Ko je to, kar je, premalo

Pred 30 leti je v madžarščini prvič izšla knjiga Melanholija Lászla F. Földényija, lani jo je Yale University Press izdal tudi v angleščini. Svetovno znani madžarski intelektualec in humanist pravi: »Ko sem pisal to knjigo, sem poskušal razkriti neke vrste podtalno zgodovino Evrope.« Avtor odmevnega in v številne jezike prevedenega dela, ki je zdaj spisal novo knjigo o isti temi, je nedavno o melanholiji predaval na Balassijevem inštitutu v Ljubljani.

»Če bi vedel, kaj je melanholija, ne bi napisal knjige. Je neopredeljiva, neizčrpna tema. V bistvu nisem pisal knjige, knjiga se je pisala. Najprej sem zbiral zapiske, ob branju sem ugotovil, da imam gradivo. Tema se mi je približevala kot ujeda, ki me je hotela ugrabiti. In še zdaj ne vem, kaj je melanholija, ne morem je ugledati ... Presunilo me je, koliko pojmovanj ima, tudi v zgodovini so jo različno razlagali. Med pisanjem sem ugotovil, da je črna luknja, ki me ogroža, ki je tam ...«

László F. Földényi je začel svojo ljubljansko turnejo po tematiki melanholije z razlago pojma od antične Grčije do srednjega veka, renesanse in modernega časa. Pojem je bil vedno dvoumen, celo paradoksen, danes bolj velja za fizično bolezen, pogostoma ga enačimo z depresijo. In vendar melanholični dispoziciji pravzaprav ne ubeži nihče, vsakogar kdaj pa kdaj vendarle doleti melanholija.

Dvoumni pojem

Od Aristotela naprej so filozofi, umetniki, psihologi in teologi v tako rekoč nedoločljivem stanju melanholije poskušali poiskati ustvarjalni impulz, vsaka študija melanholije je na neki način odraz tega. Tudi Földényijeva Melanholija je oblikovana okrog aristotelovskega vprašanja: Zakaj so vsi véliki umetniki, vse eminence v filozofiji, politiki, pesništvu in umetnosti scela, tako očitno melanholični? »Aristotel je imenoval za melanholike filozofe in sploh vse nadpovprečne heroje. Veliko so ustvarjali in hitro so propadli,« je razlagal avtor in povezal njihovo zavedanje o minljivosti, efemernosti vsega človeškega, z močjo in krhkostjo, nesrečo in herojstvom, ki ju ni mogoče ločiti drugo od drugega.

Kasneje se je pojem zelo spremenil. »V srednjem veku je veljala najbolj skrajna opredelitev, melanholike so imeli za najbolj duševno nestabilne, bolnike, Dante jih je postavljal najgloblje v pekel. Ožigosali so jih tako zelo, da so postali bolni od tega ...«

Melanholija je imela skozi stoletja tako pozitivne kot negativne konotacije, raziskovali so jo v povezavi s somatskimi značilnostmi, psihičnimi nagnjenji, vznemirjenji duha, duševnimi stiskami. »V času romantike je melanholija postala modni trend, Byron jo je postavil za modno, jo dal v ospredje, jo imenoval spleen; črni žolč pomeni nekaj povezanega z organizmom ...« Že v antiki je Hipokrat povezoval melanholijo s presežkom črnega žolča, enega od štirih telesnih sokov. Glede na prevlado enega od njih v človeškem telesu je nastal psihološki nauk o značajih. Melanholija je postala psihosomatski pojav.

»Na koncu 19. stoletja ni bila več v modi,« razlaga Földényi, »medicina jo je odrinila, nadomestil jo je pojem depresije. V 20. stoletju je bila melanholija porinjena na rob, skušali so jo razorožiti, postala je pojem za razpoloženje, ideja, ki jo povezujemo z jesenskim dnem, prizorom zaljubljencev. A melanholija ni razpoloženje, je stanje, tudi vsakdanja, preprosta otožnost ali otožnost bivanja. Pojem, ki je obstajal 2500 let, se je spremenil v neki kič.« Imenovani je prepričan, da gre pri melanholiji za globino dveh tisočletij, ne glede na pozitivne in negativne pomene, ki jih vsebuje. In to globino ji je treba vrniti.

»Današnja globalna kultura pomeni, da ni več nobene skrivnosti, razmišljanje je postalo horizontalno, medtem ko nam melanholija ponuja vertikalni pogled. Zato je hkrati anahronistična in aktualna ... Vedno je pomenila neko kreativnost: Aristotelu, v renesansi, romantiki. Samo v srednjem veku so jo forsirali v pasivnost. Melanholija je duhovno odpiranje. Je umeščena v neki reži, špranji, prestopa v drugo stanje. Melanholija pomeni, da je tisto, kar je, premalo. Kadar želimo o svetu odkrivati še več, ko gre za željo, da bi radi več – in da je to nemogoče.«

Saudad, mestizia, Traurigkeit

Toda melanholični niso le ljudje, otožni so tudi prostori, žalobne so tudi pokrajine, in vsak melanholičen kraj je melanholičen po svoje. Poznamo cel niz specifičnih geografskih primerov tega, kot v angleškem uvodu h knjigi omenja Alberto Manguel: saudade Lizbone, noben drug jezik ne pozna besede, kot je ta, tristeza Burgosa, mestizia Turina, Traurigkeit Dunaja.

Orhan Pamuk v Istanbulu: Spominih na mesto melanholijo poimenuje hüzün, turška beseda arabskega izvora označuje občutek globoke izgube, otožnih spominov na veličastno preteklost, vendar tudi upanja. To ni zasebna melanholija posameznika, temveč občutje, ki ga delijo milijoni prebivalcev in je neločljivo povezano z mestom in njegovimi ljudmi. V knjigi zapiše: »Razložiti želim hüzün celotnega mesta – Istanbula.« Subtilni portret velemesta na stičišču med Evropo in Azijo, intimen in panoramski obenem, spomin in zgodovina hkrati, se zlije s portretom Pamuka samega. Melanholija in nostalgični sentiment sta ključni koncept, ki ga opisuje, pripadata mestu in pripadata pisatelju.

Földényi sicer o tem vidiku v svoji Melanholiji ne govori, toda v Ljubljani je vseeno omenil misel Emila Ciorana. Romunsko-francoski filozof je izjavil, da obstajajo v Evropi trije narodi, ki so melanholični: Rusi, Portugalci in Madžari. »No, če pomislim na nemško romantiko, potem so melanholični tudi Nemci, če pomislim na Giacoma Leopardija, so melanholični tudi Italijani, z Byronom tudi Angleži. Tega ne bi povezoval z nacijami, vsak človek je lahko v stanju melanholije, tudi če se tega ne zaveda,« je v tukajšnjem nastopu povedal madžarski pisec. Cioran pa je bil rojen v Karpatih, zrasel je med madžarsko manjšino v Transilvaniji in znal je madžarsko; in, kot je na nekem mestu zapisal Földényi, on je že vedel, o čem govori.

So Madžari melanholični?

Avtorju se Madžari ne zdijo bolj melanholični od katerega koli drugega naroda na svetu in niti ni v madžarski književnosti ukvarjanje s temo nič bolj obče prisotno kot drugje. »So madžarski pisci, ki pišejo o tem, recimo György Konrád in jaz, a to je nekaj primerov. Morda pa je zgodovina naredila Madžare bolj dojemljive za melanholijo kot kake Švede ...« V povezavi s svojo domovino je večkrat naletel na termin melanholije. Neredka pisanja omenjajo, da je melanholija pogreznjena globoko v madžarsko nacionalno psiho, predvsem zaradi zgodovine, preštevilnih izgub in porazov, od germanizacijskih vplivov pod Habsburžani in še prej pohodov turškega imperija in tatarskih vdorov. Pravzaprav je bila Madžarska redkokdaj v zgodovini samostojna, v preteklem stoletju pomni Hitlerjevo in večdesetletno sovjetsko nadvlado. Mimogrede, za eno njenih največjih zgodovinskih travm velja trianonska mirovna pogodba, sklenjena po koncu prve svetovne vojne, s katero je država izgubila več kot dve tretjini ozemlja.

Ima vse to kaj opraviti z melanholijo? Földényi je negotov, vprašanje pušča odprto. Po njegovem prepričanju tema, o kateri govorimo, ni ne frustracija ne potrtost, in niti stvar manjvrednostnega kompleksa, ki je pogosto temna plast arogance. Lahko je stanje obupa, vendar tudi vsakršne kreativnosti. Oziroma kot je nekje zapisal: Melanholija je paradoksno stanje, v katerem nekdo naredi samomor, drugi pa je izjemno ustvarjalen. »Madžari so že skoraj stoletje razvpiti zaradi visoke stopnje samomorov, obenem izstopajo s številnimi izjemnimi osebnostmi, tako v znanosti kot glasbi, literaturi in filmu.«

V slovenščini

Tudi Slovenci smo precej melanholičen narod, čeprav so nam Madžari kos, je v pogovoru s Földényijem pripomnil pesnik Aleš Šteger, »občasni melanholik po navdihu«, ki je vodil debato. V slovenščini sta doslej izšli dve knjigi. Pred nekaj leti je založba Studia Humanitatis tukajšnje bralce oskrbela s kompendijem Anatomija melanholije angleškega učenjaka Roberta Burtona, temeljnim klasičnim delom iz leta 1621. Obsežna knjiga na več kot tri tisoč straneh je obupno dolgočasna, prevod je skrajšan, standardni izbor, je povedala urednica Neda Pagon, sama »nič kaj melanholična duša«, vendar je štiri desetletja kasneje branje mestoma še vedno aktualno. O dvoumni kategoriji melanholije, ki je obenem čuječnost, neko privzdignjeno samotno občutenje, pa tudi poza, trend, češ da je treba previdno govoriti, z »malce zlobe in malce naklonjenosti«. Opomnila je na pomenljivo terminologijo: izrazje, ki ga uporablja nemško govorno območje, je bolj trdo in bolj eksaktno, na primer Enttäuschung, Unheimlichkeit, v primerjavi z italijanskim pojmom malinconia. Giorgio Agamben pa na primer govori o stato d'eccezione, izjemnem stanju.

Tu je še knjiga Saturn in melanholija, ki je v izvirniku izšla leta 1964 in velja za osrednje delo sodobnega preučevanja pojma melanholije, napisali so ga Raymond Klibansky, Erwin Panofsky in Fritz Saxl in izdala Beletrina. Trojica avtorjev so odlični razlagalci nekaterih grafičnih upodobitev in razmislekov o melanholiji prek umetnosti. Pisanje je bilo v izvirniku zastavljeno kot interpretacija bakroreza Melanholija (1514) nemškega renesančnega slikarja Albrechta Dürerja, zatem se je razraslo v študijo celotnega medicinskega, filozofskega, astrološkega in umetnostnozgodovinskega izročila, ki je bilo živo v času nastanka umetnine.

In ravno Dürerjeva enigmatična Melanholija je zasidrana globoko v moderno zahodno imaginacijo. Alegorična kompozicija, personificirana Melanholija s krili, malodušna in z glavo v dlaneh, dekletov izraz na obrazu je mrk, oči so čuječne, namiguje na mračno razpoloženje, naokrog so razporejeni neuporabljeni pripomočki. Portret iz 16. stoletja izžareva neko notranjo žalost, temačni obraz in položaj telesa sta v kontrastu s pogledom. Je mojstrovina in je diagnoza. Umetnina v Staatsgalerie v Stuttgartu pooseblja melanholijo.

Že pol tisočletja vznemirja in navdihuje gledalce, kaj je umetnik hotel, ostaja predmet preštevilnih interpretacij, učenjaki jo med drugim povezujejo z alkimijo, astronomijo, teologijo, filozofijo. Najbolj prevladujoča analiza in interpretacija govori o melanholiji kreativnega umetnika, je duhovni portret umetnika Dürerja.

Melanholija ima krila, vendar ne more leteti ...