Tiskane izdaje
Tretjega februarjaletos je Reinhold Messner, eden največjih, brez dvoma pa najbolj slaven in karizmatičen alpinist našega časa, v dvakrat razprodani Linhartovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma poskušal predstaviti in pojasniti, »kaj ga žene in izpolnjuje ter kakšna sporočila nosijo najbolj divji in osamljeni kraji sveta tistim, ki si jih drznejo obiskati«.
Pozorno in navdušeno občinstvo ga je nagradilo z ovacijami. Cankarjev dom je za en večer, kot je duhovito zapisal eden od novinarjev, preplavilo občinstvo v puhovkah in gojzarjih. Vselej sem nekoliko skeptičen, kadar berem ali slišim, da je bil kak prostor ali kak dogodek nabit s pozitivno energijo, tokrat pa moram priznati, da jo je bilo v hramu slovenske kulture mogoče zaznati na vsakem koraku.
Pobudo oziroma željo za njegov prihod je že lansko pomlad izrazila Barbara Rogelj, vodja kulturnovzgojnih in humanističnih programov v CD, ki si je zamislila dvojni predavateljski večer z naslovom Od adrenalinskih zanesenjakov do modrecev. Na njih naj bi midva z Messnerjem, vsak po svoje, »odkrivala zastore spoznanj na poti, ki še ni končana«. Splošno znano je, da je Reinholda Messnerja zaradi številnih projektov, s katerimi se ukvarja, izjemno težko dobiti, zato so me zaprosili za pomoč. Z njim namreč pri alpinizmu in sorodnih dejavnostih dobro sodelujem že vrsto let.
Stroga gospa Ennemoser
Prava priložnost se je ponudila junija lani, ko smo mu, na njegovo željo, podarili cepin Tomaža Humarja, s katerim je ta preplezal južno steno Daulagirija. Obisk na njegovem gradu Firmian nad Bolzanom, kjer ima v svojem največjem gorniškem muzeju tudi svoj urad, je bil na moč ganljiv tudi zanj. Cepin sta mu namreč predala Tomaževa otroka, hči Urša in sin Tomi. Ob tem sem mu osebno izročil še vabilo Cankarjevega doma in mu »zagrozil«, da glede na številne simpatizerje, ki jih ima v Sloveniji, pravzaprav mora priti. Načeloma je privolil, sem pa vedel, da to še ne bo dovolj. Privoliti mora namreč še njegova tajnica Ruth Ennemoser, ki skrbi za njegove urnike. Že na videz stroga gospa kot pravi zaščitniški zmaj bedi nad njim in ga zelo uspešno brani in varuje pred številnimi obveznostmi in ljudmi, ki bi radi prišli v stik z njim.
Potem ko smo skupaj določili najbolj primerno mesto, kjer naj bi bil Tomažev cepin na ogled, nas je Messner zadržal na kosilu skupaj s svojimi uslužbenci. Predstavil mi je tudi gospo Ruth, in ko sem ji omenil, da se dogovarjamo za njegovo gostovanje v Ljubljani, me je sredi stavka prekinila, kot najbrž vsakega, in povedala, da je to čisto nemogoče, ker ima urnik povsem zaseden za štiri leta vnaprej. Pomiril jo je, da se bomo že nekako dogovorili, in nas, še vedno s Tomaževim cepinom v roki, povabil k mizi. Odložil ga je na stol poleg sebe, na katerega se je ravno hotela usesti gospa Ruth. Zavila je z očmi, se usedla na drug stol in mi očitajoče potožila: »No, vidite, kakšen je. Za mizo raje sedi skupaj s cepinom kot pa z mano.« Sprevidel sem, da se za strogim zunanjim videzom skriva oseba s smislom za humor, in začutil, da bo storila vse, da bo gostovanje v Cankarjevem domu spravila v njegov prenatrpan urnik.
Res ga je, a pri tem tako njemu kot nam odmerila zelo malo časa. Tretjega februarja ob 12. uri smo ga pričakali na Brniku. Že med vožnjo proti Ljubljani mu je neprestano zvonil telefon. Na enega od klicev se je zelo odločno odzval, da pač ne more storiti nič, ker je v Sloveniji, in ga nato izklopil. Pojasnil mi je, da ga je klical skrbnik njegovih jakov na gradu Juval, češ da se je večer prej malo preveč napil, danes pa ga je zato zapustila žena in se ne bo vrnila, dokler ne neha piti, in ga zaprosil, ali jo lahko pregovori, da se vrne. Med smehom sva ugotavljala, da življenje graščakov le ni tako idilično in zavidanja vredno, kot si mi, negraščaki, mislimo.
Himalaja med Brusljem in Parizom
Poskrbeli smo za hotelsko namestitev in takoj odšli v Cankarjev dom. Ob kavi smo mu na kratko predstavili osrednjo slovensko kulturno ustanovo. Prijetno so ga presenetile njena velikost, dobra organiziranost in pestrost programov. V preddverju Linhartove dvorane si je z zanimanjem ogledal priložnostno razstavo njegovih in mojih knjig ter fotografij Himalaje, ob katerih sva čisto not padla ob obujanju številnih spominov. Ob pol dveh smo se odzvali povabilu predsednika Boruta Pahorja, ki nas je sprejel v svojih prostorih. V intenzivnem pogovoru smo preleteli obojestransko zadovoljstvo nad obiskom, njune izkušnje poslancev v evropskem parlamentu, slovenske vrhunske alpinistične dosežke, ki jih Messner zelo ceni, okoljski vrh v Parizu, ki ga je kot zavzet ekolog načeloma ocenil pozitivno, dogovor, da bomo segrevanje Zemlje zmanjšali za slabi dve stopinji, pa kot napako. Verjame namreč, da na segrevanje ne vpliva le človek, ampak predvsem vesoljski ciklusi, ki so se dogajali na zemlji že takrat, ko še nihče na njej ni vedel, kaj je ogljikov dioksid. Vsekakor pa se je vredno zavzemati za to, da bodo izpusti čim manjši.
Sledilo je kratko druženje z novinarji; zaradi časovne stiske in prijaznega dovoljenja predsednika je potekalo kar v njegovih prostorih. Med kosilom sta z direktorico Cankarjevega doma Uršulo Cetinski med drugim ugotovila, da bo ta večer v CD izrazito južnotirolsko obarvan, saj bo v sosednji Gallusovi dvorani režiserske vajeti Verdijevega Othella držal v rokah njegov rojak Manfred Schweigkofler, s katerim se tudi osebno poznata. Povabila ga je na ogled zadnjega dejanja, če bo po dveh nastopih še dovolj pri močeh, a je prijazno odklonil. Predvidljivo. Z vsem spoštovanjem do ljubiteljev opere, a po dveh nastopih, številnih stikih z mediji in navdušenimi obiskovalci ter skrbjo, ali se bo njegov skrbnik jakov pobotal z ženo, se mi je zdelo, da ga bo pogovor o alpinizmu ob kozarcu dobrega vina bolj sprostil kot zadnje dejanje Othella.
Malo me je skrbela časovnica, saj je bilo do začetka prve predstave le še nekaj minut, a so tehniki medtem izvrstno poskrbeli za vse tehnične podrobnosti. Vodstvo CD me je zaprosilo, naj na začetku obeh predavanj povem nekaj besed. Glede na to, da Messnerja zelo cenim, sem najprej začutil zadovoljstvo in ponos, takoj zatem pa še olajšanje, češ, saj mi sploh ne bo treba nič povedati, ker ga obiskovalci zagotovo dobro poznajo. Čez čas sem spoznal, da tako enostavno le ne bo šlo. Ob taki priložnosti je vendarle treba povedati kaj tehtnega. Ne vem, ali je bilo tehtno, vsekakor pa je bilo zelo iskreno.
Na alpinističnem prestolu
»Spoštovane obiskovalke in obiskovalci, lepo pozdravljeni! Čez nekaj trenutkov se nam bo pridružil človek, ki je v svojem življenju videl dlje, segel više in spoznaval globlje od drugih. In to ne le na področju alpinizma. Človek, ki je svoje revolucionarne zamisli ne le razvil in utemeljil, ampak jih je predvsem udejanjal. To je tega izjemnega plezalca, vizionarja, lucidnega misleca in svetovljana ustoličilo na alpinistični in himalajski papeški prestol. V veselje mi je in verjamem, da tudi vsem vam, da je danes v Cankarjevem domu z nami največji med velikimi – Reinhold Messner.«
Ob prihodu na oder je komaj utišal huronski pozdravni aplavz. Nato je v dobri uri, ki je vsem v dvorani minila veliko prehitro, nanizal postaje izjemnega življenja. A prav o izjemnosti je bilo v njegovem pripovedovanju slišati še najmanj. Ne iz neke lažne skromnosti, ampak iz osebnega prepričanja, da ni bil nič boljši ali sposobnejši od drugih. Kot svojo največjo vrlino je izpostavil vztrajnost in željo, da bi po vsakem spodletelem poskusu poskusil znova.
Kot vrhunski skalni plezalec je moral pri dviganju meje mogočega marsikdaj odnehati. Da mu je uspelo opraviti osemnajst vzponov na osemtisočake, mu je pri tem kar trinajstkrat spodletelo. »Sreča ni v izpolnitvi cilja, ampak v sledenju sanjam.«
To je bilo njegovo vodilo tudi v naslednjih obdobjih življenja. Potem ko je v alpinizmu dosegel vse, kar je bilo takrat mogoče, je iz vertikalnih prešel na horizontalne pustolovščine. (Njegova pripomba, da upa, da ne bo narobe razumljen, je v dvorani izzvala salve smeha. Nasploh se je publika imenitno odzivala na vse iskrive detajle in misli.) Prečil je neskončna polarna območja in puščave, se tudi tu učil predvsem ob neuspehih, iskal in našel Jetija, bil birokratske in druge bitke za svojo idejo o gorniških muzejih in jih uspešno spravil v življenje, napisal več kot petdeset knjig … Zdaj, pri dobrih sedemdesetih letih, začenja novo obdobje kot režiser igranih dokumentarnih filmov o gorah in ljudeh, ki so se soočali z njimi.
Prostodušno je priznal, da je v »sledenju svojim sanjam šel do roba in večkrat tudi čez, zato noče biti vzornik drugim, in priporoča, naj mu ne sledimo«. Primer? Po padcu v ledeniško razpoko med solo vzponom na Everest si je prisegel, da bo, če se bo srečno izvlekel iz nje, takoj sestopil in odšel domov, ker je vzpon prenevaren. A ko mu je uspelo priti ven, se je namesto navzdol usmeril naprej proti vrhu – in ga tudi dosegel.
Priznava, da je življenje z njim naporno. Ob vsakem uspehu, ki ga je dosegel, so ga njegovi najbližji pričakali z veseljem, a tudi skepso, saj so vedeli, da je že poln novih načrtov in idej. A tak način življenja in doživljanja mu ohranja vitalnost, ga umirja in osmišlja kot človeka. Trdno verjame v neodvisnost in pozitivno samozadostnost, saj le takrat, ko znaš poskrbeti zase, lahko pomagaš tudi drugim. Zato se na svojem gradu Juval ukvarja z biokmetovanjem in vinogradništvom in je lastnik večje črede jakov.
Vse, kar počne, počne strastno
Njegove preprosto povedane in jasno artikulirane misli so polnile prostor in čutiti je bilo, da bodo v glavah poslušalcev še dolgo odzvanjale. Dolgotrajen aplavz in še daljše vrste navdušenih obiskovalcev ob podpisovanju knjig, ki so jih prinesli s seboj, informacija organizatorjev, da je nekaj sto ljudi še želelo priti do vstopnic, a so prehitro pošle, več deset zahval za to, da nam ga je uspelo pripeljati v Slovenijo, stiski roke in fotografiranje z njim ter obžalovanje, da je prišel za prekratek čas, obljuba, da si bo pri strogi gospe Ennemoser ob prihodnjem obisku poskušal izboriti vsaj nekaj ur več, so bili jasni znaki izjemnega večera in napoved, da bo v tako naklonjeno okolje z zadovoljstvom še kdaj prišel.
Najboljši dokaz, da je bila naklonjenost obojestranska, je bil njegov odziv po koncu dogodka. Praviloma se po nastopih umakne v hotel na počitek, tokrat pa se je odzval povabilu na večerjo, kjer smo v majhni družbi podoživeli čudovit večer. Pogovor je iskrivo preskakoval med alpinizmom in njegovimi muzeji, preteklimi dosežki in vizijo vrhunskega alpinizma v prihodnosti. Dotikal se je literature, družine, skupnih znancev, filozofije, religij, športa, dela, ljubezni, filma in morda zato, ker smo sedeli v prijetnih prostorih slovenskega Pena, spet literature: »Vse, kar počnem, počnem strastno. Ko plezam, se povsem posvetim plezanju, ko pišem, pa povsem pisanju. Če hočeš biti na nekem področju čim boljši, je to preprosto nujno.«
Bilo je že čez polnoč, ko smo se poslovili za nekaj kratkih ur spanca. Pred šesto pa sem ga že pospremil na letališče. Med vožnjo mi je zaupal, da se je skrbnik njegovih jakov medtem že pobotal z ženo. Morda je na to malo vplivala tudi velika količina pozitivne energije, ki smo jo – glavni akter, organizatorji in poslušalci – soustvarili prejšnji večer.
