Medicinska sestra mora zdržati vse, da prehrani družino

Intervju s predsednico zbornice/zveze medicinskih sester in babic Moniko Ažman.

sob, 25.11.2017, 06:00

Medicinske sestre in babice, spremljevalke in pomočnice bolnih, te dni praznujejo. Mineva 90 let, odkar se je trinajst sester z območja takratne Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev srečalo v Ljubljani in ustanovilo prvo združenje skrbstvenih sester, da bi bile »skupaj močnejše«. Danes je v Sloveniji skoraj 20.000 sester in več kot 700 babic. Združene so v zbornico/zvezo zdravstvene in babiške nege ter strokovnih združenj.

Več kot 20 let ste bili medicinska sestra v jeseniški bolnišnici. Kateri dogodek vam je iz vsakodnevnega dela z bolniki ostal najbolj v spominu?

Vsak si najbolj zapomni prvo delovno mesto. To je bila zame centralna intenzivna terapija. Zelo stresno delovno področje, ki pa lahko da izjemne rezultate. Nikoli ne bom pozabila desetletne deklice, ki so jo pripeljali, ko je vlak trčil v avtomobil, v katerem se je peljala z družino. Edina je preživela, a je bila hudo poškodovana. Ves teden smo se borili za njeno življenje.

Je preživela?

Je. Občutka ob zmagi te deklice ne bom nikoli pozabila. Čisto vsi, kar nas je bilo, smo jokali ob njeni postelji. Tako je zagotovo tudi danes ob vsakem otroku na intenzivni terapiji.

Laiki si težko predstavljamo, kako poteka taka bitka za človekovo življenje. Kaj je v teh kritičnih trenutkih najpomembnejše?

Sodelovanje vseh, ki so vključeni v zdravljenje bolnika. To so bolniki, ki dihajo s pomočjo aparata, ki so na dializi, ki imajo zunajtelesni krvni obtok. Vse vitalne funkcije spremljamo na monitorju. Največja težava pri takem pacientu je zagotoviti dovolj prostora ob bolniški postelji za vse aparate in osebje. Ob enem bolniku je noč in dan medicinska sestra, ki je zaposlena na intenzivni terapiji, in en ali dva zdravnika, prihaja pa še več strokovnjakov, ki med seboj intenzivno sodelujejo.

Vi ste bili takrat stari šele dvaindvajset let. Kako ste doživeli reševanje te deklice?

Takrat sem imela hčerko, staro leto dni. Kot mama vidiš v tistem otroku na operacijski mizi in intenzivni postelji svojega otroka. Kaj bi bilo, če bi se to zgodilo mojemu otroku? In bilo me je strah. Za otroke smo vsi najbolj občutljivi, to je področje, na katerem ne bi mogla dolgo delati. Zelo občudujem tiste, ki so predani pediatriji. Tudi če gre za odraslega poškodovanega, če gre za nekoga, ki te spominja na brata, sestro ali na starše, nehote razmišljaš o tem, da se to lahko zgodi tudi njim. Zato medicinske sestre in seveda tudi zdravniki na začetku doživljamo ta stres zelo intenzivno, potem pa vzpostavimo imunski sistem v tem odnosu.

Treba je zaščititi sebe, da te nesreče drugih ne zlomijo, predvsem pa moraš postati racionalen, da lahko reagiraš bistro in trezno v trenutkih, ko gre zares, ko šteje vsaka minuta. Zato pred tabo potem ni več deklice z vsemi čustvi, ampak nekdo, ki si mu dolžan dati najbolj strokovno, najhitrejšo, najbolj humano oskrbo.

Distanca je torej nujna za strokovnost, bolnik pa jo občuti kot pomanjkanje empatije, kot da zdravnik in medicinska sestra nista zares s srcem pri njem. Kako to rešiti?

Večinoma nas pacienti cenijo in so nam izredno hvaležni. To, da nam včasih očitajo premalo empatičnosti, je zato, ker je človek, ki je prizadet zaradi izgube zdravja, zelo občutljiv. Ko smo bolni, zanemarimo vse drugo. Nič več ne šteje. Ne denar, ne ugodje, ne hiša, ne dopust. Takrat šteje samo to, da bom enkrat ponovno zdrav. Bolnik potrebuje ob sebi nekoga, ki se ukvarja samo z njegovo boleznijo. Zato opozarjamo, da nas je premalo. V filmu, ki so ga posneli pred 50 leti o tem, kaj se pričakuje od medicinske sestre, so povedali, da si mora medicinska sestra vzeti čas za branje časopisa bolniku, zgodbice otroku. Kako naj danes sestra to počne? Saj nima nič časa.

K vam sem prišla zaradi 90. obletnice ustanovitve prvega združenja medicinskih sester v Sloveniji. Kakšno je bilo delo medicinske sestre takrat?

Naša prva šolana in registrirana skrbstvena sestra je bila Angela Boškin. Izšolala se je na Dunaju za negovalko in kasneje za skrbstveno sestro za področje zdravstvene in socialne oskrbe. Pred prvo svetovno vojno je šel njen brat v Avstrijo pomagat bratu, ki je imel trgovino. Po vojni se je vrnila v Slovenijo in njeno prvo delovno mesto je bilo v Bolnišnici bratovske skladnice na Jesenicah. Skrbela je za matere z otroki in revno delavstvo v barakah jeseniških železarn.

Kako se je v teh 90 letih spreminjala vloga medicinske sestre?

V tem času smo medicinske sestre vseskozi delovale v dveh vlogah – kot samostojne in kot sodelavke zdravnika v timu. Za lažjo predstavo naj omenim ambulanto družinske medicine, v kateri zdravnik in medicinska sestra tesno sodelujeta. Medicinske sestre so asistentke kirurgom pri operacijah, sorodno vlogo imajo tudi zobozdravstvene asistentke. Že prej sem omenila, da je bila Angela Boškin začetnica današnje patronažne dejavnosti. Na tem področju medicinska sestra na podlagi delovnega naloga zdravnika samostojno izvede večino intervencij na terenu. Njeni posebni poslanstvi na terenu sta tudi preventivna dejavnost in zdravstvena vzgoja. Prav na ta del zdravstvenega varstva smo v Sloveniji lahko zelo ponosni, po nas se zgledujejo marsikje po Evropi. Z razvojem znanosti, tehnologij in medicine se spreminjata tudi zdravstvena nega in delo medicinske sestre. Medicinske sestre se ves čas odzivamo na bolnikove potrebe, te pa so odvisne od starosti, vrste bolezni, stopnje samostojnosti in še marsičesa.

Zdaj prevzemate nekatere tradicionalne naloge zdravnikov, na primer v anesteziji in referenčnih ambulantah. Kako gledate na to?

Ne bi hotela, da to zveni kot poseganje v kompetence zdravnikov. Gre za širitev nalog dobro usposobljenih in dodatno izobraženih medicinskih sester. Dosedanjemu timu zdravnika in srednje medicinske sestre se je pridružila še diplomirana medicinska sestra, ki so jo bolniki zelo lepo sprejeli in jo imenujejo kar referenčna sestra . Njeno področje dela je presejanje odraslih bolnikov na kronične nenalezljive bolezni, in to po vnaprej določenih protokolih. Torej gre za preventivno dejavnost, ki sodi v njeno področje dela. Nosilec zdravstvene dejavnosti je zdravnik.

Ali mora tudi sestra za kaj prevzeti odgovornost? Se tudi sestre – kot zdravniki – kdaj znajdete na sodišču?

Po zakonu o zdravstveni dejavnosti prevzema vsak izvajalec za svoje delo etično, strokovno, kazensko in materialno odgovornost. Tudi med medicinskimi sestrami obstajajo primeri pravnomočne obsodbe zaradi storjene strokovne napake.

V zadnjem času je celoten zdravstveni sektor obravnavan izjemno slabšalno – tako v politiki kot v medijih. Upravičeno?

Zelo neupravičeno. Kakovost in varnost sta se v tridesetih letih izjemno povečali. Na poti od sprejema bolnika v bolnišnico do operacijske sobe je toliko varnostnih mehanizmov, da se res ne more zgoditi, da tja ne bi prišel pravi pacient za pravo operacijo k pravemu operaterju. Operacije, ki so se včasih zdele nepredstavljive, so danes vsakdanje. Pred tremi desetletji so stari ljudje zaradi zloma kolka umrli, danes je v šestih urah operiran vsak državljan in v nekaj dneh spet normalno hodi. K temu enakovredno prispevamo vsi, ki se ukvarjamo z bolnikom. Zdravstvo je nasploh naredilo ogromen preskok. Trdim, da imamo še vedno zelo dober zdravstveni sistem. Od koderkoli se vrnemo – nazadnje so bili naši reševalci v Kanadi –, vidimo, da je pri nas marsikaj boljše. A ne smemo pozabiti, da naš zdravstveni sistem deluje tudi zaradi požrtvovalnega dela medicinskih sester, zdravnikov in drugih zaposlenih, ki pogosto delujejo na meji zmožnosti.

Opažate, da se razmerje med medicinskimi sestrami in zdravniki spreminja? V primeru Radan na nevrološki kliniki so se medicinske sestre iz sodelavk zaveznic spremenile v zdravnikove nasprotnice.

Znotraj timov homogenost še vedno obstaja, saj brez sodelovanja ne gre. Odloča zdravnik, ki predpiše zdravila, drugič morda medicinska sestra, ki izbere primerno oblogo ali vrečko za stomo – kirurško napravljeno umetno odprtino in podobno. Ker ste omenili primer Radan – prav na podlagi tega primera smo začeli še intenzivneje opozarjati, da mora medicinska sestra jasno izraziti svojo strokovno kompetenco, če zazna dvom o zdravnikovem navodilu, ki bi bolniku lahko škodovalo. Že skoraj dve leti si prizadevamo, da bi skupaj z zdravniško zbornico sprejeli protokol medpoklicne komunikacije med medicinskimi sestrami, babicami in zdravniki v primerih dvoma o naročenih ukrepih. Počasi se premika, ker je hirearhija v zdravstvu še vedno močna.

A brez hierarhije družba slabo deluje, kar opažamo zadnji čas v Sloveniji.

Včasih se zdi, da smo skrenili s poti. Če kje, potem morajo biti v zdravstvu jasno postavljene pristojnosti. Medicinske sestre se morda medijsko premalo izpostavljamo. Preprosto nimamo te moči, premalo nas je in še manj nas bo.

Mislite na otroške intenzivne enote, kjer zdaj najbolj primanjkuje kadra?

Obravnava bolnega otroka zahteva ne le zelo veliko posebnih tehničnih znanj, temveč tudi veliko mero empatije. Nikoli ne gre le za bolnega otroka, skoraj vedno so ob njem tudi starši. Tudi oni potrebujejo veliko pozornosti. Poseben izziv bo starajoča se družba tudi za zdravstveno nego. Medicinskih sester ne primanjkuje le v bolnišnicah, še slabše je v socialnovarstvenih zavodih.

Toda evropski podatki kažejo, da ima Slovenija nadpovprečno število medicinskih sester. To je v nasprotju s tem, kar ste povedali.

Pri nas prikazujemo vse izvajalce zdravstvene nege skupaj: diplomirane in srednje sestre, včasih še bolničarje negovalce. V EU štejejo samo tiste, ki imajo končano prvo bolonjsko stopnjo izobrazbe, torej naše diplomirane medicinske sestre.

Kako zmorete, če vas je premalo?

V zdravstveni negi je trenutno zaposlenih največ žensk, starih 50 let in več, ki imajo za seboj 30 let in več delovne dobe, kar pomeni ravno toliko let dela z bolnimi, prizadetimi, ranjenimi, občutljivimi ljudmi, delo v treh izmenah – podnevi, ponoči, ob nedeljah in praznikih, 365 dni v letu. Medicinska sestra je tudi mati, žena, partnerka, ima svojo družino, vodi gospodinjstvo, skratka, je nekdo, ki je res vse življenje predan skrbi za drugega. In to pušča sledi na nas. Največkrat gre za obolenje hrbtenice in ramenskega obroča. Čeprav so v zadnjih desetletjih izpopolnili postelje, dvižne naprave, delo ni veliko lažje, saj so ljudje čedalje težji, kar je resen problem za medicinske sestre. Obrniti pacienta je čedalje težje fizično delo. Praktično nikjer ni dela v paru, čeprav bi moralo biti. Po vseh standardih, vseh teoretičnih zapisih bi morali vsakega pacienta negovati dve osebi. V Sloveniji pa nas ni toliko, da bi lahko osebe delale v parih.

Kako je z oskrbo starostnikov?

Težave s pomanjkanjem medicinskih sester so se najprej pojavile v domovih starostnikov. Ti domovi so že postali negovalne bolnišnice . Vanje premeščajo ljudi neposredno iz bolnišnic. Kadrovski standardi in normativi so zastareli, strokovno osebje, ki skrbi za to še posebej ranljivo skupino, pa iztrošeno in slabo finančno ovrednoteno. Pritožbe oskrbovancev in njihovih sorodnikov, ki se pojavljajo v medijih, bolijo tudi nas. Trudimo se, da bi omogočile vse, a tega ne zmoremo več. Kar 75 odstotkov oskrbovancev ni v domovih zaradi starosti, ampak zaradi bolezni. Ali zdravstveni denar dejansko sledi potrebam, pa je druga zgodba.

Nad čim se najbolj pritožujejo?

Večina teh starostnikov je nepokretnih, kar pomeni, da je treba poskrbeti za vse njihove življenjske potrebe: umivanje, hranjenje, pitje, izločanje, v veliki večini menjevanje plenic, slačenje, oblačenje. Nahraniti nekoga, ki ima še motnje požiranja, v nekaj minutah, ki jih imamo na voljo, je premalo. Če želimo, da bo ohranil požiralni refleks, ga moramo hraniti z občutkom, in to lahko traja pol ure. Tega ne zmoremo več, zato spodbujamo svojce, da bi hodili hranit svoje najbližje. A povejte, kako bo nama uspelo hraniti najini materi, če sva v službi od jutra do večera?

Znanec je najel dvanajst sester, da noč in dan skrbijo za njegovega nepokretnega očeta. Kakšen pa je standard v domu starostnikov?

Ponoči so za 150 do 200 starostnikov v najboljšem primeru tam ena srednja medicinska sestra in dve bolničarki negovalki. Torej tri ženske za 200 oskrbovancev. Tudi v bolnišnicah se nam že dogaja, da je na oddelku s 30 bolniki v nočni izmeni samo ena medicinska sestra. To je nedopustno in pod mejo varnega. Tukaj res glasno opozarjamo, da nas je treba slišati. V zadnjem času ni redkost, da naše kolegice in kolegi po mesec dni ali več nimajo prostega dne.

Saj to je tudi nezakonito. Kako to sploh prenesete?

Najbolj se to pokaže poleti, ko je glavnina dopustov. Da lahko nekdo izkoristi dopust, drugi delajo prek redne delovne obveze. Pojavi se utrujenost, izgorelost, sledi bolniški dopust. Tuja raziskava, ki so nam jo prejšnji teden predstavili na simpoziju Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, je pokazala, da se ob večji intenzivnosti dela, ko je kadra premalo, ko se poslabšajo razmere za delo, veča tudi število okužb, povezanih z zdravstvom. Te še dodatno prizadenejo bolnika in povečajo stroške zdravljenja.

Povedali ste, da ste obremenjene tudi z deli, ki so za bolnika nepotrebna. S katerimi?

V zdravstvu izgubljamo zaradi slabe organizacije dela. Sledili smo tehnološkemu napredku, napredku medicine, razvijali tehnike pristopov, organizacijski okviri pa so ostali nespremenjeni. Imamo na primer ogromno dokumentacije. Prav vsi, tako zdravniki kot medicinske sestre, porabimo preveč dragocenega časa za dokumentacijo. Ob vstopu v to tisočletje smo govorili o sodobni zdravstveni negi z računalnikom ob bolniški postelji. Žal so nas že zdavnaj prehiteli vsi gostinski lokali ob Ljubljanici, kjer naročil ne pišejo več na listke, temveč na dlančnike. V zdravstvu pa en računalnik na koncu hodnika uporablja pet sester, ki čakajo v vrsti, da vpišejo zdravilo, ki ga naročijo za bolnika v lekarni. Potem pa ga morajo še trikrat vpisati na papir, ker nimamo poenotenih informacijskih sistemov.

Čas bi že bil, da bi vse, kar se dogaja z bolnikom, lahko tudi sestre in zdravniki zapisovali na dlančnike ob bolniku in bi nam tako ostalo več časa za bolnika. Večkrat bi lahko bolnika stisnile za roko, ga potrepljale za spodbudo in mu vlile tisti sončni žarek, o katerem je govorila že Angela Boškin.

Kateri negovalni profili najbolj manjkajo?

Vsi. Trenutno se prvič srečujemo s pojavom, da se na tri ponovitve razpisa za prosto delovno mesto v bolnišnici ali socialnovarstvenem zavodu ni prijavil nihče. To je povsem nov pojav. Bolničarjev negovalcev sploh ni na trgu.

Kako to? Saj je bilo še pred nekaj leti tisoč brezposelnih sester.

Ta velik preskok iz preobilice kadra v pomanjkanje se nam je zgodil v zelo kratkem času. Srečujemo se z veliko ekonomsko migracijo, ki je prej ni bilo. Zbornica/zveza je letos izdala že skoraj 220 potrdil o dobrem imenu, ki ga medicinske sestre tako kot zdravniki potrebujejo za zaposlitev v tujini. Lani je bilo takih potrdil 200. Odhajajo zaradi boljših delovnih razmer, manjših obremenitev in seveda tudi boljše plače. Odhajajo predvsem mladi, ki si doma še niso ustvarili družine. Zaznali smo tudi beg iz poklica. Nekateri po uspešno končanem študiju na zdravstveni fakulteti ugotovijo, da je to izredno zahtevno delo, da je treba imeti veliko znanja, da je to velik stres – za majhno plačilo. Rečejo, za 900 evrov tega ne bom delala. Z diplomo v žepu se zaposlijo v trgovinah, v gostinstvu kot natakarice, v vrtcu kot pomočnice vzgojiteljic. To nas zares skrbi. Prav tako nas skrbi, da Slovenija ni več zanimiva niti za hrvaški trg. Medicinske sestre so že šli iskat v Pulj, pa za sto evrov razlike v plači ni prišla nobena.

Naše najbrž odhajajo v Avstrijo in Nemčijo? Kakšne plače imajo tam?

Iz Štajerske in Prekmurja so dnevne migracije v Avstrijo. Naša kolegica v Avstriji natančno ve, kdaj bo delala, lahko si načrtuje življenje za ves mesec vnaprej. V obdobju, ko so se zapirala delovna mesta v proizvodnji, so moški ostali brez zaposlitve. Ženske v zdravstvu so bile velikokrat edine, ki so imele službo, brezposelnega partnerja in dva šoloobvezna otroka. To je bila tipična družina medicinske sestre. Zato se tudi tako težko izpostavljamo s svojimi težavami. Medicinska sestra mora vse zdržati, da prehrani družino. A zdaj smo prišli do točke, ko ne gre več. Kot predsednica zbornice/zveze moram povedati: ne zmoremo več. Morali bomo določiti, do kod so še meje varnega, od kod naprej pa ne več.

In zdaj smo na meji?

Kolegice povedo, da je odšlo za četrtino sester s posameznega oddelka, ker so na porodniški, na bolniški, odšle so v tujino in drugam. Če jih je za 25 odstotkov manj kot prej, pa jih je že takrat bilo minimalno, ni mogoče zagotoviti ustrezne oskrbe vseh, ki so nam zaupani. Posamezne oddelke bolnišnic bi bilo treba zaradi pomanjkanja medicinskih sester zapreti.

Tudi zdravniki so v takem položaju. Zdravnica je bila v zaporu, ker bi morala biti hkrati na dveh delovnih mestih.

To moramo preprečiti. Ne smemo dovoliti, da bi se to zgodilo medicinski sestri.

Kaj lahko sploh naredite?

Zdaj smo v začaranem krogu. Izboljšati moramo tako delovne razmere kot vrednotenje dela medicinskih sester. Očitki, ki so se pojavljali ob dvigu plač za dva plačna razreda tistim najslabše plačanim, da bodo morali oskrbovanci v domovih starostnikov plačevati še več, res niso bili na mestu. Začetna plača v takem zavodu je 892 evrov bruto, neto 670 evrov. To je poniževalno. A kljub temu si vsi skupaj obetamo nekaj dobrega od zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je bil sprejet in omogoča sistemske rešitve v zdravstveni negi za vse s srednjo izobrazbo. Omogočil bo priznavanje poklicnih kvalifikacij za delo na delovnih mestih diplomiranih medicinskih sester.

V celotnem zdravstvu so za težko in odgovorno delo nizke plače. Zdravnik ima po koncu šestletnega študija neto plačo 980 evrov.

V zdravstvu je izredno veliko nepredvidljivih situacij, ki od vseh zaposlenih zahtevajo velik napor. Težko razumemo, da se nam odreka družbeno veljavo poklica. Odreka se jo vsem, ki delajo v dobro ljudi.

Zakaj?

Ne vem, to bi verjetno bolj vedeli sociologi. Mi pa to čutimo. Ljudje so postali tudi strahotno egoistični. Včasih smo znali počakati, danes pa vsak, ki kjerkoli malo čaka, že stresa jezo. Ljudje pridejo k zdravniku, kjer se najprej srečajo z medicinsko sestro. Pacient ji že vnaprej pove, kaj želi. Potrebujem antibiotik, reče. Potrebujem CT in magnetno resonanco. Kot v samopostrežbi.

Včasih je bilo večje zaupanje v strokovnjake za posamezna področja. To se je zelo spremenilo. Zdaj so enako nezaupljivi do zdravstva nasploh. Morda zato, ker smo prav mi iz zdravstva začeli opozarjati, da tako ne gre več naprej. Potem pa se je začelo iskanje slabih praks.

V ponedeljek praznujete. Kaj bo vaše glavno sporočilo?

Kongres, ki bo ob tej priložnosti potekal kar tri dni, ima poveden naslov, ki je povzet po mednarodnem svetu medicinskih sester: medicinske sestre in babice – ključne za zdravstveni sistem. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije v svetu primanjkuje 18 milijonov zdravstvenih delavcev, od tega devet milijonov medicinskih sester. In zakaj ključne? Ker smo ob pacientu od rojstva do smrti, štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, 365 dni v letu. Medicinske sestre imamo veliko pripravljenost za delo, visoke etične standarde in strokovnost. A kljub temu brez zadostnega števila izvajalcev zdravstvene in babiške nege ne moremo zagotoviti vsega, kar se pričakuje od nas. Potrebne so spremembe in naša aktivna vključenost.

Prijavi sovražni govor