Tiskane izdaje
Anunciada Fernández de Córdova y Alonso-Viguera, veleposlanica Kraljevine Španije v Sloveniji, po šestih letih odhaja na novo delovno mesto v Madrid. Za sabo je pustila zgrajene kulturne in gospodarske mostove in vezi, odmevne razstave, koncerte, kulturne dogodke, slovensko-španske literarne dialoge. Od predsednika države Boruta Pahorja je prejela red za zasluge za izjemen prispevek k poglabljanju vezi med Španijo in Slovenijo.
S fotografom naju sprejme v zasebni rezidenci v Murglah, na vrtu, pod cvetočimi glicinijami. Kar najprej opaziš, je njen obraz, visoko čelo, z nenavadno zelenimi očmi, obraz brezčasne lepote; rada bi rekla, da se zdi, kot bi ga vzel s platen španskih dvornih slikarjev, morda Velázqueza, čeprav je prej videti kot podoba s Klimtove slike.
Slišite? reče, ko se usedeva na njen vrt. Za hip utihneva in zaslišim značilno petje ptice. Kos? Tako, Ko sem prišla sem, sem z njim podpisala pogodbo, pravi z nasmeškom. Običajno poje popoldne, a zdaj je začel peti tudi dopoldne. Kot bi vedel, da grem.
»Veste, te zadnje dni v Sloveniji se mi zdi, kot da požiram pesek. Ker nočem oditi.«
Ni možnosti, da bi ostali?
Ne, nikakor ne. Zelo nenavadno bi bilo za veleposlanika, da bi ostal dlje. Tukaj sem bila šest let. In ta ptica je ves čas tu. Obožujem njeno petje. Ko poje, se zdi, kot da bi obstajala samo pomlad. Včeraj sem šla na obisk k predsedniku republike Borutu Pahorju, moj poslovilni obisk, in za darilo mi je dal ptico, kot znak hvaležnosti.
Ptico?
(se nasmeje) Skulpturo ptice Oskarja Kogoja. Poglejte, zelo posebna je. Lep kos.
Intervju ste začeli, kot bi začeli pisati zgodbo. S ptico.
Zgodbo povem vsem, ki slišijo petje. Tudi zadnji gostji literarnih dialogov, filozofinji in pisateljici Marifé Santiago, sem, ko je sedela prav za to mizo, glicinije so bile v polnem razcvetu, v šali rekla, da sem s kosom podpisala pogodbo. In zdaj, ko odhajam, je prost vseh obveznosti.
Ta občutek odhajanja za vas najbrž ni nov. Kot hči diplomata ste odraščali v nenehnem prihajanju v nova okolja in odhajanju iz njih. Tudi v eni od pesmi pravite: Tu si tako, da greš in prideš, prideš in greš.
Že, a je vsakič znova težko. Kot deklica sem bila v enajstih različnih šolah v enajstih državah. Čeprav sem bila kot otrok zelo sramežljiva, me je situacija prisilila, da sem sovrstnikom vsakič znova postavila isto vprašanje: Bi bil moj prijatelj? Bi bila moja prijateljica? Če nisem postavila tega vprašanja, se ni zgodilo nič. Vsi v razredu so poznali imena vseh sošolcev, jaz ne. Vsi so vedeli, kje je stranišče, kje je telovadnica, jaz sem morala vprašati vse. Kje so žoge, kako je ime učiteljici matematike ...
Nekje sem brala, da se možgani otrok, ki so prisiljeni tako hitro menjati okolja, razvijajo hitreje, ker morajo vsakič osvojiti toliko novih informacij, nov jezik.
Zanimivo, da. Ni pa nujno, da s takšno vzgojo pridobiš tudi avanturistični duh, ljubezen do potovanj. To je v tebi. Moja sestra, recimo, je odraščala v isti družini, prav tako je menjavala šole, a se zelo nerada premakne iz Madrida, podobno kot moja mama. Obožujem svojo mamo, a zanjo je El Escorial druga dežela. El Escorial je od Madrida oddaljen približno toliko kot Brdo od Ljubljane.
V Španiji pravimo: Ljudje so ali mornarji ali krojači. Hočem reči, da gre za značaj, ne toliko za vzgojo. Moja sestra je torej krojač, kljub svetovljanskosti je rada doma, in jaz sem mornar, rada potujem, odkrivam nove stvari.
Ampak ob teh nenehnih potovanjih, življenju na letalih, bi pomislili, da ste dobili debelejšo kožo, da se ne navežete več tako na prostore, ljudi.
Ja, pa se. Zelo se navežem na mesta, predvsem na ljudi. In to je težji del te službe. Odhod iz Slovenije je zame še posebej težek. Ko sem prišla sem, nisem niti slutila, da bom ostala tako dolgo. In zdaj, po šestih letih, ne morem verjeti, da odhajam.
Imeli ste veliko intervjujev, tudi o gastronomiji, nogometu, gospodarstvu, a o osamljenosti ste najlepše spregovorili prav v knjigi Letijo dnevi, ki je v istem letu kot pesniška zbirka Prodiranja izšla tudi pri nas.
Ja, sploh v zadnjem poglavju knjige veliko govorim o tem. Ko sem prišla sem, je bil maj 2009, narava je bila v razcvetu, vse je brstelo, veliko zelenja ...
Imeli ste srečo.
Vem. To so mi vsi rekli. Šele ko sem spoznala tudi drug, deževen, mračen in meglen obraz Ljubljane, sem vedela, zakaj. Takrat sem ji rekla Lluviana (nasmešek) in v obdobju megle je bila Niebliana. Včasih, sploh v zimskih mesecih, je bilo nevzdržno. Znašla sem se sama v tej veliki hiši, na trenutke sem bila tako osamljena, da sem mislila, da ne bom zmogla. Moja družina, moji trije odrasli otroci in mož so bili v Madridu. Redno so me obiskovali, a vseeno. Včasih je tišina kričala.
Takrat sem pogrešala madridsko modro nebo, ena sama modrina, brez oblačka. V Madridu ne govoriš o vremenu, ker je sonce vedno tam. In nebo je vedno modro (nasmešek).
In potem ste se spomnili na deklico, ki si je vsakič znova v novem kraju in novi šoli morala izboriti svoj prostor pod soncem. In dobiti prijatelje.
Tudi to opisujem v knjigi Letijo dnevi. Nekega dne sem si zaželela na koncert skupine Blind Boys of Alabama, poklicala sem nekaj novih znancev, nihče ni imel časa, nato sem poklicala Barbaro Jaki, direktorico Narodne galerije. Imela je čas. In začelo se je zelo lepo prijateljstvo. Barbara Jaki mi je prva odprla vrata svojega doma, ne le kot veleposlanici, ampak meni, Anunciadi, in s tem mi je odprla tudi vrata Slovenije. Predstavila mi je nekatere zelo dragocene ljudi, postali so tudi moji prijatelji, ti so pripeljali v moje življenje nove ljudi … in tako so se stvari začele dogajati.
Kar nekaj ljudi, ki so vam blizu, mi je reklo, da se vam na začetku niso upali približati, ker je bilo na vas nekaj »zadržanega, nedostopnega, celo aristokratskega«.
Ah, ne vem, kaj je to. Sem že slišala, da tako delujem na začetku. Celo oče mi je rekel, da sem kot majhna punčka sedela v otroškem stolčku in jedla manzana asada, pečeno jabolko, z nenavadnim dostojanstvom (se smeje), ne da bi se popackala. Rekel je: Imela si slinček, a sedela si vzravnano in dostojanstveno kot ...
... kot Infanta z Velázquezove slike?
(Namerno presliši.) Tudi moja prijateljica, s katero sva kot najstnici zvečer hodili ven, mi je v šali večkrat rekla, da je na meni nekaj nedostopnega, kot da imam nekakšno avro spodobnosti, deviški pas; da se, kadar je z mano, ne bo zgodilo nič neprimernega. In res se ni. Sovražila sem to podobo o sebi. Nisem vedela, zakaj je tako. Včasih sem se šalila, da tudi če bi šla na Plazo Mayor v Madridu [madridski glavni trg, običajno poln ljudi] in si slekla obleko, tega nihče ne bi dojel kot provokacijo, ampak prej kot performans (se nasmeje).
Kdaj ste začutili, da se morate izraziti skozi besedo, skozi pisanje?
Odkar pomnim, sem pisala pisma.
Pismo je namenjeno nekomu. Imate v mislih osebo, ki ji pišete?
Karkoli pišem, pa naj bo to pesem, elektronsko pismo, roman, vedno je to pismo, ki ga pišem tebi, njemu, nekomu. Že kot deklica sem pisala pisma, najboljši prijateljici, staršem … Morda to izhaja iz odnosa s starši, ki je eden najlepših odnosov s starši, kar jih poznam. Resno. Zaradi očetovih diplomatskih služb v tujini od šestnajstega leta nisem živela z njima, s sestro sva ostali v Madridu pri babici. In babica je vedno pripovedovala zgodbe. To sta pri meni spodbujala tudi starša, kadar sem se vrnila s počitnic, sta mi rekla samo: Saliste y … ? Šla si ven in ...? In potem sem nadaljevala zgodbo in pripovedovala o vsem, kar se je zgodilo. Zgodaj sem se naučila pripovedovati zgodbe.
Tomaž Šalamun je večkrat povedal, da se je njegova iniciacija v poezijo zgodila ob branju Daneta Zajca. Ko ga je slišal brati, se je v njem zgodil potres. »Moji prvi verzi in besede so padli vame kot kamni z neba na pleh.«
Lepo. Samo Tomaž Šalamun lahko pove na tak način. V mojem primeru se je nekaj podobnega zgodilo, ko sem se srečala s poezijo Pabla Nerude. Dvajset pesmi o ljubezni. Poznate? (Mrmraje recitira.) Puedo escribir los versos más tristes esta noche ... Takrat se je nekaj v meni zganilo, začela sem pisati v svoj notes, še zdaj to počnem. Vedno, kadar se me kaj dotakne, kadar me kaj rani, kadar je kaj premočno in mora ven.
In vendar ste začeli objavljati poezijo kasneje, pred tem sta izšla dva vaša romana, Media luna (1999) in Las islas del tiempo (2004).
Poezija je bila ves čas tu nekje, le da pesmi nikomur nisem pokazala. Kot nekdo, ki piše, se počutiš zelo krhkega, ranljivega, ker je v njih utrip tvojega srca.
Nekomu ste jih le morali pokazati. Drugače danes Prodiranj ne bi brali tudi v slovenščini.
Spomnim se, da smo bili v mali vasici v Kantabriji, blizu Santanderja. Prijateljici, ki mi je pomagala urejati roman Las islas del tiempo, sem pokazala nekaj svojih pesmi. Prebrala jih je in rekla samo: Imaš svoj avtentični izraz. Samo to. To je bil zame najlepši kompliment, kar sem jih dobila za poezijo. Takrat sem se odločila, da bom objavila prvo zbirko.
Vaše pesmi so na trenutke panteistične, opevajo naravo, nekatere zelo osebnoizpovedne ...
Mislim, da je vse, kar napišeš, na neki način avtobiografsko, ker prihaja iz tebe, iz tvoje zgodovine, tvoje domišljije, tvojih strahov ali hrepenenj. Torej je tvoje.
V Prodiranjih sem hotela odstraniti vse besede, ki niso bile potrebne za to, kar želim povedati, in pustiti samo ekstrakte besed … Kot bi lupila kožo z besed in pustila samo meso.
Vaša poezija je zelo odprta, čutna, hkrati pa se gibljete na parketih diplomacije, kjer si predstavljam, da morate nositi različne, tudi zelo zadržane maske.
Napaka (nasmešek). Zavedam se, da imamo diplomati določeno nalepko, ki pa je velikokrat krivična. Kadar nastopam v imenu Španije, sem zelo ponosna, da predstavljam svojo državo. S tem se ne igram, to ni maska. Prav čustvena inteligenca se mi zdi ena ključnih stvari za diplomata. Sem za bilateralno diplomacijo, kjer se pogajaš na štiri oči in moraš prepričati sogovornika. Če jaz ne verjamem vase in v svojo idejo, mi ne boste verjeli in mi ne boste več zaupali. Zaupanje je v pogajanjih ključna stvar. In iskanje načinov, kako vas lahko prepričam, v tem res uživam.
Velikokrat ste rekli, da imate občutek, da imata Slovenija in Španija veliko več skupnega, kot si mislimo, in da boste spremenili naš rek ...
... da je nekaj tako neznano kot španska vas, da (nasmešek). Da bi našo kulturo še bolj približali Slovencem, smo postavili spletno stran espanacultura.si, nadaljevali smo z nagrado za prevode iz španščine v sloveščino esAsi in začeli literarne dialoge med sodobnimi španskimi in slovenskimi avtorji ... Toliko čudovitih srečanj. Ko se je maja zgodil zadnji literarni dialog z Marifé Santiago in pesnico Katjo Perat, sem se še enkrat soočila s tem, da odhajam od tod, a da smo na mnogih področjih posejali seme nečesa lepega, kar bo živelo naprej.
Kultura je vseeno vaša mantra, kot pravi tudi vaše osebje.
Priznam, da mi je zelo blizu umetnost. Ko sem prišla sem, me je ganilo, da imate na glavnem trgu spomenik poetu. Vsem, ki so prišli iz Španije na obisk v Slovenijo, sem najprej povedala, da so prišli v deželo, kjer nacionalni junaki niso generali, ampak poeti, arhitekti, kot Prešeren, Plečnik.
Toda v Sloveniji sem uporabljala kulturo tudi kot instrument diplomacije. Zakaj? Ker sicer nihče ne bi pristopil k meni, kot pristopajo recimo k nemškemu veleposlaniku, da bi govoril z mano o železnicah, energetiki, industriji. Skozi kulturo sem lahko zgrabila mikrofon in odprla tudi druge teme povezovanja. Lahko me vprašate karkoli o Clavéju in Picassu, in jaz vam bom povedala, da je bil Clavé sodobnik Mušiča in Picassa, a v naslednjem trenutku bom odprla novo temo, železniški transport v Španiji.
Tudi zaradi vas je širši slovenski javnosti znano, da Španija ni samo kultura, šport, turizem, ampak tudi sila v železniškem prometu, obnovljivih virih.
Zato, kadar imam priložnost, rada povem, da je več kot 6 milijard evrov težko pogodbo za gradnjo hitre železnice na romarski poti od Medine do Meke podpisalo špansko podjetje, marsikdo ne ve, da londonski Heathrow upravlja špansko podjetje, ali da sta dve španski banki, Banco Santander in Banco Bilbao, med največjimi na svetu.
V času, ko je Španija pol leta predsedovala Evropski uniji, mi je uspelo organizirati obisk takratnega ministra za promet in zveze Patrika Vlačiča v Španiji, ki je tam med drugim obiskal upravo družbe hitrih vlakov AVE. Lani je prišel na uradni obisk v Slovenijo španski zunanji minister José Manuel García-Margallo y Marfil, in to je bil prvi uradni bilateralni obisk od leta 2003, torej še preden je Slovenija postala članica EU. Takrat smo organizirali tudi gospodarski forum. Slovenska podjetja Španije še ne vidijo kot poslovnega partnerja in prav tako o tem ni lahko prepričati španskih poslovnežev. Španija je velik del infrastrukture (modernizacija železniške infrastrukture, avtoceste) gradila z evropskimi sredstvi, zato sem dala pobudo, da bi organizirali seminar o črpanju evropskih sredstev. Organizirali smo večerje in kosila s predstavniki slovenskih in španskih podjetij, navezali so poslovne stike. Zdaj odhaja na uradni obisk v Španijo zunanji minister Karl Erjavec ... to so dobre stvari. To so zametki nadaljnjega sodelovanja med državama.
V nagovoru ob poslovilnem sprejemu ste duhovito rekli, da ste hvaležni Esmeraldi, ker je sprožila španski cunami …
To so bile besede Igorja Lukšiča. Da je Esmeralda na univerzi sprožila španski cunami (nasmešek). Bila sem res presenečena, ker nikoli prej nisem slišala za Esmeraldo, res pa je, da ravno ne gledam telenovel.
Moja generacija je imela drug sprožilec, špansko mladinsko nadaljevanko Modro poletje.
No, to serijo poznam, gledala sem jo tudi sama. Mislim, da je eden največjih ambasadorjev španske in latinskoameriške kulture prav glasba … od flamenka do latino glasbe.
In španska in latinskoameriška literatura, od Lorce do Márqueza, Bolaña, Cortázarja ...
Gotovo. In seveda ne smemo pozabiti španskega nogometa.
Kje ste bili, ko je padel Franco? Česa se najbolj spomnite?
Ko je Franco umrl, sem bila še v šoli. Spomnim se atmosfere pričakovanja, kaj se bo zgodilo, in seveda obljube svobode, ki si jo lahko začutil v zraku.
Nekdanji koreograf Kraljevega baleta Nacho Duato je dejal, da ste po petintridesetih letih življenja s črno prevezo čez oči, končno lahko spet zagledali barve.
Ja, nenadoma si lahko videl, in si tudi upal gledati. Nič več ni bilo prepovedano.
In zgodila se je La Movida madrileña, umetniško gibanje, ki je izbruhnilo po desetletjih represije, z najvidnejšima filmskima predstavnikoma Pedrom Almodóvarjem in Bigasom Luno. Kot nekakšna seksualna revolucija v Španiji z zamudo?
Ja, eden od kinematografskih fenomenov se je imenoval prav El Destape, kar je pomenilo: odpreti se, razkriti se. To je bila eksplozija golote, provokacije, erotike kot posledica prejšnjih let cenzure.
Zanimivo, da so mnogi španski intelektualci precej rezervirani do Almodóvarja, češ da je zunaj ustvaril vtis, da je Španija samo dežela matadorjev, travestitov, žensk na robu živčnega zloma in bizarnega seksa.
Osebno mislim, da je Almodóvar genij. Preseneča me, da njegovi filmi v vizualnem smislu govorijo zelo španski jezik, hkrati pa so tako mednarodni. Res je, da ni vsak v Madridu travestit ali matador ali gej. A hkrati smo bili ena prvih evropskih držav, ki je sprejela zakon o istospolnih porokah.
Za katoliško državo, ki je bila tako dolgo pod desno diktaturo, je to velik dosežek.
Gotovo. Pri Almodóvarju se mi zdi neverjetno, kako je pravzaprav kot precej tipičen španski tip iz Manče (La Mancha) znal vstopati tudi v ženske svetove, hkrati ohranil mačizem pravega 'Mančega' in ga naredil univerzalnega.
Še pred desetimi leti so tuji mediji pisali o Španiji kot 'pravkar odprti steklenici šampanjca', o novi arhitekturni, filmski in gastronomski sili, potem se je zgodila recesija. Kakšna je vaša prognoza zdaj?
Španski državljani smo bili v teh letih primorani sprejeti marsikatero žrtev, vendar se nam obetajo boljši časi. Institucije kot OECD, IMF in Evropska komisija se strinjajo, da je Španija na dobri poti.
Je kljub krizi Španija še vedno tako odprta za sodelovanja z mednarodnimi umetniškimi imeni? Pred desetimi leti je hkrati z nekaterimi svetovnimi arhitekti in režiserji na široko odprla vrata tudi Tomažu Pandurju ...
Veste, da je bil Tomaž Pandur prvi Slovenec, ki sem ga spoznala, še ko sem bila v Madridu? Moj dobri prijatelj Ramiro Osorio, nekdanji minister za kulturo v Mehiki in Kolumbiji, mi je, ko je izvedel, da odhajam za veleposlanico v Slovenijo, povedal, da ima tu veliko prijateljev, med drugimi tudi Tomaža Pandurja. Takrat sem ravno gledala Tomaževo prvo produkcijo v Španiji, Dantejev Pekel, in Osorio mi je uredil srečanje z njim. Bil je nekakšen zmenek na slepo, spomnim se, da sva se dobila v Café Oriente, zraven Kraljeve palače, in da mi je bilo po tistem pogovoru nekako lažje priti sem.
In Tomaž Šalamun je bil vaš prvi stik s slovensko poezijo?
Da, in to prav tako še preden sem prišla sem. Ko sem madridskemu založniku svoje zbirke poezije rekla, da odhajam v Slovenijo, je šel v pisarno in mi prinesel knjigo poezije Tomaža Šalamuna, prevedeno v španščino. Najlepša popotnica v neznano deželo.
Zdaj morate samo še reči, da ste se že takrat srečali tudi s Slavojem Žižkom?
Ne, seveda sem Žižka poznala že prej, a srečala sva se šele pred kratkim. Tega najbrž ne bi smela reči, a sem si ga zelo želela spoznati, zaradi njegovih obveznosti se je to zgodilo šele pred kratkim.
In?
Najbrž ne bom povedala nič novega, če rečem, da je zelo karizmatičen mislec, neverjeten asociativni um; kako je preskakoval in slalomiral med različnimi temami; začeli smo govoriti o španski specialiteti, klobasici chorizo, kar je zapeljal v razliko med argentinskim in španskim chorizom, nato je zavrtel pogovor na šale, zdaj je zelo globoko v tem, nato smo se dotaknili problematike Palestine, se ustavili pri uprizoritvi njegove drame Antigona ... skratka, neverjeten večer, drama v drami. Čudovit je.
Povejte mi, česa se najbolj spominjate iz vašega obdobja, ko ste delali na španskem dvoru. Kakšen je bil vaš odnos s kraljevo družino?
Tudi tam sem bila šest let, od leta 1993 do 1999. Sem občudovalka španske monarhije, mislim, da je bila vloga kralja v naši tranziciji ključna. Poznam tudi sedanjega kralja Filipa, a takrat sem bolj sodelovala s kraljem Juanom Carlosom. Lahko vam rečem, da je lahko poklical kogarkoli, ampak res kogarkoli v Španiji, vsak se je takoj odzval. To je moč. Spomnim se slovesnosti ob 20. obletnici kronanja v Zarzueli, rezidenci kraljeve družine v predmestju Madrida, kjer je bil sprejem, na katerega so bili povabljeni vrhovi vlade, političnih strank, gospodarskih forumov, avtonomnih skupnosti. Pomislila sem, če Eta vrže bombo zdaj, država izgine v trenutku.To je bilo ravno na koncu vlade Felipeja Gonzáleza, ki je moral zaradi korupcije odstopiti, José María Aznar je bil voditelj opozicije; oba sta bila tam, a sta se držala vsak v svojem kotu, odnos med njima ne bi mogel biti slabši. Opazovala sem, kako se je kralj približal Gonzálezu, ga prijel čez rame in se počasi med pogovorom približeval Aznarju, pet minut je govoril z njima, oba objeta prek ramen, se šalil, onadva sta se šalila z njim, in se potem umaknil. Samo kralj lahko stori kaj takega.
Pisateljica ste. Predstavljam si, da morate biti v skušnjavi, da bi zapisali stvari, ki ste jih videli v teh šestih letih na dvoru.
Videla sem veliko, da (nasmešek).
Od kod izhaja vaša družina? Ste aristokratskega rodu?
Ne bova o tem (nasmešek).
Lahko ugibam? Glede na priimek bi vas seveda dala v Andaluzijo, najraje v čas Izabele Katoliške.
Pravzaprav ste blizu. Eden od mojih prednikov je bil general, vojskovodja, El Gran Capitán, Gonzalo Fernández de Córdoba, ki je služil Izabeli Katoliški.
Sevilja, torej, in to v enem ključnih trenutkov v španski zgodovini, čas, ko je Kolumb po reki Guadalquivir odplul proti Ameriki, čas inkvizitorja Tomása de Torquemade in izgona Judov in Mavrov ...?
Ja, on je bil takrat tam (nasmešek). A je imel po zgodovinskih dokumentih sodeč dober odnos z Judi, tudi sam je bil poročen z Judinjo. Njegov dosežek je bil, da je sodeloval v osvojitvi Granade in italijanskih vojnah, cenjen vojaški strateg. Njegov prednik je pred tem osvojil Córdobo, od tod tudi priimek.
Neverjetno. O tej rodbini ne govori samo zgodovina, tudi številne knjige. Vse te zgodbe so v vašem DNK.
(nasmešek) Zame je pomembno tisto, kar storiš sam, ne to, kaj so storili tvoji predniki. Zato nikoli nisem hotela govoriti o tem. Moj oče je iz Granade, velik del moje družine je še vedno v Granadi, a nekateri med njimi še vedno živijo, kot je plemstvo živelo pred sto leti. Ne delajo. Ne vem, ali me to zanima (nasmešek). Uživam v svojem delu, v spoznavanju ljudi, v povezovanju kultur. Seveda sem ponosna na svoje prednike, a to ne pomeni nič, če ne bi sama ustvarila nečesa, na kar bi bila ponosna, če ne bi bila zadovoljna s tem, kar počnem v življenju. Tako da ...
Je torej v Španiji težko nositi priimek Fernández de Córdova y Alonso-Viguera?
V Španiji te takšno ime zaznamuje, ljudje takoj dobijo predstavo, kdo si in kaj po njihovem pomeniš, še preden te spoznajo, in tega ne maram. Zato obožujem potovanja, ker si na potovanjih anonimen. Ker si na potovanjih to, kar si, kar delaš in kar izžarevaš. Ne tisto, kar so prebrali o tebi.
Zadnjič ste na sprejemu poetično rekli, da boste pogrešali slovensko dvojino in besedo hrepenenje ...
Vse to. Hrepenenje je čudovita slovenska beseda, lepo zveni tudi v ušesih tujcev. Najbolj bom pogrešala prijatelje. To je na prvem mestu. In pogrešala bom vse zelene stvari, za katere nisem vedela, da se jedo. Divji šparglji, čemaž, nikoli nisem nabirala divjih špargljev, tukaj sem jih. Nikoli nisem nabirala oliv, čudno za Španko, morala sem priti v Slovenijo, da sem videla, kako se to počne.
Ah, toliko stvari je. Narava, ljubezen do narave, ki sem se je nalezla ravno pri vas. Spremembe letnih časov. Seveda sem že videla sneg, toda doživeti pravo zimo tukaj ... Ko odpreš okno in zagledaš drevesa, ki se šibijo od snega ... Vsakič znova me je ganila ta čistost, deviškost pokrajine, ki ji jo da sneg. In potem pomlad, tako bohotna. Ko so se začele razcvetati glicinije, sem jih vsak dan fotografirala, dokler niso nenadoma izbruhnile v barvah. Vse to bom pogrešala. In vašo ljubezen do narave. Obožujem to, kako ste pripeti na zemljo, in hkrati v sebi nosite poezijo, čeprav se tega včasih ne zavedate.
