Na Evropski uniji bi lahko bil napis, da se še gradi, da je under construction  

»To je Zoran Stančič, rojen v Kranju,« mi kolegica iz Švedske v angleščini zašepeta, ko namesto napovedanega komisarja Oettingerja s samozavestnim korakom stopa po odru in razlaga, kakšen bo enotni digitalni trg. Z nastopom v Lizboni pred znanstveniki, politiki in gospodarstveniki z vsega sveta je zaprl kariero evropskega uradnika in odprl novo poglavje. Od 1. januarja vodi predstavništvo evropske komisije v Ljubljani.

»Vesel sem, da sem se po enajstih letih dela v Bruslju vrnil v Slovenijo. Ko sem leta 2004 postal namestnik generalnega direktorja generalnega direktorata za raziskave, si nisem mislil, da bom v Bruslju ostal tako dolgo,« pripoveduje Stančič. Pred vrnitvijo domov na mesto vodje predstavništva, ki si ga je, kot priznava, zelo želel, je bil namestnik generalnega direktorja generalnega direktorata za komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologije (GD CNECT) pri evropski komisiji. Njegov direktorat je tudi organiziral konferenco o informacijsko-komunikacijskih tehnologijah oktobra lani v Lizboni, ki je privabila kar 7000 udeležencev iz Evrope, Azije, Afrike in Amerike. »Ker sem že vedel, da odhajam, je bila to zame velika reč,« se ponosno spominja konference.

Mednarodno znanstveno pozornost je kot mladi raziskovalec na oddelku za arheologijo ljubljanske filozofske fakultete zbudil že pred 25 leti zaradi odlične kombinacije tehničnega in humanističnega znanja. Ker je bil po osnovni izobrazbi inženir geodezije, je geografske informacijske sisteme uporabil v arheologiji, kar je bila tedaj, ob koncu 80. let, velika novost v Evropi, ki na povezovanje različnih znanosti še ni toliko prisegala kot danes. Z drugo drzno potezo, in sicer s knjižico v angleščini, v kateri je skupaj z britanskim soavtorjem predstavil geografski informacijski sistem v arheologiji, je postal prepoznaven v Evropi in ZDA.

Povabili so ga kot predavatelja na britansko univerzo v Readingu. Kot gostujoči profesor in raziskovalec je delal še na pariški Sorboni, tržaški in bostonski univerzi. »Slovenija je majhna, zato si tu lahko hitro najboljši na določenem področju. Koliko si resnično dober v znanosti, pa lahko ugotoviš samo, če si izpostavljen mednarodnemu okolju,« je še danes prepričan Zoran Stančič.

Preden se je preselil v Bruselj, je bil med letoma 2000 in 2004 državni sekretar za znanost na ministrstvu za šolstvo, znanost in šport, pred tem pa je bil namestnik direktorja Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.



Gospod Stančič, se vam zdi, da se je v Sloveniji od leta 2004, ko ste se preselili v Bruselj, do danes veliko spremenilo?

Spremenilo se je malo, veliko oseb je še vedno aktivnih tam, kot so bili pred leti.

Predstavili ste se kot uradnik evropske komisije, toda vaše delo v Bruslju je bilo drugačno od tega v Ljubljani. Kaj vas je motiviralo, da ste se prijavili za vodjo predstavništva?

To je delovno mesto, ki sem si ga želel. Vem, da je vsebina dela v Ljubljani drugačna od tistega, kar sem počel v evropski komisiji v Bruslju. Tam sem skupaj z mojimi strokovnimi službami pripravljal nove predpise in strategije, dodeljeval sem denar za projekte ... Skratka, bil sem v centru dogajanja, seveda pod politično avtoriteto komisarjev.

Tu v Ljubljani s svojo ekipo, ki šteje 15 ljudi, ne bom pripravljal novih predpisov, hkrati pa imam na tem položaju bistveno večjo možnost sodelovanja z državljani, gospodarstvom, vladnimi in nevladnimi organizacijami. Prav neposreden stik z različnimi deležniki me zelo veseli, ker je drugačen od dela v bruseljskem balončku, ki je zelo specifičen. To je tudi eden od razlogov, zakaj sem se želel po enajstih letih dela v Bruslju vrniti v Slovenijo.

Kakšna sta sploh vloga in pomen predstavništva evropske komisije v državi članici EU?

Potem ko je leta 2014 Jean-Claude Juncker prevzel vodenje evropske komisije, se je delo predstavništev komisije precej spremenilo. Po novem smo servis predsednika, tako imenovani presidential service, če se izrazim v našem žargonu. Evropska komisija po tem konceptu postavlja na mesto vodij predstavništva osebe, ki imajo neposreden dostop do predsednika Junckerja.

Položaj ekipe na slovenskem predstavništvu je zdaj močnejši, kot je bil pod prejšnjimi komisijami. To pa prinaša nove naloge in novo odgovornost. Naše delovanje v državah članicah je zdaj še bolj politično usmerjeno, več poudarka dajemo prisotnosti na terenu in zbiranju informacij o poteku stvari v državi.

Evropsko unijo dojemamo različno; eni so skeptični, drugi so ji naklonjeni. Kaj nam državljanom prinaša Evropa?

Strinjam se, da je percepcija Evrope različna, ampak s tem ni nič narobe. Dodane vrednosti Evropske unije se včasih niti ne zavedamo, ker sprejemamo stvari kot samoumevne. Približno 55 odstotkov Slovencev ocenjuje EU kot nekaj dobrega.

Ko vprašam študente, kaj jim pomeni Evropa, povejo: ah, Evropa, saj je v redu, samo ne pomeni nam veliko. Ko mlade opozorimo na različne možnosti v EU, kot so prehajanje meje brez potnega lista, štipendije Erasmus mundus in službe v evropskem prostoru, se začnejo zavedati dejanskega pomena EU. Omogoča nam namreč drugačno, boljše delovanje in življenje, kot bi bilo brez nje. Na Evropski uniji bi lahko bil napis, da se še gradi, da je under construction. Gradnja EU še vedno poteka.

Zdi se, da je zaradi begunske krize in terorističnih akcij proces gradnje drugačen od prvotne ideje o skupni Evropi. Države v EU zapirajo meje in postavljajo ograje, zaradi česar je prost pretok ljudi otežen.

Procesi gradnje Evropske unije, če jih pogledamo v širšem kontekstu, niso linearni, ves čas so v ospredju trendi k večji integraciji, sodelovanju in združevanju. Trendi včasih zanihajo, toda ves čas od začetka EU je veljalo načelo »več Evrope« in »delajmo skupaj«. Res pa je, da vodstva nekaterih držav članic signalizirajo, da smo šli v smeri integracije predaleč, zato je vprašljivo, kaj se bo dogajalo v prihodnje.

Predsednik evropske komisije Juncker je jasno povedal, da je schengen treba zaščititi in da ne sme pasti. Zaščititi prost pretok ljudi, denarja in dobrin je cilj našega delovanja. Seveda pa je vprašanje, kako lahko z ustreznimi ukrepi naslovimo izzive, ki jih prinaša begunska oziroma migrantska kriza. Ti izzivi bodo tu ostali.

Evropska komisija je sredi lanskega decembra predlagala, da bi za upravljanje zunanjih meja EU in varovanje schengenskega območja ustanovili evropsko mejno in obalno stražo. Kam to pelje?

Evropska komisija je zaradi pobud različnih držav, med njimi tudi Slovenije, sprejela celovit nabor ukrepov za odgovor na begunsko krizo. Med drugim gre tudi za predloge o ustanovitvi skupne obalne straže, skupne zaščite zunanjih meja in podobno. Konkretni odzivi so v Sloveniji že vidni, kot je pomoč policistov iz drugih držav, ki pomagajo slovenskim na meji.

Jasno, da ti ukrepi ne bodo zadoščali; eden od njih je vračanje ljudi, ki ne izpolnjujejo zahtevanih pogojev za potrditev begunskega statusa, v države, od koder so prišli.

Izpostavil bi tudi ukrepe za odpravljanje vzrokov za migracije na Bližnjem vzhodu in v Afriki ter posebno pomoč Turčiji. Gre za celovit sveženj in upam, da bomo skupaj našli odgovore na sedanje izzive.

Narašča tudi zaskrbljenost zaradi terorističnih akcij. Kakšne rešitve pripravlja evropska komisija?

Da so Evropejci danes zaskrbljeni zaradi popolnoma drugačnih vzrokov, kot so bili pred nekaj leti, kažejo tudi raziskave javnega mnenja. Po raziskavi Eurobarometer nas je še pred dvema letoma najbolj skrbela gospodarska kriza, zdaj pa nas najbolj skrbijo migracije in terorizem. Zaskrbljenost je realna, zato je treba najti ustrezne rešitve.

Ker sta terorizem in trgovina z orožjem povezana, je evropska komisija sprejela ukrep o strelnem orožju, ki bo začel veljati marca. S tem ukrepom bomo vzpostavili skupne kriterije za delo tudi z zastarelim orožjem. To se po sedanjih predpisih ne obravnava več kot orožje, ampak kot kos kovine.

Sprejeli smo tudi predlog za spremembo direktive o strelnem orožju. Ta naj bi spodbudila sodelovanje med državami članicami EU pri izmenjavi podatkov o tem, kdo ima orožni list, katerim državljanom so zavrnili izdajo orožnega lista in kako bodo države označevale orožje. Evropska komisija pripravlja tudi prepoved trgovanja z orožjem prek interneta.

V pripravi je še predpis o orožju, ki je obravnavano na specifičen način. Gre za dve kategoriji orožja, eno so signalne oziroma plašilne pištole, ki jih je mogoče predelati v orožje. Komisija išče način, kako bi lahko tovrstno orožje ustrezno obravnavali.

Komisija predlaga tudi prepoved orožja, ki spada v kategorijo B7. Gre za polavtomatsko orožje, ki je videti kot avtomatsko orožje in ga je mogoče predelati v avtomatsko.

Zahtevali bomo tudi zdravstvene preglede za prosilce orožnih listov v vseh državah članicah Evropske unije. V Sloveniji ta zahteva že velja. Trajanje orožnega lista v EU želimo omejiti na pet let.

Ampak črnega trga noben ukrep ne bo dosegel?

Evropska komisija pripravlja tudi akcijski načrt, kako onemogočiti črni trg znotraj EU, kako preprečiti, da bi od zunaj prek ilegalnih kanalov prihajalo orožje v EU, in kako učinkovito ukrepati za boj proti organiziranemu kriminalu.

Čeprav je begunska kriza trenutno najbolj vroč problem, se evropska komisija verjetno ukvarja še s čim drugim. V Lizboni, denimo, smo slišali veliko besed o vzpostavljanju enotnega digitalnega trga, ki je eden od stebrov evropske strategije do leta 2020. Kako napredujemo na poti do enotnega digitalnega trga?

Med desetimi prednostnimi področji evropske komisije pod Junckerjevim vodstvom je tudi enotni digitalni trg. Ker predsednik evropske komisije želi, da se delovanje EU čim bolj poenostavi, je določil prvega podpredsednika komisije Fransa Timmermansa, da poskrbi, da na ravni EU ne bomo pripravljali novih zakonov, ki bi jih težko prenesli v nacionalno zakonodajo, ali pa takih zakonov, ki bi imeli negativne učinke na delovanje podjetij.

Vodilo delovanja komisije je: bodimo veliki pri zadevah, ki so pomembne za državljane in podjetja, in majhni pri tistih zadevah, kjer ni velike dodane vrednosti na evropski ravni. V skladu s tem in v skladu z obljubo Jean-Clauda Junckerja so potem v šestih mesecih, torej maja 2015, sprejeli strategijo enotnega digitalnega trga.

Strategijo ste pripravili v vašem generalnem direktoratu za komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologijo. Je drugačna od prejšnje?

V prejšnji strategiji, ki se je imenovala Digitalna agenda, smo imeli več kot sto konkretnih ukrepov. Ker jih je bilo tako veliko, se je skoraj vsak deležnik na digitalnem trgu našel v kakem od ukrepov. Pristop Junckerjeve komisije pa je popolnoma drugačen. Dobili smo jasna navodila, da pripravimo majhno število ukrepov, ki prinašajo novosti za državljane in podjetja.

V skladu z novimi navodili smo maja lani pripravili novo strategijo, ki se imenuje Enotni digitalni trg. Ima 16 ukrepov na treh različnih področjih.

Enotni digitalni trg v določenih segmentih še ne deluje, zato se je evropska komisija odločila, da ugotovi, na katerih področjih obstajajo omejitve. Prvi paket teh ukrepov se ukvarja z odstranjevanjem različnih omejitev na enotnem digitalnem trgu. Primer take omejitve je geoblokiranje.

Kdaj uporabnik interneta naleti na takšne ovire?

S tako imenovanim geoblokiranjem ponudniki spletnih vsebin preprečijo uporabniku dostop do vsebin, kadar poskuša dostopiti z druge lokacije, čeprav jih je kupil zakonito. Na primer: če državljan Združenega kraljestva doma kupi dostop do videovsebin nogometne lige v Združenem kraljestvu, potem pa se želi med počitnicami, denimo v Sloveniji, prek interneta priklopiti do zakonito kupljenih vsebin s svojim geslom in plačano naročnino, mu dostop ni dovoljen.

V prvem področju strategije enotnega digitalnega trga zato naslavljamo geobloking, pravico do zakonitega dostopa do vsebin in zakonodajo o avtorskih pravicah.

Preverjamo tudi, ali so kakršne koli omejitve pri čezmejnem dostavljanju poštnih pošiljk. Vemo, da državljani ne kupujejo prek interneta, ker se bojijo, kakšne bodo cene za dostavo pošiljke. Ne vedo, kakšne so možnosti za reševanje sporov, če kupljena dobrina ne bo dovolj kakovostna.

Je novi portal za reševanje sporov pri internetnih nakupih, ki bo začel delovati februarja, že tak konkreten ukrep za odpravo težav na digitalnem trgu?

Tako je. To sodi v prvi steber odpravljanja omejitev za delovanje enotnega trga. V drugem stebru pa predvidevamo ukrepe, ki bi spodbujali razvoj informacijske infrastrukture, ki je nujna v sodobni družbi. Po lani sprejeti zakonodaji se cene roaminga oziroma gostovanja v telekomunikacijskem omrežju še naprej zmanjšujejo, evropska komisija pa bo letos analizirala, kaj je treba še narediti, da bo telekomunikacijska infrastruktura dovolj razvita za izzive in priložnosti, ki jih imamo.

O kakšnih telekomunikacijskih izzivih govorite?

Izzivi v državah članicah so različni. V Sloveniji je na primer izziv, kako vsem omogočiti dostop do hitrega interneta, tudi tistim, ki živijo na ruralnih območjih. Tu opažamo, da ponudniki telekomunikacijskih storitev nimajo ekonomskega interesa za vlaganje v hitra omrežja, kar je seveda problem.

Ne smemo dovoliti, da bi zaradi geografskih, socialnih ali drugih razlogov izključevali ljudi iz sodobne informacijske družbe. Vemo namreč, da je internet nujen v sodobni družbi.

Kakšna pa je vsebina tretjega stebra enotnega digitalnega trga?

V tretjem stebru so zadeve, kot so denimo e-veščine. Ugotoviti moramo, katere elektronske veščine v šolskem in izobraževalnem sistemu potrebujejo državljani za vključitev na trg dela in kaj bi morali spremeniti v šolskem in univerzitetnem izobraževanju za lažjo vključitev na trg dela. Drugi segment ukrepov zadeva državljane, ki so izgubili delo. Tem je treba pomagati, da pridobijo nove veščine za vrnitev na trg dela. Tretji segment pa je, kako skupinam, ki so izključene iz sodobne digitalne družbe, kot so recimo starejši občani, slabovidni in naglušni, z ustreznimi ukrepi omogočiti, da bodo postali integralni del informacijske družbe.

Tudi na predstavništvu evropske komisije v Ljubljani je ekipa še pred mojim prihodom sestavila letošnji program dela, ki sledi prioritetam komisije, med katerimi je tudi enotni digitalni trg.

Na predstavitvi v Lizboni ste omenjali velike vsote za spodbujanje digitalnega razvoja. Za kakšne vsote gre?

V strokovni službi generalnega direktorata za komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologijo smo pokrivali tri področja: regulacijo telekomunikacij na ravni EU, pripravo strategij informacijske družbe ter financiranje inovacij in raziskav informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Na tem področju smo razpolagali s približno dvema milijardama evrov na leto. Slovenija je bila na teh razpisih dokaj uspešna.

Premalo časa imava, da bi razložil celotno strategijo financiranja raziskav in inovacij, zato mogoče samo predstavitev primera razvoja novega standarda mobilne telefonije, s tako imenovano peto generacijo, ki naj bi bila tisočkrat hitrejša od sedanjega standarda LTE. Mobilna telefonija nove generacije bi morala delovati na drugačnih frekvencah. Tu gre za velike priložnosti za evropsko in slovensko industrijo.

Nove generacije ne delamo sami, ampak skupaj z drugimi deležniki, predvsem z Američani, Japonci, Južnimi Korejci in Kitajci. Dvostranske sporazume za sodelovanje Evropske unije smo sklenili že z Japonci, Korejci in Kitajci.

Komu bo sodelovanje na globalni ravni najbolj koristilo?

Sprašujete, kakšna globalna ideja stoji za tem? Gre za prizadevanje, da evropska industrija na tem področju ohrani svoj konkurenčni položaj. Pogovarjati so se začela najprej evropska podjetja s področja tehnologije mobilne telefonije z velikimi iz Južne Koreje, Japonske in Kitajske. Ko smo identificirali skupni interes, smo nadaljevali s pogovori med Evropsko unijo in omenjenimi azijskimi državami. To je primer, kako evropska politika podpira potrebe industrije.

Pa bo evropskim podjetjem uspelo ohraniti konkurenčnost?

Evropska tehnologija je glede hitrosti, varnosti in kakovosti izdelkov še vedno najboljša na svetu. Če v ZDA gradijo novo omrežje za mobilno telefonijo, kupujejo evropsko tehnologijo. Določena kitajska podjetja celo ne smejo delati na ameriškem trgu. Zato je evropski cilj, da skupaj z različnimi deležniki, tudi s potencialnimi konkurenti, razvijemo novo tehnologijo in nove standarde, ki bi jih potem v skladu z možnostmi skupaj uporabili. To bi koristilo tako evropskim podjetjem kot tistim iz tretjih držav.

Kje pa je prostor za slovenska podjetja?

Nekatere slovenske organizacije so pri financiranju inovacij zelo uspešne. Opazili smo, da so določena informacijsko-komunikacijska podjetja tako v Sloveniji kot v drugih državah EU uspešna v razvoju brez evropskega denarja. Zanima nas, zakaj so uspešna in zakaj jih ne zanima črpanje denarja iz evropskih skladov. Morda zato, ker smo tako zakomplicirali dostop? Poskušamo zvedeti, kaj bi se dalo spremeniti. Za program Obzorja 2020 smo zato za majhna podjetja in start-upe ponudili posebne instrumente s hitrim dostopom do denarja. Odziv na prvi razpis je bil izjemno velik, ker je bil postopek za prijavo enostaven. Razpisali smo 150 milijonov evrov, interes pa je bil vsaj 50-krat večji, kot je bilo denarja na prvem razpisu.

Zavedamo se, da se veliko dobrih idej ni prebilo skozi razpis, zato so morda nekatera podjetja precej razočarana. Na drugih področjih je uspešnost bistveno večja, okrog 15-odstotna.

Kaj bo še v središču letošnjega delovanja predstavništva v Sloveniji?

Zagotovo bo spodbujanje investicij naša prioriteta, zato pripravljamo veliko aktivnosti v tem letu. V Sloveniji je namreč malo novih investicij v javno infrastrukturo, hkrati pa so potrebe velike. Potrebne so investicije v ceste, železnice in v digitalno javno infrastrukturo, da bi se izboljšal dostop do interneta.

Na drugi strani so potrebne tudi investicije podjetij v kreiranje novih delovnih mest, izdelkov in storitev kot tudi spodbujanje inovativnih finančnih instrumentov za mala in srednje velika podjetja, ki so zagotovo vir novih delovnih mest in gospodarske rasti. Obenem se je treba zavedati, da so slovenske javne finance omejene zaradi nujne konsolidacije, zato je treba privabiti zasebne naložbe domačih in tujih investitorjev. Dvig gospodarske rasti, ustvarjanje novih delovnih mest in izboljšanje konkurenčnosti so odvisni tudi od naložb, zato je njihovo spodbujanje na prednostnem mestu delovanja evropske komisije.

S kakšnimi inštrumenti bi lahko dosegli rast?

V okviru t. i. naložbenega načrta za Evropo je bil septembra lani vzpostavljen Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI), ki naj bi mobiliziral dodatnih 315 milijard evrov za projekte v letošnjem in prihodnjem letu, pri čemer je zaželeno, da so v naložbe vključeni zasebni investitorji, ki v zameno za prevzem tveganj dobijo evropsko garancijo. Za izvajanje sklada EFSI je evropska komisija pooblastila Evropsko investicijsko banko. Financiranje prek naložbenega načrta pa se lahko poveže tudi s financiranjem iz strukturnih sredstev kot tudi iz drugih programov EU, kot so Instrument za povezovanje Evrope (CEF), Obzorje 2020 in program Cosme za mala in srednje velika podjetja. Pri slednjem že sodeluje Slovenski podjetniški sklad, in sicer v znesku osem milijonov evrov.

Kako boste pomagali slovenskim podjetjem, da se bodo pravočasno odzivala na razpise?

Predstavili jim bomo možnosti za črpanje denarja na razpisih. Slovensko gospodarstvo in lokalne skupnosti so bili razmeroma uspešni pri črpanju strukturnih skladov iz prejšnjega finančnega obdobja 2007 do 2013. Pri teh je bil denar na razpolago, pri naložbenem načrtu pa gre za finančne instrumente, ki ponujajo jamstva, predvsem za najbolj tvegane projekte. Dostop do tega denarja je zato drugačen, kot je bil pri strukturnih skladih, kjer je šlo za nepovratna sredstva.

Evropska komisija želi, da bi bila Slovenija uspešna pri koriščenju sredstev iz evropskega sklada za strateške naložbe, zato na predstavništvu evropske komisije v Sloveniji, tudi v sodelovanju z ministrstvom za infrastrukturo in pogosto s SID banko, pripravljamo več delavnic. Tako bo lahko slovensko gospodarstvo konkurenčno. Upamo, da bomo s tem pristopom zagnali investicijski cikel in gospodarsko rast.