Restavracija, svetilke, čevapčiči in Pevec jazza

V 90. letu starosti je bistrega duha in zelo delavna. Uporablja internet, fejsbuk, skajp, mesidže. Pravkar je izšla njena knjiga Odstiranje pogleda. S praktičnim, teoretičnim ali publicističnim delom je zaznamovala mnoge generacije filmskih ustvarjalcev: Karpa Godino, Bojana Kastelica, Jožeta Dolmarka, Silvana Furlana, Filipa Robarja Dorina, Nušo Dragan, Boštjana Vrhovca, Dubo Sambolec, Naška Križnarja in mnoge druge.

Spoznala sem jo pred več kot tridesetimi leti, ko sem v knjižnici centra srednjih šol v Črnomlju odkrila njeno Filmsko vzgojo in ko sem pri pripravi govorne vaje o slovenski scenaristiki črpala iz ene od knjig Dopisne delavske univerze, katerih urednica je bila Mirjana Borčić. Takrat sem postala tudi vodja novoustanovljenega šolskega filmskega krožka, a da je moje srednješolsko filmsko izobraževanje najbolj njena zasluga, sem se zavedela šele pozneje, ko sem začela raziskovati filmsko vzgojo za mlade in izvajati filmske delavnice. Leta 2007 sem jo kot predsednica Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev predlagala za Badjurovo nagrado za življenjsko delo.

Z Mirjano Borčić sva na »ti« in snemava njen prvi filmski portret. Prav tako je pričujoči intervju v Sobotni prilogi njen prvi.Knjiga Filmska vzgoja na Slovenskem (Spominjanja in pričevanja 1955–1980), ki je izšla ob tvoji Badjurovi nagradi za življenjsko delo na področju filmske vzgoje, je predhodnica Odstiranja pogleda?

Knjigi se dopolnjujeta. Knjiga Filmska vzgoja na Slovenskem kot tudi prejšnja knjiga 0+21 srečanj najmlajših filmskih ustvarjalcev, ki je izšla leta 1986 pri zvezi kulturnih organizacij, predhodnici sklada za kulturne dejavnosti, sta nastali iz obupa. Izpuhtela je vsa dokumentacija dejavnosti oddelka za filmsko vzgojo Pionirskega doma v Ljubljani. Uničene so bile prijavnice, zapisniki žirij, bilteni in sporedi srečanj, ki so bili arhivirani pri ZKOS. Začela sem brskati po arhivih v Ljubljani in Mariboru. O spominih na filmskovzgojno delo sem spraševala mentorje, za katere sem menila, da so na Slovenskem pustili pomembno sled v prizadevanjih za filmsko kulturo mladih. Z njihovo pomočjo, sicer pomanjkljivo, mi je uspelo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja rekonstruirati enaindvajset srečanj. S knjigo Filmska vzgoja na Slovenskem, katere poglavitni del so povzetki pogovorov, ki sem jih imela s številnimi izvajalci filmske vzgoje na Slovenskem, sem želela doseči, da njihova pionirska prizadevanja ne bi odšla v pozabo.

Kdaj se je sploh začela tvoja ustvarjalna pot s filmsko vzgojo?

Moja filmskovzgojna pot se je začela v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat sem na zagrebški osnovni šoli, kjer sem službovala, dobila priložnost, da organiziram filmski krožek. Že iz otroških let je film bil moja obsedenost. Otroci pa so radi hodili v kino. Zato sem se z veseljem lotila te dejavnosti prostega časa otrok. Trudila sem se, da bi filmsko umetnost približala mlademu gledalcu.

Kmalu po vrnitvi v Ljubljano sem postala aktivna članica gibanja za filmsko kulturo, ki ga je pod vodstvom Vitka Muska usmerjal sosvet za film pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije. Najprej sem se udejstvovala na ljubiteljski ravni. V začetku šestdesetih pa je filmska vzgoja postala torišče mojega profesionalnega dela. Do upokojitve sem delovala kot urednica filmskovzgojnih publikacij Prosvetnega servisa, vodja oddelka za filmsko vzgojo Pionirskega doma v Ljubljani in urednica za film pri založbi Dopisne delavske univerze Univerzum. Delo, za katero sem se odločila, je bilo pionirsko. Zahtevalo je nenehno nova snovanja in opredeljevanja. Temu izzivanju je namenjena zadnja knjiga Odstiranje pogleda, v kateri sem povezala svoje spomine, iskanja, spoznanja v izkušnjo filmskega pedagoga.

V Odstiranjih pogleda samokritično odstiraš svoj pogled na filme od otroških let do odraslosti. Ko beremo knjigo, rastemo s tabo ob filmih, bralca pa tudi gledalca vzgajaš v filmski umetnosti. Od kod ta zamisel?

Ko se upokojimo, pridobimo čas za razmislek. V spomin prikličemo svoje odločitve in dejanja. Moje poklicno življenje sta zaznamovali ljubezen do mladih in ljubezen do filma. Naneslo je, da sem ju uspešno združila v svojem vsakdanjem delu. Odmaknjena od dnevnih obveznosti sem kot upokojenka skozi prizmo svojega pedagoškega nazora premlevala svoje postopke. Nisem obžalovala, da sem se v okviru možnosti, ki sem jih imela na razpolago, lotila razvijanja ustvarjalnega gledanja in vrednotenja filma skozi izkušnjo.

Razvijanje sposobnosti filmskega doživljanja mladega gledalca mi je kmalu postalo pomembnejše od učenja o filmu. S sodelavci sem preizkušala razne metodične postopke, ki naj bi pripeljali mladega gledalca do samostojnega tolmačenja filma. Potreben je bil spopad s predsodki, ki so zavirali pot do razumevanja filma. Treba je bilo tudi usposobiti mladega človeka za samostojno vrednotenje filma, njegove vsebine in oblike.

Zamikalo me je, da obnovim odstiranja mojega osebnega pogleda na film in vzgojo. Lotila sem se brskanja po spominih. Hotela sem skozi osebna spominjanja opisati svoje odkrivanje filma in oblikovanje filmskovzgojnega nazora.

Davnega leta 1930 si na terasi hotela v Splitu, stara pet let, gledala ameriški film Pevec jazza. Kaj ti je najbolj ostalo v spominu, slika ali ton, podoba ali zvok?

Bilo je prvič, da sem prisostvovala kinematografski predstavi. Ambient je bil nevsakdanji, atraktiven. Bil je to vrt hotelske restavracije, s pogrnjenimi okroglimi mizicami. Na vsaki je bila dekorativna petrolejka, na steni pa obešena velika razpeta rjuha. Spominjam se le plesa in čepice Sonnyja Boya. Za vse večne čase pa me je začarala kinematografska predstava z gibljivimi sličicami na razpetem platnu. Četudi na poletnem vrtu, s svetilkami in čevapčiči na krožnikih. Starši so mi povedali, da je to prvi zvočni film, kar se mi je vklesalo v spomin.

Živeli ste v Ljubljani. Tvoja starša, ki sta bila po poklicu farmacevta, sta imela zelo rada film. Veliko ste hodili v kino. Kako si doživela prvi stik z očetovo 16 mm kamero in snemanje?

Na to vprašanje ne znam odgovoriti. Ker sem bila navajena na očeta s fotoaparatom v roki, se ne spominjam, da bi se mi to zdelo nekaj posebnega. Medlo se sicer spominjam svojega začudenja, ko je svojo vedno ponavljajočo zahtevo po mirovanju pred fotografskim aparatom zamenjal z zahtevo po gibanju pred kamero.

Pri dvanajstih letih ob neki družinski projekciji sem bila ponosna na posnetke gibljivih slik takrat že pokojnega očeta. Danes z zanimanjem opazujem, kako se je iz filma v film razvijal njegov občutek za gibljivo sliko, za vizualno upodabljanje. Čeprav je umrl zelo mlad, so v družini ostale kali vizualnega sprejemanja življenja. Zapisali so se mu moj brat, slikar in grafik Bogdan Borčić ter moji vnuki. Fotograf Sunčan Stone lovi lepoto in bogastvo giba, Žan Flaker Berce je v Angliji končal študij digitalne animacije in najmlajši Tosja Berce Flaker zaključuje študij filmske režije na AGRFT.

Odraščala si v 40. letih 20. stoletja. Kot najstnico sta te v višjih letnikih gimnazije začeli zanimati pedagogika in psihologija, pravo zatočišče pa si našla v književnosti. Knjige so bile tvoja prva ljubezen. Kaj si najraje brala?

Brala sem vse, kar mi je prišlo pod roke. Zelo zgodaj sem se odrekla sentimentalnim zgodbicam in avanturistični literaturi. Branje je kmalu postalo moje odkrivanje človeka in njegovih odnosov z drugimi. Veliko možnosti za širjenje svojega pogleda sem našla pri Čehovu in Tolstoju.

V tem obdobju sem pri bukinistu ob Ljubljanici našla neko Freudovo knjigo v nemškem jeziku. Prebirala sem jo, oborožena s slovarji in enciklopedijami, vendar se do konca knjige nisem prebila. V mojem razmišljanju je pustila sledi in željo po spoznavanju in razumevanju odnosov med ljudmi. Pedagogika se mi je zdela ena od možnosti za odkrivanje te neznanke.

Vojna je pretrgala moja pubertetniška razmišljanja. V zaporu domobranske policije in doživljanju izgnanstva sem se soočala z različnimi usodami. Spoznala sem, da premalo vem o človeku. Zavedela sem se, da za študij psihologije in pedagogike nimam dovolj življenjskih izkušenj. Odločila sem se za študij slavistike, ruščine in hrvaščine s književnostjo. Tako sem se vrnila k obsedenosti s književnostjo, izčrpni informatorki o življenju. V izgnanstvu sem tudi spoznala, da je moje znanje očetovega jezika in njegove kulture izredno šibko, kar je bilo odločilno za odhod na zagrebško univerzo.

Kljub študiju književnosti si na koncu pristala pri filmu. Kako to?

Menim, da to ni nenavadno. V času mojega šolanja so me knjiga, gledališče in film obsedli. Nikoli pa nisem razmišljala, da bi postala filmar, gledališčnik ali književnik. Hlepela sem po odkrivanju meni neznanih povezav med ljudmi in razumevanju njihovega početja. Študij književnosti mi je ponujal to možnost. Obenem pa je širil moja obzorja, razvijal ustvarjalni in kritični pristop k umetniškemu delu.

Obsedenost s filmom me ni minila. Med študijem sem se družila s skupino filmskih zanesenjakov. Skoraj vsi so pisali filmske kritike za Studentski list. Med njimi sta bila Ljerka Krelius, ki je pozneje postala filmska kritičarka dnevnika Vjesnik, in Zdravko Randić, režiser beograjskega filmskega kroga, zibelke »črnega« filma.

Nekaj let po diplomi se je po naključju zgodila filmska vzgoja. V šole so uvedli razrednikovo uro, ki naj ne bi bila zgolj pregled ocen in karanje učencev za neprimerno obnašanje, temveč pogovor o tem, kar jih zanima, tare ali bega. Napotkov ni bilo in ravnateljica je posamezniku prepustila odločitev o tem, kaj bo počel in kako bo to počel. Zatekla sem se k anonimni anketi, ki naj bi mi odkrila, kaj učenci na teh urah želijo početi. Večina je predlagala pogovore o filmih. Takoj sem bila za. Pri prvih korakih sta mi pomagala režiser in publicist dr. Branko Belan in Ana Kolesar, ki je na zagrebški delavski univerzi uvajala odrasle v razumevanje filma. Takrat se je začelo moje samoizobraževanje, ki me je po vrnitvi v Ljubljano pripeljalo v profesionalne vode.

Filmska kultura in filmska vzgoja sta različna pojma, ki se prepletata. Kako je nastala filmska vzgoja za mlade v Jugoslaviji? Dušan Makavejev spada med jugoslovanske pionirje filmske vzgoje ...

Filmska kultura je rezultat filmske vzgoje. Ne spomnim se, da bi se takrat, ko sem se v filmskem krožku zagrebške osnovne šole pogovarjala z učenci o filmu, omenjala filmska vzgoja.

Po posvetu, ki ga je leta 1955 v Novem Sadu organizirala komisija Film in otrok pri Svetu za varstvo in zaščito otrok in mladine Jugoslavije, se je odnosu mladi-film posvečala velika pozornost. Miljenko Karanović, upokojeni direktor Jugoslovanske kinoteke, je prevzel vodstvo komisije, ki je bila organizacijsko in vsebinsko povezana z Unescovim Mednarodnim centrom film in mladi [Cifej]. V pomoč mu je bil mladi Dušan Makavejev, filmski entuziast, študent psihologije, pozneje cineast svetovnega slovesa. Oba, Karanović in Makavejev, aktivista Cifeja, sta slovensko odločitev, da se v Ljubljani ustvari profesionalno filmskovzgojno središče, podprla in vključila v svoje delo. Ob ustanovitvi oddelka za filmsko vzgojo je takratni direktor Pionirskega doma Zvone Miklavič predlagal organizacijo mednarodnega posveta, ki naj bi slovenski javnosti predstavil smernice svetovnega gibanja in različne možnosti njihovega uresničevanja. Ob pomoči Makavejeva in Karanovića mi je na festivalu filmov za otroke in mladino v Gottwaldovem [zdaj Zlinu] uspelo privabiti zanimive referente, glasnike filmske kulture. Organizirali smo posvet in vstopili v veliko družino evropskih filmskovzgojnih zanesenjakov.

Kdo so bili nosilci filmske kulture pri nas v Sloveniji? Kdaj si prvič slišala za izraz »filmska vzgoja«?

Ko sem se v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja vrnila v Ljubljano, sem se dokaj hitro povezala s sosvetom za film pri zvezi svobod in prosvetnih društev, ki je koordinirala podobna prizadevanja zveze prijateljev mladine, zveze mladine, foto-kino zveze in delavske univerze ljubljanskega okraja. Povabljena sem bila na sestanek, ki ga je vodil predsednik Vitko Musek.

Takrat sem spoznala začetnike gibanja za filmsko kulturo na Slovenskem Jovito Podgornikovo, Franceta Brenka, Toneta Slugo, Vojka Duletiča, Franceta Kosmača in mladega Tonija Tršarja. Na tem sestanku sem prvič slišala omenjati filmsko vzgojo. Termin se je v Evropi že uveljavil. J. M. L. Peters pa ga je v knjigi Filmska vzgoja, ki jo je v začetku šestdesetih izdal Unesco, ustoličil. Knjigo je v prevodu Đurđe Flerè leta 1963 založil Prosvetni servis.

Ko govorimo o filmski vzgoji, o čem sploh govorimo? Kakšni so bili pristopi?

Pahljača filmske vzgoje je razprtje pristopov. Izhodišče je gledanje filmov v kinematografski dvorani. Posebna pozornost se je posvečala sporedu, ki je lahko nevsiljivo spoznavanje filmske umetnosti, lahko pa se sprevrže tudi v manipulacijo ali grabljenje zaslužka. Verjetno je to bil tudi razlog, da je v začetku filmskovzgojnih gibanj, takoj po prvi svetovni vojni, vzgojno delo bilo usmerjeno predvsem v oblikovanje primernega kinematografskega sporeda in razvijanje spremljevalnih dejavnosti – pogovori o filmu, pisanje ocen in srečanja z ustvarjalci. Žal je zaradi političnih razmer na prehodu iz drugega v tretje desetletje prejšnjega stoletja gibanje zamrlo.

Filmska vzgoja se je takoj po drugi svetovni vojni usmerila najprej na proizvodnjo in distribucijo filma. Kinematografska predstava, ki naj ne bi bila zgolj zabava, je postala torišče filmske vzgoje. Filmska gledališča, filmski abonmaji, klubi in krožki so se trudili, da bi filmska predstava postala glasnica umetniškega filma.

Vzporedno pa je razvoj filmske tehnike pospešil ljubiteljsko filmsko ustvarjalnost mladih in odraslih, ki je kmalu postal bližnjica do filmskega opismenjevanja.

Uvajanje filma v šolski kurikul, ki se je začelo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je imelo svoje vzpone in padce. Še vedno pa filmska vzgoja ni samostojen člen vzgoje in izobraževanja, tako kot sta likovna in glasbena vzgoja, čeprav film zapolnjuje večji del prostega časa mladih.

Mirjana, si imela kdaj dilemo, da je poučevanje o filmu in usmerjanje pogleda na film še zadnja svoboda, ki jo jemlješ tabuli rasi mladega človeka?

Nikoli. Saj sem odpirala nova vrata v ozaveščenje otrok. Dilema se ni dotikala mojega pedagoškega creda. Nisem razmišljala o tem, da nekomu nekaj jemljem. Za filmsko vzgojo sem se odločila, ker sem bila prepričana, da umetniški film, ki je po drugi svetovni izbruhnil nenavadno silovito in inovativno, potrebuje aktivnega gledalca. Splošna kulturna, ne le filmska klima tistega časa, je bila naklonjena tej zamisli. Skoraj v vseh evropskih državah so se organizirali filmski klubi in filmska gledališča. Na različne načine se je razvijala občutljivost za film tistega časa, za kritično sprejemanje filmskih vsebin in njih vrednotenje.

Zavedala sem se tudi, da so življenja mojih učencev kup nepopisanih listov, na katere bodo začeli vpisovati svoje izkušnje. Moje stališče pa je, da je izkušnjo treba pridobiti, ne pa prevzeti. Izogibala sem se poučevanju o filmu, ki pogosto postane le kopičenje informacij, vezanih na filmsko proizvodnjo ali filmsko zgodovino. Temu sem se izognila tako, da sem se odrekla poučevanju o filmu, posledično tudi usmerjanju pogleda na film. Vzela sem si potrebno svobodo, ki ni bila prepovedana, in se v delu z učenci lotila iskanja načinov, ki bi učence od zaznave filmskega doživetja pripeljali do razumevanja filma. Pri tem sem upoštevala dejstvo, da vsak gledalec gleda film s svojimi očmi in izkušnjami. Trudila sem se, da učenci iščejo pomen obravnavanega filma iz svojega zornega kota, da upoštevajo drugačna mnenja ter da v konfrontaciji različnih mnenj oblikujejo svoj odnos do vsebine in oblike. Moja naloga ni bila naučiti učence »pravilnega« gledanja filma, temveč razviti njihovo sposobnost kritičnega sprejemanja filma ter navado samostojnega vrednotenja. Izbrala sem pristop k obravnavi filma, v katerem so se doživetja gledalcev/učencev prepletala in se spletala v novo izkušnjo posameznika. Gradila sem most med gledanjem in razumevanjem filma.

Izobraževala si se sama in na mednarodnih seminarjih. Kateri tuji koncepti filmske vzgoje so vplivali nate in na koncept filmske vzgoje v Sloveniji?

Srečevala sem se z raznimi koncepti. Dobivala sem informacije od vsepovsod. Pripadala sem veliki družini mannheimskih zanesenjakov filmske vzgoje. Brez zadržkov so mi posredovali informacije o proizvodnji filmov za mlade, o organizaciji filmske vzgoje, o študijskih dosežkih, o uvajanju filma v vzgojo in izobraževanje. Po neformalnih kanalih so te krožile med nami. Bila sem informirana in imela sem možnost izbirati in izbrati ustrezno. Izbrani tuji koncepti in upoštevanje dosegljivih metodoloških pristopov k filmski vzgoji v našem okolju so oblikovali moj odnos in odnos mojih sodelavcev do filmske vzgoje.

V sedemdesetih letih si bila povabljena v newyorški center Film in otrok, tam si predstavila bogato slovensko otroško filmsko ustvarjalnost. O čem si govorila, kaj si pokazala, kakšen je bil odziv?

Vabilo v New York ni bilo naključno. Sledilo je predstavitvi filmov slovenskih otrok v Mannheimu, Frankfurtu, Barceloni, Parizu in večkratnim uspehom na natečaju X. Muza, ki ga je vsako leto organiziral mednarodni center za film in mlade pri Unescu. Na teh predstavitvah sem pokazala izbor filmov slovenskih otrok in razložila naš pristop k filmskemu ustvarjanju otrok, ki je upošteval izkušnje že uveljavljene otroške risbe. Govorila sem o spodbujanja otroka za raziskovanje s filmsko kamero in o tem, zakaj smo se izognili učenju pravil ter se odločili za sproščenost ustvarjanja. Navedla sem tudi razloge, zakaj smo se odrekli postopku, ki otrokom ponuja igro (oponašanja filmske ekipe), in poudarila pomen izkustva samostojnega raziskovanja in odločanja. Razprava je bila živahna. Dotikala se je predvsem vloge mentorja.

Živahno je bilo tudi, ko si pripeljala mladega Wernerja Herzoga v ljubljanski Klub ljubiteljev filma ...

To je bil nenavaden dogodek. Werner Herzog je leta 1971 na posvetu o filmski vzgoji v okviru mannheimskega filmskega festivala pokazal svoj film Tudi palčki so ljudje (Auch Zwerge haben klein angefangen), ki mi je bil izredno všeč. V navadi je bilo, da se tretji dan posveta organizira izlet za oddih in spoznavanje. Tistikrat smo se sproščali v neki zidanici ob Renu. Werner Herzog je prisedel in mi odkril, da segajo njegove korenine v Zagreb. Imela sva živahen pogovor. Prešinila me je misel, da ga povabim v Klub ljubiteljev filma, ki je bil pomemben člen programa oddelka za filmsko vzgojo in namenjen starejšim srednješolcem in študentom. Kar bleknila sem in Herzog je vabilo sprejel. Ponudil se je, da bo film osebno pripeljal v Ljubljano. Pozneje je sporočil, da bo članom kluba poleg Palčkov pokazal tudi film Fata Morgana, ki ga je bil pravkar končal. Bili smo srečni in počaščeni. V tem navdušenju smo pozabili na formalnosti začasnega uvoza filma. Končalo pa se je dobro. Dežurni carinik se je dogovoril s Herzogom, da se bo vračal po isti poti in v času, ko bo on v službi.

Na fotografiji prvega jugoslovanskega zveznega seminarja za filmsko vzgojo v šestdesetih v Košutnjaku v Beogradu si edina ženska med dvanajstimi moškimi, na fotografiji z zasedanja mednarodnega Cifeja pa ste skoraj že enakovredno zastopani. Danes se s filmsko vzgojo ukvarjamo pretežno ženske. Kako to komentiraš?

Preprosto. Pedagoški poklic je feminiziran. Moških, žal, ne zanima. Tudi filmarjev ne.

Mirjana Borčić, avtoriteta s področja filmske vzgoje, kako doživljaš ponovni razmah filmske vzgoje po Sloveniji?

Kot uresničevanje sanj. In čas, ki prinaša nov val proučevanja oblik in metod vzgoje mladega gledalca, da bo sposoben film razumeti in samostojno ovrednotiti.