Misliš, da danes streljajo na voznika?

Ob pol osmih zvečer je skozi mesto zavejala tišina. Hladno vlažni večer je prerezal drveč tovornjak, zaprašil cesto in ujel vprašujoč pogled slehernega, ki se je v zgodnjem mraku še potikal po tem afriškem mestu. Hreščeči zvočniki so utihnili in za trenutek je v Džebi zastal dih. Sledila je mobilizacija. Skozi ozke duri edinega penziona v mestu sta priletela najprej dva, nato še en. Vojaški gležnarji in kalašnikov. Njihovi koraki, odločni in urni, so bili pospešeno namenjeni proti tovornjaku, ki je pred slabimi petimi minutami zatresel mesto. Vzpostavlja se oborožena civilna zaščita. Sovražnik je napadel tovor 21 kilometrov pred Džebo.

Sovražnik je Surma in napadeni so bili Dizi.

Etnično nasilje na jugu Etiopije je zasidrano v podzavest prebivalstva. Surma, Dizi, Nyangatom, Dasanech, Kwegu, Mursi in Ari so imena le nekaterih ljudstev, ki naseljujejo dolino reke Omo. Kljub temu da je etiopska država po koncu komunizma na novo začrtala meje okrajev, tako da bi vsako pleme bivalo v svoji administrativni enoti, s tem ni izkoreninila človekove težnje po širitvi. Z ruskim kalašnikovom na rami, ki so jih na etiopska tla prinesle državljanske vojne v sosednjem Sudanu in bližnji Ugandi, južnoetiopska plemena svoje meje branijo in širijo s strelom med sovražnikove oči.

Kajn in Abel

Konflikt med ljudstvom Dizi in Surma ni le konflikt dveh sosednjih plemen, ampak trk dveh prasistemov. Eni poljedelci, drugi živinorejci kot v svetopisemski zgodbi o Kajnu in Abelu. Ker je Bog namenil pozornost Abelovi daritvi drobnice in zanemaril sadove Kajnovih polj, je v Kajnu zavrelo, da je zatolkel lastnega brata. Nam je od biblične preteklosti uspelo predelati svoj manjvrednostni kompleks ali na teh temeljih človek še danes bije boj s sosedi? V razvitih demokratičnih družbah je sovražnika treba statusno uničiti v politično-ekonomski igri in veliki narodi igrajo geostrateške igre ter se oportunistično požvižgajo na mednarodno pravo. Torej, ne. V tradicionalnih družbah je igra moči bolj neposredno kajnovska.

Poljedelci Dizi živijo na hribih, ki se dvigajo nad savano. Dve kravi sta dovolj, da plug zaorje po rodovitni zemlji polj na obrobjih majhnih vasi in mest. Ženske pridelke prinesejo na tržnico v Džebo, razgrnejo plahto pod velikim drevesom, klepetajo in kadijo cigarete nyala. Moški, če že ne pripravljajo zemlje za novo setev, dninijo na državnih plantažah kave, po kateri Etiopija slovi po vsem svetu. Surme so živinorejci, ki jim letni ritem določa iskanje vedno novih pašnih površin. Tako kot večina nomadskih plemen od severne Ugande do somalijske obale Indijskega oceana so razvili kompleksen sistem cikličnih migracij, s katerim ohranjajo svoj habitat dokaj zelen. V južnoetiopski savani, ki jo sonce ogreje nad 45 stopinj Celzija v senci, bi brez strateškega pristopa k paši živina pokrajino spremenila v puščavo.

Desetletja nemirnega spanja

»To nam je naredil naš brat, Surma,« potiho pravi starec v množici, ki se je v hladu večera zbrala na obrobju mesta. Otrok med njegovimi nogami pogleduje proti možem, ki se z enim gibom povzpnejo na tovornjak. »Preveč je tega, prepogosto, da bi mirno spali.« Vsi so na nogah, zaskrbljeni. Novica o pripetljaju pred Džebo je dvignila srčni utrip in strah jih je za tiste, ki se s puškami na rami podajajo v nepredvidljivo temo. Množica ne kriči; starci, matere in otroci so zaskrbljeno tiho.

Še istega popoldneva mi je starec ob močno sladkem čaju razlagal usodo na njihovem hribu. »Smo le kmetovalci, ki imamo nekaj drobnice in goveda. V zadnjih petih letih so nas oropali za vsaj sto glav goveda in še enkrat toliko drobnice. Morali smo zapustiti zemljo prednikov in se naseliti bliže mestu.« Džeba, administrativni center distrikta Beru, je le streljaj od meje z Južnim Sudanom. Da bi prišel tja, moraš vselej prečkati teritorij plemena Surma. Diziji so obkoljeni iz vseh strani in z vsakim napadom se strnejo bliže mestu, tako da je od njihovega nekdaj velikega avtohtonega območja ostala le še pika na zemljevidu. »Naši nasadi kave so v gozdu, a pot do tja je prenevarna. Prisiljeni smo ostati na enem mestu. Nimamo druge usode, kot da ostanemo revni,« pravi Hakaz in pogled dvigne s svojih zdelanih rok naravnost v moje oči.

»Včasih smo se lahko sprehodili do sosednjega kraja. Če bi se danes na pot podali neoboroženi, bi bili ob življenje. Surme bi nas oropale naše cule na rami in nam pobrale ves denar. Upanja nimamo, lahko le čakamo na trenutek naše smrti.« Ljudje v teh krajih so po naravi dobri retoriki in element dramatičnosti je del vsake zgodbe. A prečkati teritorij Surm proti meji z Južnim Sudanom ali proti nacionalnemu parku Omo je postalo dejanje na meji samomorilnosti. Dizi so se v zadnjih desetletjih počasi umikali pred bolj oboroženimi skupinami vedno višje v hribe. V dolini pod mestom so nenadzorovani odprti kopi zlata, kolonije delavcev iz etiopskega visokogorja, ilegalne trgovske poti za stare kalašnikove in municijo. Afriški divji zahod, kamor pridejo zaslužek iskat najbolj obupani in kjer namesto vladavine prava velja le zakon preživetja.

Sodelovanje in krvava tekmovalnost

A preživetje na zahtevni etiopski zemlji ne bi bilo mogoče brez obeh prasistemov. Surme, ki naseljujejo območja od 500 do 1000 metrov nad morjem z malo padavin, in Dizi, ki so postavili slamnate tukule na zelene vrhove hribovja, bi brez sodelovanja težko premagovali zahtevno afriško podnebje. Letino lahko uniči preveč ali premalo dežja, suše pa so pogubne za vse. Ko porjavijo polja in savana, takrat lahko tako poljedelci kot nomadski pastoralisti kličejo le višjo silo v milost.

Konflikt med Surmami in Diziji se je izoblikoval v zadnjih treh desetletjih. Leta 1984 so na malih zaslonih po vsem svetu predvajali strahotne prizore lakote iz Etiopije. Večina posnetkov je prihajala s severa države, a jug je prav tako trpel zaradi bolezni živine, pomanjkanja padavin in izpada žetev. Odzivi mednarodne skupnosti so bili prepočasni, južno od Adisa Abebe pa pomoč skoraj ni prispela. Surme so dobile nekaj letalskih pošiljk žita, a premalo, da bi si opomogle.

Priznani nizozemski antropolog Jon Abbink piše, da so male etnične skupine po apokaliptični lakoti okrevale skoraj celo desetletje. Lačni in izčrpani pripadniki plemena Surma so bili soočeni še z eno nevarnostjo, močnimi bojevniki iz skupine Nyangatom. Ti naseljujejo območje ob tromeji s Južnim Sudanom, Kenijo in Etiopijo in so sredi osemdesetih že imeli prve kalašnikove. Nyangatom so namreč pobrateni s sudanskim ljudstvom Toposa, ki je med državljansko vojno v Sudanu orožje dobivala od sudanskih osvobodilnih sil SPLM in jih naredila dostopne svojim etiopskim bratom. Nyangatom so izkoristili premoč ruskih AK-47 in bliskovito prisili Surme, da se umaknejo proti severu v bližino Dizijev. »Med veliko lakoto smo jim pomagali in bili v dobrih odnosih. Celo režim je od nas zahteval, da jih nahranimo,« se spominjajo starešine plemena Dizi.

Napad kot najboljša obramba

Jutro po napadu pred Džebo se s sopotnikom Lukom resno spogledava. Optimizem prejšnjih dni je dobil grenak priokus.

»A danes ti voziš?« vprašam.

Iz vlažnega hribovja se bova spustila v nizke savane s tako visoko travo, da povsem zakrije povprečno visokega človeka. Vožnja skozi srčiko območja Surm ni nenevarno početje.

»Saj veš, da merijo na voznika?« pravi.

»Vem,« odvrnem, a ne umaknem pogleda.

Povsem mi je jasno, da sem na vrsti, da sedem za volan. Sreča je čudna stvar, si mislim. Če merijo na voznika, zna prebosti sovoznika. Po teh zasilnih cestah afriške savane, ki jih že manjše deževje spremeni v neprevozno blato, toyota landcruiser tako poskakuje, da ni možno stoodstotno naciljati. Ob vsem tem premetavanju ti še sreča obrne hrbet.

»Nič, vozim.« Z dogovorjenim razporedom šoferstva se ni igrati, ker je sreča obratno sorazmerna s tem, kar misliš, da ti je namenjeno.

Luke Glowacki je tik pred doktoratom na Harvardu, kjer dodiplomskim študentom predava antropologijo in biologijo. Če bi bil le malo višji, bi lahko stopil med profesionalne igralce ameriškega nogometa. Glowacki je eden tistih ljudi, ki so tiho, ker ti nočejo povedati, da govoriš na osnovi premalo dejstev. Za vsako temo, od literature, filozofije do biologije in matematike, lahko citira znanstvene študije, ne da bi sogovornika zdolgočasil, kot je značilno za mnoge akademike. Ker ni postal športni polbog lige NFL, je postal neustrašen raziskovalec človeškega sodelovanja. Bolj konkretno, ukvarja se z vprašanjem, zakaj se posamezniki prostovoljno podajo v bojne akcije, če lahko pri tem izgubijo življenje. Je po športni logiki napad najboljša obramba?

V analizi za znanstveno revijo Human Nature Luke Glowacki in Richard Wrangham razčlenjujeta bojevanje v nehierarhičnih družbah, ki svojih članov ne kaznujejo za neudeležbo v oboroženih napadih. Zakaj bi torej posameznik tvegal življenje? Odmikata se od argumenta, da je vzrok za konflikte v težnji po naravnih virih. Med plemenskimi družbami se v času pomanjkanja prej stkejo sodelovanja in blagovne izmenjave, kot so se med Dizi in Surmami v osemdesetih. Vojna je izguba naravnih virov, saj so takrat območja med plemeni nedostopna in neizkoriščena. Priznana antropologa harvardske univerze vidita gonilo za prostovoljno udeležbo v vojskovanju v nematerialnih družbenih nagradah. Tisti, ki se bo udeležil napada in plenjenja sovražnika, bo statusno povzdignjen v bojevnika in prestiž, ki sodi zraven, bo povečal njegove evolucijske zmožnosti. Teorijo konfliktov enostavnih družb je mogoče prenesti na sodobne militarizirane spopade in državljanske vojne, kjer voditelji nasilja ne uporabljajo za pridobitev ozemlja ali naravnih virov, ampak zgolj za poveličevanje svojega statusa.

Pozabljen jug

Hemingway je v novinarskih prispevkih za Esquire leta 1936 pisal o italijanskih podvigih tod okoli. Dolgi marš Mussolinijeve pešadije od pristanišč v Eritreji v notranjost Etiopije je vojake izmučil, raztegnil pot oskrbe in jim iz dneva v dan odtegoval dan bitke, ki naj bi ortodoksno pokrajino spremenila v Dučejevo kolonijo. A malarija in črevesna vnetja so vojsko zdesetkali in načeli moralo, še preden so se srečali z vojakom v abesinski uniformi. Sinovi italijanskih mater delavskega razreda so zaradi strelnih ran patriotsko vzklikali Il Duce, Il Duce, pri vročinskih napadih malarije in nekontroliranem uhajanju krvavega blata pa so premogli le obupane klice »mamma mia«.

A povsem do juga Etiopije Italijani niso nikoli prišli. In še danes se v teh krajih zdi, da so pozabljeni od boga in države. Tukaj ni ne bolnišnic ne policijskih postaj. Tukaj ni začrtanih mej in ne zemljevidov. Tukaj ni vse leto prevoznih cest in ves dan ne pripelje naproti drugo vozilo. Ni očetovske figure, ki bi Kajnu prepovedala napadanje Abela. Mali konflikti krojijo usode etničnih skupin, ki samorastniško shajajo v veliki Etiopiji.

Jutranje sonce se še ni prelevilo v popoldan in cesta še ni bila prašna in savana ne neznosno vroča. Mačka, ki je iz visoke trave elegantno stopila na zvoženo pot, je lenobno postavljala eno taco pred drugo, kakor da za njo ne bi vozil visoki terenec, v njem pa ne bi bilo nad živaljo osuplih obrazov. Nečimrno se je sprehajala, kot da bi hranila svoj narcisizem, hkrati pa nama kazala pot in dajala blagoslov. Ne prečka ti leopard poti vsako jutro. Vraževernost gor ali dol, tega jutra Surme niso streljale na voznika.

Katja Gönc je pred kratkim zaključila triletni mandat kot svetovalka za mir v Etiopiji pod okriljem nemške vladne organizacije za mednarodno sodelovanje GIZ.