Konservativizem

Lekcija nedavnih britanskih volitev je zelo pomenljiva: varčevanje in popularnost nista več nezdružljivi politični kategoriji. Na Otoku so zmagali konservativci, v isto smer se nagiba Francija.

Po šestih letih evropske krize se volivci v treh največjih državah članicah EU obračajo v konservativno smer. Thomas Piketty je napolnil knjigarne, Janis Varufakis je prekril naslovnice, Podemos je povlekel množice na trge. Toda najhujša kriza po letu 1929 ni prinesla zasuka v levo. Nasprotno: Britanija, Francija in Nemčija kažejo desnosredinsko prevlado.

V Veliki Britaniji je na majskih parlamentarnih volitvah utrdil oblast konservativni premier David Cameron, torijci so dobili absolutno večino. V Franciji so nedavne lokalne volitve nakazale vrnitev nekdanjega desnosredinskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, vladajoči socialisti so ostali močno poraženi. V Nemčiji je prevlada Angele Merkel in njene konservativne smeri tako absolutna, da socialdemokrati razmišljajo o možnosti, da na prihodnjih volitvah leta 2017 sploh ne bi predstavili svojega kandidata za kanclerski položaj. Aktualni volilni izidi in tisti, ki so na obzorju, kažejo pomenljiv trend: varčevanje in popularnost nista več nezdružljiv politični par.

Vlade, ki napovedujejo krčenje javnih stroškov, praviloma izgubljajo volivce, zato o tem raje molčijo. Torijci, ki so v štirih letih vladavine ukinili malone milijon delovnih mest v javnem sektorju in še dvakrat toliko v zasebnem, pa so sijajno zmagali. Britanski primer je tudi v tem pogledu zgodovinski, kaže, da nič ni več tako, kot je bilo. Zagovorniki rigoroznih fiskalnih pravil in verniki prostega trga rezultata niso prezrli. To je velika ideološka spodbuda za desnico.

Britanski poduk

Treba je priznati, vsi smo se zmotili: najbolj negotova volilna kampanja na Otoku v preteklih nekaj desetletjih se je iztekla v zmago konservativne stranke, ki lahko vlada sama. Po triindvajsetih letih je dosegla popoln triumf, Cameron je na čelu enobarvnega kabineta, zmaga je slajša kot kdaj prej. Vendar tudi krajša. Je na čelu krhke vlade in politično, ekonomsko, socialno, kulturno razdeljene države; močno, premočno je zmagal, vendar se je znašel pred najtežjo preizkušnjo doslej. Paradoksalno, verjetno bo za izvršno oblast in zakonodajni proces delo težavnejše kot v prejšnji koaliciji. Po dramatičnem uspehu je prvi minister Velike Britanije pred skoraj nemogočimi izzivi: obdržati London v Evropski uniji in Edinburg v Združenem kraljestvu.

V senci dveh vélikih vprašanj – kako ohraniti eno državo štirih nacij in kako ostati z eno nogo znotraj in z drugo zunaj Evropske unije – je lekcija otoških volitev scela.

Kako je mogoče, da vlada, ki celoten mandat klesti proračun in napoveduje, da bo to počela še vnaprej, dobi še več sedežev v parlamentu, kot jih je bila imela? Program konservativne stranke napoveduje nadaljnje drastične reze v socialno državo, a to ni odvrnilo volivcev. Konservativci so spet unovčili običajno politično karto, »strah«, da bi laburisti lahko izničili šibko ekonomsko okrevanje, pomemben dejavnik so bile obljube »varnosti« pred priseljevanjem. Medtem Ed Miliband ni znal ponuditi prepričljive alternative varčevalni politiki. Oziroma kot je po 7. maju na nekem mestu imenitno povzel britanski komentator: politika je umetnost možnega, vendar je tudi umetnost redefiniranja možnega. In prav to je uspelo Davidu Cameronu.

Večina mainstream politike se drenja nekje na sredini, kar vemo že dolgo. Toda tudi evroskeptične, islamofobične, ksenofobne in rasistične politične stranke so se z obrobja pomaknile bliže centrom moči. Osrednji politični tok je že zdavnaj povzel pomemben del njihove skrajnodesne govorice, še posebej protipriseljenske. To je v Franciji počel še bivši desnosredinski predsednik Nicolas Sarkozy, to v podobni maniri prakticira njegov levosredinski naslednik François Hollande. V Britaniji so se zabrisale razlike med stranko Ukip in konservativci, med temi zadnjimi obstajajo velike razlike, zlasti glede odnosov z Evropsko unijo. Ministrskemu predsedniku je ves čas po letu 2010 dihal za ovratnik evrofobični Nigel Farage, vendar Cameron ni imel nič manjšega problema s pomirjanjem desne struje v lastnih vrstah, da ne bi prebegnila v stranko neodvisnosti. Leta 2014 je na evropskih volitvah na Otoku triumfiral Farage, postal je prvi zmagovalec v sto letih, ki ni bil ne laburist ne konservativec. Na letošnjih parlamentarnih volitvah mu je odvzel glasove sam bolj in bolj evroskeptični Cameron.

Mutacije

Niti v času visoke brezposelnosti, stagnacije, ki traja, in čedalje večje neenakosti levosredinske vlade ne zmorejo sproducirati ničesar. Laburisti na Otoku z Edom Milibandom na čelu niso prepričali lastnih volivcev, da so sposobni upravljati britansko gospodarstvo. Besede levica niti ne izgovarjamo več. Že na prelomu stoletja tedanji premier Tony Blair svojih laburistov ni definiral kot »levice«, pozicioniral se je »levo od sredine«. Socialdemokratski kancler Gerhard Schröder je svojo SPD imenoval »novo sredino«.

Stranke, ki so naslednice nekdanjih levih sil, niso spremenile samo svoje nravi. Italijanski sociologi in politologi se veliko ukvarjajo s fenomenom Mattea Renzija, ki je eden najbolj tipičnih politikov našega časa. Premier na čelu Demokratske stranke, mlad, simpatičen politik z brezskrbnim nasmehom, daje vtis svežine, vendar je populist brez vsebine. Ni si nadel le nove kože, zamenjal je svoje volilno telo. Njegovo demokratsko stranko PD imenujejo Stranko Mattea Renzija, s prostim očesom je mogoče videti, da nima več ničesar skupnega z levico, postala je sredinska stranka. Renzijeva zelo personificirana politična sila priteguje nekaj levega volilnega telesa, a tudi sredino in desnico. Poznavalci niso prezrli, kako so njegovi privrženci slavili Cameronovo zmago kot tako rekoč lastno.

V treh največjih članicah Evropske unije, Britaniji, Franciji in Nemčiji, zmerna desnica uspeva brzdati vpliv skrajno desnih, protievropskih sil. Na Otoku so glasove evrofobični stranki Ukip Nigela Faragea pobrali konservativci, ki sami vsebujejo močan protievropski tok. Njihov »žlahtni« evroskepticizem in protipriseljenska retorika sta videti manj skrajna in širše sprejemljiva. V Franciji so departmajske volitve nakazale, da se bo bivši desnosredinski predsednik podal v tekmo za Elizej leta 2017, vsaj deloma je zamejil Marine Le Pen. Sarkoyzjeva prizadevanja, da se etablira kot republikanski kandidat, so postala konkretnejša, ideološko se pomika v smer FN in si obeta vnovični mandat. Leto po travmatičnem izidu francoskih evropskih volitev, ko je skrajna desničarka uspela prepričati, da je parafašistična stranka malone dostojna izbira, je Nacionalna fronta videti bolj vplivna kakor zmagovalna. Postala je referenčna točka transverzalne skrajne desnice v Evropi.

Postavlja se zanimivo vprašanje, koliko so se evropski konservativci naučili omejevati skrajne desne politične sile. In vendar so prav oni, ki sami izrabljajo nacionalizem, dali skrajnežem priložnost za vstop v sistem. ●