Manjkajoči magnetogrami

Res je sicer, da je nekdo pred 27 leti razglasil, da se je zgodovina končala. A se je zmotil. Morda imajo tudi dogodki, ki se odvijajo v tem trenutku, v sebi semena globokih zgodovinskih sprememb. Koalicijski prepir o parafiranem sporazumu med ministrico za zdravje in sindikatom Fides lahko prinese predčasne volitve. Si kdo drzne napovedati, kakšne nove politične sile bi naplavile hitro sklicane volitve? Debata med sindikati, ministrstvom za zdravje in zdravniško zbornico lahko prinese povsem drugačno filozofijo zdravstvenega sistema. Ta bi bil lahko bolj solidaren. Lahko pa tudi manj. Kdo bi vedel, kdo bo sposoben na bojno poljano pripeljati več železja in drugih elementov, potrebnih za resen spopad.

Tudi zato, ker se zgodovina še ni končala, temveč obstaja hipotetična možnost, da bi se, recimo, Isisov Brdavs nekoč spet utaboril pred Dunajem – s tem namigom eden od dveh kandidatov za predsednika Avstrije državljane severne sosede jutri vabi na volitve –, je koristno, če vemo, kaj se dogaja. In nujno je, da je to, kar se dogaja, zabeleženo v najbolj avtentični obliki. Slovenija sodi med tiste države, v katerih je vlada sklenila, da najbolj avtentičnega zapisa o dogajanju v središču politične oblasti ne potrebujemo. Vlada je namreč pred dvema letoma sklenila, da magnetogramov vladnih sej ne bo več. V dneh, ko se vladna koalicija krha, je jasno, za kako katastrofalno potezo se je Cerarjev kabinet odločil ob prevzemu oblasti. Zakaj ima ministrica za zdravje težave z razumevanjem, kakšen pogajalski mandat ji je dodelila vlada? Tudi zato, ker ne more pogledati v magnetogram vladne seje, v katerem bi nekdo – bodisi predsedujoči bodisi ona sama – zdiktiral pogajalska izhodišča in tudi skrajni rob, do katerega vladni pogajalec lahko popušča. Magnetogram, naj zveni še tako staromodno, je pri upravljanju države tudi danes pomemben tehnološki pripomoček.

A pri odločitvi, da bo Cerarjeva vlada poslovala tako, da dialogi in monologi s sej kabineta ne bodo prepisani na papir, posnetki sej pa niso shranjeni, ne gre zgolj za to, da se je vlada sama odrekla enostavnemu in učinkovitemu orodju, ki je namenjeno izvajanju dogovorjenega. Magnetogram je mehanizem odgovornosti. Magnetogram ni zgolj tehnološki pripomoček, temveč je tudi orodje demokracije. Nekaj primerov. Iz zaupnega »Kučanovega« magnetograma smo leta 1988 izvedeli, da je jugoslovanska vojska resno razmišljala o vojaškem udaru. Ker je magnetogram sestanka vodstva jugoslovanske partije obstajal, je obstajal tudi materialni temelj za odpor proti načrtovanemu udaru. Magnetogrami sej vlade in razširjenega predsedstva iz let 1991 in 1992 nam pripovedujejo, kdo se je v tistem času igral z nacionalno varnostjo. Nekje na policah vladnega arhiva je shranjen magnetogram vlade iz leta 2000, ki je policijskim specialcem naložil, naj prečkajo reko Dragonjo in zavarujejo zaselke na levem bregu. Ljudje, ki se bodo nekoč ukvarjali z rekonstrukcijo zgodovine, pa bodo zaman iskali magnetogram, iz katerega bi lahko razbrali, kako in zakaj je Cerarjeva vlada vojski naročila, naj ob bregovih rek, ki ločujejo Slovenijo in Hrvaško, postavi bodečo žico. Ta del zgodovinskega spomina ni izbrisan. Ta del niti zapisan ni bil, ker na vladnih računalniških strežnikih menda ni bilo dovolj prostora za hranjenje posnetkov. Kar je kolosalna neumnost. Vsaka bolje založena papirnica namreč prodaja ključke za shranjevanje podatkov, na en ključek pa lahko arhivar shrani ure in dneve razprav.

Če iz arhiva magnetogram ali zvočni posnetek izgine, je to znak za alarm. Predsednik ZDA Richard Nixon ni odstopil zato, ker so njegovi fantje vlomili v pisarno konkurenčne stranke. Odstopil je, ker je podrejenim naročil, naj izbrišejo enega od magnetofonskih trakov, na katerem je bil zabeležen njegov pogovor s sodelavci.

Od tega, kaj je zapisano v magnetogramih, ni odvisno le, ali bo vlada sposobna izvajati lastne sklepe. Nekoliko patetično: odvisno je tudi, kakšna bo končna zgodovinska sodba o ljudeh, ki imajo privilegij, da zgodovinske procese usmerjajo. Ni pretirano, če trdimo, da zaradi zavedanja o magnetogramu, ki bo poročal o besedah in ravnanjih vladajočih, razumen človek temeljito premisli, kaj bo rekel, kaj predlagal, kaj zahteval in kako se bo odločil. In obratno – če ni magnetograma, v katerem bi bilo vsaj za zgodovino zabeleženo, kakšno stališče je nekdo branil, tudi odgovornost pred zgodovino zbledi. Če ni odgovornosti pred zgodovino, je tudi odgovornost do sodobnikov, državljank in državljanov, zelo ohlapna. Vlade po svetu seveda imajo ta privilegij, da magnetograme razprav označijo z žigom »strogo zaupno« in jih za trideset let arhivirajo. Nevzdržno pa je, če avtentična zabeležka o poslovanju vlade ne obstaja. Konec koncev, celo občinski sveti se danes obnašajo dovolj odgovorno, da razprave posnamejo in arhivirajo.