveljavljeno načelo sorazmernosti, po katerem je zlasti pri posegih v temeljne človekove pravice treba vedno tehtati prizadete vrednote: kdaj so v konkretnem primeru formalna pravila tako pomembna (za to in za naslednje konkretne odločitve), da ne sme biti odstopanja od njih, kdaj pa bi taka formalistična doslednost pomenila izničenje ali »izvotlitev« prizadete temeljne človekove pravice in je zato pravici treba dati prednost pred formalizmi. Zakaj bi bilo v tem primeru potrebno, da bi ustavno sodišče takoj sámo odločilo (in to ne šele julija o pritožbi, vloženi aprila), je zame odlično utemeljil ddr. Jaklič v svojem ločenem mnenju – priporočam branje.
Tudi sodišče EU je bilo soočeno z izvrstno utemeljenim visoko strokovnim nasprotnim mnenjem – svoje lastne generalne pravobranilke Eleanor Sharpston. A ne le, da mu ni pritrdilo, niti tega, zakaj ga ne sprejema, se mu ni zdelo potrebno pojasniti. To je zame odločanje z argumentom moči, ne z močjo argumenta: »Odločamo mi – in mi smo tako odločili. Zakaj ne drugače, nam pa ni treba pojasnjevati.« Ustavna sodišča se do ločenih mnenj svojih članov formalno sicer ne morejo opredeljevati, a ker sme »dissenter« tam navajati le ugovore, ki jih je kolegom že prej navajal v postopku, vsaj kratka zavrnitev takih ugovorov v solidno obrazloženi odločbi po mojem mnenju vendarle ne bi smela manjkati.
Delno pojasnilo za zavrženje pritožbe lahko iščem kvečjemu v zadregi, ki jo morda čuti nova sestava ustavnega sodišča do tu »konkurenčnega« vrhovnega sodišča zaradi marčne razglasitve sodbe tega sodišča v stečajni zadevi T-2 za »samovoljno in očitno napačno«, kakor je o tem odločilo ustavno sodišče še v prejšnji sestavi. Vrhovni sodnik Balažic je javno (10. junija v Delu) ravno to odločitev ustavnega sodišča ocenil za samovoljno in očitno napačno, kar je bila sicer skrajno nenavadna poteza – toda nobenih ugovorov zoper to doslej nisem zasledil in tudi sam (tudi po posvetovanju s tistimi, ki se na to spoznajo bolje od mene) mislim, da je bila ta odločitev ustavnega sodišča res zgrešena.
Noben organ seveda ni nezmotljiv, toda bolje je napako (vsaj molče, z neponavljanjem) priznati, kot zaradi slabe vesti zdaj narediti drugačno napako, v nasprotni smeri (v zelo nujni priporni zadevi čakati na odločitev vrhovnega sodišča namesto takojšnje lastne odločitve). Za to takojšnjo lastno odločitev je imelo ustavno sodišče tudi vsa formalna pooblastila – le pogoje za njihovo uporabo si je raztolmačilo tako ozko, da se je s tem izognilo odločanju. A tudi to prepozno. Citiram iz Jakličevega ločenega mnenja: »Vsaj takšen sklep, ki namesto razlogov niza le gole zaključke o tem, kako ta ali ona navedba še ne pomeni očitne kršitve, bi sodišče vendarle moralo sprejeti v nekaj dneh.«
Spregledani vzgled iz Strasbourga
Sijajen vzgled za to, kako in kdaj je pravicam treba dati prednost pred pretiranim formalizmom, je dalo evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, ki ni varuh zapletenih birokratskih pravil, ampak varuh človekovih pravic. Že nekajkrat je razsodilo, da zavračanje dovoljenj za bivanje tujcem, ki imajo pristne družinske vezi v tuji državi ali tam tudi kot samci že dolgo bivajo, čeprav brez dovoljenj, pomeni kršitev temeljne človekove pravice do zasebnega in družinskega življenja, kakor jo določa 8. člen evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). V takih primerih legalizacija takega stanja prevlada nad zahtevami imigrantske zakonodaje v državi članici – nasprotna stališča je sodišče označilo za »prekomerni formalizem« (excessive formalism, glej Aristimuño Mendizabal proti Franciji; Sisoja proti Latviji; Rodrigues da Silva in Hoogkamer proti Nizozemski).
In – komaj verjetno: v nekaj desetinah takih primerov, ki jih doslej žal še povsem neuspešno vodim v Sloveniji (nekateri že čakajo tudi na ustavnem sodišču), se je pa tudi pri nas že našel sodnik (na upravnem sodišču v Ljubljani), ki si je v neki taki sodbi upal zapisati celo to, da so »ne le sodišča, ampak tudi upravni organi držav članic dolžni v takih primerih pravu EU dati prednost pred domačo zakonodajo (obveznost ignorirati nacionalno normo)«. Pojasnilo: pravo EU je namreč v tej točki enako pravu EKČP. Toda ena lastovka žal še ne prinese pomladi – vsi drugi v Sloveniji doslej trdno vztrajajo pri tem, kar je bilo v Strasbourgu že spoznano za pretirani formalizem.
