Tiskane izdaje
Sami zmoremo bolj malo, skupaj so mogoče velike sanje. V teh časih opotekanja, ko se zdi, da mnogi raje rušijo Evropsko unijo, kot pa bi jo izboljševali, je pomembno slišati spodbudna sporočila. Tudi zato, ker se je zapreti mogoče karseda hitro, žičnate ograje prav tako na nacionalnih mejah zrastejo lažje, kot bi si mislili, odpiranje pa je dolgotrajen proces …
Ko sva se lani pogovarjala prav tako ob blejskem strateškem forumu, ste intervju zaznamovali z vprašanjem: »Bomo na koncu vsi obdani z žičnatimi ograjami? Ali bomo raje izbrali solidarnost?« Kmalu zatem je po Madžarski tudi Slovenija postavila bodečo žico na meji s Hrvaško.
Evropa se je v zadnjem letu spopadala z različnimi krizami – od begunske krize do terorizma in še drugih kriz –, ki so vse posledica nestabilnosti v evropski okolici: na Bližnjem vzhodu, posebno v Siriji, od koder so vojni begunci prek balkanske poti prispeli v Evropo, da bi si poiskali zatočišče. Islamska država širi mednarodni džihadizem in novači tuje bojevnike. Ti prihajajo od povsod: iz Evrope, Magreba, z vseh koncev sveta. Usposabljajo jih, radikalizirajo in pošiljajo v napade.
Vse to se dogaja tudi v Libiji, v Sredozemlju, kjer se v državi – ki je od vstaje proti Gadafiju leta 2011 sploh ni več – odpirajo še druge migrantske poti. Tihotapci služijo s trgovanjem s prebežniki iz držav Sahela, vzhodne in zahodne Afrike in jih nezakonito trpajo v čolne. Mnogi doživijo brodolom, tistim, ki se jim uspe rešiti, potem pomagajo v Italijo.
Evropa, ki se ubada z nestabilnostjo zunaj svojih meja, je potrebovala določen čas, da se je odzvala na razmere in je sprejela nekatere usklajene odločitve: vzpostavili smo, denimo, nadzorni sistem na mejah v Grčiji, dosegli smo dogovor s Turčijo, v Italiji smo poskrbeli za pomorsko operacijo Sofija, katere naloga je prav tako prestrezanje ladij, osumljenih, da v Libijo tihotapijo orožje. Evropa se je znašla v situaciji, ko se mora zaščititi. Mora biti sposobna zavarovati svoje meje, svoje ozemlje in svoje državljane. Izziv je velik, pod vprašajem je kredibilnost evropskega projekta, kar smo lahko spremljali ob referendumu v Veliki Britaniji in kar kaže tudi porast populistov ob vseh volitvah v zadnjem času po državah članicah. Če ne bomo ponudili evropskih rešitev, bodo države začele iskati nacionalne odgovore. Misliti, da bi se lahko vsaka država sama spopadala s krizami, je iluzija. V času, ki prihaja, moramo doseči napredek pri nadzorovanju evropskih meja, treba je začeti uresničevati odločitve, ki smo jih sprejemali v zadnjih mesecih.
A kako izstopiti, kot se mnogim zdi po brexitu, iz slepe ulice? V zadnjem času je bilo res veliko srečanj: denimo na Ventoteneju, v Weimarju …, 16. septembra bo vrh evropskih voditeljev v Bratislavi. Pričakovanja so precejšnja.
Vrh v Bratislavi bo pomemben, saj bo srečanje 27 držav članic, ki morajo nadaljevati skupno pot in bodo morale poskrbeti za rešitev problemov, ki so pred Evropo. Državljane skrbi, zato jim je treba ponuditi odgovore na vprašanja, kot so varnost, zunanja politika in skupna obramba.
Skupno obrambo je tudi v svojem nagovoru veleposlanikov pred nedavnim izpostavil predsednik François Hollande. Kaj pomeni?
Skupna obramba je zelo pomembna, verjamem, da se o tem strinja veliko držav članic. Evropa bo morala sama poskrbeti za svojo varnost, namesto nje ne bo tega storil nihče. Seveda smo tudi v Natu in bi v njegovem okviru delovali v primeru večjega napada, vendar pa ne bo nihče namesto nas reševal problemov v Sredozemlju niti v Sahelu; razmere v teh koncih močno vplivajo na naše življenje, kajti begunci od tam prihajajo v Evropo in ne denimo v Moskvo ali Washington ali kam drugam. Naša regija je obdana z vsemi temi krizami. Če ne bomo sposobni zagotoviti stabilnosti, se bo nestabilnost razširila tudi na naše območje, težave bomo imeli tudi znotraj naših meja. Trenutek je zgodovinski in nevaren, moramo stopiti skupaj.
Evropa se, gledano skozi čas, kar zadeva varnost, ni znala organizirati, uspelo se ji je povezati le okrog ekonomskih vprašanj, se dogovoriti o skupnem trgu, kmetijski politiki, trgovini, skupni valuti … Danes je oslabljena, toda v zadnjih mesecih smo pripravili res veliko evropskih vrhov, posvečenih migracijam in varnosti, srečevali so se notranji ministri, denimo, zdaj pa je vse te sprejete odločitve treba uresničevati: naj gre za nadzor na evropskih mejah, za večjo koordinacijo v boju proti terorizmu, za sistematično uporabo Europolovih podatkov in schengenskega informacijskega sistema, treba bo vzpostaviti tudi sistem nadzora nad prihodi in odhodi, kakršen je Esta v Združenih državah Amerike. Vse to je pogoj, da bi lahko še naprej zagotavljali pravico do azila, kajti samo tako bomo lahko vedeli, kdo ima pravico do njega, koga naj sprejmemo oziroma ga moramo sprejeti. Tistega, ki te pravice nima, je treba preusmeriti nazaj, od koder je prišel, v izvorno državo, v skladu s sporazumi o ponovnem sprejemu migrantov in tudi s tistim, ki smo ga podpisali s Turčijo. Napredek bomo morali prav tako doseči v evropski obrambi, kajti vsaka država članica se pri zagotavljanju stabilnosti finančno ne bo zmogla sama soočati s potrebami. Potrebujemo torej sisteme, ki bodo povezljivi in povezani, nujen je, kot pravimo, tudi skupni štab za zunanje operacije, veliko bolj odzivni bomo morali biti ... To ne pomeni, da bomo osnovali skupno evropsko vojsko, vendar pa bomo morali poskrbeti za večjo učinkovitost cele vrste služb, ki zagotavljajo mir, če bo to potrebno.
In posebno poglavje je, seveda, ekonomija, gospodarska rast. Preveč časa smo izgubili, da smo se izvlekli iz krize, ponovno postavljanje na noge je prepočasno, moramo investirati v sektorje prihodnosti: v digitalni razvoj, energetiko, usposabljanje mladih. To je zdaj naloga Evrope. Narobe je misliti, da lahko Evropa v nedogled nadaljuje tako, da bodo nekatera območja še naprej v krizi in pod programom pomoči, recimo jug, medtem ko bodo druga kopičila trgovinske in proračunske prednosti. Nujno je uravnovesiti model gospodarske rasti in skupaj investirati v sektorje, od katerih bodo odvisni inovacije in delovna mesta prihodnosti.
Veliko je bilo doslej, predvsem v kontekstu brexita, govora o osnovanju trdnega jedra nekaterih držav z evrom.
Države evrskega območja morajo – zato ker imajo skupno valuto – poskrbeti, da bi lahko dobro delovala ekonomska in monetarna unija. Že Jacques Delors je dejal, kako brez ekonomske unije ni mogoča prava monetarna unija. Potrebujemo več ekonomskega zbliževanja, bolj harmonizirano fiskalno in socialno politiko. Vse to je nujno za dobro delovanje evrskega območja in mora biti v interesu celotne Evropske unije. Na vprašanja – denimo vprašanja varnosti, investicij v sektorje prihodnosti – mora odgovarjati vseh 27 držav članic in, kot verjamem, ne le določena avantgarda.
Kot pravite, smo v zadnjem času pripravili veliko sestankov: na Ventoteneju, sestanek višegrajske skupine, mediteranske skupine … – vsa ta srečanja so koristna, da bi lahko postavili diagnozo Evrope po brexitu, da bi jo razumeli in bi si lahko postavili cilje. Sedemindvajseterica se bo morala 16. septembra na vrhu v Bratislavi odločiti, kakšne bodo naše prioritete. V prihodnjih mesecih bo treba na vsakem od teh področij – nadzor nad mejami, boj proti terorizmu, obramba, podpora področjem, ki bodo ključna v prihodnosti, podpora mladini – poskrbeti za rezultate. V Evropi potrebujemo rezultate, sploh v odnosu do evropskega skepticizma, ki vse bolj narašča.
Harlem Desir, francoski državni sekretar za evropske zadeve. Foto: Tomi Lombar/Delo
Kako se postaviti po robu populizmom in nacionalnim egoizmom, potem ko je prišlo do brexita in tudi ob rezultatih na deželnih volitvah v Mecklenburg - Predpomorjansko v Nemčiji? Očitno je, da kanclerka zdaj plačuje »kazen« zaradi migracije.
Ne bo lahko, to je delo na dolgi rok. Mora nas skrbeti, kajti če bodo Evropejci razdeljeni, če bodo ob vsakih volitvah v vsaki državi članici pretehtali populizmi, bo vse težje sprejemati skupne odločitve in tako tudi ne bo mogoče poskrbeti za skupne odgovore. Verjamem, da bi se morali osredotočiti na dva ali tri glavne cilje na področjih, ki so prednostna. Evropskim državljanom je treba pokazati, da smo na teh področjih sposobni dosegati rezultate: morali bodo, recimo, videti, da zunanje meje EU varuje evropska obmejna in obalna straža, moramo jim tudi pokazati, kako je Evropa sposobna, naj bo v Sredozemlju ali v nekaterih koncih Sahela, delovati skupaj, da bi preprečila nestabilnost in da ne bi džihadistični teroristi prevzeli nadzora v določenih državah. Naj vidijo, da smo tudi na ekonomskem področju sposobni skupaj financirati velike projekte prihodnosti: od digitalne infrastrukture do obnovljivih virov, transportnih mrež in čiste energije. Nujno je pokazati, da se znamo odločati skupaj in smo sposobni delovati učinkovito.
Hkrati se moramo bojevati proti nacionalnemu zapiranju vase. Evropa je zveza nacionalnih držav, in te ne bodo izginile, saj so moč Evrope, a treba se je biti proti iluziji, da bo zapiranje vase, v svoj nacionalni prostor in k nacionalnim rešitvam, učinkovitejše in boljša pot. Če bomo imeli 27 ločenih strategij boja proti terorizmu ali soočanja z globalizacijo na področjih, kot so energetika ali digitalna družba, potem smo lahko gotovi, da bo Evropa izginila. Narobe je misliti, da bodo Evropejci v Evropi močnejši, če bodo razdeljeni in fragmentirani. Ljudem je treba razložiti, zakaj moramo delovati skupaj.
Kakšna je igra EU in Turčije? Migracijski dogovor, ki sta ga sprejeli marca letos, je tudi zaradi nedavnega spodletelega državnega udara v Turčiji izpostavljen zanimivi dinamiki.
Turčija je velika država, naša soseda in geostrateško pomemben akter, ki ji je treba priznati pomembno vlogo. Direktno se ubada s sirsko krizo in je obenem v zapletenem razmerju s Kurdi, za povrhu ima tudi sama težave s terorizmom. Doživela je državni udar: obsodili smo ga, saj verjamemo v volitve in izbiro ljudi – to je sporočilo, ki ga je treba prenesti Turčiji. Hkrati seveda podpiramo človekove pravice in vladavino prava, zato morajo biti temeljne svoboščine spoštovane tudi v okviru partnerstva med Evropsko unijo in Turčijo. Marca smo podpisali sporazum o priseljevanju, sporazum je koristen in ga je treba še naprej uresničevati. Evropska unija ima določene obveznosti, Turčiji pomaga pri sprejemanju beguncev s fondom v višini treh oziroma šestih milijard evrov in v tej smeri je treba nadaljevati ... Ni malo razprav še o drugih temah, kot je vizumski režim, a da bi ga odpravili, je treba zadostiti nekaterim kriterijem in jih spoštovati. S Turčijo si želimo takšnega partnerstva, ki bi temeljilo na jasnih pravilih in merilih, pa tudi na določenih načelih: na spoštovanju pravne države in človekovih pravic.
Veliko težav je v Evropi in veliko »vojn« bije. Pariz je pred dnevi opozoril nase, ko se je nekako postavil proti Čezatlantskemu trgovinskemu in naložbenemu partnerstvu, proti tako imenovanemu TTIP, ki da ga je treba ustaviti, medtem ko se zdi, da sporazum s Kanado, Ceta, ne moti toliko.
Da, je razlika, kajti v pogovorih o TTIP z ZDA za zdaj še nismo na točki, ko bi lahko rekli, da smo zadovoljni. Ameriška ponudba ni taka, da bi smeli govoriti o uravnoteženem sporazumu, tako kar zadeva trge kot tudi kmetijstvo in še druga področja. Ker se sedanji ameriški administraciji končuje mandat, se mi ne zdi zelo realistično razmišljanje, da bi lahko problem rešili že do konca letošnjega leta. Nismo proti sporazumom, nasprotno, sporazum s Kanado kaže, kako je mogoče priti do dobrega trgovinskega dogovora. Z njim smo zelo zadovoljni, na neki način je anti-TTIP, kajti v kmetijstvu, denimo, predvideva ohranjanje geografskih označb, kar je zelo pomembno za evropsko kmetijstvo. Zadovoljni smo lahko z uravnoteženimi ponudbami tudi v industriji, pri storitvah in reševanju morebitnih sporov ... Verjamemo, da je sporazum s Kanado treba ratificirati in da ga je treba jasno ločiti od TTIP, o katerem smo se pogajali zelo dolgo in nismo kaj prida napredovali. Zagotovo ni bilo takega napredka, da bi bili zdaj že pri koncu. Ves čas smo opozarjali, da je treba paziti, kakšni bodo rezultati pogajanj, na vsebino, kakšne garancije bomo dobili na koncu … Danes še nismo tam.
Tema letošnjega blejskega foruma je bila varnost. V zadnjem letu smo v Evropi, predvsem v Franciji, Belgiji, Nemčiji, doživeli več terorističnih napadov … Napadalci so se sklicevali tudi na islam. Koliko je že čas ali na mestu, da se v tem kontekstu začnemo pogovarjati globalno o religijah, islamu? Sploh ker so letošnje medijsko poletje precej razburkali posamezni burkiniji na francoskih plažah …
V mnogih državah se ne izogibamo pogovorom o islamu, saj je islam tudi tukaj, v Evropi. V resnici je zelo močna evropska religija, prakticira ga na milijone ljudi, v Franciji, kjer je druga največja religija, jih je okrog pet milijonov. … Pomembno je, da se tudi znotraj samega islama borijo proti tistim, ki zlorabljajo vero za radikalizem, za džihadizem in nestrpnost. Muslimani v Franciji so se po vsakem napadu veliko mobilizirali in so poudarjali, kako se pri zločinih in terorističnih napadih ni mogoče sklicevati na vero. Ne smemo metati vsega v isti koš in treba je razlagati, da je tudi v Evropi mogoč islam – islam v Franciji, islam v Nemčiji –, ki je kompatibilen z demokracijo, toleranten in spoštuje enakost spolov. Vse to je v drugih zgodovinskih kontekstih zadevalo že vse velike religije. Ker smo demokratične in odprte družbe, moramo poskrbeti, da ima tudi islam svoje mesto v Evropi; ob spoštovanju vrednot, v katere verjamemo, in vladavine prava.
Ob tem je, kot pravite, veliko bojazni, da bi počez zamenjevali islam z džihadizmom, in zato je, kot svarijo nekateri, Evropa zaradi ideologije politične korektnosti zadušila prenekatera vprašanja in debate; recimo o odnosu islama, sploh religij, do žensk.
Verjamem, da so debate zelo pomembne, saj vidimo, kako hitro se lahko lomijo naše družbe. Treba se je bojevati proti nestrpnosti, radikalizaciji in nasilju. Verjamem, da so velika večina muslimanov, ki živijo v Evropi, povsem miroljubni državljani in da teroristični napadi tudi v njih vzbujajo grozo. Zato jih obsojajo in so se v Franciji udeležili manifestacij po napadu na tednik Charlie Hebdo in po drugih napadih. Nujno je, da slišimo glasove takšnega evropskega islama.
Kaj torej storiti z burkinijem na evropskih plažah? Ga prepovedati ali braniti? Znak česa je? Verskega bogatenja in pestrosti Evrope ali predvsem ideološkosti in političnosti?
Ne, predvsem je znamenje ženskega podrejanja. Pomeni preprečevati ženskam, da bi lahko pokazale svoje telo, celo na plaži morajo biti pokrite od glave do pet. Državni svet v Franciji je sicer odločil, kako ni zakonodaje, po kateri bi lahko prepovedali burkini na plažah. Prepovedano je nošenje burke na javnem mestu, saj zakriva obraz, ne pa tudi naglavne rute ali burkinija … Pomembno je, da o vsem tem razpravljamo, kajti ko govorimo o burkiniju, se pogovarjamo tudi o enakosti med moškimi in ženskami v naših družbah.
Kako doseči, da bodo Evropejci spet radi Evropejci, da bodo sanjali o Evropi?
Imate prav: treba je braniti evropske sanje. Evropo upravičeno kritiziramo, v mnogočem ji je spodletelo in je na nekaterih področjih prepozno sprejemala odločitve, toda obenem je treba braniti vse, kar nam je skozi čas uspelo doseči: 70 let miru, demokracije, svobode, spoštovanja človekovih pravic …, zaradi vsega tega se je Evropa tudi vse doslej širila. In prav zato je zdaj brexit takšen šok, kajti prvič se je zgodilo, da hoče določena država zapustiti Unijo. Poskrbeti moramo, da bo Evropa delovala bolje, in braniti moramo evropske vrednote in idejo evropskosti: o sodelovanju med državami na celini, med majhnimi in velikimi, na vzhodu in zahodu, da bi si skupaj prizadevale za civilizacijske ideje, za socialno pravičnost in za to, da bo tudi svet, ki je pred nami, svoboden.
