Kratka zgodovina poljuba na lastno čelo

Xinran je 19. julija 2001 v naglici vstopila v predavalnico londonske univerze. Zamujala je. Študentom sinologije je nameravala prav tega dne predavati o tistem delu kitajske kulture, ki izključuje telesne dotike v javnosti, oni pa so jo pričakali med vrati in se drug za drugim z ustnicami dotikali njenih lic.

»Vse najboljše za rojstni dan!« so veselo vzklikali, Xinran, ki se je počutila sila nelagodno, pa je odmahovala z rokama, postajala vse bolj nestrpna in si želela čim prej začeti učno uro, posvečeno temu, kako konfucijanska tradicija ne dovoljuje niti dotika z roko zunaj baldahina, ki se običajno dviga nad zakonsko posteljo.

Na koncu predavanja so ji študentje predlagali, naj gre v toaletne prostore, in Xinran je – ogorčena, ker se vmešavajo tudi v ta del njene intime, in zmedena zaradi vztrajanja celotnega razreda – na koncu odvihrala po hodniku, ob tem pa opazila zgolj dobrohotno hihitanje kolegov, mimo katerih je hitela.

Pred ogledalom je dojela, kaj je bilo rojstnodnevno darilo. Ves njen obraz je bil prekrit z odtisi rdeče šminke. Kitajka je imela na licih poljube, o katerih družbenem (mian-zi) in moralnem (lian) pomenu je pravkar odpredavala svojim študentom. Vrnila se je v predavalnico, sedla za kateder in zajokala. Nato pa jih je povabila, naj pristopajo k njej drug za drugim, in jim vračala poljube – hvaležna za poduk, ki so ji ga dali. Tega dne se je naučila, je dejala skozi solze, da je lahko poljub preprosto poljub. Da mu ni treba nositi bremena družbenih norm. Da ni nujno, da pomeni izdajo moralnih dogem. Še nikoli prej se ji telesni dotik ni zdel tako zelo pomemben.

Za pravico poljuba do tega, da je zgolj poljub, brez verske opredeljenosti, politične pripadnosti ali moralne neoporečnosti, so se prejšnji teden bojevali tudi Indijci v južni državi Kerali. Okoli dvesto mladih in ne tako mladih, poročenih in neporočenih je hodilo vzdolž obale pristaniškega mesta Koči. Nekateri so se samo držali za roke, drugi so hodili objeti, tretji so se poljubljali po licih in na ustnice. Tako so protestirali proti konservativni hinduistični »moralni policiji«, ki vsiljuje tradicionalizem, s tem ko si jemlje pravico, da včasih svoja verska in etična načela izvaja tudi z uporabo nasilja in ustrahovanjem.

Povorka, poimenovana »poljub ljubezni«, je bila odgovor na napad skrajno desnih hinduistov na priljubljeni lokal, v katerem se zbirajo mladi pari, med katerimi je mogoče včasih zaznati tudi rahlo izkazovanje nežnosti, kot so prepleteni prsti ali kratek dotik ustnic. Branilci vere, ki se zavzema za celibat, spolnost pa sprejema zgolj v funkciji širjenja družine, so nasilno opozorili na to, da izkazovanje čustev v javnosti ni del indijske tradicije in da je poljub pred očmi mimoidočih poguben »uvoz« moralne dekadence z Zahoda.

Nič kaj dosti ni pomagalo, da so indijski novinarji in akademiki opozarjali, da je bil poljub – kot dejanje – prvič omenjen prav v verskih sanskrtskih spisih pred 3500 leti in da je bilo strastno združevanje ustnic prvič opisano petsto let pozneje prav v indijskem epu Mahabharata. Kot trdi antropolog Vaughn Bryant s teksaške univerze A&M, celo beseda kiss izvira iz indijske besede kus, medtem ko so latinski basium in stari angleški besedi ba in bass zgolj različice stare indijske besede bosa oziroma busa.

»Zakaj se torej Indija, ki je svetu podarila Kamasutro, starodavni vodič skozi spolnost s podrobnim opisovanjem različnih vrst poljubov, danes tako zelo upira javnemu izražanju čustev?« se sprašuje novinar Atiš Patel v članku Kratka zgodovina poljubov v Indiji, ki ga je tik pred parado »poljuba ljubezni« v Kerali objavil Wall Street Journal.

In medtem ko išče Patel odgovor pri Iri Trivedi, avtorici študije Zaljubljena Indija: zakon in spolnost v 21. stoletju, ki vidi korenine konservativizma v starodavnem družbenem kodeksu Manusmriti in v definiciji osmih vidikov zakona, med katerimi so povsem zakoniti tudi tisti, ki so bili sklenjeni, ko je moški ugrabil žensko po lastni izbiri in proti njeni volji, ali tisti, ko je oče prodal hčerko za zemljo, zlato ali kakšno drugo dobrino, je še bistveno bolj zanimivo opažanje Subhašini Ali, bivše članice indijskega parlamenta in podpredsednice demokratičnega združenja žensk. Opozarja namreč, da se je v obsojanju poljuba medsebojno povezal »ves politični spekter, od hinduističnih radikalcev in muslimanskih skrajnežev pa vse do kongresne stranke in njenih zaveznikov, ki vodijo vlado v Kerali«, pri tem pa celo vsi po vrsti uporabljajo povsem enak jezik nasilja v imenu tradicije ter tako mladim jemljejo pravico, da bi sami odločali o tem, koga bodo imeli za prijatelja in koga bodo ljubili.

Mar torej ni kratka zgodovina poljuba, ki povezuje vse rodove moderne dobe, nadnacionalni, nadverski in apolitični poziv k uporu proti neotradicionalizmu, ki grozi vsem družbam današnjega sveta? In mar ni povorka »poljuba ljubezni« v Kerali ponudila roke – in ustnice – vsem, ki so prepričani, da je svoboda glavni kazalec napredka, individualizem pa vir nezadržne ustvarjalnosti?

»Slišala sem, otrok moj, da se imajo tujci navado med seboj lizati kot psi,« so bile besede, s katerimi je mati pospremila Sugimoto Inagaki Etsu, japonsko pisateljico, ko se je ta ob koncu 19. stoletja napotila v Ameriko. In ko so leta 1924 v Tokiu odprli razstavo moderne francoske umetnosti, so Rodinov Poljub na zahtevo mestne policije odnesli v posebno sobo in ga postavili za zaslon iz bambusa.

Mar je mogoče iz statusa poljuba prepoznati stopnjo modernosti določene družbe? Številni sociologi in tudi posamezni seksologi trdijo, da je to mogoče, saj kot so pokazale raziskave, je v današnji Japonski povsem sprejemljivo, da združitev ustnic ne vodi nujno v še eno srečanje, kaj šele v vzpostavitev trdne zveze. Poljub je postal samo poljub. Ne privolitev v zakon. Ne izdaja morale. Ankete so resda pokazale, da več kot 60 odstotkov Japoncev, starih od 20 do 30 let, ni poljubilo več kot pet deklet oziroma fantov, vendar pa je dejanje, ki je bilo v tej deželi še donedavnega tabu tema, danes naravni del romantike, ki se je izvila iz krempljev obvezujoče tradicije.

Ko je Xinran, zdaj že uveljavljena pisateljica, v začetku devetdesetih let delala kot voditeljica radijskega programa, namenjenega ženskam, je nekega dne dobila sporočilo od 19-letne Xiao Yu. To je bilo poslovilno pismo dekleta, ki jo je soseda videla v trenutku, ko jo je fant poljubil na čelo. Po soseski se je začelo govoriti, da je Xiao Yu »pokvarjeno dekle«, in čeprav med njo in njenim fantom ni bilo nikoli nič telesnega, razen tistega nedolžnega poljuba na čelo, dekle ni zdržala pritiskov nepojasnjene krivde za družinsko sramoto. Vzela si je življenje, še preden je pismo prispelo do Xinran.

Le dve desetletji pozneje, oktobra letos, je v mestu Jinhua v pokrajini Zhejiang potekalo tekmovanje v poljubljanju. Par, ki je najdlje zdržal v poljubu – šlo je za ljubimca, ki sta v poljubu vztrajala celih 52 minut –, je dobil za nagrado iphone6. Bistvo te zgodbe ni v motivu, temveč v svobodi teh štiridesetih parov – med katerimi so bili tudi par moških in dva para deklet –, da se poljubljajo pred očmi občinstva in sodnikov, ponosni na vzdržljivost svojih ustnic, ne da bi se menili za to, kaj se o njih govori po soseski. Nekateri med njimi so se celo prvič srečali na tekmovanju. Ko se je tekmovanje končalo, so se razšli in se niso nikoli več videli.

Problem keralskega »poljuba ljubezni« je v tem, da je bilo v teh nekaj urah, v katerih so se Indijci poljubljali in se tako upirali policiji s konzervami popra in dolgimi gumijevkami, v tej državi posiljenih več deset žensk in vprašanje je, ali bodo posiljevalci za to sploh kdaj kaznovani.

Vse težje je opredeliti modernost v svetu, v katerem iskanje novodobnih sistemov vrednot tako zelo niha med prihodnostjo in prebujeno tradicijo oviranja krhkega individualizma, a priori obtoženega za hedonizem, poistoveten z nemoralo. Nemogoče je govoriti o napredku, ko se radikalci na eni in fundamentalisti na drugi strani izvrstno razumejo v zatiranju svobode, ki bi, če bi ji le dali priložnost, morda izbrisala meje, ki jih, ko so v vlogi sovražnikov, delijo na bojiščih, in pokazala ves nesmisel spopadov.

A treba je govoriti o poljubu. Treba je puščati odtise rdeče šminke na licemernih licih vsake civilizacije. In treba se je poljubljati. Vse dokler ne bo poljub povsod samo to. Samo poljub in nič drugega.