Tiskane izdaje
Leta 2010 je skupina znanstvenikov iz Liverpoola v urinu mišjega samca odkrila feromon, ki povsem obnori mišje samice. Poimenovali so ga darcin, po gospodu Darcyju, junaku romana Prevzetnost in pristranost Jane Austen.
Kar ni naključje. Gospod Darcy je literarni junak, ki od nekdaj vznemirja ženske sanjarije. Tudi tiste, ki romana niso prebrale, so ga gledale v nadaljevanki, v kateri ga je upodobil Colin Firth, in tiste, ki niso gledale nadaljevanke, so ga spoznale v knjigi Helen Fielding Bridget Jones ali v istoimenski seriji filmov, kjer ga je spet upodobil Colin Firth. Če bi naštevala literarne junake, ki so, še ko sem bila najstnica, povečali utrip mojega srca, bi bil Darcy prav pri vrhu. Zakaj je bil zame njegov darcin tako usoden? Ker je bil čudaški, skrivnosten, trmast in ker se je zaljubil v Elizabeth Bennet, čeprav ni bila bogata, bila pa je pametna, predrzna, romantična. Darcy se vsega tega ni bal, ampak mu je bilo celo všeč, in si ni želel, da bi se spremenila. Ljubil jo je takšno, kakršna je bila. Tudi neukrotljivi Heathcliff iz Viharnega vrha Emily Brontë se mi je zdel poln nevarne ljubezenske strasti in divja sila narave, drugačen od Edwarda Rochesterja, temačnega skrivnostneža z vrtinčasto preteklostjo, ki ga je v Jane Eyre ustvarila Charlotte Brontë in je prav tako zažigal mojo domišljijo.
Zanimivo je, da so vse te junake ustvarile ženske. Brez lastne sobe in celo brez lastnega ljubezenskega življenja. No, razen Charlotte, ki se je ves čas zaljubljala, predvsem v poročene in slavne moške, in jim je potem vsak dan pisala dolga ljubezenska pisma, dokler njihove žene niso čisto znorele.
Kaj ona sploh hoče?
Angleška zgodovinarka Carol Dyhouse v knjigi Heartthrobs piše prav o tem, o zgodovini ženske želje. Dobri stari Freud se je do konca življenja spraševal, kaj hoče ženska, in čeprav je desetletja in desetletja vstopal v skrivnostne duše žensk, polne želja, histerije in hrepenenj, je bil odgovor na to vprašanje zanj sfingina uganka brez odgovora. Ženska želja je zanj ostala oddaljena svetleča zvezda na nočnem nebu. Dyhousova se zmaže tako, da vpraša drugače – koga si želijo ženske. Zanimajo jo moški, o katerih ženske sanjarijo, z njimi postajajo obsedene, moški, ki njihovo telo napolnijo z vročičnostjo in strastjo. Obstaja kakšen vzorec v vsem tem vzdihovanju in hrepenenju? Nam lahko ta vzorec kaj pove o ženski želji in o tem, kako se je spreminjala skozi zgodovino, če se sploh je?
Avtorica spretno potuje skozi čas in primerja histerične oboževalke, od Byrona do Beatlov. Sprašuje, kdaj se je vse skupaj začelo. Ali je bilo nekoč, ko je bila prihodnost ženske povsem odvisna od moških (očeta, brata, moža ...), ko je bila poroka bolj kupčija in vdanost v usodo kot kaj drugega, sploh še kaj prostora za sanjarjenje. Romani George Eliot, Jane Austen in sester Brontë dokazujejo, da je imaginacija popolnega moškega del ženskega DNK in da je za to domišljijo vedno prostor, sanjarjenje je bilo takrat dinamika upanja. Včasih pa tudi dinamika smrti. Neutolažljivo zaljubljeni Ema Bovary in Ana Karenina, kot večkrat namigneta Flaubert in Tolstoj, ki sta znala tako dobro opisovati njuno obsedeno sentimentalnost, sta radi brali romantične romane, ki so zapeljali njune želje in kasneje eni v roke natresli arzenik in drugo pahnili pod vlak.
Dragi Rudi
Zanimivo je, da usodni moški, ki jih omenja avtorica v knjigi, največkrat niso klasični alfa moški, z naoljenimi mišicami in močno čeljustjo, ampak so ti predmeti poželenja večinoma muhasti, divji, občutljivi in včasih tudi mračni zapleteneži. Polni nasprotujočih si lastnosti; močni in krhki, pogumni in sočutni, občutljivi in kruti. Seveda avtorica piše predvsem o imaginarnih moških, literarnih junakih, pesnikih, filmskih in pop zvezdnikih ... Le včasih se želja in realnost stopita v realnega človeka.
»Navadni« moški so sicer že od nekdaj težko razumeli, kako je mogoče, da so ženske sanjarile o debelušnem lordu Byronu v srajci z volančki in o patetičnem Rudolphu Valentinu, ki v nemih filmih, polnih prevelikih gest in hipnotičnih pogledov, sicer ni nikoli kaj preveč mečkal, ampak je junakinje odločno zagrabil in jih odnesel v svileno posteljo. Morda je bil takšen zato, ker so ga, kot že prej omenjene literarne junake, ustvarile ženske.
V dvajsetih letih so bile ženske, ki so postajale vedno bolj svobodne, najpogostejše obiskovalke zatemnjenih kinodvoran, tja so odhajale dvakrat do trikrat na teden. Prav zanje je June Mathis, scenaristka in ena najmočnejših žensk v Hollywoodu, odkrila eksotičnega Rudolpha in mu zaupala glavno vlogo v filmu Štirje jezdeci apokalipse. Producentom tip ni bil všeč, zdel se jim je preveč temen, preveč italijanski, premalo ameriški. Film Kri in pesek, v katerem je igral bikoborca, je prav tako zmontirala ženska, Dorothy Arzner, in je podobe besnečega bika prekinjala z bližnjimi plani strastnega Valentinovega obraza. Gledalke so bile navdušene. Elinor Glyn, še ena scenaristka in pisateljica, je Valentina podučila, kako naj na filmskem platnu zapelje Glorio Swanson; predlagala mu je, naj, ko jo prvič sreča, njene roke ne poljubi na klasičen način, ampak naj poljubi njeno odprto dlan. »Je kdo še kdaj videl kaj bolj mesenega in pokvarjenega!?«
Filmska producentka in igralka Alla Nazimova je ustvarila njegovo podobo, mu populila grmičaste obrvi in jih oblikovala v napeti lok, mu ukazala, naj shujša in začne telovaditi. Lepa in elegantna Natacha Rambova, fotografinja in kostumografka ter njegova druga žena, je Valentina na filmih ovila v vzhodnjaške kostume, v svilo, spremenila ga je v eksotičnega princa, latino ljubimca, šejka. Nihče se mu ni več mogel upreti in njegova smrt leta 1926 je v zrak pognala histerijo žalovanja, dekleta in žene so delale samomore, omedlevale, padale v depresijo. Njihovega popolnega moškega ni bilo več.
Te filmske podobe so spodbudile romantične cenene romane, ki so obnorele ženske in ki so jih v Veliki Britaniji začeli množično prodajati kar na železniški postaji. Herojinje v njih niso bile kaj preveč zapletene, tako da se je bilo z njimi lahko identificirati, niso se želele poročiti, razen če se niso strastno zaljubile, in ponavadi so čisto po naključju srečale nenavadne moške, recimo eksotične prince, sultane, aristokrate in modrokrvneže. Princi nikoli niso šli iz mode.
Pepelke in temačne ženske
Sodobne zgodbe o princu na belem konju je na primer navdihnila prav poroka princese Elizabete leta 1947. Walt Disney je dve leti kasneje ustvaril risanko o Pepelki in tako klasično pravljico bratov Grimm katapultiral v množično kulturo. V resnici je bila realna zgodba ravno obratna od tiste v pravljici, prave, a mnogokrat že obubožane prince so si kot broško na svojem novem chanelovem kostimu lahko privoščile samo bogate ženske. Magnatinje kozmetike in velike rivalke, Elizabeth Arden in Helena Rubinstein, sta se obe poročili s princem, ameriška milijonarka Barbara Hutton jih je zbirala kot diamante, saj se je z moškimi modre krvi poročila kar trikrat in vsi so jo onesrečili ter ji pokradli ves denar. Omeniti moramo še Rito Hayworth, ki se je poročila s sultanovim sinom Alyjem Khanom, in Grace Kelly, ki je postala monaška princesa.
A v filmih noir, ki so polnili kinodvorane pred drugo svetovno vojno, so že vzhajale drugačne ženske, blondinke, ki so jih upodabljale Jean Harlow, Norma Shearer, Marlene Dietrich in Barbara Stanwyck in ki jim ni bilo mar za prince in slabiče, ki so rade zapeljevale, izzivale ter največkrat slabo končale – raje so umrle, kot da bi postale poročene gospodinje ali matere, to ni bilo v njihovih načrtih. Živele so tako, kot so želele same. Moški je bil velikokrat eden od gibalcev njihovih odločitev, a ne najpomembnejši, ni jim bilo mar za druge. Bile so posebne, drugačne, fatalne in samosvoje.
V začetku 60. let je spet zavel drug veter; objekt želje ni bil več eksotični moški, ki je samo bogat in postaven, temveč moški, ki ima moderen in koristen poklic. Prince so nadomestili piloti. Ti so postali tudi glavni junaki romantičnih romanov tistega časa; ne samo da so imeli čudovite uniforme, poosebljali so tudi pogum in avanturo. Še bolj zaželeni so bili zdravniki; ne le zato, ker so bili uspešni in bogati, temveč tudi zaradi tako imenovane »gospodinjske psihoze«, za katero so obolevale osamljene, nesrečne gospodinje, ki so sicer živele v lepih belih hišah v predmestju, obkrožene s čisto novimi gospodinjskimi aparati, vendar so postajale vedno bolj depresivne. Gospodinja je bila »mrtvo srce družine«, ostajala je doma, medtem ko so njen mož in otroci živeli svoje življenje zunaj družinske hiše. Zdravniki so bili njihovi princi na belem konju, rešitelji, ki so jim predpisovali pomirjevala, kot da gre za bonbone.
Glasbeniki, ki gredo skozi telo
A vrnimo se k enemu od izvirnih grešnikov. Byrona sicer niso ustvarile ženske, ampak je zanje zelo premišljeno in z veliko domišljije svojo javno podobo zgnetel kar sam, kot bi bil kipar, ki iz kamna skleše čudovito figuro. Byrona so ženske oboževale, obnorela jih je njegova slava, poezija, govorice, ki jih je tako spretno sam ustvarjal in šepetal javnosti. Vznemirjale so jih zgodbe o romancah, ki se jim je vdajal. Mlade, a tudi že spodobne starejše gospe in poročene ženske so mu pisale in mu obljubljale, da ga bodo na pol gole pričakale v grmovju v Green Parku, kar ni bilo ravno nekaj, kar bi ženske v tistem času pogosto izjavljale.
Bil je debelušen, šepal je, a kot je zapisala ena od njegovih oboževalk, so se, ko se je nasmehnil, »odprla nebeška vrata«. Na platnih, ki so ga upodabljala v eksotičnih kaftanih in s turbanom, je bil videti kot mešanica moči in ranljivosti. Do svojih oboževalk je bil največkrat nepotrpežljiv, vedel se je kot žrtev ženske histerije, čeprav bi bila njegova kariera brez njihovega navduševanja nekaj povsem drugega. Je želel, kot se sprašujejo literarni zgodovinarji, s svojo podobo in zapeljevanjem morda le prekriti svojo homoseksualnost? Zelo jasno mu je bilo, da je le platno, na katero ženske projicirajo svoje fantazije. Po Byronovi smrti so v njegovem stanovanju našli na tisoče kodrov in kit, ki so mu jih pošiljale oboževalke, vsak koder je bil zavit v svoj papir in Byron je na vsakega z lepo pisavo napisal ime ali inicialke, to so bile njegove trofeje. Tako kot je bila zgodba o njem fetiš za ženske, je on z največjim užitkom fetišista zbiral in katalogiziral predmete, ki so mu jih pošiljale.
Zgodovina se je ponavljala. Chopin in Liszt sta bila pop zvezdnika svojega časa. Dekleta so na njunih koncertih omedlevale, okoli vratu so na zlatih verižicah nosile stekleničke s čajno goščo, ki jo je Liszt puščal za seboj v kavarnah, delale so si ogrlice iz ogorkov njegovih cigaret. Kot mi je pred leti v intervjuju pripovedovala škotska pisateljica Janice Galloway, je okoli teh romantičnih glasbenikov žarela seksualna avra. »Njihova glasba je bila 'divja', drzna, drugačna. Ti glasbeniki so oblikovali tudi modo – mladi fantje so se oblačili tako kot Liszt, imeli so takšno frizuro kot on. Takrat se je začel tudi tako imenovani seks simbolizem, ki ga je sicer prvi zasnoval Byron. 'Lahko sem kot on, če se bom oblačil enako kot on.'«
Glasbeniki že od nekdaj privlačijo ženske, mi je povedala. Po njenem mnenju tudi zato, ker zna glasba vstopiti v naše telo in spremeni naša občutja. »Ženske smo zelo dovzetne, ko nam moški umetniki spuščajo seksualne znake na način, ki morda v nasprotno smer ne deluje. Podobno je s pisatelji. Ko recimo pisatelj podpisuje knjige, pred njim v vrsti stojijo ženske z mokrimi očmi, polnimi občudovanja. Ko knjige podpisujemo pisateljice, takšnih prizorov ne vidimo; ne gre za seksualno stvar kot pri pisateljih, gre bolj za – rad imam vašo knjigo, ne pa – ali se lahko dotaknem vaše roke.«
Kakšna je razlika med ženskami, ki so omedlevale zaradi Franza Lista, in tistimi, ki so oboževale Beatle? Morda le ta, da so slednje lahko kupovale njihove plošče in poljubljale njihove fotografije. Za starejše konservativnejše generacije so morale biti podobe najstnic, ki so se na koncertih Beatlov in Rolling Stonsov histerično drle in na oder metale nedrčke, nekaj šokantnega, »dobra dekleta« še nikoli prej niso v javnosti tako naravnost in množično ponazarjale svoje seksualnosti. Pisateljica in feministka Barbara Ehrenreich je celo prepričana, da je najstniški libido, ki ga je ustvarila beatlomanija, sprožil seksualno revolucijo. Danes navduševanje nad fantovskimi bendi, kot je recimo One Direction, ni nič manjše kot takrat.
Pred leti se mu je pridružilo še oboževanje vampirjev. Spodbudili so ga filmi Somrak, ki so nastali po knjigah ameriške pisateljice Stephenie Meyer. Vampirji v novem tisočletju niso več bili divje in neukrotljive uničevalne energije, temveč so postali udomačeni fantje. Stephen King je na primer dejal, da Somrak v resnici sploh ne govori o vampirjih in volkodlakih, ampak o tem, kako lahko ljubezen dekleta spremeni slabega fanta v dobrega, kar je seveda standardna zgodba vsake romantične fikcije.
Shirley in Judith
Zakaj ženske tako rade berejo romantične romane? Gre zgolj za eskapizem ali za to, da bi se bolje prilagodile svetu, v katerem vladajo moški? So ti romani oblikovali žensko dušo ali so morda oblikovali njihovo podobo tega, kakšen bi moral biti pravi moški? Kaj pa, če so bili ti romani navodila, kako udomačiti moškega, kako ga ujeti v past ljubezni in potisniti v družinsko življenje? Morda so le tolažba, gorivo za domišljijo?
Feminizem v šestdesetih in sedemdesetih je želel razpihati vse te ženske fantazije. Ženska, so učile aktivistične sestre, sploh ne potrebuje moškega, in ker je drugi spol postajal vedno bolj svoboden in neodvisen, res ni bilo potrebe po tem, da bi moral moški še naprej skrbeti zanje, zato je prišel čas, »da so se do njega končno začele obnašati kot do človeškega bitja«.
V 70. in 80. letih so bile ljubezenske literarne uspešnice za ženske nekaj čisto drugega kot nekoč. V knjigah Shirley Conran ali Judith Krantz (kako sem oboževala njeno Princeso Daisy) moški sploh niso bili tako zelo pomembni, v središču dogajanja in pozornosti so bile glavne junakinje, njihove kariere, težave, ki so jih morale same prebroditi in preživeti, tragedije, s katerimi so se morale soočiti. Moški, ki so ga dobile na koncu, je bil le bonus. Želele so si družine, a ni bila nujna. Roman Čipke Shirley Conran, na primer, pripoveduje o štirih prijateljicah, ki se poznajo že iz otroštva, in ko se pozneje v življenju spet srečajo, vsaka od njih je uspešna in ima svojo kariero, se pogovarjajo o življenju in ugotavljajo, kako je škoda, da jim nekaterih stvari ni že prej kdo povedal, da jim je žal, da so jih mame vedno učile, da ni prav, da je ženska samska in brez moškega varstva.
Čipke so dejansko feministični roman, kaj šele Strah pred letenjem Erice Jong, v katerem glavna junakinja Isadora priznava, da se ženska ves čas počuti, kakor da je na robu neke izpolnitve, da ves čas čaka kraljeviča iz sanj, ki jo bo rešil vsega in jo odpeljal s seboj. A potem ko se poroči, ni nič tako, kot si je predstavljala. »Pričakovala si, da si po poroki ne boš zaželela nobenega drugega moškega in da si tvoj mož ne bo poželel nobene druge ženske. Potem pa je prišlo poželenje in zbudilo v tebi panično sovraštvo do lastnega jaza. Kakšna razuzdana ženska si! Kako je mogoče, da te tujci še zmeraj vznemirjajo?« Ko so ženske prebrale to knjigo, so si oddahnile – vsi imajo seksualne fantazije, tudi ženske.
* * *
Susan Sontag, ta velika in danes žal že malo pozabljena intelektualna in feministična ikona, je rada povedala, da se ni ločila zato, ker je brala filozofske knjige, ampak zato, ker je ljubila rokenrol, ki je imel v svojem bistvu ritem poguma in melodijo, ki ji je sporočala, da ni nič narobe, če ne živiš tako kot vsi. »Zaradi glasbe Billa Haleyja in Chucka Berryja sem se odločila, da se bom ločila, postala svobodna, zapustila akademski svet in začela novo življenje.«
Ko so pred leti izšli njeni dnevniki, smo lahko videli, da je v njih z natančno pisavo, kot najstnica ali zgolj kot ženska, napisala seznam, koga si želi in o kom sanjari. Napisala je: nekdo, ki je inteligenten, lep in eleganten, slaven, nekdo, ki ima moč, vitalnost, nekdo, ki ljubi seks, ki je šarmanten, čustven, nežen, ki zna govoriti. »Všeč so mi jezni ljudje, uporniki, ki si upajo spregovoriti, ker me inspirirajo in mi dajejo dovoljenje, da sem jaz ista.« In rekla je še: »Noben medčloveški odnos ni skrivnosten, razen ljubezni.«
