»Moj stari oče in oče sta sanjala o tem, kar bo uresničila moja generacija«

V ponedeljek bodo Kurdi na referendumu odločali o neodvisnosti, in to kljub pritisku sosednjih držav, Bagdada in mednarodne skupnosti.

Objavljeno
22. september 2017 15.07
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek
Varnostne razmere na severu Iraka, kjer še vedno poteka vojaška operacija proti samooklicani Islamski državi, se še zaostrujejo.

Malo, prašno in brezdušno mestece Hazer je dolga leta ležalo na frontni črti boja pešmerg, pripadnikov oboroženih sil iraškega Kurdistana, z iraškimi vladnimi silami. Po letu 2014 in »blitzkriegu« samooklicane Islamske države, ki je resno ogrozil(a) tudi avtonomno kurdsko območje na severu Iraka, je Hazer postal središče vojaških operacij proti skrajni sunitski milici. Danes je trgovska postojanka, ki jo je presežek zgodovine spremenil v vojaško utrdbo, dejansko že obmejno mesto, saj leži v neposredni bližini prve nadzorne točke iraške vojske, morebitne meje med Kurdistanom in ostanki Iraka.

Visoka napetost

V četrtek zjutraj se je z obeh strani nadzorne točke vil gost promet. Tovornjaki so stali v več kilometrov dolgi vrsti. Čez zadnjo kurdsko nadzorno točko je šlo brez težav, čeprav je bilo mogoče opaziti močne vojaške okrepitve. Predsednik iraške vlade Haider al Abadi je na krilih vojaških uspehov v boju proti IS v bližnjem Mosulu in Tal Afarju napovedal, da bo iraška vojska posredovala tudi v Kurdistanu, če bo referendum, ki so ga iraške oblasti razglasile za neustavnega, parlament pa »suspendiral«, šel »čez mejo«. In to dobesedno: v ponedeljek bo nekaj sto tisoč ljudi volilo tudi na območjih, ki (še) niso del uradnih meja iraškega Kurdistana. Denimo v Kirkuku, naftnemu raju in »točki nič« prihodnjih odnosov Erbila in Bagdada.

Na nadzorni točki iraške vojske, zadnji pred vstopom v do tal porušeni Mosul, je vladala huda nervoza. Vladni vojaki in pridruženi pripadniki šiitske milice Hašd al Šabi so brez razloga grozili novinarjem in obračunavali s Kurdi. Veliko ljudi se je moralo obrniti. Na iraški strani »meje« je bilo mogoče opaziti kopičenje sil. To nikakor ni dobra novica. Toda odnosi med Erbilom in Bagdadom so dokončno počili. To so v zadnjih dneh drug za drugim potrdili vsi naši sogovorniki.

»Da, bojim se nove vojne. Ne pozabimo, da IS še ni poražena. Toda zdaj ne smemo narediti koraka nazaj. V ponedeljek bo vsa moja družina odšla na volišče. Moj stari oče in oče sta sanjala o tem, kar bo uresničila moja generacija,« je v moderni lekarni sredi kaotičnega, od peklenske vročine razbeljenega bazarja dejal 23-letni farmacevt Raid Abdulah, ki pričakuje, da bodo iraške oblasti v primeru referendumske podpore neodvisnosti zaprle mejo s Kurdistanom. To bo za nekaj časa zavrlo posel, toda dolgoročno Hazer po njegovih besedah čaka lepa prihodnost. Kot vsako pravo obmejno trgovsko mesto. »Čas je, da postanemo lastniki svoje usode,« je dodal.

Projekt v pasteh geostrategij

Štiri dni pred (napovedanim) referendumom o neodvisnosti iraškega Kurdistana je bilo v zraku še kar nekaj dvomov, ali bo zgodovinsko glasovanje, ki bi lahko pripeljalo do ustanovitve kurdske države in močno pretreslo ostanke bližnjevzhodnih struktur, dejansko izpeljano.

Pritisk sosednjih držav, Bagdada in mednarodne skupnosti – sicer marsikje le »taktičen« ali navidezen – se je približeval točki preloma. Združene države, ki so vse od vzpostavitve območja prepovedi letenja nad severnim Irakom, še posebej pa po invaziji spomladi 2003 dejansko »držale« iraški Kurdistan pri življenju, so Kurdom, kot že večkrat v zgodovini, v odločilnem trenutku tudi tokrat obrnile hrbet. Podobno so naredile vse močnejše evropske države. Ironično je (a zgodovinsko in geostrateško povsem razumljivo), da je edina država, ki je neposredno in brez kakršnih koli zadržkov podprla referendum – Izrael. Judovska država, ki je z iraškimi Kurdi varnostno in obveščevalno tesno povezana že od zgodnjih šestdesetih let 20. stoletja, v iraškem Kurdistanu vidi nekakšno »tamponsko območje« pred vojaško, etnično in ideološko širitvijo Irana, sicer dejanskega vladarja večjega, še zdaleč ne le šiitskega dela Iraka.

Iran je postal močan globalni igralec, zgodovinske priložnosti za utrditev tako imenovanega šiitskega polmeseca, ki od Teherana prek Bagdada in Damaska vodi do Sredozemskega morja in meja Evropske unije, nikakor ne bo izpustil iz rok. Referendum v iraškem Kurdistanu za Teheran predstavlja veliko strateško motnjo, saj bi morebiten razpad enotne iraške države lahko ogrozil »veliki iranski načrt«. Ob tem je treba omeniti tudi kurdsko manjšino, ki živi na severozahodu države in je imela v Iranu vedno tretjerazredni status.

Kurdskemu referendumu – vsaj retorično – ostro nasprotuje tudi Turčija. Uradna Ankara se zaveda, da bi se morebitni val nacionalne evforije hitro preselil tudi na turško stran meje, kjer v stanju enkrat bolj tihe in drugič bolj glasne vojne s turškimi varnostnimi silami že dobra tri desetletja živi okoli dvajset milijonov Kurdov. Toda odnos Turčije do Kurdskih regionalnih oblasti (KRG) je veliko bolj kompleksen in predvsem oportunističen.

Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan in predsednik iraškega Kurdistana Masud Barzani sta v dobrih osebnih odnosih. Zelo podobna sta si tudi njuna avtoritarna in vseobsegajoča načina vladanja, hkrati pa je Turčija že vrsto let glavna gospodarska partnerica iraškega Kurdistana, katerega ekonomija je tako rekoč »monokulturna«, saj je proračun skoraj v celoti odvisen od cen nafte in zemeljskega plina.

Odvisnost od cen nafte

V iraškem Kurdistanu deluje 1300 turških podjetij. Večino velikih infrastrukturnih projektov – številni so zaradi gospodarskega zloma nasedli ali postali »beli sloni« – so vodile turške firme. Med drugim je Turčija zgradila tudi »vesoljsko« mednarodno letališče v Erbilu: samo ta investicija je bila vredna približno pol milijarde evrov. V iraškem Kurdistanu vsak dan še vedno načrpajo približno 550.000 sodov surove nafte.

Več kot dve tretjini Kurdske regionalne oblasti izvozijo po naftovodu, ki prek jugovzhodne Turčije vodi do pristanišča Ceyhan na turški sredozemski obali. Pred nekaj tedni je KRG podpisala skoraj milijardo dolarjev vredno pogodbo z ruskim naftnim podjetjem Rosneft, ki bo v dveh letih zgradilo tudi nov naftovod. Rusija je edina svetovna sila, ki javno ne nasprotuje kurdskemu referendumu. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je že zgodaj poleti dejal, da imajo vsi narodi pravico do samoodločbe. Tudi Kurdi.

»Monokulturno« gospodarstvo je morda najšibkejša točka iraškega Kurdistana, ki ga eksistencialna odvisnost (ogroženost) od fosilnih goriv postavlja ob bok Južnega Sudana, Nigerije in, denimo, Venezuele. Kurdskim regionalnim oblastem v času gospodarske rasti – visokih cen nafte – ni uspelo razviti drugih gospodarskih vej, zato se je ekonomija po letu 2012 zlomila skorajda čez noč. S severa Iraka so odšle številne multinacionalne naftne družbe. Proračun se je izpraznil. Potem je – zaradi spora o delitvi naftnega dobička – »finančne vezi« z Erbilom pretrgala tudi vlada v Bagdadu in prenehala nakazovati 17-odstotni delež, ki po ustavi pripada iraškemu Kurdistanu. V Erbilu je zmanjkalo denarja za plače javnih uslužbencev.

Desettisoči že več mesecev niso prejeli plač. Te so se uradno sicer znižale za 75 odstotkov. To veja tudi za pešmerge. Več novih, luksuznih četrti prestolnice morebitne nove države je ostalo zgrajenih le na pol. Zaprla so se številna zasebna podjetja. Na severu Iraka je – skupaj z nepotizmom vladajoče družine Barzani, ki sega prav v vsako poro kurdistanskega gospodarstva, politike in družbe – zavladala korupcija.

Ko so poleti 2014 meje iraškega Kurdistana prestopili pripadniki samooklicane Islamske države, je regijo, kamor se je vrnila tudi mednarodna koalicija, ponovno zajela vojna. Pešmerge so se po desetih letih vrnile na frontne črte. Le malo je manjkalo in IS bi lahko zasedla tudi Erbil, kamor so se iz »padlih« okoliških mest in vasi zgrinjali stotisoči beguncev. Kurdske regionalne oblasti so se znašle pod silovitim pritiskom. Gospodarski krizi so sledile še varnostna, humanitarna in politična. In zdaj še – geostrateška.

Neodvisnost da, a ne zdaj

»Ugotovili smo, da v Iraku nimamo prihodnosti. Nastopil je čas pogajanj. Referendum in proces osamosvajanja bi radi izpeljali v miru, s pogajanji z Bagdadom. Ne verjamemo, da izvajamo kriminalno dejanje. Mednarodna skupnost bi morala biti odprta do našega referenduma,« je v četrtek izjavil zunanji minister za zdaj še iraškega Kurdistana, Falah Mustafa Bakr. Zelo podobno razmišlja general brigadir Halgurd Hikmat, ki vodi medijski oddelek obrambnega ministrstva – ministrstvo za pešmerge – iraškega Kurdistana. »Pred letom 2003, ko je bil na oblasti še Sadam Husein, smo že bili delno neodvisni. Imeli smo zelo malo stika s preostalim Irakom.

Ko se je Sadamovo obdobje končalo, smo se odločili, da bomo sodelovali pri skupni obnovi države, saj je bil Husein diktator. Od tedaj smo sodelovali z vladami v Bagdadu, in če sem iskren, od tega nismo imeli absolutno nič,« je povedal eden izmed nekdanjih poveljnikov oboroženih sil iraškega Kurdistana. General brigadir pravi, da je bil Kurdistan zelo dolgo v »zvezi« z Irakom, zdaj pa je napočil čas za ločitev. Po njegovih besedah so bili kurdski glasovi v iraškem parlamentu zadnjih nekaj let vedno manj vredni, predlogi o skupni prihodnosti pa namerno preslišani. »Prišli smo do točke, ko ne moremo skupaj naprej. Z njimi ne moremo več sodelovati. Želimo biti le sosedi,« je dodal Hikmat.

A podpora referendumu vendarle ni enotna. Iraški Kurdistan je bil vedno razdeljen na dva močna pola. »Referendum je orodje za dosego kurdistanske naravne pravice do neodvisnosti, toda njegova priprava v času številnih kriz je nevaren korak za prihodnost našega naroda,« so v sredo v skupnem sporočilu med drugim zapisali v dveh opozicijskih strankah Sprememba (Gorran) in Kurdistanska islamska skupina (Komal), ki sicer ves čas ponavljata, da nikakor ne nasprotujeta poti iraškega Kurdistana proti samostojnosti. Nasprotno.

»Organizacija referenduma v tako kompleksnih okoliščinah in pred negotovo prihodnostjo ne bo služila strategiji osamosvajanja,« so dodali predstavniki dveh opozicijskih strank, ki imata večino podpore v provinci Sulejmaniji, kjer je čutiti močan vpliv sosednjega Irana in predvsem »klanovsko« nasprotovanje vladajoči družini Barzani.