Tiskane izdaje
Tezi, da bi se s povečevanjem poseka lesa v Sloveniji in domačo predelavo Slovencem cedila med in mleko (»tako bogastvo imamo, pa ga ne znamo izkoristiti«), je treba postaviti nasproti nekaj dejstev, ki pokažejo stvari tudi v drugačni luči.
Pred letom 2004, ko smo se kot država trudili za vstop v EU, ni bilo dneva, da ne bi v časopisu prebrali, da se zavzemamo za prost pretok blaga, storitev in kapitala. Od vstopa Slovenije v EU je to postala naša zaveza in obveza, pravica in dolžnost do skupnosti, v katero smo si želeli. V praksi pa smo silno dvolični – ko se zaposlujemo v sosednji Avstriji, je to samoumevna pravica državljanov EU. Ko pride avstrijsko podjetje izvajat posek lesa v Slovenijo, je to odžiranje dela domači delovni sili (mimogrede: kako da pri njihovi ceni delovne sile lahko konkurirajo slovenski storitvi?). Ko avstrijske žage odkupujejo slovensko hlodovino, pravimo, da je to nelojalna konkurenca – z višjimi cenami in plačilom na dogovorjeni rok. Če lesa zaradi tržnih viškov ne odkupujejo, nam spet ni prav.
Naša lesna industrija izvaža na zahodne trge. Ta izvoz želimo spodbujati na vse načine. Takrat kupci niso več zli tujci, ki se želijo okoristiti z našim delom in blagom.
Razmerja postanejo hitro še bolj zapletena. Veliko slovensko lesno podjetje se proda tujemu lastniku (to ni hipotetičen primer). Kaj zdaj? Je še vedno državni interes, da se slovenski les žaga na tej žagi, torej na slovenskem ozemlju? Je interes enak kot tedaj, ko je žaga v slovenski lasti? Enak kot na žagi v avstrijski lasti na ozemlju sosednje Avstrije? Enak kot na žagi v slovenski lasti na avstrijskem ozemlju (to pa je hipotetičen primer)?
Lahko rečemo prosto po Prešernu: vrag in sosed je mejak v eni osebi. Lahko pomislimo na sindrom razcepljene osebnosti. Ali na tisto, čemur se reče v šegavi ljudski govorici: »Bi, pa ne bi.«
Gozd je naravno bogastvo …
Slovenija je s 60-odstotno gozdnatostjo tretja najbolj zelena država v EU, in to je zagotovo fascinanten podatek. Odstotek v zadnjih desetletjih naglo raste, pa ne zaradi ukrepanja ozaveščene družbe, ki bi se zavedala pomena gozdov, temveč predvsem na račun zaraščanja kmetijskih zemljišč. To je v kontekstu slovenske gozdnatosti navadno zamolčana neprijetna resnica. Dejstvo je, da nam ne gre s kmetijstvom in ga opuščamo, z gozdarstvom pa ne vemo, kaj početi. Opustiti ga ne moremo, gozd tu je kot naravna danost.
Drugo pomembno dejstvo je posestna struktura slovenskega gozda. Državnega lastništva je manj kot 20 odstotkov, prevladuje drobna gozdna posest in ekonomska neodvisnost lastnika od gozda. Po letu 1991 je lastninska struktura postala najpomembnejši faktor gospodarjenja z gozdom, pomembnejši od rastiščnega potenciala, terenskih razmer in drugih naravnih danosti. Pred tem je s slovenskimi gozdovi gospodarilo 14 družbenih podjetij, ta pa so upravljala 14 velikih gozdnih posesti. Drobna posestna struktura je zaradi ekonomije obsega z vidika proizvodnje lesa zelo omejujoča. Vendar daje v sistem pomembno samodejno varovalko – ker ne vzbuja velikih apetitov po eksploataciji, tudi ni okoljske škode zaradi pretirane sečnje gozdov.
Največ družbenih koristi od slovenskega gozda je v resnici od posrednih koristi, ki so navadno težko izmerljive v denarju. Posrečen je angleški izraz: »the price of unpriced values« (cena za vrednote, ki jih ni mogoče ovrednotiti). Dandanašnji jim moderno rečemo ekosistemske storitve in jih poskušamo bolj ali manj uspešno izraziti tudi v denarju.
Ponazorimo z nekaj primeri. Kakšno pitno vodo bi imeli pri bistveno manjši gozdnatosti? Kako bi bilo s posledicami poplav in erozijo zemljišč pri intenzivnejšem ali celo golosečnem izkoriščanju gozdov? Koliko nam je vredna zelena podoba Slovenije z vidika vsakodnevne rekreacije? Gozd in globalno segrevanje? Gozd kot ponor CO2?
… les pa ni
Nadaljujmo s posekanim lesom. Tukaj so izračuni, drugače kot pri gozdu, preprosti in nazorni. Z nekaj zaokrožanja so podatki naslednji: pri 5 milijonih kubičnega metra možnega poseka lesa na leto in povprečni prodajni ceni lesa na panju (torej po odbitku stroškov gozdne proizvodnje) 50 evrov za kubični meter je to 250 milijonov evrov na leto.
Za 250 milijonov na leto torej zraste v Sloveniji lesa, ki ga je mogoče posekati brez slabšanja stanja gozdov in negativnih ekoloških posledic.
Nekaj bolj ali manj posrečenih primerjav:
– BDP Slovenije znaša 37 milijard evrov.
– Proračun Slovenije znaša 10 milijard evrov.
– Letni promet podjetja Krka znaša 1,2 milijarde evrov.
– 250 milijonov evrov naj bi dala NLB menedžerskih kreditov za odkup podjetij.
– 250 milijonov evrov sta vredni pogodbi dveh najbolje plačanih košarkarjev v ameriški ligi NBA.
– To je približno 100 evrov na prebivalca Slovenije.
Posekan les torej ni posebno bogastvo. Po drugi svetovni vojni, torej pred 70 leti, je bilo. Zato je imelo gozdarstvo celo svoje ministrstvo in je nekaj let dejansko reševalo slovensko gospodarstvo! Les je bil takrat državna silicijeva dolina. Cenovna razmerja so bila takrat popolnoma drugačna in prav tako razmerje med ceno lesa in ceno dela. Danes les ni silicijeva dolina in tudi ne more biti. Nerazumevanje tega je eden od razlogov za razmišljanje, kako bi bili od lesa lahko vsi bogati.
Še nekaj podatkov
Delež gozdarstva v BDP je 0,6 odstotka. Ocene števila zaposlenih v panogi se gibljejo med 1700 in 6500 osebami, odvisno od metodološkega pristopa.
Delež celotne gozdno-lesne verige v BDP je 2,1 odstotka, število zaposlenih pa okrog 25.000 (kar znese, če primerjamo, četrtino uradno brezposelnih v Sloveniji). Številka je dejansko še nekaj manjša, saj vključuje poleg gozdarstva in primarne predelave še vso pohištveno industrijo (tudi nelesno!) in papirno industrijo. Ker lastne proizvodnje celuloze od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja nimamo, je vključevanje papirne industrije vprašljivo. Celulozni les namreč izvozimo, celulozo kot vhodno surovino za proizvodnjo papirja pa uvažamo. Na tej točki je naša gozdno-papirna veriga že 20 let prekinjena, pa se nihče ne pritožuje.
Povzetek: celotna gozdno-lesna veriga pomeni zelo malo v BDP in zaposluje majhen odstotek delovno aktivnega prebivalstva Če bi celotno verigo okrepili za, recimo, 30 odstotkov, se glede tega ne bi kaj dosti spremenilo. Gozdno-lesna veriga je delovno intenzivna z relativno nizko dodano vrednostjo. Z izjemo potencialno zadnjega člena v tej verigi, o katerem malo kasneje. Intenziviranje poseka lesa in lesne predelave (predvsem primarne) bi se z vidika agregatne družbene blaginje poznalo zanemarljivo malo.
Intenziviranje poseka tudi ne pomeni enostavno linearnega poseganja v primerljive površine, kjer se zdaj ne seka. Povečevanje poseka pomeni praviloma težje, dražje in nevarnejše razmere za gozdno proizvodnjo. Pri tem pozabljamo na relativno manjši donos od dodatno posekanega lesa zaradi višjih stroškov gozdne proizvodnje in novih vlaganj v gozdno infrastrukturo. Vendar je manjšanje ekonomskega izkupička celo manj problematično od povečevanja tveganja delovnih nesreč.
Drugorazredna filmska grozljivka Teksaški pokol z motorko ni nič v primerjavi z masakrom v slovenskih gozdovih. Preračunano na kubični meter smo evropski rekorderji v delovnih nesrečah v gozdu. O tem se zelo malo govori in piše.
Koliko stane družbo 15 mrtvih in vsaj desetkrat več težje poškodovanih v gozdovih vsako leto? Po oceni, da je družbeni strošek smrtne delovne nesreče 500.000 evrov, je to 10.000 kubičnih metrov posekanega lesa!
Členi gozdno-lesne verige
Če želimo, da surovine (hlodovine) ne bi izvažali, jo je treba najprej razžagati v polizdelke.
Gozdno-lesna veriga je poenostavljeno torej videti takole: gozdarstvo – primarna predelava – finalna predelava oziroma hlodovina – deske, tramovi – pohištvo, lesene hiše.
Sodobna primarna predelava zahteva velike začetne investicije ter zanesljivo in redno dobavo hlodovine.
Sodobna žaga je skoraj v celoti avtomatizirana in zaposluje zelo malo ljudi. Tudi dobički žagarskih podjetij praviloma niso visoki. Poleg tega, in kar je morda še najbolj bistveno, mora imeti primarna predelava zagotovljen trg. Če bi naštetim dejstvom navkljub investirali v sodobni žagarski obrat, bi se verjetno morali vprašati, kam bi po enem letu prodali milijon kubičnih metrov razžaganega lesa.
S tega vidika razrez slovenske hlodovine na avstrijskih žagah in posledično kupovanje žaganega lesa za finalno predelavo v Sloveniji ni nelogično. Če bi bilo, se tudi ne bi dogajalo. Upoštevajoč skupni trg EU, je avstrijska žaga le sto kilometrov oddaljen obrat z nizko dodano vrednostjo. Dokler stroški transporta to prenesejo. Sodobni svet je za zdaj tak. Tudi kilogram banan stane v trgovini en evro, čeprav je pripeljan iz Južne Amerike. Dejstvo, da lesa ne razrežemo »doma«, danes ni med pomembnimi ekonomskimi problemi naše družbe.
Višjo dodano vrednost v lesni verigi daje šele finalna predelava. In to ne velikoserijska, temveč prej butična. Na tej točki gozdno-lesne verige je stroškovno v glavnem vseeno, ali je les iz Slovenije ali iz uvoza. Višja ko je dodana vrednost produkta, manjšo vlogo ima vhodna cena surovine. Slovenska velikoserijska finalna predelava je v zadnjih dvajsetih letih organsko odmrla, ker je izgubila svoj prejšnji trg (in še zaradi nekaterih drugih razlogov). Z velikoserijsko proizvodnjo stolov ali nizkocenovnega pohištva ne moremo konkurirati v globalnem svetu. Prijem delodajalcev z zniževanjem stroškov dela se je že zdavnaj izčrpal. Scenariji so bili v lesni industriji marsikje podobni: zniževanje plač, minimalna plača, neizplačevanje plač, stečaj.
Podobno kot ni mogoče konkurirati v nizkocenovni tekstilni industriji – ki je zato nimamo več. A tam vsaj nimamo bombažnih polj, s katerimi ne bi vedeli, kaj početi. Gozd pa je tu, naravna danost. Kot dražeči skrivnostni trezor, v katerem si obetamo skritega bogastva.
Zdrava panoga zraste le organsko
Gozdno-lesne verige ne moremo zgraditi na starih miselnih modelih. Zdrava panoga lahko zraste samo organsko. Tako kot je nezdrava (tehnološko zastarela, podkapitalizirana in, odločilno, s produkti brez kupca) in preživeta lesna industrija tudi organsko odmrla.
Slovenskemu gozdu gre, vse pogostejšim naravnim ujmam navkljub, sorazmerno dobro. Družbi zagotavlja odlične ekosistemske storitve, kljub bistveno prenizkim vlaganjem vanje. Družbi daje gozd v ekonomskem smislu, to je v obliki lesne surovine, malo, vendar ne bi dajal veliko več tudi ob bistveno povečanem poseku.
Slovenskim lastnikom gozdov gre v lastniškem smislu odlično. Stroškov z lastnino nimajo. Davščine so, čeprav se všečno govori drugače, praktično zanemarljive. Javna gozdarska služba je za lastnike gozdov brezplačna. Ni pa zastonj, plačuje jo proračun RS. Cene lesa so v zadnjem desetletju prav na račun skupnega evropskega trga solidno naraščale, predvsem pa je vso hlodovino možno prodati, kar zagotavljajo velike kapacitete za razrez iglavcev v Avstriji in velikanski trg lesa za kurjavo v Italiji.
Zložaj borove hlodovine ob cesti po žledolomu, ki je tisti trenutek ni bilo mogoče prodati, je bil všečen prizor na TV, vendar ne pomeni nič v primerjavi, na primer, s tržnimi viški pridelovalcev mleka. Krava ne more čakati in jo moraš pomolsti vsako jutro. Pri pridelavi poljščin je časovni obrat eno leto. Pri gospodarjenju z gozdom pa je časovni razpon v normalnih razmerah za izvedbo končnega poseka približno deset let. Umnemu in gospodarnemu lastniku gozda pomeni to veliko prednost.
Da z lesom iz državnih gozdov ne moremo financirati lesne industrije, je jasno vsem, če že ne po pameti, pa zaradi regulative o nedovoljeni državni pomoči. Toda kako naprej? Predvsem brez velikih strategij in bognedaj državnih vlaganj, če ne bi radi zgradili kakšnega Obrovca ali Fenija, ki se ju spomnimo iz rajnke Jugoslavije. Predelava lesa naj raste organsko. V stari panogi to pomeni, da pač ne čez noč. Država naj se ne vtika v gospodarstvo. Ima pa kopico drugih nalog. Na tem mestu jih za vzorec navajamo le nekaj.
Država lahko pogleda, kako bi olajšala poslovanje poslovnim subjektom. S sistemskimi ukrepi lahko poskuša zmanjšati število delovnih nesreč v gozdu. Nujno potreben bi bil tudi sistemski vložek v vzpostavitev trga gozdno-lesnih sortimentov, kjer zdaj vlada prava stihija. Z dobro ureditvijo gospodarjenja v državnih gozdovih bi bila lahko zgled in vodilo za druge lastnike gozdov. Ne nazadnje, lahko bi tudi ustrezno obdavčila premoženje in s tem posredno spodbudila gospodarjenje z gozdom kot tudi prestrukturiranje lastništva. Državni ukrepi bi se morali po večini nanašati na vzpostavljanje okolja in ne na neposredne finančne vložke. Slednje velja tako in tako za vlogo države v gospodarstvu nasploh.
Nikakor nočemo reči, da se družbi z gozdom ni treba in ne splača ukvarjati. Teža družbenega vlaganja v gozdove v Sloveniji pa bi morala biti na zagotavljanju ekosistemskih storitev in ne na povečevanju poseka lesa. Seveda sta zaželena vsak evro in vsako delovno mesto. Toda s povečevanjem poseka lesa in vlaganjem v primarno predelavo ne bomo nikoli dosegli ničesar omembe vrednega. Velja se spomniti, da je bila Nokia neznano gozdarsko podjetje, ki je vzcvetelo z vlaganjem v mobilno tehnologijo.
Gozdno-lesne verige enostavno ne moremo in ne smemo obravnavati v luči nekih prejšnjih, davno minulih razmer. Flosarji so nekoč stopili na splave v Savinjski dolini, potovali do Beograda in tam obogateli. Danes je to nostalgija in prav nič več. Nikoli ne stopiš dvakrat v isto reko, so vedeli že stari Grki. Ob tem, da je reka časa bistveno hitrejša kot nekoč.
