Tiskane izdaje
Vsi vemo, kako zanič je vreme to poletje, zakaj bi človek torej ne šel v Švico, kjer je slabo vreme sprejemljiva naravna danost. Visoke Alpe opravijo svoje, dejstvo, da je iz bančnih palač v Zürichu in Ženevi pogled na vreme malo pomemben, pa prispeva potrebno komponento odpornosti, močnejšo od vsake marele.
A v resnici me je v Švico gnala radovednost – kot kakšnega Sternovega gospoda Yoricka iz Sentimentalnega popotovanja v Francijo! Namreč, kaj premore ta dežela takšnega, da bi se mnogi radi po njej zgledovali, Slovenci pa smo ob osamosvojitvi celo sanjarili, da bi naša deželica lahko postala druga Švica. Te sanje so se sicer kmalu unesle, a čisto zamrle niso.
Če jih ob zadnjih državnozborskih volitvah ni bilo opaziti – in zdi se, da jih res ni bilo –, to ne pomeni, da Švica ni več ciljna dežela, le naša štartna pozicija se je izgubila v megli. Toda hkrati se znova pojavlja skušnjavec: ali ni pravkar nastajajoča koalicija tista, ki bo znova postavila Švico v naša polzavedna pričakovanja, ki bo znižala Alpe, ki bo nedosežne bančne palače približala našim podeželskim hišam in kozolcem in ki bo končno zjasnila tudi vremena?
A o kakšnih primerjalnih količinah in kvalitetah sploh govorimo? Najbolj elementarne so tele: Švica je po površini velika malo manj kot dve Sloveniji, ima osem milijonov prebivalcev, torej štirikrat več, BDP na prebivalca je skoraj dvakrat večji kot pri nas (38.895 proti 20.255 evrov; podatki so iz leta 2012), lestvica zasebnega finančnega premoženja pravi, da je Švicar skoraj desetkrat bogatejši od Slovenca (141.895 proti 12.258 evrov na prebivalca, kar pomeni, da je Švica v svetovnem merilu na 1. mestu, mi na 23.), konkurenčnost slovenskega gospodarstva zaseda po lestvici Svetovnega gospodarskega foruma 62. mesto, švicarsko je na 1., – in, za povrhu, v Švici je pričakovana življenjska doba 82,5 leta, pri nas 79,5 (oni so 3. na svetu, mi 29.).
Toda ali obstajajo med Slovenijo in Švico tudi kakšne znosnejše primerjave? V kvadraturi obeh dežel ni prav velike razlike, podobne so geografske danosti, kajti tudi Švica ima gorat in (na severu) ravninsko planotast del, primerljive so naravne zaloge vode in gozdov, tudi mentaliteta obeh alpskih dežel se bistveno ne razlikuje, pridnost je osnovni veroučni predmet. A tukaj se vzporednice tudi nehajo. Predvsem je nemogoče primerjati raven industrijske in tehnične učinkovitosti obeh dežel.
Morda je najbolj ilustrativna razlika tista, ki je vidna na daleč, namreč, kako so Švicarji svoje gore opremili z infrastrukturo, od vlakov do kolesarskih stez, prvi pridejo v višino 2000, kolesari se lahko tudi 1000 metrov više. Najvišji izraz prepričanja, da ni nič sveto in ne nemogoče, kar prinaša denar, je nedvomno slavna zobata železnica na Jungfraujoch, torej na 3454 metrov visoko sedlo, ki leži pod 700 metrov višjo goro Jungfrau (Devica).
Ta projekt, speljan skozi notranjost sosednje gore Eiger, so začeli graditi že leta 1895. Še danes je svetovna turistična atrakcija in hkrati dobesedni (oglašajo ga kot Top of the Europe), malo pa tudi simbolni vrh evropskega turizma, na katerega se vsak dan v poletni sezoni povzpne nekaj tisoč turistov, močno prevladujejo Azijci.
Ali si je mogoče predstavljati, če odštejemo vse druge naravne danosti in nerodnosti, da bi pri nas navrtali severno steno Triglava in se pripeljali z vlakom na Kredarico? Pa adijo deviški Triglav, čeprav je daleč od tega, da bi bil intakten. Ne, česa takega si ni mogoče predstavljati, tudi zato Slovenija ni in ne more biti druga Švica.
Kaj pa primerjava s stališča zgodovine? Izhodiščna pozicija je podobna; tako švicarski kot slovenski hribi in doline so bili od 13. stoletja interesno področje Habsburžanov, toda Švicarji so se jim začeli upirati že konec istega stoletja, ko so se trije hribovski kantoni združili v obrambno zvezo, že leta 1315 pa so Habsburžane tudi vojaško porazili in si s tem zagotovili relativno neodvisnost ter zametek današnje konfederacije.
Takšne uporniške bojevitosti pri Slovencih ni bilo, recimo, da so za kaj takega naše doline preveč plitke in gore premalo visoke. Poleg tega so Švicarji, enako kot Slovenci, doživeli reformacijo, in to še ostrejšega tipa, ki jih je razdelila na katolike in kalviniste, imeli so celo državljansko vojno, a so se naposled pomirili tako, da so kantoni dobili relativno neodvisnost. Danes se 40 odstotkov prebivalstva izreka za katolike, 30 za kalviniste. Kako so se pri nas končali verski boji, vemo, kako vsi preostali ideološki spopadi, pa tudi.
A pri Švicarjih ni zanimivo samo to, da jih visoke naravne prepreke združujejo, še bolj državotvorna je lastnost, ki ji lahko rečemo skupni občutek za blagostanje. Ta občutek odstranjuje razlike med njimi samimi in regulira odnose s svetom, le tako si je mogoče razložiti najprej stoletja prostovoljne politične izolacije, kasneje in do danes pa znamenito in dobičkonosno nevtralnost.
Zaradi nje Švica ni v EU; od nje sicer prejema vse ekonomske in zlasti finančne blagodati, hkrati pa s svojim frankom neomejeno prodaja svoje ure, čokolado in izume. Tudi po iznajdbah je Švica med prvimi na svetu.
Kdo bi torej ne hotel biti Švicar? Ali pa, poletna varianta, kdo najraje prihaja v Švico? Moram priznati, da je bilo moje prvo turistično doživetje, prišel sem pač slabo pripravljen, nekoliko šokantno. Interlaken je, kot pove ime, mestece med dvema jezeroma, razpotegnjeno kot kakšna panonska palanka, le da ob vznožju gora, od tod vozijo vlaki na Jungfrau in druge vršace.
Ko sem se ob prihodu, bilo je pozno popoldne, zapodil k hotelu na stičišču enega od obeh od jezer z mestom, sem najprej naletel na tri črne silhuete, arabske ženske v čadorju, brez obrazov in s kopico otrok, ki so jih potiskale pred sabo. Preden sem se dobro razgledal, če morda ne snemajo filma, je prišla po jezerski promenadi skupina enakih postav, le da očitno gospodičen, kar je bilo mogoče sklepati tudi po dveh fantih, ki sta stopala na čelu.
Da je Interlaken evidentna počitniška kolonija bogatih Arabcev iz emiratov in Saudske Arabije, mi je postalo jasno, ko ni bilo mogoče v nobenem hotelu dobiti sobe, cenejše od 600 evrov za noč. Sploh pa imajo arabski mogotci večino hotelov zakupljenih. In sploh, sem izvedel in prebral kasneje, prihajajo premožni Arabci s familijami množično počitnikovat v Švico, da porabijo nekaj malega obresti od svojih bančnih pologov.
A tudi zunaj mesteca, v vasi, ni bilo dosti drugače. S sopotnico se naju je, za pošten denar seveda, usmilil mladi Šrilančan, ki je upravljal leseni hotelčič v imenu lastnikov, njegovih rojakov. Povedal je, da imajo sosednji hotel v rokah Južni Korejci, najbolj zabavna pa je bila njegova opazka o Kitajcih.
Oni, je dejal porogljivo, samo pogledajo na internet, kje v Evropi je kakšna zelo visoka gora in potem kar pridejo s svojim denarjem in kupijo hotel. Tako preprosto. Slovenski hribi so očitno prenizki.
Vendar ima ta zabavni internacionalni konglomerat tudi svojo resno, zelo resno plat. Dejstvo je namreč, da je danes Švica, ki tujo delovno silo nedvomno potrebuje, evropska država, ki ima drugo največje število tujcev (za Luksemburgom), in to res z vseh koncev sveta.
V državi jih je 1,8 milijona, kar pomeni približno 23 odstotkov današnjega švicarskega prebivalstva. Tak odstotek bi v Sloveniji imeli, če bi pri nas živelo približno 450.000 tujcev, torej petkrat več kot danes. Bi Slovenija takšno demografsko preizkušnjo prenesla?
Če bi bili druga Švica in bi namesto ur, bančništva in evtanazijskih uslug, ki so ekskluzivna švicarska ponudba, izdelovali na primer vrhunske srčne zaklopke in naredili iz kočevskih gozdov svetovni rekreativni center – bi se ob našem ubogem Blejskem in Bohinjskem jezeru sprehajali kitajski mandarini in indijski maharadže? Skratka, sanjarjenje o Sloveniji kot drugi Švici je najbrž hkrati obljuba nočne more.
Kako se počuti sodobni Švicar in kaj si misli o svoji obljubljeni deželi, ne vem, a določen namig je nedvomno mogoče razbrati iz ene od instalacij, ki krasijo in dodatno privabljajo turiste v atraktivnih podzemnih hodnikih na Jungfraujochu. Gre za poskočno kravo, ki fotografira zdelanega turista, oba sta v naravni velikosti. ●
