Tiskane izdaje
Nekdaj rokometaš, zdaj rusist vodi Gibanje za dostojno delo in je pobudnik društva Rast, ki je knapom in glažarjem z Dola pri Hrastniku odgnalo predsodke o knjigi. Preden je postal zadružnik, ki prevaja, uči in pretežno živi od ruščine, je bil predsednik Zveze študentskih klubov Slovenije; v hrastniški občinski svet je vstopil z neodvisno listo in se oktobra lani povzpel v vrh sindikata prekarcev pri zvezi svobodnih sindikatov.
Težko je verjeti, da bi se Gibanje za dostojno delo (GDD) izpelo. Je sindikat njegova nadgradnja ali logična posledica?
Sindikat prekarcev smo ustvarili, ker smo ugotovili, da se je Gibanje za dostojno delo po šestih letih razvilo v platformo za aktiviste, za aktiven upor na terenu. Želeli smo postati širša platforma, ki išče odgovore na vprašanja, kakšna naj bo prihodnost dela, države, življenja v Sloveniji, ker v Sloveniji vse pravice izhajajo zgolj iz dela. Če naj bo prihodnost boljša, bi morali vzporedno s tehnološkim razvojem delati manj in živeti bolje. To je cilj GDD. Na drugi strani pa imamo segment ljudi v prekarnih oblikah brez pravic. Ti potrebujejo servis. Zato je nastal sindikat. Imeli smo dve možnosti: samostojno pot ali pod okriljem Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). ZSSS se je mogoče pet let prepozno odločila ukvarjati s prekarnim delom, a ga je prepoznala kot del trga dela in svojega zanimanja. Prekarci ne tekmujejo z drugimi. ZSSS razume, da se s prekarnostjo znižuje raven kakovosti življenja vseh državljanov. Želimo, da ima naš sindikat iskreno jasen cilj: samoukinitev. To bo pomenilo, da smo dosegli cilj.
V Sloveniji naj bi bilo le 22 odstotkov delavcev sindikalno organiziranih. So torej sindikati že na poti samoukinitve?
Smo na poti, da sindikalizem umre, ne, da se samoukine. Če bi bil sindikat maksimalno uspešen, bi se pravice povečevale. Pa se ne. Svetovni trendi gredo v smeri korporativnega državljanstva. Korporacije začnejo nadvladovati državne sisteme. Poteza ministra Borisa Koprivnikarja kaže na to: za multinacionalko, ki deluje prek podružnice na Nizozemskem, se je odločil spreminjati zakonodajo. Da bo lahko kovala dobičke in goljufala našo državo.
Govoriva o Uberju?
Tudi o njem. Praksa se je pri nas pojavila že z Airbnbjem. Vprašati se moramo, kakšno državo želimo, ne samo, kakšno obliko dela imamo. Ali je država servis za državljane ali je peskovnik za grabljenje lastnine? V prvi vrsti mora biti servis – tudi za ministre, ki se morajo zavzemati za močno državo, kjer davke plačujejo delavci in delodajalci, ne glede na to, od kod je lastnik. S profesorjem filozofije na ljubljanski filozofski fakulteti Zdravkom Kobetom delim idejo, da potrebujemo tribunal javnega mnenja, ki bi delodajalce, ki se izogibajo plačevanju davkov s selitvijo dela kapitala v davčne oaze ali s proizvodnjo v cenejše države, razglasil za družbeno nesprejemljive. Ljudje bi se morali temu upreti, ker imamo z vsako tako potezo manj države in manj socialne varnosti.
V preteklosti ste mlade enkrat že nagovorili k uporu, peljali ste jih na ulico …
To je bilo romantično prepričanje, da je mogoče s protesti tudi kaj doseči. Kar pa ne pomeni, da protesti v dani situaciji niso nujno potrebni. Danes se da protestirati tudi drugače. Upreti se je treba predvsem potrošništvu, ki izkorišča. Nešteto možnosti imamo, kako blagovno znamko ignorirati. Z nekaj kliki dosežemo več tisoč ljudi, jih nagovorimo proti podjetjem, ki zaposlujejo espeje, da se jih lažje znebijo. To so dobro stoječe firme s plačanimi piarovci in bogato pravno službo, ki se ne bojijo posledic zakonodaje. Zato bi bil sistem javnega tribunala zanje boljši vzvod kot pa izgubljene tožbe proti delavcem. Ko delavec tožbo dobi, mu delodajalec da odškodnino, nato pa mu kadarkoli lahko reče, da ga ne potrebuje. Dobi denar, ampak delal ne bo več. Gre za argument moči. Zato je treba takšno blagovno znamko očrniti, jo obravnavati kot mafijo. Delovanje mafije je danes do neke mere postalo legalno, ni pa legitimno.
»Firme se zavestno odločijo, da bodo rotirale študente. In to ne zaradi večje fleksibilnosti, temveč zato, ker so cenejši. S tem sta poklic in solidarnost med kolegi iste panoge razvrednotena in načeta.« Foto: Uroš Hočevar
Na eni strani prekarstva mafija, na drugi najbrž številne bridke zgodbe ...
Zgodbe so dobre in slabe. Na nas se večinoma obračajo ljudje s težavami. Krivično je reči, da v našem sistemu ni mogoče biti uspešen. Tisti, ki jim uspeva, pravijo, da jim ustreza liberalni ideal človeka 21. stoletja. A vsi tega ideala ne morejo doseči. Med enimi in drugimi vlada absolutno neravnovesje. In tisti, ki jim uspeva, večinoma pozabljajo na druge. Individualec prekarec je nemočen v boju s sistemom. Če mu ne uspe, je obsojen na večno životarjenje.
Prekariat je postal globalni razred. Kaj je njegova poglavitna značilnost v Sloveniji?
To, da ima dva obraza. Eno so prekarci, ki to v resnici niso. Gre za espeje, ki delajo za naročnika pod njegovimi pogoji, z njegovo opremo. Ko podjetje reče, odpri espe, da boš delal pri meni, to večina stori. Ker se s tem ogneta davku in goljufata državo, sta v prekršku delodajalec in delojemalec. Ta obraz se lahko uredi z inšpekcijskim nadzorom in s spoznanjem delodajalcev, da se to ne splača. Drugi obraz prekarnosti je tekmovanje proti dnu: ko delodajalec začne iskati cenejšo delovno silo. To je danes na primer študentsko delo. Firme se zavestno odločijo, da bodo rotirale študente. In to ne zaradi večje fleksibilnosti, temveč zato, ker so cenejši. S tem sta poklic in solidarnost med kolegi iste panoge razvrednotena in načeta. Da so sami pomagali rušiti sistem, ljudje spoznajo šele, ko diplomirajo. To je prikrit obraz prekarnosti, socialni damping, brez določene meje, kje se vse skupaj konča. Ko imaš 25 let, ti mogoče ustreza delati malo tu, malo tam in vmes še na črno. Ko jih imaš 32 in začneš razmišljati o družini, bi imel raje varnost, četudi je slabše plačana. Pa še to: espeji se ne zavedajo, da bodo imeli zaradi minimalnih prispevkov na stara leta mizerne pokojnine.
Kljub novi pokojninski reformi?
Ta je konceptualno popolnoma zgrešena, ker gleda le nekaj let naprej, in še to ob predvidevanju, da bo imel trg dela večinsko redne zaposlitve. A koncept fleksibilizacije se nadaljuje. Ministrstvo deluje protislovno. Naš pokojninski sistem se bo zaradi tega sesul in Slovenija ne bo imela solidarne družbe. Pokojninska reforma, ki se pripravlja, je krpanje proračuna na kratki rok.
Pričakujete naval na sindikat prekarcev?
Prav velikega ne, si ga pa želim. Računam, da bo sindikat po enem letu, na jesen, lahko odprl eno delovno mesto in se postavil na noge. Sindikat mora živeti od članarin, ker je to neodvisen vir financiranja. Oblika sindikalnega boja je učinkovita le, če nisi odvisen od države ali od razpisov. Od ZSSS nimamo finančne podpore, ker je nismo niti želeli. Ohraniti želimo avtonomijo znotraj zveze, se postaviti na lastne noge in sindikate prepričati, da je fleksibilizacija smrtna za sindikalizem. Če se ne bomo skupaj borili proti prekarizaciji, sindikatov že čez desetletje ne bo več.
Po raziskavi Mirovnega inštituta četrtina samozaposlenih prevajalcev in piscev živi pod pragom revščine. Večina ima tudi več težav z zdravjem. Tudi vi ste prevajalec iz ruščine, od poučevanja živite … Je položaj res tako hud?
Za zdaj gre, a vprašanje je, ali lahko človek s takšnim tempom dočaka pokojnino. Nemogoče je štirideset let vsak mesec trepetati, ali boš imel naslednji mesec projekt, ali bo morda prišel kdo mlajši, ki je pripravljen delati več za manj denarja. Stiska, stres, revščina se med samozaposlenimi prekarci povečujejo. Če država ne bo posegla vmes, pokojninske reforme niti ne potrebujemo, ker večina ne bo dočakala pokojnin.
Je mogoče, da v tej napovedi ni prostora niti za košček sreče?
Mogoče se bo slišalo filozofsko, toda prekarnost ne posega le na trg dela. Prekarnost je postala način življenja. Državljane sili živeti slog, ki prinaša stalno menjavanje delovnih okolij, negotovost glede eksistence in plačila, mobilnost, ko gremo malce delat na tuje, pa se potem spet vrnemo, in vodi do nestalnosti odnosov na družinski ravni. Partnerski odnosi se bodo zaradi prekarnosti slabšali. Družine bodo še bolj razbite. Ljudje so včasih na delovnem mestu dočakali pokojnino, zdaj pa bomo počasi začeli doživljati to, da ne na delovnem mestu ne v zasebnem življenju ne bo stalnic. Odnos, ko se bo človek poročil in z nekom dočakal zlato poroko, bo velika izjema in dodana vrednost življenju. Premalo se zavedamo, da lahko prekarnost za seboj potegne vse to. To ne pomeni kvalitete, ampak hitrost odnosov. Za človeka je naravno, da si ustvari družino, varno zavetje. Prekarnost tega ne omogoča.
Kdaj ste sploh sklenili biti aktivist in protestnik? Ko ste se iz ljubljanske sobice na devetih kvadratnih metrih preselili v hotel mama in bili še naprej nezadovoljni ali ko ste tisoče mladih pritegnili na ulice, potem pa velikih sprememb ni hotelo biti?
Prvič sem bil nad protesti navdušen že leta 2006. Na t. i. črno sredo mi je prvič zavrela kri in sem si rekel, to bi v prihodnje veljalo razvijati. Enako sem občutil tudi leta 2010 ob zadnjem študentskem protestu v Sloveniji. Takšnega lep čas ne bo več, ker študentske organizacije ne delujejo več progresivno, ampak jih bolj zanimata zabava in izobraževanje. Slabo je, da se o trgu dela – o svoji prihodnosti, pravzaprav – premalo pogovarjajo. Država potrebuje progresivne sindikate in progresivne študentske organizacije, ker je to edina platforma, ki je opozicija državi, ne glede na to, kdo je v vladi.
Generacija mladih velja za virtualno, poresničnostno generacijo, ki je dejstva ne zanimajo. Kako se bo potem borila proti dejstvu, da ni služb, ni denarja, ni perspektive?
Dveh stvari se mora zavedati: da se nič ne zgodi čez noč in da je bistvo v združevanju. Liberalni model idealnega človeka iz nas dela ljudi, ki si zbirajo prijatelje v istem »rangu«. S tem nehote sproža tekmovalnost med njimi. Naj se sliši romantično ali revolucionarno, a proti temu se lahko borimo le z znanjem. Che Guevara je imel takšno orožje: ko se gverilci niso borili, so se izobraževali. Danes smo v popolnoma enakem položaju. Ljudi moramo izobraziti, kako se lahko skupaj, ne vsak sam, spopadejo s sistemom. V 21. stoletju smo v takšnem položaju kot delavci pred sto leti. Takrat se je pojavil tekoči trak, delavci so zahtevali osemurni delovnik namesto štirinajsturnega, mi pa danes odpisujemo na mejle, se oglašamo na telefone do noči. Včasih je lastnik dal svoja produkcijska sredstva, danes moramo imeti svoj računalnik, svoj kombi, svoj espe. Takrat jih je rešilo povezovanje, množičen sindikalni boj, iz česar je nastal pojem socialne države. Danes imamo v zelo drugačnih okoliščinah iste zahteve in precej časa bo trajalo, da ljudi organiziramo.
Tudi prekarce?
Prekarci so samo druga oblika proletariata. Organizirati ta razred je mukotrpno in zahteva povezovanje na mednarodni ravni. Boj prekarcev mora postati internacionalni ideal.
Le da si bo moral prekariat pravice še izboriti. Ali katere sploh ima?
V Sloveniji ves čas govorimo o konceptu, da vsako delo šteje. Zato ta vlada enakovredno obdavčuje vse oblike dela, s čimer ni nič narobe. Če je davke treba plačevati, je to dobro. Če pa obdavčijo avtorsko pogodbo, študentsko delo in če espe štarta na mesec, ne glede na prihodek, s 340 evrov minusa, je to nepravična obdavčitev dela. Če vsako delo šteje, morajo tudi pravice izhajati iz vsakega dela. A tu pogrnemo na celi črti. Večina prekarcev ima težavo, ko je treba na bolniško. Če gredo na porodniško, jih niti delo ne počaka. Nimajo dodatka za prevoz na delo in malico, regresa, plačanega dopusta, nimajo osemurnega delovnika niti zagotovljene minimalne plače. In kar je najhuje: nimajo pravice do stavke. Prekarec, ki stavka, naslednji dan izgubi naročilo. Ko je treba plačati, imamo sistem, da vsako delo šteje. Ko je treba dobiti, pa sistema nimamo.
Generacija vaših staršev je še imela sistem in redno zaposlitev. Kaj, mislite, se je zgodilo vaši generaciji, rojeni v osemdesetih in pozneje? Kdo je zamočil?
Naša generacija je sovpadla s slovensko tranzicijo in z razvojem trga dela v Evropi. Druga stvar, ki je šla narobe, je pogled naših politikov na trg dela: trg je zanje nekaj, kar morajo preživeti do naslednjih volitev, ne pa nekaj, kar mora dolgoročno ohraniti sistem države. Večina sredozemskih držav ima visoko stopnjo prekarizacije, ker so periferija srednje Evrope, ki ima stabilen trg. Vprašati se je treba, ali se torej želimo primerjati z manj razvitimi državami z nižjim BDP ali s tistimi z boljšim standardom.
Torej ne Slovenija kot Bangladeš, temveč …
… kot Danska, na primer. V generalnem je treba tudi v Sloveniji težiti k višji kakovosti življenja. Podjetja grozijo, da bodo šla v Bangladeš … Naj grejo! Čim prej naj grejo. Mislim, da smo Slovenci sposobni doseči kar najvišjo kakovost. Prizadevati si moramo, da bi imeli delavci v Bangladešu primerljive standarde z našimi in ne obratno.
Prve zaposlitve mladih v Sloveniji so atipične v 76,5 odstotka primerih, kar je največji delež znotraj EU. Po drugi strani pa bi menda s krajšim, 36-urnim delovnim tednom lahko zagotovili 90.000 delovnih mest.
Vprašanje je, ali bi delodajalci nadomestili delavce z redno zaposlenimi. Verjetno bi prej posegli po dodatnih prekarcih …
… in upokojencih.
Delovna inšpektorica je pred dvema letoma napovedala, da bo v štirih letih zmanjkalo delovne sile. Premika na bolje ne vidim, razen če je imela v mislih selitev delovne sile v Avstrijo.
S tujino, Rusijo, imate lastno izkušnjo. Prav tako s politiko: v Hrastniku ste občinski svetnik, želeli ste postati župan in državni svetnik. Je za mlade bolje iti v tujino ali v politiko?
Politika je prava pot, če lahko ohraniš suverenost, da se nisi prisiljen podrejati avtoritetam, ki želijo vladati. Napačna je percepcija, da je politika nekaj, s čimer dobiš oblast. Kdor gre v politiko, mora verjeti, da bo tako lahko pomagal ljudem in sistemu. Država in lokalna skupnost morata biti sistem za ljudi. Kolikor dober sistem je, tako kakovostno ljudje živijo. Je pa res, da v Sloveniji prej kot v tujini dobiš polena pod noge – če ti uspe ali ne. Slovenija zato lahko da ljudem tudi zelo trdo kožo. Politika ni slaba stvar. Navsezadnje je tudi sindikalni boj političen. Slabo je, ko začne človek delati za strankarske interese – namesto za sistem.
V Hrastniku so vam ponujali lepo službo v Mladinskem centru, a ste jo odklonili. Zakaj?
V lokalnem okolju sem želel nekaj narediti, pomagati ljudem, pomagati na sistemski ravni. Čeprav je bila dobro plačana, me ta služba, ker je bila premalo sistemska, ni zanimala. Ne rečem, da pri štiridesetih ne bom razmišljal drugače. A za zdaj želim biti predvsem svoboden in delati v korist skupnosti.
Leta 2015 ste slavili dve leti espejevstva. Poimenovali ste ga čas, ko se človek na tri mesece sprašuje, ali bo dovolj dela za plačilo prispevkov socialni državi in najemnino.
To je klasično vprašanje vseh prekarcev. Živim v stanovanju z dvema espejevkama. Smo ljudje pri tridesetih in živimo kot študenti, delamo pa kot delavci. Sistem nerednega dela nam ne omogoča niti kredita, da bi si lahko privoščili odkup stanovanja. Če plačujemo 600 evrov najemnine na mesec, bi najbrž lahko plačevali tudi kredit, a tako ta logika ne gre. Odvisen si od teh treh mesecev. In takih odvisnežev je vse več.
Kako lahko potem človek, ki ima službo od danes do jutri, razvije delavske vrednote?
Zelo težko. Raziskave na evropski ravni ugotavljajo – na Švedskem ob poskusni uvedbi šesturnega delovnika –, da so delavci, ki ob istem zaslužku delajo manj časa, bolj produktivni. Če imaš varnost, si bolj produktiven. Ne bom rekel, da razvijaš več vrednot, čutiš pa večjo pripadnost podjetju in hvaležen si, da lahko normalno živiš.
Kakšen bo slovenski delavec, ko bo v pokoj odhajala generacija, rojena v osemdesetih in pozneje?
Dobro bo prosperiral, ker bo naš sindikalni boj obrodil sadove.
Dostojnemu delu naj bi sledilo dostojno življenje. Kaj pa dostojno plačilo?
Dostojno plačilo človeku zagotavlja normalno preživetje. V Sloveniji narašča razred, ki ga želi delovna zakonodaja spregledati. To so prekarci. Če je treba na novo osmisliti socialno državo, pakt med delodajalci, delavci in državo, je treba doreči tudi znesek za dostojno življenje. Košarica z življenjskimi potrebščinami je vredna okrog 600 evrov na mesec, a je ne prejemajo vsi, ki delajo. Če blaginja je, mora biti za vse, sicer je tako, kot da bi 40 odstotkom ljudem odvzel volilno pravico.
V Sloveniji prekarcev še nihče ni preštel. Doslej so se ukvarjali le s številom atipičnih delavcev. To so vsi, ki niso redno zaposleni. In takih je 41 odstotkov. Razmerje med samozaposlenimi moškimi in ženskami je bilo pred desetimi leti tri proti ena. Danes je dva proti ena. Število samozaposlenih žensk se povečuje, kar pomeni, da je prekarnost zarezala v oba spola. Letos je država 400 ženskam dala po 5000 evrov za odprtje espeja. S tem ženske načrtno sili v prekarnost.
Zveza svobodnih sindikatov je tik pred menjavo generacij. Bi moralo biti delavce strah?
Tudi če primerjamo sindikate in strankarsko politiko, se lahko vprašamo, ali vsake štiri leta nove stranke z novimi ljudmi znajo voditi državo. To je veliko večja odgovornost kot upravljati trg dela, kjer so sindikati eden od pomembnih dejavnikov. Sindikati so že dokazali, da so v boju za pravice delavcev skoraj edina politična stalnica v Sloveniji. To ne pomeni, da so delali idealno. A paradigma sindikalnega oboja mora biti drugačna, kot je bila doslej: prilagoditi se je treba razmeram po svetu in na trgu dela. Sindikat je pri nas malce pozabil, da mora biti progresiven. Pri nas se sindikati samo odzivamo na to, kar pravi vlada. Mislim, da bi moralo biti obratno: da bi morali sindikati kazati smernice, na katere naj se odziva vlada.
Poleg menjave generacij se čisto v vrhu ZSSS obeta tudi menjava spolov.
Dušan Semolič odhaja v pokoj. Ogromno dobrega je naredil, a naravna pot sindikalnega razvoja je, da za tistim, ki odhaja, vedno pride nekdo drug. In ta drug bo zdaj, kot kaže, ženska.
Lidija Jerkič?
Pričakujem pozitivno spremembo in da se bo sindikat tudi drugače pozicioniral.
