Tiskane izdaje
V 58 odtenkih sive ni erotike in pregrešnosti. So samo podatki, tabele in simulacije. Gre za analizo globalnega staranja prebivalstva v 58 državah do leta 2050, ki je vzbudila veliko pozornosti tudi zaradi napovedi, da naj bi bila do leta 2050 kar poldruga milijarda ljudi na svetu stara že 65 let ali več. Dvoumnega naslova se je domislil avtor Marko Mršnik, vodilni analitik pri ameriški bonitetni agenciji Standard & Poor's.
Projekcija staranja nakazuje največja družbena, gospodarska in politična tveganja, če države ne bodo ukrepale z reformami že danes. Podaljševanje življenjske dobe in hitra rast števila starejših ljudi odpirata velik in dolgoročen problem tako v razvitih kot manj razvitih državah. Izziv je, kako naj ob rastočih stroških za pokojnine ohranijo vzdržne javne finance. Če ničesar ne storijo, tvegajo, da bo problem v naslednjih dveh desetletjih neobvladljiv, ker ne bodo imele dovolj denarja za pokojnine in zdravstvo. Revščina in družbena neenakost bi se zato lahko tako razmahnili, da bi postali prevelik dejavnik tveganja v gospodarstvu in politiki po svetu.
Prav projekcije demografskih gibanj in njihov rastoči vpliv na bonitetne ocene držav so bili povod za pogovor z analitikom Markom Mršnikom, ki je s sodelavci v Standard & Poor's pripravil analizo. Simulacije staranja prebivalstva za Evropo pripravljajo že od leta 2002, on pa je dodal globalno perspektivo. Vodil je zadnje tri analize (leta 2010, 2013 in letošnjo).
Ker tudi drugi družbeni pojavi, ne samo staranje, zarisujejo trende, ki bodo vplivali na gospodarske in politične razmere v domačem, evropskem in globalnem okolju, je del pogovora z Markom Mršnikom namenjen aktualnim zadevam, kot sta čedalje glasnejši populizem v Evropi in še vedno velika negotovost v bančnem sistemu. Obojemu kot seniorski direktor za državne ratinge in vodilni analitik za države evroobmočja namenja veliko pozornosti pri pripravi bonitetnih ocen držav. Podpisuje jih za Veliko Britanijo, Irsko, Španijo, Portugalsko, Francijo, Italijo, Grčijo, Nizozemsko in Slovenijo ter za Evropsko centralno banko in evropski instrument za finančno stabilnost.
Z oceno o Grčiji tik pred bankrotom, ki jo je objavil konec leta 2012, sta bila on in njegova bonitetna hiša med prvimi na svetu, ki sta opozorila na grški gospodarski zlom. Kmalu po objavi poročila o Grčiji so se v »tistega Slovenca, ki ocenjuje zdravje in kreditno sposobnost neke države«, zapičili tudi naši sosedi, Hrvati, ker je njihovo bonitetno oceno znižal na zelo nizko raven, zaradi česar se je močno podražilo zadolževanje države.
Njegova pisarna je v Madridu, njegovi evropski šefi pa sedijo v Londonu, a prav ta sedež je postal vprašljiv. Ni jasno, ali ga bodo Američani po izstopu Velike Britanije iz EU še obdržali v Londonu ali ga bodo prenesli na kontinent, morda v Pariz ali kako drugo finančno metropolo. »No, zdaj ima Ljubljana priložnost, da se ponudi namesto Londona. Morda bi bila to za vas priložnost, da bi se po 16 letih dela v tujini vrnili domov.« Takšne utopične provokacije Marko Mršnik, ki je letos dopolnil 40 let, komentira s prizanesljivim nasmeškom.
Foto: osebni arhiv
Zakaj ste si sposodili naslov zelo resne analize globalnega staranja prebivalstva v erotični literaturi in filmu?
Če se malo pošalim, je naslov takšen zato, ker staranje še nikoli ni bilo tako privlačno, tako seksi, kot je danes. Običajnim deležnikom v demografskem premiku, ki že poteka, se je pridružilo tudi gospodarstvo. Tako imenovana srebrna ekonomija se širi na vedno več področij. Na primer, trenutne debate o razvoju samovozečih avtomobilov dobijo novo dimenzijo, ko pomislimo, kaj lahko to pomeni za mobilnost starejših. Takšnih niš, ki se nanašajo na starejše prebivalstvo, je še veliko, in to je gotovo velika privlačnost za poslovne ideje.
No, dejansko v 58 odtenkih sive analiziramo demografska gibanja s poudarkom na naraščanju deleža starejših, starih več kot 65 let, in kot je znano, so za staranje značilni tudi sivi lasje. Medtem ko smo v prejšnji analizi iz leta 2013 simulirali staranje prebivalstva v 50 državah, smo letos zajeli 58 držav, kar je več kot 70 odstotkov svetovnega prebivalstva in približno tri četrtine svetovnega bruto domačega proizvoda. To pomeni, da imamo dober pregled nad globalnimi demografskimi gibanji in v tem kontekstu tudi nad finančnimi gibanji.
Starejše prebivalce ste definirali kot tiste, ki so stari 65 let ali več, v simulacije staranja pa ste zajeli tudi mlajšo populacijo.
Upoštevamo razširjeno definicijo, in sicer za prebivalstvo nad 65. letom, ko v večini držav po svetu ljudje končajo aktivno delovno dobo. Naše izhodišče za simulacijo demografskih gibanj do leta 2050 je stanje prebivalstva leta 2015, zato smo v analizo zajeli populacijo od 15. do 64. leta in na tej podlagi izračunali razmerje med deležem aktivnega in starejšega prebivalstva. Demografska projekcija je pokazala, da se bo delež ljudi, starih več kot 65 let, podvojil do leta 2050 glede na stanje leta 2015.
Medtem ko je staranje prebivalstva že dolgo značilno za razvite države, je ta demografski premik napovedan tudi za države vzhodne Evrope, Azije, s Kitajsko vred, in Latinske Amerike. Demografska dinamika v prid naraščanju števila starejših je med vsemi regijami najmočnejša prav v vzhodni Evropi. Vzroki hitrega staranja Evropejcev v vzhodnem delu kontinenta so trije – nizka rodnost, podaljšanje pričakovane življenjske dobe in velike migracije mladih delavcev v tujino.
Zakaj se v bonitetni agenciji sploh ukvarjate s projekcijami staranja?
Demografska gibanja so po eni strani eden izmed odločilnih dejavnikov gospodarske rasti, zlasti ob upoštevanju aktivnega prebivalstva, ker nam pomagajo pri dolgoročnih napovedih gospodarske rasti. Po drugi strani je vpliv demografskih premikov pomemben za izračun vzdržnosti javnih financ države. V razviti državi skupna poraba, povezana s stroški staranja, predstavlja 55 odstotkov primarne porabe, torej skupnih javnofinančnih izdatkov brez obresti. To pomeni, da bodo z njimi povezane odločitve zelo pomemben del katerekoli proračunske politike. Če je delež starejših velik, so večji tudi izdatki za pokojnine, zdravstvo in dolgoročno oskrbo.
Kako lahko staranje in demografske spremembe nasploh vplivajo na bonitetno oceno države?
Znano je, da demografska slika ustvarja pritisk na javne finance, ki pa ga, kot kaže, države za zdaj uspešno uravnotežujejo z različnimi ukrepi. Lahko jih izvajajo z reformo pokojninskega ali zdravstvenega sistema oziroma z ukrepi na trgu delovne sile v obliki plačevanja prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, predvsem z ukrepi, ki spodbujajo rast zaposlenosti. Obstaja še tretja možnost, proračunska konsolidacija z zmanjševanjem proračunskih deficitov, kar prav tako vpliva na dolgoročno vzdržnost javnih financ.
V zadnjem času je v ospredju razprava o posledicah staranja na monetarno politiko. Po nedavni študiji ameriške centralne banke Fed so demografski premiki močnejši od monetarnih, tehnoloških in drugih vplivov na gospodarsko rast. V razmerah, ko se finančni trgi sprašujejo, kako dolgo bodo obrestne mere na tleh, in smo priča tektonskim demografskim premikom, so takšne ugotovitve še kako pomembne za odločevalce. Ne glede na to, ali verjamete v tako imenovano sekularno stagnacijo ali ne, so demografska gibanja pomemben del katerekoli makroekonomske analize.
Ker smo bonitetna agencija, katere cilj je ugotavljanje verjetnosti poplačila dolga, in upoštevamo omenjene dejavnike, so ti elementi pomembni v analizi stanja.
Ugotavljate, da bo do leta 2050 kar 9 odstotkov BDP v povprečju namenjenih za pokrivanje pokojnin. V katerih državah ali delih sveta lahko pričakujemo največja odstopanja? Morda na Kitajskem, ki se tudi zelo hitro stara?
Res je, takšne so trenutne napovedi. Kitajska je seveda zanimiv primer, sploh ker je v preteklosti s politiko enega otroka tako obvladala rast prebivalstva, da se bo v naslednjih desetletjih zelo hitro postaralo in celo znižalo. Vzpon srednjega razreda pomeni tudi večje zahteve za socialno varnost. Kitajska je med letoma 2008 in 2013 razširila pokritje pokojninskega sistema na 850 milijonov ljudi, in to s prejšnjih 250 milijonov. To seveda pomeni izzive za javnofinančno vzdržnost, saj so posledice opustitve politike enega otroka negotove.
Na drugi strani je recimo Italija, znana po zelo visokem državnem dolgu, ki je od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja izpeljala več pokojninskih reform. Tako pričakujemo, da bodo pokojninski izdatki v prihodnjih desetletjih relativno stabilni, kljub močnim demografskim pritiskom.
Pozivi evropskih institucij o nujni reformi pokojninskega in zdravstvenega sistema se že dolgo ponavljajo. Nekatere države so se tega že lotile, druge še ne. Kakšna je splošna slika glede na projekcije in vzdržnost javnih financ?
V Evropi je bilo od leta 2010 veliko pokojninskih in zdravstvenih reform. Te so pomagale pri dolgoročni vzdržnosti državnega dolga. Naše dolgoročne simulacije so pokazale, da če države ne bi reformirale pokojninske in zdravstvene politike do leta 2050, bi se več kot četrtina od 58 držav, ki smo jih analizirali, najverjetneje premaknila v skupino z zelo nizko bonitetno oceno z oznako o špekulativnosti. To je sicer veliko, vendar manj kot pred zadnjim valom reform, ko smo ta delež ocenili na skoraj tri četrtine vzorca. K delno izboljšanim napovedim je seveda prispevalo tudi zniževanje proračunskega primanjkljaja v tem času.
V zadnjem času v nekaterih državah opažamo velike izzive, ki zadevajo ustreznost prihodnjih transferjev za pokojnine in zdravstveno oskrbo. Reforme, denimo v Franciji, Latviji, na Poljskem in Hrvaški, temeljijo na predpostavkah, ki tako znižujejo prihodnjo vrednost pokojnin, da postavljajo pod vprašaj prihodnjo ustreznost višine pokojnine. O takšnih napovedih resno dvomimo.
Namigujete na tveganja, kot sta revščina starejših ljudi in družbena neenakost, ki sta lahko boleči posledici zniževanja pokojnin?
Natanko to je bistvo. Ravnotežje med zagotavljanjem vzdržnosti javnih financ in zadostno višino socialnih transferjev je pomembno, da bi preprečili tveganje za revščino in neenakost. Oba pojava bi ob očitnih negativnih gospodarskih posledicah lahko hitro postala politično kočljiva problema.
Takšna tveganja so sicer že zdaj upoštevana pri oblikovanju politik. Recimo razpoložljivi podatki za Grčijo, Španijo, Irsko in Portugalsko kažejo na znatno znižanje javnih izdatkov za zdravstvo med krizo, kar je v nasprotju z gibanjem javnih izdatkov za pokojnine. Razen v Grčiji se pokojninski izdatki niso znižali, deloma zaradi naraščanja števila upokojencev, deloma pa zato, ker so pokojnine postale ključni element socialne varnosti. Pokojnine niso podpirale le neposrednih upravičencev, temveč tudi njihove družinske člane, ki so bili v finančni stiski, najpogosteje zaradi izgube službe ali ker jim je še ni uspelo najti.
Po drugi strani je zdravstvo utrpelo globoke reze s hkratnim znižanjem pokritja in cenovne dostopnosti javnih zdravstvenih storitev, ki so bile na voljo pred krizo. Obstajajo še drugi vidiki tovrstnih procesov, kot je recimo tehnična zahtevnost reform ali predvsem kratkovidnost volivcev, ki so ponavadi bolj občutljivi na reforme zdravstva kot pokojninskega sistema. Spremembe slednjega so ponavadi opazne šele na dolgi rok, medtem ko imajo reforme zdravstva takojšnje posledice.
Splošna ocena je, da medtem ko je bil v zadnjih letih fokus na pokojninskih reformah in vzdržnosti pokojninskega sistema, je zdaj potreben dodaten fokus na izdatkih za zdravstvo, ki v naslednjih 15 do 30 letih predstavljajo večino povečanja izdatkov, povezanih s staranjem. To pomeni, da bi od danes do leta 2050 polovica povišanja stroškov, povezanih s staranjem, šla na račun izdatkov za zdravstveno oskrbo.
Med analiziranimi 58 državami je tudi Slovenija. V tabeli o rastočih izdatkih med letoma 2015 in 2050, povezanih s staranjem prebivalstva, je na tretjem mestu, za Korejo in Novo Zelandijo. Bi lahko razložili to napoved za Slovenijo?
Slovenija je leta 2015 namenila 11,6 odstotka BDP za pokojnine, za zdravstvo 5,7 odstotka in dolgoročno oskrbo 1,5 odstotka. Po vladnih napovedih bodo leta 2050 stroški za pokojnine znašali 15,6 odstotka BDP, za zdravstvo 6,9 odstotka in dolgoročno oskrbo 2,7 odstotka. Napovedi o izdatkih za pokojnine so ponavadi dokaj zanesljive, ker vemo, kakšna bodo v prihodnjih desetletjih demografska gibanja. Večja negotovost je pri projekcijah za zdravstvo in dolgoročno oskrbo, ker na to vplivajo nedemografski dejavniki, predvsem razvoj novih zdravil, nove tehnologije in seveda širjenje pokritja zdravstvenih storitev. Gibanja teh skupin izdatkov v preteklosti kažejo, da bi bila njihova rast lahko bistveno višja od napovedane.
Kakšno bo po demografskih projekcijah leta 2050 razmerje med aktivnim in starejšim prebivalstvom Slovenije? Bo pokojninski sistem še vzdržen ali ga bomo morali spremeniti in kdaj? Kmalu ali lahko počakamo še vsaj desetletje?
K reformi je treba pristopiti čim prej. Po napovedih Eurostata se bo razmerje med starejšim in aktivnim prebivalstvom več kot podvojilo do leta 2050. Po vladnih napovedih pokojninskih izdatkov pa naj bi ti začeli rasti čez približno 10 let. To seveda pomeni, da so bili dosedanji ukrepi začasni in da bo treba kmalu pristopiti k novi reformi, kar potrjuje tudi letošnja priprava bele knjige o pokojninski reformi.
Menim, da imajo tovrstne reforme dodatne koristi, če so izvedene dovolj vnaprej, saj razporedijo učinek na daljše časovno obdobje in bolje usmerjajo pričakovanja prebivalstva. Nenadne spremembe tako pomembnih politik, kot je pokojninska, so lahko negativne za gospodarske obete. Hkrati se breme prilagoditve z daljšim prehodnim obdobjem bolje prerazdeli med generacijami. Tudi sicer je v svetu revizija pokojninskega sistema stalnica, zlasti v državah, ki so uvedle v izračun pokojnin povezavo med podaljšanjem življenjske in delovne dobe.
Ko govorimo o Sloveniji, je videti, da je že izšla iz krize, kar navsezadnje potrjuje tudi dobra bonitetna ocena, in sicer A vaše agencije. Kakšne so napovedi za prihodnji dve leti?
Obeti so stabilni, kar pomeni, da prihodnji dve leti ne pričakujemo odmika od sedanjega ratinga. Če pa bi se spremenila proračunska politika, in sicer tako, da bi se proračunski primanjkljaj povečeval, bi državni dolg lahko ponovno rasel, kar bi bilo v nasprotju z našimi napovedmi in nameni vlade.
Druga zadeva, ki bi lahko ošibila kreditno sposobnost Slovenije, so primanjkljaji, kar pomeni, da bi tekoči račun plačilne bilance postal negativen. Tega ne pričakujemo. Slovenija ima visok presežek v tekočem računu plačilne bilance, kar kaže, da izvozni sektor zelo dobro deluje. Če bo ostalo tako, se bo finančna izpostavljenost Slovenije do tujine oziroma njen neto zunanji dolg počasi zmanjšal. To pomeni, da se bo zmanjšala ranljivost Slovenije na zunanje šoke, na spremembe finančnih pogojev iz tujine.
Bi lahko odlog prodaje NLB vplival na poslabšanje bonitetne ocene Slovenije?
Ne. Privatizacija oziroma prodaja banke ni vključena v bonitetno oceno, tako kot tudi niso všteti prihodki od drugih privatizacij oziroma prodaje premoženja DUTB. Če pa bi prodali NLB, bi lahko s prihodki zmanjšali državni dolg, kar je na splošno pozitivno za bonitetno oceno.
Zdi se, da niti evropske komisije ne moti sprememba urnika prodaje NLB. Morda tudi zato, ker je v Evropi veliko težjih bančnih pacientov, kar so navsezadnje pokazali tudi letošnji stresni testi bank.
Zanimivo, da stresni testi, objavljeni letos junija, niso bili presenetljivi. Pokazali so na ranljivost nekaterih bank, pri večini seveda v povezavi z visokim deležem slabih posojil, šibko donosnostjo in razdolževanjem. Rezultati so tudi pokazali, v katerih bankah so poslovni modeli vzdržni in v katerih niso. Bančna regulacija in močno ekspanzivna monetarna politika bosta še naprej negativna faktorja za banke, njihove poslovne strategije in prestrukturiranje za izboljšanje obetov.
Zagotovo je v evropskem bančnem sektorju preveč bank, zato jih je veliko naprodaj, ne samo NLB. Nekatere banke bodo prevzete, druge se bodo operativno in bilančno zmanjšale. Finančno okolje bank določata, kot rečeno, dva zelo močna elementa – strožje regulatorne zahteve in monetarna politika. Ta je pripeljala do negativnih obrestnih mer na depozite pri Evropski centralni banki, kar pritiska na donosnost bančnih sistemov in otežuje krepitev kapitala in stabilnosti bank, ki bi lahko bolje kreditirale gospodarstvo.
Evropski bančna regulativa in monetarna politika veljata enako za vse v skupnem evroobmočju in ne upoštevata specifičnih razmer v državah, kot sta Italija in Portugalska, in kot je bila pred leti tudi Slovenija.
Sta denarna politika ECB in kvantitativno sproščanje dosegla želene učinke?
Še ne, ker so obeti za dosego inflacijskega cilja ECB še naprej nizki. Je pa kvantitativno sproščanje prispevalo k padcu obrestnih mer za kredite in s tem cenejšemu zadolževanju bank. Tudi obrestne mere na državne obveznice so zelo padle, kar državne zakladnice s pridom izkoriščajo, predvsem z izboljševanjem profila dolga, med drugim s podaljševanjem ročnosti.
Pojavila sta se še dva zanimiva trenda – reformna utrujenost v nekaterih državah ter odlašanje z reformami v drugih državah. Reformna utrujenost je opazna zlasti na Portugalskem, kjer je bilo v kratkem času veliko reform, zato so se te zdaj ustavile. Po drugi strani nekatere države še naprej odlašajo z reformnimi ukrepi, denimo Italija in do določene mere Francija.
V katero skupino spada Slovenija?
Slovenija je pravočasno izvedla pomembne strukturne spremembe, tudi prestrukturiranje bančnega sektorja, in se izognila reševanju s pomočjo evropskih partnerjev in Mednarodnega denarnega sklada. Ker so nekatere reforme vendarle nekoliko zastale, bi jo kvečjemu lahko uvrstili v skupino držav, ki jih muči reformna utrujenost. Situacija seveda ni primerljiva s Španijo in Portugalsko, kar je navsezadnje razvidno iz bonitetne ocene, ki je za Slovenijo bistveno višja kot za omenjeni državi. Nadaljnji ukrepi za izboljšanje učinkovitosti v javni upravi in sodstvu bi dodatno prispevali k privlačnosti poslovnega okolja za vlaganja. Nadaljnja prilagoditev pokojninskega sistema in izvedba zdravstvene reforme sta pomembni z vidika vpliva na javne finance.
Pričakujemo, da se bo v prihodnjih nekaj letih realna rast BDP v Sloveniji gibala med 2 in 2,5 odstotka, kar pomeni, da se bo brezposelnost še naprej zmanjševala, kar bo pozitivno vplivalo tudi na proračunsko konsolidacijo in upad državnega dolga v BDP.
Menite, da bo ECB nadaljevala politiko nizkih obrestnih mer, ki naj bi spodbujala kreditiranje gospodarstva?
Finančni trg pričakuje, da bo ECB ukrepala še pred koncem tega leta z dodatnim povečanjem kvantitativnega sproščanja, poslovnim bankam v evroobmočju pa naj bi ponudila operacijo TLTRO. Oba ukrepa, tako kvantitativno sproščanje kot TLTRO oziroma targeted longer-term refinancing operations, prek katerega bi banke pri ECB najele zelo ugodna posojila, ki pa bi jih morale v celoti porabiti za kreditiranje gospodarstva in prebivalstva, sta začela delovati po dolgem obdobju krčenja bančnih bilanc. To je povezano z restriktivno monetarno politiko. Menimo, da ECB potrebuje še nekaj časa, da se v celoti pokažejo učinki njene denarne politike. Odločitev o morebitnem zvišanju obrestnih mer bo najbrž odvisna od tega, kako bo ukrepala ameriška centralna banka Fed, ker je od tega odvisna tudi možnost vpliva na menjalni tečaj in na raven tako imenovane uvožene inflacije. Če bi evro izgubil vrednost v razmerju do dolarja, bi to pomenilo, da bi uvažali inflacijo, zaradi česar bi se uvoženo blago v evroobmočju podražilo.
V Evropi je čedalje glasnejša populistična retorika nekaterih političnih voditeljev zaradi begunske krize in tudi zaradi brexita. Kam lahko vodi populizem?
Res je, da je brexit dodatno spodbudil populizem v Evropi. Na Nizozemskem in v Franciji so se že pojavili klici po podobnih referendumih o izstopu iz EU kot v Veliki Britaniji. To je še en odraz politične negotovosti v Evropi.
Vzroka za naraščanje populizma v severnem in južnem delu Evrope sta različna. V državah južnega dela evroobmočja populizem raste predvsem zaradi slabih gospodarskih razmer. Narašča tudi na severu, denimo v Nemčiji in na Nizozemskem, toda predvsem zaradi begunske krize. Ta kriza je okrepila populistične in ksenofobne stranke. Če bi te vstopile v vlado, bi to lahko pomenilo odmik od strukturnih, javnofinančnih in gospodarskih reform in ne nazadnje tudi od pripravljenosti za sodelovanje na evropski ravni.
Fragmentacija, ki smo ji priča že nekaj let, je rezultat izgube zaupanja med državami članicami EU, med državami ter evropskimi institucijami ter med državljani in vladami. To ni nič nenavadnega, zlasti v državah, ki so izgubile veliko delovnih mest in utrpele stroge varčevalne ukrepe v zadnjih letih. Po drugi strani to otežuje izvajanje potrebnih ukrepov za dvig gospodarske rasti. Namreč, zdaj obstaja tveganje, da v trenutnih razmerah oblasti posnemajo politične vzorce populizma, da bi ostale na oblasti. To pomeni, da bi lahko zavlačevale z ukrepi, ki bi lahko prispevali h gospodarski rasti.
Opažamo tudi porast protekcionizma, ki zavira trgovanje in mednarodno sodelovanje. Recimo schengen je zanimiv primer, ker se spet vzpostavljajo mejne kontrole. Če bi te postale permanentne, bi to lahko škodilo gospodarski aktivnosti v Evropi. Ne nazadnje sta bila prav znižanje transakcijskih stroškov in dvig produktivnosti vzvoda za vzpostavitev schengenskega območja. Pričakujemo, da ratingi v EU zaradi tega ne bodo ogroženi. Vendar se to lahko spremeni, če še bolj konfliktna medvladna razmerja pripeljejo do slabše predvidljivosti, nepravočasnih in nekoherentnih odzivov na bodoče finančne krize.
Kakšne so torej vaše napovedi za Evropo za prihodnji dve leti?
Letos pričakujemo, da bo rast dosegla 1,6 odstotka, za prihodnji dve leti pa okrog 1,4 odstotka. Lahko pričakujemo skromno rast v evroobmočju na splošno, ker je učinek znižanja cen nafte že pošel, in tudi učinek kvantitativnega sproščanja. To ne pomeni, da finančni pogoji ne bodo še naprej ugodni, ampak da se ne bodo dodatno izboljševali. Vsekakor pričakujemo nadaljevanje kvantitativnega sproščanja, ki se ne bo končalo marca prihodnje leto. Po drugi strani vidimo postopno izboljšanje na trgu dela, razmere za posojila so ugodne in tudi cene nepremičnin so se stabilizirale. Vse to bo prispevalo k dvigu potrošnje gospodinjstev, hkrati pa že prihodnje leto pričakujemo postopni dvig inflacije na račun nekoliko višjih cen nafte.
Zaradi brexita smo znižali gospodarsko napoved za prihodnji dve leti za skupno 0,7 odstotne točke BDP. Šibek kratkoročni učinek še ne pomeni, da učinka na srednji in dolgi rok ne bo. Brexit se seveda sploh še ni zgodil. Na našo napoved bi negativno vplival dodaten vzpon populizma in skrajnih nacionalističnih sil, ki bi omejevale nadaljevanje gospodarske in politične integracije v Evropi.
