Lorenzo Cherubini – Jovanotti: Samo odločiš se, ali si ali nisi

V Italijo je pripeljal rap. Leta 1988 je izdal prvi album Jovanottija za predsednika, zadnji studijski album je iz leta 2015 (Lorenzo 2015 CC). Pel je z velikim Lucianom Pavarottijem (Serenata Rap) in nastopil na sanremskem festivalu. Na italijanskih državnih in zasebnih radijskih postajah ga je mogoče slišati tudi do 1500-krat na teden ... Obožuje ga italijanski premier Matteo Renzi. Sam pravi, da ga posluša tudi papež Frančišek.

Jovanotti ima dar razumevanja sodobnosti. Glasba, ki jo sklada, govori jezik leta 2016, tako kot je pred desetletji njegova tedanja glasba govorila jezik leta 1988 ali 1992. Takrat se je ta živahni dolgin z bejzbolsko čepico na glavi v prevelikih kavbojkah nerodno prestopal ob Pippu Baudu, voditelju sanremskega festivala, in ga s svojo odkritosrčnostjo spravljal v zadrego. Pa ne samo njega. Zdelo se je, da mu gre samo za zabavo. Imeti se fino je bila njegova maksima in prihodnost je bilo nekaj, kar visi v daljavi, daleč stran.

Od takrat se je zgodilo marsikaj: njegovo posamično skladbo lahko na italijanskih državnih in zasebnih radijskih postajah slišimo tudi do 1500-krat na teden in na njegovi lanski turneji je samo v Italiji vstopnice za koncerte kupilo več kot pol milijona ljudi …

Je avtor dveh knjig, La parrucca di Mozart (Mozartova lasulja) in Gratitude (Hvaležnost).

Ko ga ob koncu pogovora, ko mi postreže s številkami obiska koncertov, vprašam, ali ga ni groza vseh teh ljudi pred njim, ali ga ni groza, nasploh, vseh teh osem milijard ljudi, ne fizično, seveda, odgovori: »Glej, svet je v resnici prazen. Poglej kdaj skozi okno med letom. Nekako se je izkazalo v vseh teh tisočletjih, da je tam, kjer je več ljudi, tudi več priložnosti. Spomnim se, kako sem v enem od južnoameriških megapolisov z grozo gledal, kako je favela zrasla tik ob bogataški četrti. Pa so mi pojasnili, da je to, da revna mladina odraste ob bogataših, edini način, da začne sanjariti, da lahko spremeni svoje življenje. Kajti pravo pomanjkanje je vedno najprej pomanjkanje vizije.«

Kolikokrat se vam je že zgodilo, da so k vam pristopili, nemara predvsem ženske, rekoč, da jim je katera od vaših skladb ali balad rešila življenje?

Ha, ha, velikokrat. Katera ga je vam? (Smeh.)

Chissà se stai dormendo (Kdo ve, ali spiš). Nekdo vaše starosti, prva ljubezen, je brezobzirno poteptal nežno srce najstnice. Edina uteha je bila, da je ta skladba, ki mi je rešila življenje, bila na cedeju, ki mi ga je kupil on.

(Smeh.) Vidite, kako ste hitro našli način, kako se izmazati. Prepričan sem, da vas ta baraba ni pozabila.

Vaše ljubezenske skladbe so nekaj posebnega, tako kot tudi plesne. Jih enako skladate? In potem so tu tiste bolj angažirane … Ali tudi svoji ženi doma, kot pojete v glasbi, tako prostodušno rečete, da jo imate radi?

No, ja. Vedno bolj. To pride s starostjo. Mnogi ne vedo, da je Marley, ki ga poznamo pač po tem, po čemer ga poznamo, avtor nekaj najlepših romantičnih skladb, Wait in Vain, na primer. Ja, ženi vsak dan povem, kako rad jo imam. Večkrat.

Vsa ta pozornost žensk, bila sem na nekaj vaših koncertih, v Rimu, Firencah. Povsod isto.

Meni kar godi vsa ta pozornost. To, da te imajo ženske rade. Obstaja kaj lepšega? In v tem smislu se potrudim, da sta na albumu vsaj dve skladbi, dva čudovita šopka samo zanje. Ne nazadnje sem kantavtor in pevec tudi zato, ker mi je veliko do tega, da sem ljudem všeč, da me imajo radi. Zelo potrebujem takšno ljubezen.

S tem videzom vzgojenega dečka, poštenjaka, vam to tudi uspeva. Kot da nikdar ne pridete v konflikt z nikomer – tam čez je vaša menedžerka, celoten tim, in namesto da bi vodo one prinesle vam, ste jo vi njim. Džentelmen.

Rad ugodim. Po horoskopu sem tehtnica. V konfliktih se ne znajdem najbolje, imam notranjo potrebo po ravnovesju, raje kot da bi se s kom sprl, pustim, da se stvar sesuje sama po sebi.

Sem diplomat iz lenobe. Enostavno se ne znam soočiti z nekom, ki ne razmišlja podobno kot jaz. Raje se umaknem.

Komu, ko gre za vas, vaše delo, a priori prisluhnete?

Vsakemu, ki mi pove kaj inteligentnega. V snemalnem studiu se popolnoma, ampak res popolnoma zanesem na mnenje producenta in svoje žene seveda, ki ni moja oboževalka in mi vedno brez zadržkov pove, kaj si misli.

Berete recenzije plošč, koncertov?

Vedno. Toda od vsega se najbolj zanesem na svoj notranji občutek, ker sam najbolje vem, kaj početi in kako.

Kako je, ko je vaš oboževalec tudi italijanski premier Matteo Renzi?

V redu (smeh).

To dviguje rating?

Kdo bi vedel …

Njemu?

Morda (smeh). Ko ste ga že omenili, Renzi ima nekaj lastnosti, ki so mi všeč. Delavnost, na primer. To, da želi stvarem priti do dna, ne blebeče danes tako, jutri drugače. Ko se nečesa loti, to tudi dokonča.

Vidim, da ima tudi premier pomembnega oboževalca. Trideset skladb na plošči, preveč?

Zveni veliko, toda na ploščo sem jih uvrstil zase. Poslušalcem bi jih verjetno zadoščalo deset, petnajst, osemnajst, jaz pa sem jih potreboval trideset.

Zanimivo, v času novega vala ste v Italijo prvi prinesli hiphop, rap. Kakšen odnos imate do njega danes?

Hiphop sceni še vedno sledim, ne italijanski seveda, ki jo zelo slabo poznam. Zanimive stvari se dogajajo v Latinski Ameriki, bežno sledim reggaetonu, ki ostaja nekaj divjega, pristnega in prvinskega. To, kar počne Drake, se mi ne zdi slabo, ampak sem bolj za Kendricka Lamarja, pri njem res začutiš zgodbo. Tako kot pri džezu.

Ice T v svojem dokumentarcu The Art of Rap pravi, da so za dober rap nujne predvsem veščine, povedati »nekaj iz nič«.

Ice T je zame ikona, podobno kot The Beastie Boys, Body Count, Public Enemy, LL Cool J in še kdo. V Italiji pač ne poznamo kanona hiphopa. Naš kanon je kanon italijanske popevke. Ko Američani poslušajo italijanski rap, jim gre verjetno na smeh, in seveda to zanje ni nikakršen hiphop, ker hiphop je nekaj, kar je še pred glasbo, kar popiješ z maminim mlekom. Hiphop je kultura, kljub globalizaciji je svet še vedno svet kultur, jezikov, korenin …

Ice T v dokumentarcu, ki ste ga omenili, pravi tudi, da je hiphop stvar temnopoltih, Afroameričanov, soočanje njihove kulture z deželo, v kateri živijo, in iz tega soočanja se je rodil jezik hiphopa. Z njim je nekako – ali pa je vsaj bila – povezana tudi košarka, del filmskega in vse več modnega sveta, začenši s supermodnimi košarkarskimi copati …

Ampak rap Jay-Zja vsekakor ni rap Body Counta ali Ice Cuba. Prebrala sem, da se po New Yorku sprehajate v športnih copatih iz linije Kanyeja Westa. To pač ne gre.

Ha ha, nisem vedel! Nisem vedel, da gre za njegovo znamko. Prisežem! Podarili so mi jih ob neki priložnosti. Nisem vedel, da so vredne šest tisoč dolarjev in da so njegove. Potem so mi rekli, da bi nemara bilo bolje, da jih sezujem, da ne bi pritegoval pozornosti roparjev.

V New York ste šli zato, da bi leto dni bili ob hčerki, ki tam obiskuje srednjo šolo. In potem ste tam, vsa družina, tudi ostali.

Vsekakor bi bil vesel, če bi visokošolski študij hčerka Teresa nadaljevala v Evropi. Upam, da se mi bo želja uresničila. Nekaj mesecev na leto v Italiji mi ne zadostuje. Sicer pa tudi tam ne počivam, vlagam vase, v razvoj tega, kar počnem. Nepozaben občutek je igrati, prepevati pred množico, ki nima pojma, kdo si. Poslušajo samo tvojo glasbo, brez odvečne prtljage lažnega statusa zvezde ali česa podobnega …

Kaj je vaš spiritus agens?

Sledim stvarem in ljudem, ki se mi zdijo skrivnostnejši od drugih. Ne maram ljudi, ki na silo vzbujajo pozornost. Zato ljubim potovanja, ne popotovanja, ampak nekajmesečne popolne izklope. Tako sem se največ naučil o življenju. Zaljubljen sem v roman Sto let samote, zato sem obiskal Aracataco, moral sem od blizu videti njegovo Macondo. Vse je tako, kot je zapisal. Gabriel García Márquez je bil novinar, opisovalec, podobno kot Federico Fellini. Oba sta menila, da samo v domišljiji lahko prepoznamo resničnost.

Foto: Roman Šipić

Tudi sicer vaši teksti neredko vsebujejo duhovne nasvete, v maniri kakšnega novodobnega mistika, guruja …

(Krohot.) Mislite? Ne namenoma. Več kot tisoč let stari duhovnosti se ne morem izogniti. Ne morem se izogniti temu, da sem odrasel v krščanskem okolju, zato mi je krščanska milost vseeno bliže kot vzhodnjaška karma. In tudi njuna koncepta sta si popolnoma različna. Pri prvi nekaj storiš za druge, pri drugi pomagaš predvsem sebi.

Vaš oče je bil dolgoletni uslužbenec žandarmerije v Vatikanu, kjer ste odraščali do petega leta. Verujete, torej?

Sem ter tja verujem. Zgodi se mi, da nekaj časa celo imam vero, potem pa izgine. Ko sem ob neki priložnosti to povedal redovnicam, s katerimi prijateljujem, so rekle, da to ni nič hudega. Da tudi pri njih vera naenkrat izgine, dobro pa da je, da se vedno vrne.

Imate odgovore na vsa vprašanja?

Skoraj. To glede smrti mi še ni jasno, mislim, da mi nikdar ne bo. Veliko prekmalu mi je vzela brata, nedolgo tega očeta in prijatelja, trobentača, izjemnega džezista, Marca Tamburinija.

Tamburini je na vaših koncertih zvenel kot Chet Baker, nepozabno. Še posebno v skladbi Gente della notte (Ljudje noči).

Velik glasbenik. Umrl je na cesti, med vožnjo z motorjem, to je bila njegova druga strast. Ljudje, previdno na cesti! Zdi se mi, kot da sem z izgubo očeta postal sirota. Z njegovo smrtjo sem se zares začel starati, postajam starec. Glasba mi pomaga, da to sprejmem. Da sprejmem vse, kar se zgodi v moji bližini. Pomaga tudi to, da me imajo radi žena, hči, nekaj prijateljev. In tudi Marco me je imel rad, ta moj Tamburo. In jaz njega.

(Za trenutek vstane in stopi k sosednji mizi po dodatno steklenico vode.)

Boš?

Hvala. Kaj pa papež Frančišek?

Kar v redu je. Zdi se, kot da bi poslušal mojo glasbo, ves čas ponavlja, »pogum, radost«!

Lahko bi uglasbili katero od njegovih enciklik.

Ha ha, prav gotovo … Duhovnost v moje skladbe zaide pomotoma, prikrade se kot del energije, ki bi jo rad posredoval poslušalcem. Ne pišem priročnikov za duhovno rast.

Imate svojo najljubšo pesem?

Ragazzo fortunato.

Ste fant, ki ima srečo?

Sem.

Kakšni so standardi merjenja, koliko je nekdo srečen?

Jih ni. Samo odločiš se: ali si ali nisi.

Kako je Jovanottiju živeti v New Yorku?

V New Yorku imaš občutek, da si v njem odraščal in živel ves čas, četudi ni tako. Prvič sem ga obiskal okoli dvajsetega leta. Danes je drugačen. Najboljša stvar v ZDA je njihov, površinski seveda, optimizem, ki pa se ga kljub temu nalezeš. Amerika je nekaj drugega, v dobrem in slabem. Še vedno se zdi, kot da je tam vse mogoče, tudi za največjega luzerja se zdi, da mu bo uspelo.

V zadnjem desetletju se zdi tudi, da je digitalni svet čipov preglasil tistega tovarn …

Imate prav. To je čutiti tudi v glasbi, predvsem ko je govora o distribuciji. Digitalno je sedanjost, ni pa prihodnost. Včasih imam občutek, da je glasba, ki jo je nekdo naredil pred računalniškim zaslonom, preveč topa, brez življenja. In jo ugasnem. Mar ni to škoda? Včasih smo razvijali domišljijo tako, da smo nabasali superge in par hlač v nahrbtnik in šli z vlakom po Evropi raziskovat. Danes se vsa potovanja zgodijo v sobi mladostnikov, v družbi plastičnega kvadrata, s spajkanim železjem.

Vi pa hočete umreti v rokenrolu, med skakanjem na stadionih, kajne?

Yes.

Kakšen poslušalec ste?

Uf. Rad imam vse na kupu, od Milesa Davisa, De Andréja do skladb iz risank …

Cristina D'Avena?

Oh yes.

Povejte mi kaj o Cortoni, mestu, kjer ste odrasli in kjer živite, ko ste v domovini.

Cortona je hkrati umbrijsko in toskansko mesto, tako pravi zgodovina. Predvsem pa je to mesto Gibelinov, ne Gvelfov. Preveva ga večna dvojnost. Miroljubnih ljudi. Menda naj bi po enem od pritokov Tibere tam svojo ladjo ustavil tudi Noe, ker je bila zemlja tako rodovitna. Kdo ve.

Moj oče je bil antikomunist, teta pa goreča članica Komunistične stranke Italije. Pod našo hišo so se zbirali tako fašisti kot komunisti. Meni so seveda bili všeč motorji komunistov in čevlji fašistov. Misli otroka ne premorejo predsodkov. Takšen je moj spomin na Cortono nekoč. Danes je to prostor, kjer imam svoj studio, svoj prostor, svoje ljudi. Mir.

Zdi se, po tridesetih letih kariere, da vam nič ne more iti po zlu: zadnjih dvajset let pojete o pozitivnem mišljenju, med drugim, plošče se imenitno prodajajo, na vsaki turneji prepevate na razprodanih stadionih … Živite po preizkušenem receptu?

Težko govorim o čemerkoli glede sebe, česar poprej ne povem že v svojih skladbah. Včasih se mi svet gnusi, včasih sem vanj zaljubljen do ušes. Toda pri teh letih že lahko rečem, da verjamem v stvari, verjamem pa tudi v človeški potencial. V univerzum. In v ljubezen, za katero sicer ne vem, kaj je in kako je, vem le to, da je najpomembnejša barva mojih pesmi …

Prej ste me spraševali o ljubezni. Saj veste, kajne, da me je žena – ko je že več kot deset let bila moje dekle in najina deklica ni bila več dojenček – prevarala. Vsi italijanski opravljivi časopisi so pisali o tem, postregli so tudi s fotografijami, jaz pa sem bil v New Yorku … Vidite, po tistem mi ni šlo. Zavlekel sem se v samoto kot obstreljen pes. Že kot otrok sem ob velikih razočaranjih počel nekaj podobnega. Lahko bi rekel, da sem strokovnjak za takšne umike. Popolnoma se prepustim, da me preplavi vsa melanholija tega sveta. Nič ne dodajam, nič ne odvzemam. No, po tistem, ko sem vse dobro premislil, sem sklenil, da ji bom oprostil. Zaprosil sem jo za roko.

To pa ni bilo enostavno.

Ne, ni bilo. A nekako sem prepričan, da se pri dveh, kot sva midva, to ni zgodilo kar tako. Bil sem odsoten. Pogosto. Nemara je samo hotela pritegniti mojo pozornost.

Zdaj se razumeva bolje kot kadarkoli prej. Sploh ne gre samo za razumevanje. Znati se je treba tudi prepirati. Odboksati svoje v boksarsko vrečo, se pogovoriti in iti naprej.

Ženi ste posvetili veliko pesmi. Gotovo je v studiu večkrat jokala od ganjenosti.

Ne boste verjeli, zajokala je samo takrat, ko sem ji povedal, glej, ta pa ne govori o naju ali tebi (smeh). Toliko o ženski nečimrnosti.

Kako je biti Jovanotti? Podobno kot biti Lorenzo?

Imam občutek – pa ne samo zato, ker naju obdaja gruča ljudi –, da sem danes bolj Lorenzo. Sicer pa sem vedno najprej Lorenzo, tudi med ustvarjanjem, zato ker ne gre drugače, kot da ustvarjam iz miru, tišine, trenutkov, ki so se rodili iz samote. Vsakokrat je lažje, ker se akumulirano nikdar ne izprazni. Ustvarjanje samo ni tako zapleteno, kreativni proces pač, z leti ga dodobra spoznaš, včasih gre, drugič spet ne, hudič je, ker mikrofon zabeleži vse. Vsak kiks. Mikrofon je, podobno kot kamera, lovilec čiste resnice. Brez mask.

Jovanotti ima nalogo, da občinstvu vse to preda tako, da bo ostala resnica iz studia. Nima zahtevne naloge, razen morda te, da mora pred turnejo dva, tri mesece intenzivno natrenirati noge, da potem lahko večer za večerom nekaj ur zdrži skakajoč po odru.

Se vam ni nikdar zgodil občutek, da nimate več nič za povedati?

Se je. Velikokrat. Prišel je kot strela z jasnega. In čeprav veš, da bo minil, lahko ta tema traja in traja. Je pa potrebna. Nikoli se mi ni zdelo, da imam veliko za povedati, da sploh imam kaj pametnega za povedati. Čutim samo zelo močno potrebo, da govorim. Če ne bi imel glasbe, bi izgubil ravnovesje, ki ga imam. Zdrvel bi v prepad.

V skladbi Il mondo è tuo (Svet je tvoj) pojete o tem, da vas je »strah, da vam ne bo uspelo, da bi razočarali«. Koga?

Sebe, tega najstnika, ki je vase vložil vse, ki nikdar ni ničesar pričakoval od drugih, ki je obsesivno iskal svoj prostor pod soncem in ga našel. Včasih s krivdo v srcu. Zase sem hotel vsak pogled, vse poglede, nasmehe – in s tem tudi vse žalosti in razočaranja. Vse sem doživel. Vsakdo se igra z življenjem tako, kot najbolje zna. Treba je živeti, to je vse. Nisem budist, želja je zame pozitivna moč, hkrati pa želja požene tudi zelo nevarne mehanizme, ki so v nas. Ampak – mar ni tako, da najbolj uživamo prav takrat, ko smo v nevarnosti?

Približujete se petdesetemu letu, vaš imidž pa je vse bolj mladosten, vse te barve, retro, ampak sodobno …

Zakaj se smejete?

Ne, ne, super je, saj ste navsezadnje stripovski junak. Všeč mi je oprava na vašem najnovejšem albumu Lorenzo 2015 CC ...

Sem vitez in hkrati dvorni norček in hkrati trubadur in tisti, ki na vogalu ulice prosi vbogajme. Oprava je znak veselja, pa tudi strahu.

Nikoli v življenju nisem jemal mamil, ker sem se bal izgube nadzora, predvsem pa sem se bal strahu. Bal sem se strahu. Človek zaradi strahu naredi največ napak. Sproži katastrofe.

Torej lahko pričakujemo, da boste pri sedemdesetih še vedno skakali po odru, tako kot Jagger?

Zakaj pa ne? Ampak govorila sva o strahu. Bojim se bolezni; zdi se mi, da jih je vse več, da vse več ljudi zboli in da je vse več neozdravljivih bolezni, čeprav se zdi ravno obratno. Vsi govorijo o transplantaciji organov, tkiv, sistemov, kloniranju … Kam gremo? Potem pa staknem pljučnico in ne vem, zakaj in od kod. Čez noč. Sredi poletja. Jaz ne zbolim kar tako. Ustrašil sem se, da bi ostal brez žene in hčerke.

Ali bom skakal? Morda. Ne vem. Na moje koncerte hodijo tri generacije, imam srečo. Naj jih pustim na cedilu? Skladba Sabato (Sobota) z najnovejšega albuma je hit med petnajstletniki. Poznam didžeje, ki pri šestdesetih ob pamet spravijo večtisočglave množice. Guetta, Daft Punk – to niso več dvajsetletniki (smeh). Zato upam, da bo še dolgo ostalo tako, kot je zdaj.

Skladbo Il cielo immenso (Neskončno nebo) ste napisali za Erosa Ramazzottija, potem pa ste se odločili, da jo boste zadržali zase.

Nisem se mogel ločiti od nje. Eros je moj dragi prijatelj že dolgo, nikoli ne bom pozabil, da sem ga lahko v tujini spremljal na koncertih kot njegova predskupina. Bil bi presrečen, če bi lahko slišal, kako jo poje Eros, a prepričan sem, da po vsem tem, pa tudi zato, ker je precej ponosen mož, tega ne bom doživel.

Večkrat so vam že rekli, da v pogovorih dajete občutek, da ste oboževalec svojih oboževalcev.

Tako izkazujem hvaležnost. Zaradi njih lahko živim tako, kot živim. Rad imam svoje občinstvo. Ko se na koncu prižgejo luči, gledam vse te ljudi, opazujem jih, in to mi je všeč. Zagotovo je med njimi tudi kakšen, ki bi mi v pogovoru šel na živce, ampak navsezadnje, saj bi tudi jaz lahko koga od njih s svojimi neumnostmi razočaral, kajne?

Kako se v zaodrju začne vaš koncert?

Stojim za črno zaveso. V slušalkah odštevajo, 4-3-2-1. Na 2 se začnem premikati, na 1 sem že na odru, ne mislim na nič, ne čutim nič – tako kot pilot ob vzletanju, natančno vem, kaj moram storiti. Če ne bi tega delal tako, kot delam, bi se zaradi silnih emocij pred občinstvom lahko slekel do golega, metal petarde, kričal. Po dveh, treh skladbah začnem opazovati panoramo, posamične obraze v njej. In ko pozdravljam prvo vrsto, v resnici gledam proti zadnji …