Margaret Mazzantini: Življenje je veliko bolj nepredvidljivo od literature

Rodila se je leta 1961 v Dublinu. Po uspešni igralski karieri se je posvetila izključno literaturi in štirim otrokom. V slovenščini imamo dva njena romana, oba sta izšla pri Mladinski knjigi: Ne premikaj se (Non ti muovere) in Novorojen (Venuto al mondo). Po obeh je njen mož Sergio Castellitto posnel film, in to s špansko igralko Penelope Cruz. Roman Splendore že prevajajo za prihodnje poletje.

Doma ji pravijo Mojzes ali Dersu Uzala. Ker gre vedno naprej, pred drugimi, prižge ogenj? »Tako kot služabnik Farah Isaak Dinesen/Karen Blixen v Moji Afriki? Ko bi vsaj premogla toliko smisla za življenje kot on.« Najbolj brana italijanska pisateljica Margaret Mazzantini z avtom pridrvi pred svoj delovni studio v rimski »rezidencialni« četrti Parioli, ki ji lahko rečemo kar gosposka. Ulica, ki ponuja pravljičen, dišeč razgled na japonske sofore, pagodovce in kjer imata z italijanskim igralcem in režiserjem Sergiem Castellittom v razdalji nekaj deset metrov družinsko hišo in nekajsobni delovni studio, nosi ime po čedajski igralki Adelaidi Ristori, ki je sploh bila najimenitnejša italijanska igralka devetnajstega stoletja. »Mož in otroci so mi dali te vzdevke predvsem zato, ker vse za vse vedno uredim, pripravim ... Govorim o praktičnih stvareh, ki jih mame urejamo za svoje partnerje in otroke.«

V polmraku soparnega rimskega popoldneva nama njen soprog postreže z espresom in se umakne v sosednje prostore. Margaret se poigrava z rdečimi kodri – pravkar je bila prišla od frizerke –, naslednji dan namreč z družino potujejo na otok Salino. Asistentki in starejši hčeri na hitro naroči, naj spakirata kovčke in se uredita za večerjo – tri pisateljičine prijateljice bodo ta večer skupaj praznovale vstop v šestdeseta.

Pogosto zapišejo, da je bila pisateljici Margaret Mazzantini umetnost položena v zibko. Rodila se je leta 1961 v Dublinu italijanskemu očetu pisatelju in irski materi slikarki. Uspešno igralsko kariero je z leti zamenjala za še uspešnejšo pisateljsko. Posvetila se je izključno literaturi in štirim otrokom. Že za prvi roman Il catino di zinco je prejela nagrado campiello, leta 1999 je navdušila bralce z romanom Manola, leta 2001 je sledil založniški fenomen Ne premikaj se (Non ti muovere) – prodali so poltretji milijon izvodov. Naslednje leto je zanj prejela nagrado strega, leta 2004 pa je v režiji Castellitta premiero doživel še istoimenski film s Penelope Cruz v glavni vlogi. Leta 2008 je sledil nov zajeten roman Novorojen (Venuto al mondo), ki se dogaja na ozadju balkanske morije, natančneje v Sarajevu in na Hrvaškem. Tudi po njem je Castellitto posnel uspešen film; Cruzova nastopa v vlogi Gemme. Samo v Italiji Mondadori dosega milijon prodanih izvodov, zanj je prejela supercampiello. Leta 2011 je izdala Nessuno si salva da solo, zgodbo o propadli zvezi petintridesetletnikov, dve leti kasneje Splendore, o Guidu in Constantinu in njuni ljubezni, ki, ne glede na čas in prostor, traja vse življenje.

»Pisanje Mazzantinijeve mi je tako blizu tudi zato, ker piše, kakšne ženske dejansko so. Boleče je brati o tem, toda obenem je osvobajajoče. Njene knjige so me prepričale, da je treba vztrajati tudi, ko misliš, da ne boš naredil niti koraka naprej,« meni igralka Penelope Cruz.



Dovolite najprej manjšo kurioziteto; s Sergiem Castellittom ste poročeni skoraj trideset let, poleg svojega dela režira filme, ki nastajajo po vaših knjigah, in igra v njih. Zdaj, med tem intervjujem, tudi ni daleč, samo nekaj metrov stran … Utegnete v prihodnosti izpisati roman z naslovom Neločljiva?

(smeh) Navadila sva se drug na drugega in tudi otroci naredijo svoje. Res je, da sva veliko skupaj, prav telesno, kar naprej tiščiva drug ob drugem. In svet razumeva podobno. Sergieva senzibilnost je podobna moji, odraščal je s tremi sestrami. Veliko se joče (smeh). Med branjem literature ga vidim, kako si naskrivaj otira solze …

Med branjem vaših romanov?

Tudi.

Mislite, da bi bila filma Novorojen in Ne premikaj se manj uspešna, če bi ju režiral kdo drug?

Tega ne morem trditi, zagotovo pa bi imela več težav pri posredovanju zgodbe, razumevanju poante. Z možem nimam teh težav.

Ampak kako je na setu gledati, kako mož snema ljubezenske prizore s Penelope Cruz?

Saj jih nisem! Na snemanje Ne premikaj se sem prišla samo štirikrat, pa še to je bilo preveč (smeh). Smešno ga je bilo videti golega, v tangicah, tistih posebnih hlačkah za snemanje seksualnih prizorov, ko je spolovilo v nekakšni vrečki (smeh), kako sedi za kamero, kako preverja, pa skoči pred njo, ko sta se s Penelope pripravljala na prizor … Kar odšla sem; Penelope je ena lepših žensk na svetu, to vsi vemo. Ko je ona v prostoru, nima smisla, da siliš v ospredje.

Toda v intervjujih pravi, da ste njena najljubša živeča pisateljica.

Imava podobno energijo in sploh sva postali prijateljici; kako ne bi, posnela je dva filma po mojih scenarijih. Mislim, da je z Ne premikaj se, če mi tega ni celo sama povedala, dobila prve resne pozitivne kritike za svojo igro. Res je neverjetna, natanko takšna, kot jo vidimo v filmih. Vedno pristna. Presenečeni boste, ko jo boste spoznali.

Vaša Gemma iz romana Novorojen pravi, da lahko človek med staranjem nenadoma postane žolčen do sebe in do sveta in da to postane njegov način bivanja ...

In pojasni tudi, zakaj.

Zakaj?

Zato ker za vse, kar vložimo v življenje, v ljudi, odnose, delo, otroke, družine, nikoli nismo dovolj poplačani. Čeprav se je s tem, tako pravijo, treba prej ali slej sprijazniti. Morda imajo tisti, ki so v življenju postali starši, več možnosti za »poplačilo«. Čeprav je tudi to včasih slaba tolažba. Vsi bi radi dobro živeli tukaj in zdaj. Zase.

Vidite torej odkrivanje smisla življenja, resnice v njegovi cikličnosti?

Kaj drugega mi tudi ne preostane. Saj vidite, pridirjala sem od frizerke; ko bi bili videli prej moj mavrični lasni narastek, pred kratkim smo za nekaj časa odšli na deželo, bilo mi je vseeno, danes pa me čaka ta večerja in jutri pot na morje, festival.

Nočem, da bi se stvari ponavljale. Že to, da je moj oče, ki je dolgo pisal samo eno knjigo, toliko trpel med pisanjem, meni pa uspeva, da še kar naprej pišem … že to je velika zmaga. Obenem pa čudovita frustracija. Podobno je z ljubeznijo; prej ali slej smo razočarani, ko se nam ne izpolnijo pričakovanja, ostanemo odprtih ust. Podobno je tudi pri umetnosti: nikoli ne moremo narediti vsega, kar bi želeli. Vedno nekaj zmanjka.

Ko napišem knjigo, se vedno počutim, kot da bi splavila. Nikoli ne vem, kako nastane knjiga, od kod pride zgodba …

Mar ni tako, da ideje skupaj zlaga radovednost?

Natanko tako. Radovednost je neločljivo povezana s tem, da živiš življenje tako intenzivno, da se zatresejo lastni temelji. To pa je mogoče samo, če si usmerjen navzven, če se ne ukvarjaš preveč s sabo. Zato nikdar nisem bila, kot rečemo Italijani, »pisatelj popka«, ena tistih, ki bi pisala pred ogledalom. Pišem pred oknom, odprem okno, gledam v svet, poslušam, prisluhnem, se odzovem in pišem. Vedno pišem o ljudeh, o dogodkih, ne nazadnje sem napisala knjigo o Sarajevu, o Libiji. V knjigi Il mare al mattino pišem o dveh materah, italijanski in libijski, kaj se jima zgodi. Morda pa pišem zato, da si urejam življenje. Oziroma domišljam si, da si tako urejam življenje. Ker resnično živim v kaosu, od minute do minute.

Ko pišem, sem mirna. Pravzaprav sem mirna samo, kadar pišem. Zdi se mi, kot da se mi med pisanjem odpirajo skriti kanali, predori, po katerih brodim. A vedno pridem do cilja, čeprav tega ne vem, dokler nisem tam. V življenju ni tako. Včasih me pisanje tako močno potegne vase, da ne morem spati; kot mesečnica hodim med eno hišo in drugo, ob večerih v transu pripravim večerjo za družino, poskušam biti prisotna, otrokom pomagam pri obveznostih za šolo, a v resnici pristanem na Zemlji šele takrat, ko oddam rokopis.

Navadno pišete poleti?

Ja, zato ker imam najmanj slabe vesti, da med šolskim letom zanemarjam otroke. Včasih se izselim v druga mesta, najamem sobo. Ker me obdajajo vsi ti duhovi, ki hočejo med platnice …

Se pri pisanju, približujete se svoji deseti knjigi, sploh lahko še česa izučite, je domišljija z leti lahko polnejša, če za trenutek zanemariva jezik in metafore?

Lepo, da ste jih omenili, metafore; zdaj me tudi tisti, ki me ne marajo preveč, počasi začenjajo jemati resno, da mi ne štejejo več metafor, ker v preteklosti se je dogajalo tudi to. Mislim, da te pisanje lahko nauči samo ene stvari: ponižnosti. In tudi če si je prej nekaj imel, te lahko nauči, da je mogoče biti še bolj ponižen. Toda v vsej tej ponižnosti se v meni, kot v otroku, budi ustvarjalnost, ki je ne zmorem krotiti. Pišem.

Pearl Buck je o ustvarjalnosti rekla nekaj podobnega. Vsak od nas se rodi neznansko občutljiv; za dojenčka je dotik sprva vihar, zvok hrup, za malčka nesreča pri igri tragedija, veselje ekstaza, prijatelj ljubimec, za odraščajočega ljubimec bog in za odraslega neuspeh bližina smrti …

Spomnim se knjige, v kateri je to zapisala; da je tudi odraščanje brez glasbe, knjig, likovnega, kot da ne dihamo s polnimi pljuči … Vsak od nas mora iz sebe iztrgati kreacijo, tako ali drugače. Prav nenavaden občutek je, da nismo zares živi, vse dokler ne ustvarjamo. Italo Calvino je govoril, da si mora književnost ves čas postavljati cilje, ki jih bo težko dosegla. Potem jih.

Vi in vonji. Ni naključje, da živite v ulici, ki diši. V knjigah opisovanju vonjav posvetite odstavke.

Najprej je vonj. Vonj je kažipot, pritegne ali odvrne. Že ko sem kot otrok v Tivoliju skakala po travnikih in gričih, med nabiranjem oliv in pomaranč, so se vame naseljevali vonji narave, ki se je pogovarjala z menoj. Prek vonjav. Vonj je dialog … Povejte mi kaj o slovenskih bralcih. Slišim, da me tudi v Sloveniji radi berejo, rada bi spoznala te bralce.

Nemara so malce bolj zadržani od vaših italijanskih, s katerimi si celo dopisujete po elektronski pošti.

Nisem ena tistih pisateljic, okoli katerih je vse umetno zgrajeno, tiskovna konferenca, en velik bum, veliko šobljenja, potem pa nič. Med bralce grem prav takšna, kot me vidite zdaj, nič se ne nosim pred nikomer. Nisem koketa, ki ji naramnica modrca v javnosti »naključno« pade z ramena. Ne, to res nisem jaz. Ne pišem knjig samo zato, da nekaj napišem …

Dajva kaj o tem, da ste najbolj brana italijanska pisateljica.

Kaj naj rečem? Očitno nekaj čutijo, če me radi berejo.

(S police vzame razpršilo s citronkino vodo, vztraja, da se poškropiva, rimski komarji so neusmiljeni.)

Tako Ne premikaj se kot Novorojen govori o materinstvu. Zanimivo, da vedno pišete o ženskah, ki ne morejo ali ne znajo imeti otrok, vi, ki jih imate štiri …

Prepričana sem, da je za otroke pomembneje, da jih imamo radi, kot pa da smo mi njihovi starši. Hočem reči, otroci so od tistih, ki skrbijo zanje, ki jih vodijo, ki jih resnično ljubijo, ne pa od tistih, ki so jih rodili. Spoznala sem ženske, ki bi jim odrekal vsakršno pravico do njihovih otrok. Niso vse matere dobre matere, tako kot niso vsi očetje dobri očetje. Nič novega nisem povedala. Danes se na veliko govori o materinstvu, kar je v redu, pa o tem, da so ženske, ki rojevajo, vse starejše. Otroci so od tistih, ki jih vzgajajo, od tistih, ob katerih odrastejo. Mislim, da je tema sterilnosti danes ena bolj perečih tem v odrasli dobi žensk. Premalo govorimo o njej.

Najprej ste dobili nagrado strega za Ne premikaj se, nato še campiello za Novorojenega. Potem ste napisali še Nessuno si salva da solo (Nihče se ne reši sam), ki govori o paru, ki nikakor ne zmore dozoreti … pri petintridesetih letih!

Hotela sem napisati nekaj, kar zelo neposredno pripada temu času. In danes se ljubezenske zgodbe navadno rodijo v ognjeviti strasti, ki je že naslednji večer samo še privid preteklosti. Bila je in odšla naprej. Temu kakšni šlampasti pisuni rečejo trenutna ljubezen ali ljubezen trenutka. Ah in oh! In potem – kaj? Nič. Ob večerih tavajo in iščejo nove odprtine. Znotraj pa se, tako kot vsi drugi, tudi tisti, ki živijo mediokritetne zveze, seveda, počutijo prazne. Prej ste omenili, da vam je všeč moj outfit, težki moški škornji sredi poletja…. Bi lahko tako šla na večerjo?

Seveda, na zagorelih vitkih golih nogah telesa dvajsetletnice. Zavidam.

(krohot). Se vam res zdi tako?

Seveda. Na intervjujih kdaj rečete kaj, kar ne mislite zares?

Redko. Pravzaprav nikoli. Podzavestno beležim vse, kar se dogaja. Nalagam v spomin za pisanje. Tudi ko greva z možem ven, na večerjo ali kakšen dogodek, in me vpraša: »Kaj pa ti je?«, mu rečem: »Tiho, poslušam, kaj se dogaja za sosednjo mizo.« Pisatelj mora biti radar svojega časa. Dobesedno.

Človek ima občutek, da poskušate živeti odmaknjeno življenje.

In ta občutek je pravi. Živim za otroke, to je še najbliže resnici. Trije od štirih so obupni, milo rečeno. Najmlajši Cesare ima devet let, vam se je zdel luštkan, v resnici ni sekundo pri miru, potem je tu osemnajstletnica, ki bi lahko bila vzor vsem, petnajstletnica, ki mi cefra živce, in triindvajsetletni Pietro, ki ga poznate iz filmov, bister, ampak … No, saj veste. Ukvarjam se z njihovimi težavami, pričakovanji in željami in potem pišem o ljubezni. Nenavadno, kajne? Ves čas pišem samo o ljubezni – o čem drugem pa naj!? Je motor našega bivanja, nemara edina zmožnost biti srečen.

Kdo pravi, da si je po zakonskem brodolomu sploh mogoče opomoči? Tudi o tem pišete.

(smeh) Saj. Ampak vedno je treba najti prostor za upanje, vsaj v literaturi. Vedno se je treba vprašati, zakaj se razidemo. Mislim, da v trenutku razhajanja ne vemo natančnega odgovora. Vemo veliko prej in veliko kasneje.

Pišete o samoti. Ne patetično, lažno vzneseno …

Kaj že o njej pravi Virginia Woolf? Da tisti, ki se izogibajo življenju, ne morejo najti miru. Ne moreš govoriti, ne moreš pisati o drugih, govoriti o njih, če ne poveš najprej resnice o sebi. Samota je kot oseka, treba je znati shajati z njo. Vedeti, kdaj pride in kako pride. Vsi smo čedalje bolj sami. Jaz najraje pripovedujem o tistih, ki so zadnji sami. O samoti poslednjih.

Potem pa knjigo naslovite Nihče se ne reši sam …

Gre za stavek, ki ga v restavraciji, kjer se razideta Delia in Gaetano, izreče starec. Svojo ženo ima rad tako kot najstnik svoje dekle. Zato ta stavek zveni kot rez med brskanjem po drobovju dveh, ki bi se ob odhodu rada čim bolj prizadela. In resnično, kdo pa se v življenju reši sam? Poglejte, kaj se dogaja v Siriji. V Grčiji. Turčiji. Nihče se ne bo rešil sam.

Koliko knjig ste začeli pisati in nikoli dokončali?

Kar nekaj (smeh). Upam, da nisem izgubila vseh teh USB-ključev, na katerih sem jih shranila.

Pri vaših knjigah so konci popolnoma nepredvidljivi.

Ampak skoraj vsi so vzeti iz življenja. Veliko bolj nepredvidljivo je od literature.

O družini Mazzantini-Castellitto je bilo prelitega ogromno črnila. Veliko tračev. Zakaj gre tako v nos?

Verjetno zato, ker mislijo, da pri nas rastejo samo rožice (smeh). Daleč od tega. Mislite, da v 27 letih najinega zakona ni bilo prepirov, tihih dni? Izčrpana sva, ne pozabite, da sva prekarna delavca. Vzgajati štiri otroke, ki si kronološko niso najbolj blizu. Uf, to bo še trajalo, ko bova »oddala« zadnjega, bodo v hišo že prinesli vnuka (smeh). Zato bolj kot o tračih razmišljam o prihodnosti in o tem, ali bo znosna. Zadovoljiva. Nočem popolnosti. Spomnim se, kako smo v časih mojega odraščanja starše sprejemali takšne, kot so bili. Nepopolne. Že to je začetek, da svoje bližnje sprejmeš takšne, kot so. Mislim, da je prišel čas, ko moramo spet začeti ceniti zdravo normalnost, ji narediti prosto pot v naše življenje. Dejansko bo treba najti pot ven iz tega kurbišča, v katerem živimo.

Kakšen odnos imate z literarno kritiko?

Danes sprejmem vse, kar se reče in zapiše o mojih knjigah. Skoraj. Ne prenesem pa, da, govorim o italijanski kritiki, pišejo o meni, moji osebnosti, ne da bi spregovorili besede z menoj. Tega se ne bom nikdar naučila sprejeti.

Spomnim se, da ste nekoč odkorakali iz oddaje tv-mreže RAI, v kateri so vašo knjigo sekljali na kose.

Včasih sem bila prepričana, da me določeni italijanski literarni kritiki ne marajo samo zato, ker se moje knjige tako dobro prodajajo. Včasih pa skušajo mediji nekoga »ubiti« samo zato, ker ga ne poznajo oziroma ker jim ta ne pusti blizu.

Na rimski akademiji ste se izurili za igralko, ker niste hoteli trpeti zaradi pisanja književnosti, kot vaš oče, Carlo Mazzantini, ki je vse življenje pisal eno samo knjigo A cercar la bella morte.

Spomnim se, da je leta in leta prenašal zvezke in liste s seboj, da se je mučil s pisanjem. Saj se jaz tudi; to je prišlo za menoj kasneje, da trpim podobno kot on.

Odraščali ste v piktoresknem Tivoliju.

Ja, na deželi. Živeli smo v hiši precej na samem. Dopoldne sem hodila na licej, popoldne sem skrbela za kokoši in druge domače živali. Moji prsti so navajeni obiranja oliv, pomaranč. Nič od skrbi za hišo in gospodinjstvo, kuhinje mi ni tuje. Lahko mi vzamejo literaturo in postala bom odlična kmetovalka.

Česa vam ne smejo vzeti?

Mojih ljubezni. Moje ljubezni do Sergia.

Po akademiji ste nekaj časa igrali v gledališču. Kdaj ste spoznali, da delo igralke ni za vas?

Ne vem, vem, da je bilo nenadoma. Bila sem že s Sergiem in mislim, da sem ga spremljala na gledališki turneji v Parizu. Tam mi je bil kupil zvezek, na naslovnici je bil Indiana Jones. Obenj sem zapisala Il catino di zinco. Kasneje je to postal naslov moje prve knjige.

Kako drugače je biti uspešna igralka od uspešne pisateljice?

Tako, na hitro, bi rekla, da je igralski uspeh povezan s krhkostjo. In ves čas s telesom, telesnostjo, neizogibno s staranjem. Ves čas si izpostavljen tekmovalnosti. Obenem moraš v sebi imeti dovolj nekakšne pocestniškosti, ki naj bi je igralka, da jo občinstvo sprejme za svojo, imela. Pisatelj je lahko aktiven pri osemdesetih, zgodbe, ki jih piše, so žive in verjetne, kot tiste pred petdesetimi leti. Ima svobodo.

Včasih prave odločitve korenito spremenijo življenje. Koliko jih je bilo?

Dve izraziti. Opustitev igre in Sergio.

Ampak povedali so mi, da sta se, preden sta se zaljubila, pred kolegi igralci hudo sprla.

Pripravljali smo Tri sestre Čehova in v gledališče je na avdicijo prišlo nekaj igralcev. Med njimi tudi Sergio. Ni mi bilo všeč, kako se je premikal po odru, zato sem mu rekla, naj za vraga vsaj posnema igralca, ki se je v Tuzenbahu preizkusil pred njim. Pa je na glas rekel režiserju: »Kaj se pa gre tale?!«

Prej ste rekli, da ste v kriznem obdobju.

Že dolgo nisem ničesar napisala.

Zakaj?

Ne vem. Norost. Skrb za družino mi vzame preveč časa.

Srečala sem vašo varuško in imate tudi osebno asistentko.

Že, toda vseeno moram vse sama nadzirati. In nihče ne more nadomestiti matere. Domače naloge ob popoldnevih še vedno pišejo z mano. Za pisanje potrebujem popolno osamitev. Biti moram daleč stran od vseh. In ta kraj mora nekako biti povezan s krajem ali kraji, v katerih se dogaja zgodba v romanu. Ko sem pisala knjigo Novorojen, na primer, bilo je na neki literarni rezidenci, kjer sem bila obkrožena z ločenci, predvsem moškimi … Kmalu sem začela biti boj z njimi, njihovimi prepričanji, vzporedno pa je nastajala knjiga o moškem in ženski in želji po otroku, ki ju za vedno loči. Ko sem pisala zadnjo knjigo Splendore, sem najela sobo v Orvietu, ob večerih in nočeh sem se sprehajala po tem izpraznjenem mestu, občudovala katedralo.

Pišete danes drugače kot nekoč?

Zdaj vem, da sem globoko v procesu dela že takrat, ko premišljujem o tem, kar naj bi pisala. Kot mesečnica začnem hoditi po hiši. Postajam vse bolj odsotna. Sprva sem bila zelo pozorna na jezik, izbiro besed, saj ne, da nisem več, toda zdaj jih pred oddajo uredniku neusmiljeno klešem, če vidim, da so odvečne. Nočem, da je tekst napihnjen kot preveč vzhajan kruh.

Pisatelj je tisto, kar piše?

Zame to gotovo velja. Včasih si zaželim, dneve, preden dejansko sedem za računalnik, da bi napisala nekaj strani knjige popolne refleksije, ampak vem, da je to nemogoče.

Zakaj?

Ker vem, da samo akcija lahko maksimalno stimulira bralce. Pa tudi mene. Dogodki. Zapleti. Samo zapleti lahko v bralca resnično zasejejo celotno človeško avanturo z vsemi njenimi pastmi. Takrat se mora pisatelj postaviti v središče dogajanja, vročično povedati zgodbo, v stanju, podobnem tistemu pred smrtjo. Razumete?

In potem?

In potem se bo pred bralci, pred vsakim posebej, razprl svet, ki je lasten samo njemu, a podoben tistemu v knjigi, znal bo interpretirati besedilo zase, za svoj vsakdan, življenje. Knjiga lahko postane bralčev skrivni zemljevid, njena zgodba darilo, da bo izvedel več o sebi. Morda drži, da literatura ne spremeni življenja, mu pa daje moč.

Spremembe pomenijo premikanje, spreminjanje samo. Tudi v videnju stvari in ljudi.

Seveda, najbolj nevarno je vse življenje trmasto vztrajati pri svojem, vse okrog nas pa se podira. Takšno herojstvo ne služi nikomur. Rada imam glagol biti, ker nasprotuje temu, kako in kaj danes smo. Danes mi več nismo, ves čas se pretapljamo, vznemirjamo, vsak dan se razletimo na milijone delcev. Koliko let že to ponavljam!

Koliko vam je pisanje pomagalo pri »biti«?

Največ. Če ga ne bi bilo, pisanja, verjetno tudi mene ne bi več bilo. Zame pomeni med pisanjem biti to, da se izločim iz tega časa, iz te ere, iz tega sveta. Kjer nekaj delam samo sebi in zase. Ja, kar naprej smo vsi povezani, od jutra do večera. A ves čas nas ločuje računalniški zaslon. Treba se je zanesti na to, da se bomo v prihodnje vedno manj premikali, zato se moramo zanesti tudi na svoje korenine. Drevo se ves čas življenja zanaša samo na svoje korenine. Hiša stoji. Zanaša se na to, da stoji. Tudi kip stoji. Pomembne so stvari, ki nikoli ne odidejo. Pri ljudeh ne gre računati na to.