Tiskane izdaje
Zelo rada bi vstopila v njeno glavo; najprej najbrž vstopiš v Rimsko cesto, nato okrog tebe zanihajo planeti, Saturnovi uhani, prstan sonca in lune, galaktični obroč, zapestnica sončnega mrka.
Vsak hoče košček Lare Bohinc, pravi naslov članka v Telegraphu. Tudi Kate Moss, Marija Šarapova, Rihanna, Madonna, Cameron Diaz, Sarah Jessica Parker, žena britanskega premiera Samantha Cameron, ki je zapestnico Laratella podarila prvi dami ZDA Michelle Obama.
Lara Bohinc velja za eno najbolj inovativnih in vznemirljivih oblikovalk nakita in dodatkov za dom, modni uredniki in oblikovalci so si edini: njen podpis je prepoznaven v trenutku. Zdaj načrtuje nov lastni butik v Notting Hillu, ki bo zamenjal tistega, ki je pred tem kraljeval na Sloane Street v Londonu. Je edina slovenska oblikovalka, ki je za svoj inovativni pristop k oblikovanju od angleške kraljice Elizabete II. prejela odlikovanje reda MBE (Member of the Most Excellent Order of the British Empire).
Na povabilo Pristopa je prišla na SOF v Portorož, na Pristop Talk Show, ki ga je z miselnimi tvisti, zavoji in lupingi krmaril Aljoša Bagola. Tema: (D)amazonke, amazonke, ženske v svetu moških. James Brown je zapel This is a Man's World ... in na oder na belo zofo so sedle filozofinja Renata Salecl, pravnica Katarina Kresal in oblikovalka Lara Bohinc. Na oder je stopila naravnost iz letala, skoraj dobesedno, v čevljih z visoko polno peto barve petroleja, ki bi bili lahko tudi njen kos, v unikatni črni pleteni tuniki. Sveža, nepretenciozna, a z nenavadno mešanico zapeljivke in otroka. Govori naravno, spontano, a zelo stvarno. Nobenih odvečnih besed. Nobenega odvečnega flirtanja z nabito polno dvorano. Nobenega nepotrebnega nasmeška. Že ko jo opazujem na odru, je jasno, zakaj se mnogi tuji in domači pisci v pisanju o njej niso mogli izogniti asociaciji na Kleopatro. Ne samo zaradi njenega nakita. Nekaj je v njeni drži. Lara Bohinc je z lastnimi rokami in idejami zgradila imperij.
Ni ravno medijsko sramežljiva kot Martin Margiela, je pa zato zelo pazljiva, redko privoli v pogovor z novinarji, ne glede na medij. Pazi na to, kje se pojavlja in zakaj. Njena javna podoba je podoba njene blagovne znamke. Najprej je delovala pod blagovno znamko Lara Boeing 747, potem je morala boeing umakniti iz imena in postala je Lara 107. Zdaj je Lara Bohinc.
V slabih treh urah, kolikor ima na voljo za talk show in nato za še dva intervjuja, in natanko tri minute za fotografiranje, je profesionalna in učinkovita, niti minuta ni v praznem teku. V sobo za intervjuje ji naročijo kosilo, prva hrana. File brancina s popečeno zelenjavo. Oprostite, saj vas ne moti, ne?
Čez pol ure jo že čaka šofer, da jo bo odpeljal na letališče v Trst. Vmes se bo zgodilo majhno vesolje, kar pogovor z njo tudi je.
Nakit kot preteklost in prihodnost hkrati
Vedno nosi svoj nakit, včasih več kosov. Danes ima na sebi samo enega, prstan Collision Ring. Dve polovici planeta. Včasih si privošči vintage nakit, ki ga najde v starinarnici. »Zelo cenim kose, ki so zelo lepo oblikovani.«
Ko opazuješ njen nakit, bi ga lahko nosila zadnja ptolemejska kraljica ali Rachel (Sean Young) v Iztrebljevalcu. Saj če pogledamo nazive njenih kolekcij, se zdi, kot bi se sprehodili skozi čas. Spartacus, Solar Eclipse, Sun and Moon Ring, Collision Ring, Lunar Necklace, Saturn Earrings, Apollo Belt, Apollo Pendant, Galaxy Choker. Ključne besede: zgodovina, kozmos, vesolje, galaksije, planeti. Kaj bi dala, da vstopim v njeno glavo, zdi se, kot bi vstopila v Rimsko cesto, ji rečem.
»Rada gledam naprej in hkrati se rada oziram nazaj,« se nasmehne. »Od nekdaj me vznemirja ideja, da se združita preteklost in prihodnost – v enem kosu. Ker nakit je zame dejansko preteklost in prihodnost hkrati, ideja ancient-modern, nekaj, kar je videti kot staro in novo, nekaj od včeraj in nekaj od jutri.« Kot kvantna fizika, preteklost, sedanjost in prihodnost sta tukaj in zdaj, mi uide. »Kot egipčanske piramide, ki so videti zelo moderne, celo vesoljske, hkrati pa v naši zavesti predstavljajo nekaj, kar je staro. Podobno kot če gledaš znanstvenofantastične filme, v katerih uporabljajo nakit in kostume, ki se navdihujejo v starih civilizacijah, a z nekim novim, modernim tvistom.«
Remington do zadnjega diha
V osemdesetih je bila kultna figura scene, nenavaden imidž, neobičajna lepota, sploh ko je v Remingtonu (1988) Damjana Kozoleta v starem rdečem chryslerju skupaj s filmskim fantom Mariem Šelihom bežala pred oblastmi. Oba je gnala samo ena želja, »do zadnjega diha« oditi ven, tja čez, čez mejo. »Takrat sem bil zelo navdahnjen s francoskim novim valom,« pravi Damjan Kozole. »Lara se mi je zdela poosebljenje tega tipa ženske, mešanica usodnosti in otroškosti hkrati. Imela je šestnajst let, za snemanje sem moral dobiti mamino dovoljenje,« pravi z nasmeškom. »A že takrat sem videl, da je, ne glede na mladost, v sebi zelo trdna; da točno ve, kaj hoče in česa ne.«
Že kot punčko jo je privlačil nakit, obe njeni babici sta ga oboževali, rasla je obkrožena z nakitom.
Vmes in po končanem študiju industrijskega oblikovanja na (ALU) v Ljubljani je začela izdelovati nakit, najprej sama, na kuhinjski mizi, potem je hotela več. London je bil edina logična izbira. »Zakaj? Ker v Sloveniji ni bilo nobene šole, kjer bi lahko pridobila znanje o varjenju kovin ali izdelovanju ulitkov.« Najprej se je prijavila na Central Saint Martins, ker je mislila, da se mora najprej vpisati na dodiplomski študij, a so jo tam poslali naravnost na magisterij na Royal College of Art.
In potem so se zgodile tiste zlate slušalke. Še vedno se spomnim celostranske fotografije s slušalkami – futurističnim naglavnim nakitom v Vogueu, ki jo je posnel Mario Testino, Oblikovalka: Lara Bohinc. Kasneje so jo objavljale in reproducirale vse naše modne revije.
Slušalke je naredila za prijatelja, ki je študiral na modnem oddelku Royal College of Art in je potreboval modne dodatke za svojo modno revijo. »Pogovarjala sva se o tem, da bi naredila nekaj novega, urbanega, modernega. In takrat sem pomislila na naglavni okras, ki je spominjal na slušalke, futuristični kos.« Ko so jih opazili modni uredniki, so pisali na Royal College, da si jih želijo sposoditi za Vogue. In tako se je začelo.
Nakit odbija svetlobo od telesa
Predstavljam si, da je šla po tistem njena pot meteorsko navzgor, če pomislim na sodelovanja za Cartier, Gucci, Lanvin, Exte, Guy Laroche, Julien McDonald ... »Ne, to se ni zgodilo takoj. Zelo počasi je šlo. Zelo veliko trdega dela. Zelo počasi,« ponovi. Svoje lastno podjetje je odprla leta 1997. Najprej je delala sama v svojem studiu, sama je izdelala ves nakit, ga prodajala, izdajala račune ...
»Najtežja je bila osamljenost,« pravi. »Najprej že to, da si tujec v novem mestu, drugo, tega, česar se lotevaš, nisi še nikoli delal, niti ne veš, kako, in nimaš izkušenj. In ko delaš, si sam. Cele dneve si sam in delaš, počasi zunanji svet izginja,« pomolči in popije požirek vode.
»To je po mojem najhujši problem vsakega mladega oblikovalca, ki je na začetku. Osamljenost te ubija. Nimaš se s kom pogovarjati o težavah, na katere naletiš pri oblikovanju, o mogočih rešitvah.«
Potem si je najela majhen studio, v predelu, kjer je bilo veliko mladih oblikovalcev. Tam so lahko kreativno sodelovali, si medsebojno pomagali. »Tako počasi rasteš.«
Je kakšen spomin na poseben kos iz tistega obdobja, ki je potem navdahnil kose, ki so se leta kasneje znašli na zapestjih, vratovih in prstih vplivnih žensk ali modnih ikon časa?
»Če pogledam nazaj, je v vsakem od tistih prvih kosov nakita v resnici skrito vse, kar sem potem počasi oblikovala. Povsod se to vidi.«
Nakit je od nekdaj predstavljal fetiš, predmet, v katerega projiciraš svoje želje, nakit kot amulet, kot ščit. Kot čarobni objekt, s katerim se razlikuješ od drugih, s katerim se izraziš.
»Za mnoge ima nakit še vedno amuletsko vrednost, zato ljudje nosijo križe, poldrage kamne, lobanje, a ta dimenzija nakita me ne zanima toliko,« pravi. Nakit, ki ga ustvarja in ki ga sama želi nositi, nima eksplicitne simbolne vrednoti, je bolj abstrakten. »Tisto, kar je pri nakitu vznemirljivo, je, da odbija svetlobo od telesa,« pravi, »hkrati privlači pozornost na določene dele telesa. Ljudje z njim izražajo osebni okus, odnos do umetnosti, do arhitekture, ne nazadnje do stila oblačenja. Tudi z nakitom pokažeš, kdo si, kaj te zanima.«
Zaznati duh časa
Kako prenaša pritisk, biti vedno v skladu z duhom časa, biti vedno in, ko je v naslednjem hipu to že lahko out? Kako slediti svojim kreativnim impulzom in hkrati ostajati komercialen?
»Moda pač ni umetnost in kot taka ima omejen prostor. Moda je ustvarjena z namenom – prodati čim več produktov. To je večni izziv,« zavzdihne. »Slediti svoji ustvarjalnosti in se hkrati prilagajati temu, kar hoče trg.« Kar hočejo ženske. In ženske, sodeč po najbolj prodajanih kultnih kosih, hočejo zapestnico Solar Eclipse.
Tako kot Coco Chanel, ki je zaznala pravi trenutek, da ženske odvržejo steznike in odkrijejo svoja meča, ker potrebujejo svobodno gibanje, da lahko vozijo avtomobile in plešejo charleston, je duh časa konec devetdesetih očitno zaznala tudi Lara Bohinc. In kot da je ta intuicija, občutljivost za trenutek, ni zapustila. Torej, izdelati kakovostno bižuterijo, ki ima dodano vrednost, ki združuje preteklost in prihodnost – ženska amazonka, ženska sodobna bojevnica, a hkrati tudi ženska, ki ne pozablja na svojo ženstvenost, ki pokaže tudi krhkost, si dovoli kanček nostalgije, vendar trdno stopa naprej v ta trenutek.
Zaznati duh časa pomeni tudi, da se je njen butik s kultne Sloane Street v Chelsea zdaj preselil v Notting Hill, četrt, ki je že nekaj časa ena bolj živahnih, trendovskih, pol boemskih, pol hipsterskih četrti v Londonu. »V Londonu je sicer veliko manjših središč, v vsakem od njih se kaj dogaja, a na žalost vse več bogatašev, ki kupujejo stanovanja v elitnih predelih, mlade ustvarjalce odriva v predmestja. Lahko se zgodi, da bo London izgubil to kreativno vrenje.«
Ona živi v Marylebonu, v osrednjem Londonu, City of Westminster, ki ga južno zamejuje Oxford Street. Tam živi že, odkar je prišla v London in takoj začutila stik. »Tisti občutek, kot da se zaljubiš v mesto.« London je še vedno mesto novih idej v oblikovanju, modi, umetnosti sploh; ki vre od kreativnosti, svobode, tam se navdihneš na vsakem koraku.
»A ustvarjalni trenutek se vsaj pri meni ne zgodi takrat, ko se sprehajam po mestu. Nisem tip osebe, ki mora v Indijo, zato da bo potem ustvarila 'indijsko kolekcijo', če me razumete.«
Navdihujejo jo drobne stvari, mali dogodki, detajli, knjige, oblike, zelo abstraktne zadeve.
Ne mara preveč razpravljati o znanih imenih, ki nosijo njen nakit. Seveda pa to toliko bolj zanima tistega, ki vodi vaše finančne knjige, navržem. »A to se ne pozna toliko pri prodaji, kot si ljudje predstavljajo,« je odločna.
Tudi če ga nosi Michelle Obama, podarila pa ji ga je žena premiera Camerona?
»Ne, običajno se ne zgodi nič kaj posebej dramatičnega, vsekakor pa nič takega, kar si ljudje predstavljajo, torej da prodaja določenega kosa zrase čez noč.«
Nakit – naložba v prihodnost
Recesija je seveda vplivala na nakupovalne navade, prizna. »Najprej se je spremenil proračun, ki so ga ženske pripravljene porabiti za kos nakita,« se nasmehne. »Ko se je začela recesija, se je spremenil tudi odnos do materialov, iz katerih je nakit izdelan: ljudje zdaj, če že, raje investirajo v srebro, zlato, drage kamne, nakit jemljejo kot investicijo v prihodnost, v nekaj trajnega, kar boš nekoč zapustil hčerki.«
Čeprav je investicija tudi kos Lare Bohinc. Zlata torbica kot iz kačje kože je videti kot dragulj. Če so ji že nekajkrat vdrli v trgovino in ukradli prestižne kose, če se nenehno pojavljajo kopije njenega nakita, nazadnje smo jih pri nas videli v trgovini nizkocenovnega proizvajalca, to že pomeni, da se uvrščaš med klasike, mar ne, rečem.
Večna dilema je, kako nenehno oblikovati isti kos, ne da se ponavljaš. Kako nenehno oblikovati zapestnico, ogrlico, prstan ali torbo.
Hlače bodo vedno imele dve hlačnici in prstan bo vedno nekako moral objeti prst, drugače ni prstan, pravi. »Toda tisto, kar je zame velik izziv, je izraziti duh časa. Ustvariti kose, ki govorijo prav temu trenutku, zdaj,« pravi.
Zato je za kolekcijo Orbit, ki so jo za znamko Lara Bohinc lani ročno izdelali v Firencah, ustvarila kose iz pleksi materiala, »ker je grafičen, ker ponuja več možnosti, ker se z njim lažje poigrava z barvami«. Ne nazadnje pa je to lažji in cenovno dostopnejši nakit, kar v teh časih prav tako ni odveč. Tudi zato je nove kose iz kolekcije Solar Eclipse oblikovala v akrilu, ki omogoča dostopnejšo ceno in, spet, barve.
»Na koncu sem bila zelo presenečena, kako drago je narediti plastični nakit v Italiji,« se nasmehne. A nemoralne produkcije se ne gre, pravi.
»Ko ljudje kupijo kos nakita, ki stane pet ali deset evrov, se ne sprašujejo, kdo ga je naredil in kdo je zaradi tega trpel. Če je majica za pet evrov cenejša od metra bombaža, je s tem nekaj narobe. To je mogoče narediti samo tako, da nekdo zaradi tega zelo slabo živi. In ker je to na drugem koncu sveta in ga ne vidiš, je lažje. Če nečesa ne vidiš, se je lažje pretvarjati, da tega ni. A na koncu smo vsi krivi.«
In če nosimo vaš nakit, nismo? vprašam. »Vsaj jaz se ne počutim kriva, da zaradi mene kdo slabo živi. Tudi če se kdo pritožuje, da je drago, povem, da izdelava na žalost toliko stane. Raje vidim, da si ljudje kupijo manj kosov, a bolj kakovostnih, kot pa kupe oblek in cenenega nakita, ki jih potem po nekaj mesecih mečejo stran.«
Miza kot gibanje planetov
Vsako sodelovanje z novim proizvajalcem prinese njenemu oblikovanju dodano vrednost, pravi. Zaradi natečaja revije za oblikovanje Wallpaper* je v Milanu prišla v stik z Lapicido, podjetjem za izdelovanje kamna. Ko so ji ponudili sodelovanje, je rekla, da jo izdelovanje malih drobnih stvari že dolgočasi, da hoče narediti nekaj »večjega, in ne statičnega«. Nastala je Solaris Kinetic Table iz marmornatih ploskev, ki se je, spet, navdihnila v planetih in v njihovem gibanju v orbiti. »Vse, kar delam, je večinoma statično, zato sem tokrat hotela poustvariti gibanje planetov, kar bi omogočalo, da ploskve mize drsijo. Ko premakneš eno marmornato ploskev, zdrsne bliže k tebi, lahko jo povečaš, lahko jo zmanjšaš, je miza, ki se spreminja.« Izdelanih je bilo samo deset kosov, vsak stane okrog 45 tisoč funtov. Trije so že dobili lastnike.
Notranjost mize je kot ogromna ura, zunanje ploskve imajo kovinsko ogrodje, okoli je medenina, na površini marmor. Čeprav je videti enostaven kos, pravi, je konstrukcija take stvari precej zahtevna.
Sodelovanje z vodilnim švedskim podjetjem Skultuno, s katero je oblikovala kolekcijo The London Collection, je pomenilo samo logično nadaljevanje oblikovanja nakita. Za oblikovanje kamnov uporabljajo iste materiale in isti postopek, ki ga je tudi sama uporabljala za nakit, to je medenina in fotokemično jedkanje.
»Z jedkanjem dobiš tanke linije, ki jih samo z rezanjem medenine ne bi mogel ustvariti, in s tem lahko ustvariš zelo zanimive grafične vzorce. Ko v svečniku gori sveča, plamen sveče po mizi in stenah riše svetlobne sence.«
Z zadnjo kolekcijo nakita, ki jo je poimenovala po Schumacherju in Stenmarku, je prvič vstopila v sedanjost, vsaj z imenom. Ta kolekcija je poklon vrhunskima športnikoma, ki sta presegala meje, je sodobno oblikovana, navdihuje se s hitrostjo. »Asociira na smučišče, na stezo formule ena,« pravi, »sploh kolekcija Schumacher ima bolj mehanski videz, z deli, ki spominjajo na vijake.«
Nakit za prostor
Pred leti je za Telegraph rekla: »Znam šivati, plesti, kvačkati, narediti križni vbod s šivanko – stvari, ki jih ne učijo v angleških šolah. Ne pozabite, da sem odrasla v socialistični državi, kjer so bile ženske enakopravne moškim. Delale so vse, kar so počeli moški.«
Citat, ki nam je očitno vsem tako všeč, da ga vsakič privlečemo iz arhiva. Je bilo res tako romantično, se nasmehnem. »Seveda ne, a v socializmu res nisem čutila pritiska, omejitve, da nečesa ne zmorem, ker sem ženska.« In danes? »Prav tako ne. Ne počutim se, da me omejuje to, ker sem ženska, nikakor ne.«
Osemdeseta so bila ustvarjalno obdobje, prav zato, ker nismo bili pod terorjem nenehne izbire na policah, kot bi rekla Renata Salecl, ker si za unikaten kos moral zvleči iz omare stare stvari, vintage oblekico, očetov plašč, vzeti škarje in šivanko in si ustvariti svojo podobo, pravi.
Iz nakita je stopila v oblikovanje modnih dodatkov, čevljev, sončnih očal, jih opustila, zdaj se je usmerila v dodatke za dom.
Se v prihodnosti torej približuje kolekcija oblek? vprašam.
»Ne.« Preprosto in odločno.
Zakaj ne?
»Ker me ne zanima. Osredotočala se bom na objekte za telo in objekte za dom, objekte za na mizo, na police ...« Tudi dodatki za dom so svojevrsten nakit za prostor. Podobno odbijajo svetlobo. In kar je zanimivo, doda, za oboje je potrebno skoraj enako vloženega dela.
Držala za knjige, recimo, ki jih je oblikovala v sodelovanju s Skultuno. Tudi. Bere? Berem, seveda, se nasmehne. Rada berem knjige.
Na primer?
»Zdaj berem Harukija Murakamija, prebrala sem skoraj vse njegove knjige, in F. S. Fitzgeralda Nežna je noč ...« malo pomisli in se nasmehne. »Tudi v knjigah očitno preskakujem, malo v preteklost, malo v prihodnost.«
