Kozlovska sodba na Šubičevi

Poslanec v državnem zboru Franc Trček je pred časom predlagal, da bi se za tisti dan odpovedali plači, ker so mlatili prazno slamo. Predlagamo, da se jim odvzame plača tudi za torek, 13. oktobra, ko je bilo še mnogo huje. »Razpravljali« so o ocenah naše državice – ki da so katastrofalne – in tepli oslovo senco. Kaj bolj nebuloznega se ne more zgoditi niti pri ljudožerskih ritualih in zdajšnjih procesijah.

Lahko smo ponosni na našega Jurčiča in njegovo Kozlovsko sodbo v Višnji Gori, kjer so kozla, ki ni pojedel zeljne glave, vendar jo je nameraval, za kazen tepli po njegovi senci, njegov gospodar, ki na žival ni dovolj pazil, pa je to moral gledati z zavezanimi očmi.

Mimogrede: tepsti oslovo senco pomeni početi nekaj, kar nima učinka, vendar da bi se s tem ustvarjal občutek, da se glede problema ukrepa. Freud bi temu rekel »zgoščanje« (Verdichtung) dveh primerov. »Oslova senca« sicer prihaja iz antike, iz znamenitega sodnega spora v mestecu Abdera o lastništvu oslove sence. Na ta znani topos se med drugimi sklicuje Prešeren v sonetu o kaši: »… obhaja taka misel nas Slovence, de pravdajo se ti možje znabiti, za kar so se nekdanji Abderiti v sloveči pravdi od oslóve sence.«

Zasedanje je seveda izsilila opozicija, česar ji ne zamerimo, ampak »razpravljati« takole v prazno (v ler, bi se reklo po domače), brez namena, da se kaj dogovori ali ukrepa – to pa že postavlja pod vprašaj smiselnost parlamenta, kakršen je. No, verjetno se v tej državici ne da sestaviti česa boljšega, kaj hočemo. Parlament nas je, oprostite, gospod Bučar, doletel kot božja kazen. Pa še kaj zraven, recimo ustavno sodišče.

V torek, 13. oktobra, je bil na Šubičevi eden vrhuncev nebuloznosti (nebula je v latinščini lahko meglenica, pega v očesni roženici, motnost v urinu itd.). Ker je parlamentu zmanjkalo domislic o povojnih pobojih in moriščih, se je na izredni seji lotil sedanjega stanja v državici, ki da je menda katastrofalno. Slovenija naj bi bila po ekonomski svobodi na 111. mestu, skupaj z Nigerijo in Kitajsko; v Evropi naj bi za nami zaostajala le še Ukrajina. Padamo po vseh lestvicah. Deževale so tudi primerjave s Sierro Leone.

No, nismo samo nekonkurenčni; neka evropska statistika je razkrila, da smo čisto na vrhu tudi po kratenju človekovih pravic. V podatke so vključili vse sodne zaostanke in računalnik je izpljunil, da smo v tej zadevi slabši od ZDA ali Saudske Arabije, kjer se vsak dan izvaja smrtne kazni. Kdaj se bo kaka parlamentarna delegacija podala v Saudsko Arabijo in si tam ogledala kamenjanje kake prešuštnice?

Čisto na dnu morale smo menda tudi glede korupcije; to je »razkrila« neka anketa, ki so jo izvedli med menedžerji, ti pa so seveda prostodušno prikimali, da je korupcija vsepovsod po državici. Prav, to oni že vedo, vendar bi bilo treba anketirati tudi delavce, kmete, upokojence.

Da ne pozabimo rangiranja univerz, ki je bilo dolgo v domeni ZDA, zdaj pa se je tega biznisa lotila tudi Kitajska. Seveda so vselej »najboljše« ameriške univerze, na kitajskih lestvicah pa zdaj tudi njihove. Slovenske niso niti za v smeti. Tu gre kajpak za denar, pravzaprav za mnogo prigoljufanega denarja.

Popolna katastrofa smo tudi pod drobnogledom t. i. bonitetnih hiš, ki so dejansko zasebne dobičkonosne ustanove (pod taktirko ameriške vlade), naši politiki pa jih dojemajo kot Mojzesove božje zapovedi. Zakaj so po ocenah teh agencij ZDA (najbolj zadolžena država na svetu) vselej AAA, vsi drugi pa smo kot mokre miši, ki se jih da takoj potacati. Bonitetne hiše so morda doslej najbolj perfidna prevara v zgodovini kapitalizma; nekdaj so trgovci v Londonu ali Amsterdamu sami ocenjevali blago, ki je prispelo z ladjami iz kolonij, zdaj bonitetne hiše iz ozadja kreirajo usodo držav.

Bonitetne hiše (Standard & Poor's, Moody's in Fitch) so zasebna profitabilna podjetja, ki podeljujejo ocene tako za podjetja kot za države, ki se hočejo zadolžiti. Leta 2011 sta imeli Moody's in S&P vsaka po 40 odstotkov svetovnega trga, Fitch pa okoli 15 odstotkov. S tem je neoliberalni kapitalizem dosegel enega svojih vrhuncev, saj neki »privatniki« ocenjujejo države in kreirajo tokove v svetovni ekonomiji.

Slovenija je za ocene »velikih treh« v zadnjih nekaj letih plačala 1,53 milijona evrov (ali še več). V zahvalo smo od Moody's, ko smo najemali posojilo v ZDA, tik pred zdajci dobili znižano bonitetno ceno, kar je kredit seveda močno podražilo. Alenka Bratušek si agencije seveda ni upala tožiti, čeprav je šlo za očitno vtiranje soli v ekonomske rane deželice.

No, ne bomo točili solz, ampak Evropska unija še vedno išče »idejo«, kako zaostriti predpise o delovanju te velike trojke; slovenski parlament pa je bolj papeški od Frančiška, saj vse te podatkovne pomije golta kot svetopisemska razodetja. Jasno je, da se iz te pajčevine ne bomo kar tako izmotali, vendar bi bilo treba ohraniti nekaj zdrave pameti in hladnokrvnosti. Deželica ni v tako slabem stanju, da bi jo primerjali s Sierro Leone, vendar si politika prizadeva prav za to. Nekomu je do permanentnega obsednega stanja.

Če spremljate parlament, ima Sierra Leone za glavno mesto Freetown (svobodno mesto), mi pa še tega ne. Ampak navadno Ljubljano. Smo potemtakem tudi glede svoboščin čisto na dnu?

Ne bomo pametovali okoli raznih »lestvic«, ki nas uvrščajo v deveti krog Dantejevega pekla; te bi bilo treba preprosto ignorirati, ker je to morda edini način, da se izogneš pranju možganov, ki ga sistematično producira neoliberalizem. Bolj je skrb vzbujajoče, na kako nizko raven lahko pade naš parlament, ko se na osnovi teh in podobnih »podatkov« in »analiz« loti mlatenja prazne slame ali tepeža oslovske sence. Brez pravega namena, da bi se iz slame in oslove sence kaj izcimilo.

Toda prav za to gre. »Nehajmo se primerjati s Sierro Leone, Nigerijo …« se je v torek na opozicijske kritike o slabih uvrstitvah v mednarodnih primerjavah odzval minister Boris Koprivnikar.

Boris verjetno ni dovolj dolgo v politiki in morda še ni doumel, da je tepež oslovske sence (pred gospodarjem z zavezanimi očmi) najljubši ritual, ki ga imajo na Šubičevi. Tam dobesedno ljubijo takšne reči. Ko jim bo zmanjkalo primerjav s Sierro Leone, Nigerijo in Ukrajino, se bodo verjetno domislili plemen v Amazoniji ali pa še česa bolj eksotičnega. V politiki nikoli ne zmanjka negativne domišljije. Žal.

Antropologi in paleontropologi se sprašujejo, zakaj je bil homo sapiens med tolikimi homidi, potencialnimi predniki človeštva, najuspešnejši. Pred 70 tisoč leti je prodrl iz Afrike proti severu, naletel je na svoje prednike in čez nekaj tisoč let so staroselci izginili. Zakaj je bil novinec toliko uspešnejši? Je bila to njegova zmožnost abstraktnega mišljenja? Ustvarjalnost? Jezik? Morda preprosto večja plodnost? (Der Spiegel).

Morda pa bi paleontropologi tu in tam zatavali na Šubičevo. Ne zagotavljamo presenečenj, ker je vse bolj ali manj predvidljivo.