Tiskane izdaje
Zahodni svet je streslo dvoje: brexit in Trump. Zdaj vemo, prava grožnja »liberalni demokraciji« nista Kitajska in Rusija, prava grožnja prihaja od znotraj. Populizem je spet v sredici industrializiranega sveta, vstopili smo na radikalno nov politični teren.
Leto bo šlo v zgodovino kot tisto, ki je razkrilo vse strahove naše dobe in spodsekalo postulate. Nismo pričakovali brexita in nismo pričakovali Trumpove zmage. Populizem in nacionalizem nista novost, in vendar smo prezrli, da sta postala trend, ne epizoda. Establišment ne zna odgovoriti na frustracije globalizacije, težave z identiteto, strah pred terorizmom, priseljenci. Zahodne demokracije so sredi pretresov, ki jih komaj dojemajo, ljudje trepetajo za svet svojih otrok bolj, kot so si kdaj predstavljali.
Revolt jeznih
Junija so se britanski volivci odločili za pretrganje vezi z Evropsko unijo. Članstvo je trajalo več kot 40 let, odnos je bil od začetka dvoumen, pa vendar je bil šok brexita nepopisen – in še vedno traja. Novembra so Združene države, po kampanji, kakršne še ni bilo, z odvratnostjo in lažmi je nakazala žalostni novi standard, izvolile za 45. predsednika Donalda J. Trumpa. Na neki čuden način je ameriški izid pokazal, da demokracija še deluje. Prostrana krajina nezadovoljstva je prazen prostor, ki ga tradicionalne politične stranke niso sposobne zapolniti. Referendum na Otoku in ameriški volilni rezultat sta del globalnega vala nacionalizma, ki kritizira delovanje sodobne demokracije, vendar ne ponuja alternative, samo ohlapne obljube. Gledamo upor celinske Amerike, tako rekoč celotne države proti metropoli, v Veliki Britaniji dezindustrializiranih mest proti Londonu, populizem uspeva od Švedske do Grčije. Razbohotil se je v Orbánovi Madžarski, kjer je vladajoča ideologija, in v Erdoğanovi Turčiji, ki po spodletelem vojaškem udaru čedalje bolj tone v avtoritarnost.
V Evropi so se nadaljevali teroristični napadi, na francoski rivieri je napadalec z 19-tonskim tovornjakom na nacionalni praznik pobil 86 ljudi in jih na stotine ranil, na božičnem sejmu v Berlinu je obležalo 12 mrtvih in ogromno ranjenih. Odgovornost je prevzela Islamska država (Isis). Na celino še naprej prihajajo bližnjevzhodni begunci, čeprav manj množično. Številni so na begu pred sirsko državljansko vojno, čez Sredozemlje vodi pot tudi vse več ekonomskih migrantov iz podsaharske Afrike, ki tonejo v morju; letos jih je pomrlo ali izginilo več kot 4700.
Vojna v Siriji se je prevesila v šesto leto in traja in traja. Evropa in Amerika malodušno opazujeta Rusijo, ki intervenira ob boku Irana in rešuje režim Bašarja al Asada, in genocid na drugi strani Sredozemlja. Še pred koncem leta je vojna proizvedla kakih 400.000 mrtvih in 11 milijonov razseljenih. Sirija je simbol vse impotentnosti Zahoda oziroma, kot je nekje zapisal Roger Cohen, curljajoče, zlagoma odtekajoče moralnosti našega sveta.
Odhajajoči Barack Obama je na pomlad obiskal Kubo, to je bil prvi obisk ameriškega predsednika v 88 letih, in del prizadevanj za normalizacijo odnosov po polstoletnih restrikcijah; konec leta se je poslovil Fidel Castro, ena svojskih političnih figur 20. stoletja. Virus zika se je tudi letos širil naprej: v Srednji in Južni Ameriki in na Karibih so se pojavili tisoči novih primerov, med olimpijskimi igrami v Riu de Janeiru na vrhuncu poletja je strah med atleti, novinarji in obiskovalci postal globalen.
V spominu ostajajo številne zamrznjene podobe leta: slovo predsednice Dilme Rousseff oziroma njena dvomljiva odstavitev, žalostna za brazilsko demokracijo in tragična zanjo osebno; govorica filipinskega predsednika Rodriga Duterteja, osebne žaljivke so celo v diplomaciji postale norma; prestrašeni ranjeni sirski deček Omran Dakniš po napadu na Alep; atentat na ruskega veleposlanika v galeriji v Ankari; čolni, prenapolnjeni s prišleki iz Afrike in njihov boj za življenje ob prečkanju Sredozemlja; mlada temnopolta ženska, sama pred do zob oboroženimi policisti, postala je simbol mirnega kljubovanja, ko je beli policist v Lousiani s streli od blizu ubil črnca; policist, ki na francoski plaži zapoveduje ženski v burkiniju, naj se sleče; Bob Dyan, prvi glasbenik, ki je dobil Nobelovo nagrado za literaturo; in seveda David Bowie in Leonard Cohen, ki sta se poslovila.
Ameriška tragedija
Izid jesenskih volitev v ZDA je pomenil globalni politični potres; svet, ki ga evocira Donald Trump, resnično obstaja. Dolgo se je zdel kot slab štos, premnoge je kandidatura neskončno zabavala, nazadnje je postal novoizvoljeni predsednik najmočnejše države na svetu.
Trump je produkt neoliberalizma, piše sociolog Zygmunt Bauman. »Klasičnega« liberalizma, zanj je veljal konsenz o tem, da so ljudje svobodni samo, če lahko svojo svobodo tudi konzumirajo, ni več. Že zdavnaj ga je zamenjal neoliberalizem, »danes hegemonska filozofija, ki jo sprejema praktično celoten politični spekter; in povsem zagotovo jo sprejema tisti del, ki ga Trump in njemu podobni imenujejo 'establišment', ta je zaradi ljudske jeze in upora obsojen na propad.« Po 30, 40 letih prevlade neoliberalne filozofije v »državi velikih pričakovanj« – in zaradi neoliberalnih vladarjev enako velikih frustracij – je bila Trumpova zmaga praktično neizbežna, pravi eden najpomembnejših evropskih sociologov. »Za nosilce velikih pričakovanj, demagoge vseh barv, za tiste, ki verjamejo, da so močni moški in ženske, katerih moč se meri v sposobnosti kršenja in ne spoštovanja pravil igre 'establišmenta', so nove okoliščine razlog za slavje.«
Tik pred smrtjo je veliki Umberto Eco v eseju Ustvarjanje sovražnikov prišel do žalostnega zaključka: v človekovi naravi je, da si ustvarja sovražnike, slednji so potrebni, da vemo, kdo smo in kdo nismo; »če nimaš sovražnika, si ga moraš izmisliti«. Prav na to misel se naveže Bauman. »Med aktualnimi in prihajajočimi močnimi moškimi in ženskami naše dobe je najpopularnejši sovražnik 'establišment'. To je nejasno definirana skupina ljudi, ki ji je potekel čas trajanja in bo odložena na smetišče zgodovine. Preprosteje rečeno, establišment je oznaka za odbojno, grdo preteklost. Novi močni moški in ženske jih bodo poslali tja, kamor spadajo. Oni so naši novi vodje.«
Trump ni Hitler, ni Mussolini in niti Putin, naposled tudi ZDA niso weimarska Nemčija ali Italija na začetku preteklega stoletja, ameriški sistem bi moral biti odpornejši. Toda Trump je Trump, in že to samo po sebi je stvarna grožnja, je po volitvah komentiral New Yorker. Vse, kar vemo o njem, navaja k temu, da bo po vstopu v Belo hišo kršil demokratične norme in uporabljal položaj za osebne koristi, da bo njegov ego še večji. Velika neznanka ni, kaj bo počel, vzorec ravnanja je jasen. Velika neznanka je, ali bo ameriški politični sistem prenesel izziv brez precedensa, še posebno v okoliščinah, ko ena stranka obvladuje izvršno in zakonodajno vejo oblasti. Tisti, ki se ukvarjajo s tveganji demokracij, vedo, da je treba možnost demokratične slabitve vzeti resno, in to od omejevanja medijev, prek ustrahovanja poslancev, do uporabe in zlorabe kriz za upravičevanje nujnih varnostnih ukrepov.
Resnična nevarnost je, trdijo politologi, da bomo opazovali postopno krušenje temeljev ameriškega sistema. V širšem smislu je to podobno temu, kar opazujemo v Rusiji in Turčiji v zadnjem desetletju in več. Vladimir Putin je bil izvoljen leta 2000, toda šele postopoma je v svojih rokah skoncentriral vso oblast, začel zatirati nasprotnike in disidente. Recep Tayyip Erdoğan je bil na začetku kljub konservativnosti videti demokrat, mislili smo, da bo demokratiziral Turčijo. Zdaj jemlje demokracijo kot tramvaj, na katerikoli postaji lahko izstopiš. Postopoma si je podredil vojsko, sodstvo, medije.
Plutokracija Trumpa
»Oba kandidata sta bila en slabši od drugega, toda v Združenih državah, in ne samo tam, se dogajajo globoke spremembe, glas so povzdignili 'revni bogati'... Prvi znaki tega segajo več desetletij nazaj, novi procesi privatizacije in deregulacije so uničili sheme socialne varnosti, v zadnjih letih se je uveljavila drugačna podjetniška kultura, imenujem jo 'ekstrativna'. Vidimo, kaj počno družbe kot Google, Facebook in mnoge druge.« Saskia Sassen razlaga, da je Trump postal zastavonoša upora teh ljudi. Je neobičajni populist, kljub temu, da je milijarder, obkrožen z zlatom in luksuzom, je znal vzpostaviti stik z delavskim razredom, politični besednjak je ukradel Bernieju Sandersu. Ali ni paradoksalno, da so se tisti, ki so imeli koristi od ukrepov Demokratske stranke, obrnili k Trumpu? »Ne, ker je bil na drugi strani zid arogance, ki ga je vzpostavila elita, politični razred, ki že dolgo ni razumel državljanov. Hillary Clinton je del te arogantne elite in so se ji demokrati že davno odpovedali.«
Foto: Reuters
Senator Bernie Sanders je uprizoril izjemno tekmo za demokratsko predsedniško nominacijo. Podobno kot Trump je bil tudi Sanders bistveno jasnejši o eliti, ki jo je preziral, o »razredu milijarderjev«, kot o tistih, ki naj bi pridobili z njegovo revolucijo. Toda to, kako ga je zdrobila Hillary, je bilo pomenljivo in enako tistemu, ko je pred desetimi leti poskušala uničiti tekmeca v predsedniški kampanji Baracka Obamo. V času demokratskih predvolitev med Obamo in Hillary Clinton je o tem pisala Maureen Dowd, kolumnistka New York Timesa. »Bo Hillzilla zlomila Obambija?« Problematizirala je, ali ne bo močna, pretkana političarka strla svojega rivala. Podobno je letos prva zapisala, da je Hillary Clinton verjetno še večja, bolj pravoverna republikanka od Donalda Trumpa.Pulitzerjeva nagrajenka je ena redkih, ki je zgodaj izmerila utrip časa, osovraženost hladne, svinčene, prozaične političarke, ki jo je vodilni teoretik neokonservativizma Robert Kagan označil za demokratsko neokonservativko, NYT pa za utelešenje washingtonskega konsenza. Maureen Dowd jo je opisovala kot lažnivo, dvoumno, pogoltno, kot tisto, ki se valja v denarju in je idealna izbira republikancev, uničujoč dejavnik za feminizem in do kraja obsedena z močjo. Njena nedavna knjiga The Year of Voting Dangerously (2016) je izbor pisanj o degeneriranosti ameriške politike, posvečena je protagonistoma tokratne predsedniške tekme.
Problem današnjega časa je, da so dejstva vse manj pomembna. Živimo v postresničnostni družbi, in to zgovorno odraža stanje stvari. Racionalna politična govorica je postala neprepričljiva. Informacije, ki omogočajo ljudem participacijo, so dostopne več ljudem, toda voditelji imajo manj časa in prostora za preudarek in kompromis, o katerih je Madison verjel, da sta bistvo učinkovite demokratične vlade, razlaga Joseph S. Nye s Harvarda. Trump je priplul do predsedovanja na valu laži in pretiravanj in težko bi domnevali, da bo kot predsednik predan resnici, so skeptični v reviji Foreign Policy. Še posebej bodo na preizkušnji mediji. Ni čisto jasno, ali bodo kos izzivu in bodo postregli javnosti s točnimi, neodvisnimi informacijami. V času dolge predsedniške kampanje so žalostno odpovedali.
Niti se še ni vselil v Belo hišo, ko se že vrstijo zlovešča znamenja in dobiva obrise njegova vlada. Novoizvoljeni – vedno v krogu širše družine, svet opazuje od daleč, iz svojega zlatega penthousa na Peti aveniji – se obdaja z najpremožnejšimi posamezniki, najvišje položaje v administraciji naj bi zasedli številni multimilijarderji. Ko je George W. Bush leta 2001 izbral svoj prvi kabinet, je časopisje pisalo o ekipi milijonarjev brez stika z večino ameriških problemov. Njihovo skupno premoženje je znašalo približno desetino bogastva enega samega Trumpovega kandidata za ministra za trgovino, poroča Washington Post. Prihajajoči predsednik sestavlja najbogatejšo administracijo v moderni ameriški zgodovini.
To pobija njegove populistične predvolilne obljube, ob sebi zbira industrialce in poslovneže, posebej z Wall Streeta. Je od predsednika, ki je milijarder, in od njegovega kabineta milijonarjev in milijarderjev z milijardersko agendo v javni politiki pričakovati kaj drugega kot politiko, ki bo koristila milijonarjem na račun vseh drugih?
Moč populizma
Evropa se je letos dramatično spremenila. Leto 2015 je bilo zanjo pogubno, 2016. je bilo še strašnejše. Združeno kraljestvo je izglasovalo odcepitev, na celini je vse močnejši evroskepticizem, z obrobja se je preselil v politični glavni tok, volivci od Britanije do Italije so naveličani politike kot take, čeprav ne vedo, s čim bi jo zamenjali. Otok je v kaosu, Francija v strahu pred Marine Le Pen, Nemčija v pričakovanju vnovične, četrte kandidature Angele Merkel, Italija je po padcu Renzijeve vlade spet nestabilna, kot je vedno bila. To ni več Evropa, kot smo jo poznali. Katastrofični scenarij se je uresničil, dezintegracija je postala, kot je sredi leta izjavil George Soros, praktično ireverzibilen proces. Prihodnje leto, z volitvami v dveh najpomembnejših državah, se bo evropska zgodba začela razpletati.
Marine Le Pen. Foto: Reuters
Tridesetega junija, en teden po tem, ko so Britanci na referendumu glasovali za izstop, je Theresa May v govoru ob svoji kandidaturi za ministrsko predsednico znano izjavila: »Brexit pomeni brexit.« To je bilo sporočilo, da ni niti sence dvoma o uveljavitvi volje volivcev, ne glede na to, da je tudi ona, dotedanja notranja ministrica, podprla obstanek v Uniji. Toda mesece po prevzemu položaja premierka še vedno ni odgovorila na ključna vprašanja. Združeno kraljestvo bo do konca prihodnjega marca aktiviralo 50. člen lizbonske pogodbe, kar bo začetek formalnih pogajanj. In vendar še vedno ne vemo, kako bo izgledal brexit. V nobenem primeru ne bo ne hiter ne preprost proces, pričakovati je veliko zapletov in zavlačevanja, in tudi spretnega angleškega političnega ravnanja.Nazadnje se je zgodilo tisto, o čemer je Nigel Farage prepričeval Britance polnih 17 let. Nekdaj je bil voditelj stranke Ukip marginalni otoški politik, nakar je postal akter, predsednika vlade je prisilil v dokončno razrešitev vprašanja članstva v EU. Mimogrede, bil je prvi tuji zaveznik, s katerim se je srečal novoizvoljeni Trump v dneh po zmagi.
Absurdni rezultat je doletel Britanijo nepripravljeno, nihče ni pričakoval tega. David Cameron, vrsto let v primežu evroskepticizma, je napovedal referendum zato, ker je bil prepričan, da ne bo uspel. Kar je bilo mišljeno kot obračun z evroskeptiki znotraj konservativne stranke, se je izkazalo za konec Cameronove politične kariere.
A zgodba o izstopu je dolga, traja vsaj od Margaret Thatcher naprej in pravzaprav od začetka. Velika Britanija je vedno nihala med navezavo na ZDA ali Evropo, lovila je ravnotežje med enimi in drugimi interesi, vzdrževala ambivalenten odnos. Zaradi imperialne dediščine, otoške lege, pripadnosti angleško govorečemu svetu in prenosa suverenosti, ki je bil tuj njenemu duhu od začetnih idej Monneta in Schumana, je bila predmet dvomov. Štirideset let njenega članstva ponazarja vse travme. Pa vendar je brexit za Evropo katalizator, uteleša čedalje globlje razlike v Uniji. Velika Britanija je samo tista, ki je v dvomih prišla do roba.
Kateri tektonski premiki povzročajo tolikšne pretrese na Zahodu, se vprašujejo politologi. Raziskava Harvarda prinaša pomemben izsledek o zatonu ekonomije, ta ni več osišče politike. O politiki še vedno razmišljamo na način, kot jo je oblikovalo 20. stoletje, to je o levem in desnem, toda volilni vzorec je že desetletja drugačen. Ekonomski status predstavlja slabo napoved tega, kako bo kdo volil, precej zanesljivejše vodilo so družbene teme, na primer odnos do istospolnih porok. Postmaterialna politika, ugotavlja raziskava, je osredinjena na teme, povezane s spolom, raso in okoljem, volilne izbire bolj kot karkoli poganjajo kulturni strahovi in nacionalistični sentimenti.
Novi obrazi
»Novi močni moški in ženske«, ki jih omenja Zygmunt Bauman, so povsod. Nemčija ima AfD in Frauke Petry, Velika Britanija Ukip in Paula Nuttalla, ki je nasledil Faragea, Italija Severno ligo in Mattea Salvinija ter Gibanje 5 zvezd Beppeja Grilla, Madžarska Viktorja Orbána in Poljska Jarosława Kaczyńskega. Toda v sodobni evropski politiki je samo ena Marine Le Pen, ona nas opominja, da nosi krono evropskega populizma. Evropa je negotova pred spomladanskimi predsedniškimi volitvami v Franciji in možnostjo njene zmage. Tačas se zdi verjetnejši prihodnji stanovalec Elizeja republikanec François Fillon. Nicolas Sarkozy je odpadel, François Hollande je vsled javnomnenjskih raziskav o nizki priljubljenosti sam napovedal izstop iz politike. Fillon pa je suverenist, uporablja všečni jezik nacionalizma, mnogi nazori Nacionalne fronte so že zdavnaj postali del republikanskega programa.
Paula Nuttalla. Foto: Reuters
In niti Nemčija, ki je vedno delovala kot trdni steber zahodnega sveta, ni več ista. Kanclerka, ki vlada od leta 2005, hoče še en mandat. Angela Merkel je vedela, da bo kampanja za volitve leta 2017 najtežja doslej: ta mesec, na kongresu CDU, je uprizorila najbolj sredinski govor v svoji politični karieri, razlagala je predvsem o priseljevanju, »ki bo, kjer je možno, prepovedano«. Dobila je samo 89,5 odstotka podpore, pred dvema letoma je zbrala 96,7.Vest o ponovni kandidaturi je razveselila mnoge, ki upajo, da se lahko izpolni nedavna obljuba Angele Merkel o »Nemčiji, ki jo imamo radi«. Toda v njenih treh mandatih sta se Nemčija in Evropa radikalno spremenili, evropska integracija je v ruševinah, pomembni principi nemške povojne politike ne držijo več; je kanclerka sprememb, ne kontinuitete, piše Jacob Augstein, ki jo v Spieglu označuje za »napačno kanclerko«. »Doktorica Merklova je v kanclerskem uradu odprla ordinacijo za politično anestezijo nemške družbe. Operira šele, ko je pacient uspavan, in mi vsi smo njeni pacienti. Nemška socialna država, evropsko združevanje, odnos z Rusijo, strankarski sistem, vse se je spremenilo, odkar je prišla na oblast.« Piše o dvojnem knjigovodstvu politične filozofije po Machiavelliju in opominja, da masa vedno sledi prividu, Angela Merkel je političarka privida.
Eksperti poskušajo razložiti kaos in nelagodje, ki določata današnji politični trenutek, toda kaos je postal stanje stvari, ljudje se ne morejo znebiti občutka nemoči, ki paralizira. Podobno kot je levica po padcu komunizma izgubila vse, danes liberalni intelektualci ne znajo razbrati globlje logike časa. Razsvetljenski humanizem in racionalizem ne moreta več pojasniti sveta, v katerem živimo, je na nekem mestu zapisal Michael Ignatieff. Po optimizmu »najlepšega leta« ob padcu berlinskega zidu sta tu vračanje zgodovine in geopolitična tekma za moč.
Terorizem v Evropi
Napad v Nici na francoski državni praznik, ko je na Promenade des Anglais obležalo 86 mrtvih, med njimi deset otrok, ni bil samo še en grozljiv teroristični atentat v travmatizirani Franciji. Teroristični napadi niso kot ena plus ena, dva množična poboja ljudi v sedmih mesecih sta potisnila občutek ranljivosti onkraj meje vzdržnega. Po pokolu na najbolj znanem naslovu Azurne obale, ko je tovornjak pomendral vse pred seboj, se ranjena Francija ni več mogla pretvarjati, da bo vse tako, kot je bilo. Bolečino je stopnjevala simbolika 14. julija, v trenutku, ko si je ob koncu evropskega prvenstva v nogometu država oddahnila, da je nevarnost mimo, je strah pred terorističnim napadom dobil grozljiv epilog.
Napadi v Evropi so se zgostili, v začetku leta je bilo v Bruslju ubitih 32 ljudi, po Nici so trije zaporedni atentati pretresli dotlej varno Nemčijo, konec leta je počilo v Berlinu. Center tega mesta je na neki način center Evrope in evropskih vrednot, akt terorizma bi ne mogel biti bolj krut in prepoznaven, je komentiral Corriere. Taktike terorizma spreminjajo obliko, ljudje z bolečino in tesnobo spoznavajo, da se lahko zgodi kjerkoli, kadarkoli. Obstaja terorizem Isisa, a ne samo en religiozni, etnični, kulturni profil njegovih privržencev. Gledamo metamorfoze terorizma, spremenljiv obraz džihadističnega nasilja, teror brez karakterja. Vse več je družbenih obstrancev, ki končajo v objemu skrajnežev, ker ta ideja, kot pravi profesor za politični islam Olivier Roy, pomeni najvišjo stopnjo zavračanja sveta. Podaljšanje izrednih razmer, poostritev varnostnih ukrepov in povečanje vojaških kapacitet ne morejo preprečiti napadov. Zahodne vlade niso več sposobne zaščititi svojih državljanov. Spoznanje je neznosno.
Vladavina francoskega predsednika Françoisa Hollanda je postala bolj krvava kot katerikoli čas po alžirski vojni. George Packer je poleti v New Yorkerju pisal, da je to dosežek Isisa, demokratiziral in globaliziral je džihad, ta vizija se idealno prilega svetu porušenih hierarhij, diskreditiranih institucij in univerzalnih družbenih medijev. »Določene morilske ideje so v obtoku vsepovsod, vsepovsod in na različne načine najdejo zanje dovzetne posameznike in vsak napad jih širi naprej, vsadi to isto idejo v novo glavo.« Strokovnjaki uporabljajo termin plavajoče ideologije. In nepomembna je teza, da je samooklicani kalifat v Iraku in Siriji izgubil četrtino svojega ozemlja. Postal je vabljiva ideologija, ki ima privržence tudi na Zahodu, in prav zato, ker na Bližnjem vzhodu izgublja teren, povečuje teroristični teror v Evropi.
Sredi poletja so šokirali posamični prizori s francoskih plaž, ko so oboroženi policisti silili ženske v burkiniju, naj slečejo muslimansko oblačilo. Evropa ni verjela svojim očem. »Ali ni ironičen položaj, ko ščitimo pravice žensk, da nosijo obleko, ki se nam nemara zdi nesprejemljiva in celo vsiljena? Ali bodo zahodni liberalci prisiljeni 'tolerirati tisto, kar je samo po sebi intolerantno'?« je britanski Observer komentiral bizarno francosko prepoved burkinijev.
Pomnimo, žensko telo je velikokrat v zgodovini postalo politični teren in vnetljiva tema. Vznemirjali so bikiniji in vznemirjala je recimo Angela Davis z afro pričesko in ponosnim zavračanjem svetlenja kože, ravnanja las, značilnima za številne afroameriške ženske tiste dobe. Kar gledamo zdaj, ko muslimanska oblačila povzročajo v Evropi tolikšne kontroverze in ko ženske z obleko kažejo svoje muslimanstvo, postaja izziv tudi uveljavljene zahodne norme evropskega feminizma. Smo tako odprti, kot mislimo, da smo? Debata je samo drobec v globalni in geopolitični sliki, ki jo je razkrilo minulo poletje – ko se je Francija nad eno prepoved, razgaljanja kože, spravila z drugo prepovedjo, pokrivanja kože.
Po koncu zgodovine
Val nacionalizma je na stežaj odprl vrata močnim, avtoritarnim voditeljem, turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je po poskusu vojaškega udara močnejši kakor prej, zgovorno je okrepil vezi z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Ta zmaguje na diplomatskem in vojaškem podiju, znal je izkoristiti omahovanje in dezorientiranost Zahoda. Rusija se je pozicionirala v sredino svetovne politike, in to ne glede na vse omejitve, ki jim ima, njeno gospodarstvo ne proizvaja nič zanimivega razen nafte, plina in orožja, je izjavil Obama na eni svojih zadnjih tiskovnih konferenc. O kitajskem predsedniku Xi Jinpingu se je pred nekaj leti zdelo, da nakazuje moderno vladavino, nakar je postal najbolj avtoritarni vodja po Mao Zedongu, gledamo digitalne zidove, zapiranje disidentov in medijev. Pred petimi leti je v Egiptu odstopil predsednik Hosni Mubarak, oblast nekdanjega generala Abdela Fataha al Sisija, ki vlada s trdo roko, presega tisto, kar je počel predhodnik. Demagogi, ksenofobni in nacionalisti vseh vrst uspevajo, v Indiji premier Narendra Modi, na Filipinih predsednik Rodrigo Duterte. Poljska in Madžarska imata desnosredinsko, nacionalkonservativno vlado, obe korakata v retrogradno smer. Potem ko je leta 2014 stranka Fidesz premočno zmagala na volitvah, je Viktor Orbán začel spreminjati ustavo in centralizirati moč v svojih rokah, Madžarska je postala sinonim »neliberalne« demokracije.
Viktor Orbán. Foto: Reuters
Po letu 1989 ni bilo pričakovati tega; napredovanje demokracije se je s prenehanjem hladnovojne tekme, povečevanjem bogastva Kitajske in njeno vpetostjo v svetovno gospodarstvo zdelo neizbežno. To je bilo bistvo »konca zgodovine«, Francis Fukuyama je padec berlinskega zidu označil za končno točko ideološke evolucije človeštva. Četrt stoletja kasneje je marsikje model avtoritarni kapitalizem, Putin in Xi se posmehujeta »ameriškemu modelu«, volilna drama v ZDA je dala zagon njunim spraševanjem o ameriški demokraciji. Globalizacija, ki jo zaznamuje mobilnost ljudi, kapitala, idej in pospešuje hiter razvoj komunikacij in informacijskih tehnologij, je oslabila tradicionalne oblike avtoritete v evropskih socialnih demokracijah in arabskih despotskih državah, piše Pankraj Mishra v reviji Foreign Affairs.Demokracija ni nepovrnljiv proces, dokaze gledamo povsod, ogrožena je bolj kot kdaj prej. Voditelji brez skrupulov na raznih koncih sveta izrabljajo strahove in gospodujejo z demagogijo, tudi najbolj utrjene demokracije klonijo pod težo ksenofobne politike in ekonomske krize in se pomikajo vzvratno. Že pred leti je Slavoj Žižek opozarjal, da se avtoritarni režimi sklicujejo na svojo večjo učinkovitost. Zdaj številni voditelji razlagajo, da demokracija vključuje pravico do čistosti nacionalne identitete. Kar se je zdelo konec demokracije, se vse bolj kaže kot nov začetek.
V tem letu je izstopal Erdoğan. Na svobodnih volitvah izvoljeni predsednik je izrabil poskus vojske, da prevzame oblast, za čiščenje vseh drugače mislečih. Po julijskem spodletelem državnem udaru je brutalno zatrl vse: v zapore je strpal več deset tisoč ljudi, vključno z novinarji, sodniki, učitelji, drugega za drugim ukinja medije. Kar se je 15. julija, ko je preživljal počitnice v Sredozemlju, zdelo kot njegov skorajšnji konec, ga je naredilo najmočnejšega doslej. Prek socialnih omrežij je pozval privržence, naj zavzamejo ulice. Obstal je in nato še okrepil avtoritarni prijem. Erdoğan je spretni politični akter, ki se vešče prilagaja trendom v svetovni politiki. Med arabsko pomladjo je Turčija veljala za zgled zmernega islama, pet let kasneje je utelešenje populizma. Izvoljenega avtokrata Zahod tolerira, ker ohranja vsaj nekaj stabilnosti, Evropa ga obravnava v rokavicah, saj je ključar begunske krize, z njim se gre čudno trgovino, v kateri ne more dobiti. V skladu z neootomansko politiko je Turčija letos tudi fizično vstopila v sirsko vojno, v kateri ima vse pomembnejšo vlogo.
Porušeni svetovni red
Bližnji vzhod ni več osrednje torišče svetovnih interesov, vendar je še bolj krhek, bolj vnetljiv. Nikoli nismo bili obdani s tolikšno količino podob s fronte, toliko intimnimi zgodbami, presunljivimi posnetki, ki kažejo grozote vojne in prosijo za pomoč, pozivi, ki se širijo tudi prek socialnih medijev. Obrazi iz Alepa strmijo v nas, vendar je neobčutljivost postala neizmerna. Slike sirske vojne in trpljenja nimajo odziva, kot so ga imele številne zgodovinske fotografije: denimo izstradanega otroka med lakoto v Sudanu leta 1993 ali mrtvega ameriškega vojaka, ki ga vlečejo po ulicah Mogadiša. Pomnimo tisto vojno fotografijo iz leta 1972, deklice Kim Phuc, žrtve napalma v Vietnamu, ki je imela več moči kot katerakoli druga.
Foto: Reuters
Tu so fantazme Alepa, v ruševinah je eno najstarejših naseljenih mest na svetu, že od časa otomanskega imperija največje po Konstantinoplu in Kairu. Brutalno obleganje Alepa, kjer so sirske milice, ruska vojska, iranske enote, je podobno tako imenovanemu osvobajanju iraškega Mosula, povzročilo je humanitarno krizo strašljivih razsežnosti. Ob vsem drugem Islamska država uničuje kulturno dediščino, nekdo je zapisal, da Isis predstavlja najbolj spektakularno negacijo spoštovanja liberalne modernosti. Konflikti se spreminjajo, kultura ni več kolateralna škoda, kulture in identitete so postale prva vojna črta novih vojn, je v intervjuju na teh straneh povedala generalna direktorica Unesca Irina Bokova.Vsenaokrog vlada čustvena izpraznjenost, utrujenost. Evropska družba se ima za razsvetljeno in tolerantno, toda prizori vojne, ki jih gledamo vsak dan, se kvečjemu hipoma dotaknejo omrtvičene zahodne javnosti. Prevladalo je sprenevedanje, da ne vemo, kako grda in umazana je vojna. Ostajajo pol milijona mrtvih v Alepu, milijoni razseljenih v Siriji, ruske in sirske bombe, ki padajo po civilistih, in ostaja »rdeča črta« režimu v Damasku – zarisal jo je Barack Obama –, ki je ni. Kar se dogaja v Alepu, je nevzdržno, in vendar je postalo normalnost.
Sirija, ujeta med diktatorskim režimom Bašarja al Asada in džihadističnim barbarstvom, je simbol tega časa in konca svetovne ureditve na čelu z ZDA, poraza človekovih pravic, demokracije, mednarodnega reda.
O degeneraciji demokratičnega političnega sistema Zahoda in razpadanju povojne ureditve, ki je pomenila stabilnost po letu 1945, veliko piše Francis Fukuyama. Po brexitu in še posebej po Trumpovi zmagi izraža bojazen zaradi porušenega ravnotežja. Zatresle so ga spremembe v Evropi, toda ko so se stvari spremenile v najmočnejši, hegemonski državi sveta, se je spremenilo vse, pravi imenovani. Ureditev temelji na mreži multilateralnih sporazumov, ki zagotavljajo varnost in ekonomske odnose. Vprašanje je, ali bo prihajajoči predsednik dovolj pragmatičen in odgovoren. »V normalnih časih je treba upati na najboljše. Toda časi niso normalni.«
Razlaga, da ni presenetljivo, da Trump izraža občudovanje Putinu in da mu Putin vrača navdušenje. Kajti novi stanovalec Bele hiše bo, tako kot ruski predsednik, izrabil demokratični mandat za spodkopavanje sistema zavor in ravnotežij, kar je značilnost liberalnih demokracij. Bo oligarh ruskega kova: bogataš, ki izrabi svoje bogastvo za to, da pridobi politično oblast, nakar bo izrabil politično oblast za to, da bo med predsednikovanjem dodatno obogatel. Ravnotežje med liberalizmom in demokracijo se je premaknilo tudi drugod, na primer v Indiji in na Japonskem, kjer so državljani izvolili nacionalistične voditelje.
Hkrati je v krizi mednarodno pravo. V okoliščinah, ko je namesto spoštovanja človekovih pravic in vladavine prava pomembnejša moč, se kruši celoten globalni pravni sistem. Načela Združenih narodov so večidel samo še teoretična, varnostni svet se namesto z ohranjanjem svetovnega reda ukvarja s preigravanjem politike moči. Mednarodno pravo je v krizi, razpada globalni in regionalni pravni sistem. Države vse manj zaupajo v mednarodne institucije in mednarodne sporazume in imajo več pomislekov o poseganju v notranjo zakonodajo.
Največji, najbolj zlovešč primer je Kitajska, ki si prisvaja Južnokitajsko morje, pripravljena je odločno zaščititi svoje interese, medtem ko mednarodna skupnost molči. Letos je stalni arbitražni tribunal v Haagu azijski sili zanikal zgodovinsko pravico do večine pomorskega ozemlja, uradni Peking te odločitve ne priznava. Kitajska je obrnila hrbet konvencijam ZN in pomorskemu pravu. Ni veliko upov, da bi ta spor rešili po mirni poti.
Morda pa nočemo vedeti tistega, kar pravzaprav že vemo: da Združene države niso več varuh svetovnih demokracij oziroma da so same v procesu demokratičnega zatona, problematizira Zeit. Ali je sploh še mogoče voditeljstvo države, ki sama izgublja nadzor? Barack Obama je pred časom v Economistu pisal o šibkosti ameriškega gospodarstva, ki da je povezana s številnimi visoko kvalificiranimi ljudmi, lahko bi bili sijajni inženirji ali zdravniki, vendar trošijo svoj talent na Wall Streetu, ker semtertja premikajo milijarde. Še večji problem je, da vodilna vloga v svetu pač stane veliko, čedalje več. In vemo, stroški hegemonije, multipolarnega sveta so tolikšni, da si jih niti močan akter, kakršen so Združene države, ne more več privoščiti. Biti svetovna sila je postal karseda nedonosen posel, piše omenjeni hamburški tednik. V tem smislu je bil pristop odhajajočega predsednika, številnim zunanjepolitičnim napakam navkljub, zelo pragmatičen. Obama je prvi ubesedil, da »ameriška izjemnost« v 21. stoletju pomeni nekaj drugega, kot je pomenila doslej. Še posebej v svojem drugem mandatu je lansiral neko novo skromnost in drugačno vrsto realizma.
Kajti, če Američani niso več pripravljeni tvegati življenja več tisočev vojakov, koliko so potem vredne varnostne garancije? Koliko tveganj bodo prevzeli, za, denimo Tajvan, Litvo ali Gruzijo? Z besedami Zeita: Donald Trump je tisti tepec, ki je naposled povedal po resnici. Na izgubljanje ameriške voditeljske vloge v svetu novoizvoljeni odgovarja z mačizmom – možje ne delajo več zgodovine, temveč posel.
Slovo
Januarja je pri 69 letih umrl David Bowie. V sijajni karieri, ki je trajala več kot pol stoletja, je bil veliko več kot ikonična rockovska zvezda, njegov vpliv je transcendiral glasbo, modo, film, seksualnost. Izjemen je bil v mnogo pogledih: eksperimentiral je z različnimi glasbenimi žanri, premikal je meje, počel stvari, še preden so jih počeli drugi, še preden so bile kul, še preden so bile tolerirane. Preizkušal se je na drugih umetniških področjih, v filmu. Njegov Ziggy Stardust je bil popoln. In Bowie je imel prelepo telo in tisti neverjetni obraz.
Desetletja so ga glasbeniki poskušali posnemati, a nihče mu ni bil niti približno podoben. Petdeset let je bil v soju žarometov, pa vseeno misteriozen. Izdal je 25 albumov, njegovo najbolj avantgardno delo je zadnje. Elegični, enigmatični Blackstar so posneli v veliki tajnosti v newyorškem studiu Magic Shop skupaj z lokalnimi jazzovskimi glasbeniki. Bowie je bil že dolgo bolan, vedel je, da bo to zadnje. Album je bil deležen najširših kritiških pohval, je njegovo genialno, univerzalno slovo. Nekdo je zapisal, da njegova smrt ni bila nič drugačna kot njegovo življenje, bila je umetnina.
Leonard Cohen, ki je novembra umrl pri 82 letih, je bil veliko stvari: pesnik, pisec, menih ... Toda legendarni kanadski trubadur je bil večino svoje dolge, šestdesetletne kariere predvsem glasbenik in eden najvplivnejših tekstopiscev. Oziroma kot je zapisal Jure Potokar: »Bil in ostal je predvsem pesnik, njegovi nastopi niti niso bili koncerti, ampak praznik besede.« Nobena glasba ni čustvovala in zvenela kot njegova, pomnimo njegovo žalobno, ganljivo petje, le malokdo je znal ubesediti smrt lepše, resničnejše kot on, pravzaprav ga je smrt preganjala že od najzgodnejših verzov. Stiskanje smrti je še posebej opazno v enem najboljših albumov zadnjih let, You Want it Darker.
Letos je prvikrat dobil Nobelovo nagrado za literaturo glasbenik, Bob Dylan, zgražanja je bilo precej. Lavreat je po razglasitvi dolgo molčal, decembra pričakovano ni prišel na podelitev. Njegovo pesem A Hard Rain's A-Gonna Fall je v Stockholmu zapela Patti Smith. V članku za New Yorker opisuje, kako docela neprimerno bi bilo, če bi za ceremonijo, kamor so jo povabili, odpela svojo pesem. Ko je bil znan dobitnik, je izbrala komad, ki ji je bil najbolj ljub od rosnih let. Piše o ohromljenosti med petjem in o veliki zadregi, ko se ji je nekje vmes zataknilo.
Avditorij ji je navdušeno zaploskal.
